Janko Lorenci

Janko Lorenci

9. 12. 2010  |  Mladina 49  |  Kolumna

Neuslišani

Nevrotični značaj evropske odvisnosti od Amerike

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_49.jpg

© Tomaž Lavrič

Naš premier bi se rad vsaj na kratko poklonil Obami, čeprav ta za njim vohuni. To je res brezmejna, skoraj ruplovska ljubezen. A vendar Slovenija v odnosu do Amerike ni bistveno drugačna od Evrope. Ta odnos najbolje označuje beseda fascinacija. Sestavlja jo cela paleta čustev in drž: občudovanje, nelagodje, poslušnost, drobno kljubovanje, zavist ...
Kdo v čezatlantskem paru ima glavno besedo, je jasno. Toda razmerje je vendarle bistveno drugačno kot pred dvema desetletjema. V dolgem obdobju hladne vojne se je Evropa popolnoma prepustila ameriškemu varstvu in komandi. Z razpadom Sovjetske zveze se je nekako skobacala iz ameriške zibelke in postala samostojnejša, zlasti ekonomsko; včasih se spusti celo v kako trgovinsko vojno z velikim bratom. Psihološka odvisnost od njega pa je v marsičem ostala.
Amerika je v resni krizi in njena moč peša tudi relativno. Svet postaja multilateralen, krepijo se nove sile, zdajšnja kriza je izbruhnila prav v ZDA, dve klavrni vojni sta razgalili meje ameriške vojaške moči. Amerika ni več hegemon, je »samo« še daleč najmočnejša država na svetu. Globalnih težav ne more urejati sama, nove sile imajo vsaj negativno moč veta.
Evropa iz tega relativnega ameriškega zaostajanja ni pridobila prednosti, saj v svetovnih razmerjih peša tudi sama. Krize ne ena ne druga še nista premagali in to pospešuje njuno relativno nazadovanje.
Odnos Amerike do sveta je bistveno drugačen kot evropski. Ameriški ekspanzionizem, star okroglih sto let, je po svoje ponovitev evropskega kolonializma. Amerika hoče svetu poveljevati ali ga vsaj voditi, vsekakor pa podrediti svojim koristim; del tega sveta je tudi EU. Ta o planetarnem voditeljstvu že dolgo ne sanja več.
Evropa ameriški komandni položaj zlasti v mednarodnih varnostnih vprašanjih sprejema. To ji deloma ustreza - zaradi ameriškega intervencionizma si ji ni treba mazati rok in povečati vojaških izdatkov. Občasno nastopa kot moralni kritik ameriške zunanje politike, hkrati pa ima od nje koristi (včasih tudi škodo). V tem je nekaj hinavščine, ki onemogoča resno kritiko.
Ekonomsko sta Amerika in EU približno enako močni. Toda Unija je rahla tvorba z mnogimi prestolnicami, Amerika pa ima en Washington in še vedno obvladuje kopico vplivnih mednarodnih organizacij. Vojaška moč je neprimerljiva, skupne zunanje politike EU nima. Tudi kulturno Amerika bistveno bolj vpliva na Evropo kot narobe. Hkrati Evropa zadnja desetletja svojo nekdanjo kolonijo pridno posnema v neoliberalizmu. Amerika je skratka dominantna, samozadostnejša in samozavestna do arogance.
Odnosi med celinama nihajo. Bush je tudi v Evropi sprožil val antiamerikanizma, ki pa ni izbrisal osnovne evropske uslužnosti (udeležba v Iraku in Afganistanu). Obamamanija je pokazala, da ima Evropa Ameriko še vedno za svojo voditeljico, ki se je ne bi rada samo bala, ampak jo tudi spoštovala. Publicist Ian Buruma pravi: Obama priča o nevrotičnem značaju naše odvisnosti od Amerike. Tiste, ki preveč stavijo na Ameriko, in tiste, ki jo sovražijo, povezuje eno: vera v ameriško vsemoč.
Nekaj podobnega trdi tudi European Council on Foreign Relations, miselni tank, ki ga je ustanovil George Soros: fetišizacija čezatlantskih odnosov se mora končati. Skrajni čas je, da Evropa vstopi v postameriško obdobje in pomete s starimi miti, npr. s tem, da je varnost celine odvisna zgolj od Amerike in da so ameriški in evropski interesi v bistvu enaki. ZDA so razumele, da je čas njihove globalne dominacije mimo, in hočejo ostati nenadomestljiva nacija s pletenjem novih omrežij. Evropske države pa še naprej trdno verjamejo v ameriško hegemonijo in to jih vodi v pretirano podvrženost Washingtonu.
