22. 12. 2010 | Mladina 51 | Kolumna
Iskre
Družbeni nemir je dovolj velik za različna presenečenja
© Tomaž Lavrič
V iztekajočem se letu se je zgodilo ali nadaljevalo nekaj stvari, ki v glavnem ne zbujajo optimizma.
Najprej WikiLeaks. Michael Seemann, pametna glava, je o njem zapisal: »Radikalna, anarhistična transparentnost je tista prava obljuba in prava grožnja, ki se skriva za WikiLeaksom. Ta platforma izziva nič manj kot celoten sistem. V bistvu preostane vladam le dvoje: cenzura vse do totalitarnega informacijskega nadzora ali pa sprijaznjenje s transparentnostjo, ki je ni mogoče nadzirati.«
Dejansko pa so dileme, povezane z WikiLeaksom, samo del sedanjega procesa, ki odloča, kako demokratične ali avtoritarne bodo zahodne družbe. Ta proces vodi prej v avtoritarnost kot v strpno demokracijo. Avtoritarne države pa so nevarne sebi in drugim.
Cancun. Tam so skrpali zasilen dogovor, da bodo še naprej skušali doseči globalni sporazum o upočasnitvi segrevanja ozračja. Vendar ga zlepa ne bodo dosegli; skepsa v politiki narašča, prebivalstva so prenasičena s to temo, vso prednost imata globalna kriza in trud političnih in ekonomskih elit, da bi obnovile visoko gospodarsko rast, brez katere kapitalizem ne zna živeti. Količina CO2 v zraku nemoteno narašča naprej. Pri polni zavesti lezemo v težave nepredvidljivih razsežnosti. Prevladujoča napoved: naši otroci bodo živeli slabše.
Kriza. Položaj ostaja nepredvidljiv, še najbolj na Zahodu, ki zaradi krize na svetovnem prizorišču relativno še hitreje nazaduje. Poglavitni vzroki krize niso odpravljeni, ker se skuša obnoviti status quo - ki je krizo povzročil.
Evropska unija. EU doživlja najhujšo krizo v svoji zgodovini. Evro je resno ogrožen, z njim pa tudi vsa skupnost. Če bi se Unija razcepila ali razpadla, bi Evropa spet postala zelo nemirna celina.
Že seštevek teh štirih točk jasno kaže, da postaja svet bolj nepredvidljiv in nevarnejši. Tudi za Slovenijo. Toda naša država stagnira in slabo izkorišča svoje potenciale. Zato smo šibkejši in bolj ranljivi, kot bi lahko bili.
Od plebiscita je minilo 20 let. V tem času smo napravili krog: začeli smo s krizo zaradi odcepitve od Jugoslavije, jo počasi premagali, doživeli zgodbo o uspehu, ki pa je v sebi skrivala zametke kasnejših težav, in se z izbruhom svetovne vrnili tudi v svojo, deloma specifično krizo.
BDP se je zmanjšal skoraj za desetino, marsikatera iluzija o naši uspešnosti se je razblinila. A tudi po dveh letih krize se resna razprava (brez politike je ne more biti) o tem, kje smo in kako naprej, še ni začela. Izvajajo se zasilni ukrepi (tudi reforme), ki so zvečine potrebni, a pomenijo samo krpanje stanja.
Naša kriza je gospodarska, socialna, kriza elit, politične kulture, zaupanja v institucije ... Drsimo v celovito družbeno krizo ali pa smo že sredi nje. Zato bo dolgotrajna, zdraviti pa jo bo mogoče samo postopoma.
Zdaj se vse vrti okoli gospodarstva. To je seveda eksistenčno pomembno, toda njegovo slabo stanje je navsezadnje derivat slabosti, ki prežemajo vso družbo. Naš ekonomski model je lahko sporen, idealen ni niti sistem drugih institucij z ustavo vred. Toda samo sprememba teh postavk ne bi bistveno izboljšala ne gospodarstva ne našega splošnega stanja. Za institucionalnim sistemom se skriva množica teže opredeljivih drž in praks, ki pa scela veliko bolj kot pravna forma določajo življenje v skupnosti.
