Janko Lorenci

Janko Lorenci

2. 12. 2010  |  Mladina 48  |  Kolumna

Nevarni evro

Kaj bi se zgodilo, če bi Unija izginila

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_48.jpg

© Tomaž Lavrič

Evropska unija je doživela že mnogo zastojev in kriz, tako resne, kot je sedanja, pa še ne. Trenutno ji najbolj grozijo bankroti posamičnih članic zlasti na jugu celine. Na preizkušnji so predvsem države s skupno valuto - evrom. Selitve in špekulacije finančnega kapitala sekljajo evroskupino kot salamo - državo za državo. Unija se brani, ima pri tem nekaj uspehov, še več pa težav. Jasno se kaže, da je bilo sprejemanje v evrsko skupino dokaj politično ukrojeno (Italiji se je gledalo skozi prste, Grčija je goljufala).
Evro je bil zamišljen kot lepilo, ki bo vodilo v nadaljnje povezovanje skupnosti. Toda skupna valuta ni bila podprta z usklajenimi gospodarskimi in drugimi politikami, tudi razvitost, politična kultura, finančna disciplina ... posamičnih evročlanic je zelo različna. Sprejeta pravila so kar naprej kršili, tudi zdaj tako stroga Nemčija jih je. Evro je bil torej uveden prehitro ali natančneje - segel je čez siceršnjo zraščenost Unije. Bil je skupna valuta brez skupnega gospodarstva. V dobrih časih je vse to delovalo, v krizi pa se evro ironično sprevrača v nevarnost za celotno Unijo.
Težave z njim kažejo na sporno zdravljenje krize v celoti. Države so se zadolžile do grla in tako rešile finančni sektor, račun pa so izstavile množicam v obliki ostrega varčevanja in reform. Zaradi krčenja socialne države se povsod veča socialna napetost, to pa krni meddržavno solidarnost, potrebno za reševanje evra. Hkrati države niso uveljavile svojega primata in prirezale kril finančnemu kapitalu, ki zdaj znova špekulira z bankroti svojih rešiteljev.
Če bo bankrotirala kaka velika država (npr. Španija), sedanji reševalni sklad ne bo zadostoval in potem bo na kocki vse. Ob tem globalna kriza še ni končana, ampak samo spreminja svoje oblike. Ta širša negotovost dodatno poglablja krizo evra in Unije.
Mnenja o tem, kaj se lahko zgodi z njo, so različna. Živimo v skupnosti, v kateri so vse članice zaveznice in nasprotnice hkrati. V krizi se poudarek seli na nasprotja. Odtod toliko težav z dogovarjanjem in toliko strupenih glasov o mediteranskih lenuhih, egoističnih nemških zavojevalcih itd.
Konec evra še ne bi nujno pomenil konca EU. Pretres pa bi bil silovit. Prihodnja leta bodo v vsakem primeru težavna. Razvoj lahko načeloma poteka v tri smeri: nadaljevanje statusa quo, tesnejše povezovanje ali pa rahljanje Unije.
Sedanja ureditev EU je očitno dobra za dobre čase in nevarna za krizne. Za njeno nadaljevanje govorijo inercija, strah pred spremembami in dejstvo, da velike članice silijo v različne smeri. A če ne bo španskega ali podobno velikega bankrota, bo Unija še lep čas ostala, kakršna je.
Razvoj v tesneje povezano Unijo, prehod v nekakšno federacijo, je najmanj verjeten. Preprečujejo ga različni interesi zlasti velikih članic, naraščajoči nacionalizmi, šibka evropska zavest itd.
Tretja možnost - rahljanje Unije - se lahko pojavi v dveh oblikah: z razpadom ali z nastankom Evrope dveh hitrosti. Slednje je po mnenju nekaterih celo najverjetnejši izid sedanje krize. Ideja je stara in se praviloma pojavi v težavnih časih. V praksi bi to pomenilo, da bi se skupina držav tesneje povezala, si postavila svoja pravila in najbrž tudi valuto, »preostanek« pa bolj ali manj prepustila usodi. To hitro Evropo bi sestavljal predvsem evropski sever, glavno vlogo v njej bi igrala Nemčija ali nemško-francoski tandem, če bi bila Francija zraven. Jug in vzhod skupnosti bi ostala v počasni Evropi, ki bi se morda razkrojila.