Mešanica evropskih shizofrenih občutkov do Amerike je trpežna. Starejši spomini na Ameriko so pozitivni (boj proti Hitlerju, varstvo pred SZ), novejši pa protislovni. Amerika Evropo pogosto ignorira, daje v nič, občasno tudi zavestno notranje deli. Antiamerikanizem je z Bushevim odhodom naglo splahnel in se tudi ob bolj treznem gledanju na Obamo ne obnavlja. Tako ostaja prevladujoče evropsko občutje do Amerike fascinacija. Ohranja se tudi zato, ker se EU ne čuti kot trdno povezana, močna skupnost, ampak kot skupek nacionalnih zavesti in držav - v primerjavi z Ameriko šibkih.
Čezatlantska partnerja se zlepa ne bosta do konca sprla; proti temu govorijo gospodarska prepletenost, medsebojna koristnost, evropska razklanost glede ZDA ... Kljub mnogim socialnim in kulturnim razlikam celini še naprej povezujejo skupna civilizacija in podobni politični ideali.
Toda nekdanje hladnovojne idile zlepa ne bo več. S tem se stvari po svoje vračajo v stanje pred drugo svetovno vojno, pred komunistično in nacistično nevarnostjo. Če bo EU propadla ali se razklala, pa se bo ameriški vpliv v Evropi znova dramatično okrepil. Potem se bo evropska zgodovina začela pisati na novo.
Slovenija je v glavnem del te evropske zgodbe. Fascinacija z Ameriko je trajnica naše zunanje politike od osamosvojitve. Takrat nam Amerika ni bila naklonjena, a to smo ji kmalu odpustili.
Naše pomanjkanje samozavesti, kompleks majhnosti in občudovanje ameriške moči se jasno kažejo v naši vojaški navzočnosti v Iraku in Afganistanu, kjer nas nikakor ne bi smelo biti, tudi če je ameriška roka dolga in je morda sodelovala pri arbitražnem sporazumu s Hrvaško.
Pri mednarodno kočljivih zadevah navadno umolknemo, počakamo na večino, potem pa odcapljamo za njo. Taka drža je na prvi pogled varna in realistična, vendar lahko načela, ugled in celo koristi pri tem trpijo. To se nam dogaja tudi pri naših vojaških ekspedicijah v daljne tuje kraje. Vlogo vzornega ameriškega učenca igramo (ne samo mi) deloma zaradi nečimrnosti svojih voditeljev. V Afganistanu pa smo še zmeraj tudi zato, ker je celoten sklop naše obrambe in deloma zunanje politike v marsičem polomija in pogosto bolj plod želja in frustracij kot pa trezne analize. Pahor je ne glede na uspeh s Hrvaško idealno sedel na vlak te tradicije.
Razvejanje interesov, stikov, zavezništev itd. je koristno tudi v zunanji politiki. Posebni odnosi z Ameriko, po katerih hrepenimo, Sloveniji ne bi škodili. Žal ni jasno, kako bi jih spravili skupaj in unovčili. Še Anglija, nepotopljiva ameriška letalonosilka, ima od tega malo ali nič.
Za Slovenijo je EU neprimerno pomembnejša od Amerike. To se presunljivo jasno kaže zdaj, ko je skupnost ogrožena kot še nikoli. Od Unije smo bistveno bolj odvisni, hkrati pa imamo nanjo neprimerno večji vpliv kot na Ameriko. Na ZDA nimamo nikakršnega, na Unijo pa majhnega, a ne povsem zanemarljivega.
V EU ne bomo nič na boljšem, če se bomo skušali skobacati v ameriški vplivni krog. Prostor za uveljavljanje naših interesov, sposobnosti in po potrebi tudi zadržanega, ne klovnovskega dvorjenja je Evropa. Biti proti Ameriki je neumno in celo nevarno, pred njo klečati pa smešno in klavrno. Če že komu, je pametneje podvoriti Merklovi, vsaj dama je.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.