Recimo tem držam in praksam mehke reči. Slabih mehkih stvari je veliko: zanikrna pravnost, negativna selekcija, nizka politična kultura, nemeritornost, invalidna dialoškost, ravnodušnost do javnih zadev, napredovanje neoliberalizma, ki živi od družbene otopelosti in jo hkrati spodbuja ... V nobeni od teh stvari se denimo v zadnjih desetih letih nismo izboljšali, kvečjemu nasprotno. Prav od teh mehkih stvari pa so dolgoročno najbolj odvisni vitalnost, zdravje, spodobnost družbe.
Zadnje čase se veliko govori o novi ustavi, novi družbeni pogodbi in še čem takem. A kot rečeno - mehkih reči ni mogoče izboljšati zgolj z zamenjavo pravnega in institucionalnega pokrova. In še do tega se ne moremo dokopati: sedanja politika je popolnoma nesposobna, da bi spremenila ustavo. Če bi ji to po kakem čudežu uspelo, pa je, taka, kakršna je, ne bi spoštovala. Mehke »zakonitosti« bi delovale naprej.
Vrtimo se v začaranem krogu, iz katerega bi se lahko izvili le, če bi v družbi kot celoti zavladal drugačen duh - večje spoštovanje pravnosti, manj kritikastrski mediji, več družbene angažiranosti, več osnovne poštenosti itd., itd.
V bistvu smo pri vprašanju vezne posode - družba je kotel, v katerem so vsi poglavitni sestavni deli bolj ali manj enaki. Politika ne more biti bistveno bolj kakovostna od gospodarstva, to ne od ravni in drže inteligence, ta ne od kulture itd. Se pravi, da noben segment ne more izrazito presegati drugih; možne so kvečjemu posamične izjeme v vsakem od njih.
To pa še ne pomeni, da so vsi ti deli enako odgovorni za razmere, kakršne so. Zanje so najodgovornejše elite, zlasti politična, ki je odgovorna za uravnavanje celote.
Politika pa je v klavrnem stanju. Prav ona je tista, ki najbolj ohranja status quo, z vsemi slabimi mehkimi rečmi vred. Prav ona, ne neki abstraktni kapitalizem, je tista, ki najbolj odloča o tem, v kako (ne)konkurenčni, (ne)solidarni, (ne)dialoški ... državi živimo. Prav v modernejši politiki so največje rezerve boljšega razvoja. Pri tem se sama od sebe ne bo spremenila.
S tako politiko torej ni mogoče shajati, a tudi brez nje ne gre, saj bi sicer padli v anarhijo, diktaturo ali neko predpotopno ali postapokaliptično stanje. Tako ne preostane nič drugega, kot da se politika spremeni s prisilo od zunaj.
Kako? Druge poti mimo presnavljanja celotne družbe najbrž ni. Tu se zdaj nekaj vendarle dogaja. Iluzije so, kot rečeno, padle, doživeli smo delno streznjenje, razpoloženje se prelamlja. Poleg apatije se veča tudi pritisk, razdrobljen in slabo artikuliran, a za spremembe očitno nepogrešljiv.
Kaj se bo izcimilo iz tega protislovnega vrenja, ni jasno. Veliko je odvisno od poteka krize. Morda moramo skozi še težje čase, da se bo kaj premaknilo. Načeloma je vendarle mogoče, da se v tej igri, ki je ne bo vodila politika, bolj zgane kaka pomembna skupina, nastane kako resno gibanje, se pojavi izrazita voditeljska figura, se zgodi upor v kaki stranki ali pa nastane nova (prenovljena) stranka, ki bo razcementirala celotno politično prizorišče.
Družbeni nemir je dovolj velik za različna presenečenja in se zlepa ne bo polegel. Smo v kočljivem, dvoreznem obdobju, ki je za zdaj bolj faza destrukcije kot konstrukcije. Zasuče se lahko tudi na slabše. Vendar se prav tako lahko zgodijo pozitivni premiki.
V takih časih lahko močne posamične iskre postanejo katalizator dogajanja, ki bi rodilo in pripeljalo na vrh drugačno politiko, ki bi, kolikor je to v njenih močeh, začela odpravljati tudi slabe mehke reči. Takih potencialnih isker je veliko - ofenzivna drža doslej pohlevnega sodstva, novinarski upor na nacionalni tv, nastanek WikiLeaksa za Slovenijo ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.