Razpad Unije se zdi mogoč, vendar od vseh možnosti najmanj verjeten. EU je na racionalne temelje postavljena skupnost, od katere imajo koristi tudi tisti, ki najbolj javkajo. Skupaj jo drži veliko stvari, zlasti pa ekonomska prepletenost in strah pred obnovitvijo predvojne Evrope. V akutni nevarnosti razpada bi se pozabljeni strahovi znova prebudili.
Dragocenost združene Evrope občutimo najlaže, če si zamislimo, kaj bi se zgodilo, če bi Unija izginila.
Nastalo bi več tekmujočih centrov moči, vsak s svojimi sateliti. Bistveno bi zrasel vpliv neevropskih sil, zlasti Rusije in Amerike. Za evropski vzhod bi Rusija znova postala realna grožnja, Evropa bi morala še bolj slediti parcialnim ciljem Amerike. Mednarodna veljava posamičnih evropskih držav bi zdrsnila proti ničli. Povečala bi se nevarnost za nastanek avtoritarnih ali totalitarnih režimov. Okrepili bi se nacionalizmi in grožnja lokalnih konfliktov, tudi vojnih. Prevlada velikih evrosil bi se spremenila v dominacijo, žgoče bi postalo vprašanje Nemčije, od katere je zdaj najbolj odvisno, kako se bo razpletla drama z evrom. Nemčija, ki ji gre tačas dobro in vse druge sili v skrajno varčevanje, znova zbuja močna čustva, več slabih kot dobrih.
Že nastanek Evrope dveh hitrosti bi odškrnil vrata vsem slabim procesom, ki bi jih prinesel razpad. Evropa dveh hitrosti bi bila kapitulacija ideje o združeni Evropi. Evropa brez EU bi bila drugačna, nestabilna in sama sebi nevarna celina.
Slovenija lahko samo upa, da se državni bankroti članic ne bodo nadaljevali, da bo evro rešen, Unija pa ostala nedotaknjena. Sicer se utegnemo znajti v realnosti, ki bi spominjala na moraste sanje.
Tradicionalne ekonomske vezi z zahodom bi lahko postale negotove, odnosi s sosedi pa nevarni. Brez svetovljanskega okolja EU bi postali bolj zaprta in nacionalistična družba in laže bi zdrsnili v avtoritarnost ali totalitarizem.
V morebitno hitro Evropo bi se težko prebili. Naša strateška teža je majhna, vprašanje je tudi, ali smo v očeh severne Evrope kaj boljši od Mediterancev ali drugih vzhodnjakov; sami smo si to dolgo domišljali. V bleščeči osamljenosti evropske periferije bi se naše notranje slabosti samo krepile - iz Bruslja prihajajo tudi slabe stvari, a pozitivni impulzi prevladujejo.
Vse to govori, da smo življenjsko zainteresirani za zdravo preživetje Unije. Članstvo nam tačas nalaga dodatna bremena, čeprav smo sami v stiski. Solidarnost ostaja nujna, a ima svoje meje; po svoje je res sprevrženo, da pomagamo bogatejšim od sebe. Meja bi bila dosežena, če bi to resno ogrozilo nas same. Smo blizu te točke, toda ali bi si upali tako kot Slovaki glede pomoči Grčiji reči ne? Vsekakor se je treba ostro pogajati in zagovarjati stališče, da revnejše in bolj ogrožene članice za solidarnost prispevajo tudi relativno manj kot bogate in da se čas za zmanjšanje državnih primanjkljajev razumno podaljša. Nikakor pa ni dobro po pahorsko uprizarjati dram in prihajati iz Bruslja ves razvnet in bojevit, čeprav tam samo kimaš.
Skratka, treba je iskati razumno ravnotežje med občutkom za širšo skupnost in lastnimi interesi. Majhnost in nevplivnost nista opravičilo za ravnodušnost in zaplankanost. Naš odnos do Unije je po prvotni evforiji vedno bolj prežemala ravnodušnost. Na taki podlagi je težko imeti ideje, biti ambiciozen, trdo braniti svoje vitalne interese, sklepati pametna zavezništva. Če bi bili bolj samozavestni in ambiciozni in če bi se za Unijo bolj zanimali, bi lahko bili v njej bistveno bolj prodorni.
Še huje je, da ni take drže niti doma.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.