dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

13. 1. 2011  |  Mladina 2  |  Kolumna

Končno spoznanje

Novi nabor protikriznih ukrepov Gasparijeve skupine pomeni svojevrstno vrnitev v prihodnost. Vrača nas v julij 2009.

V novo leto je Pahorjeva vlada stopila z optimistično novoletno poslanico premiera in pesimistično napovedjo razvojne klavzure vladnih strank o skupnem političnem imenovalcu in ekonomskih prioritetah do leta volitev 2012. Napoved je bila sama po sebi zmedena. In ponedeljkovo srečanje koalicije je ponudilo pričakovan vsebinski in komunikacijski polom. Ta vlada postaja v tem domala antologijska, učbeniško nazorna. Še dobro, da je opozicija izgubila živce in je Janša začel z ustaljeno prakso agresivnejših priprav za politični prevzem oblasti, napovedjo novih volitev in nizanjem novih »republik«. To omogoča uravnoteženo politično streznitev in obuditev spomina na ekonomske zablode njegove vlade in avtoritativno vodenje države. Ohranja pa frustrirajoče spoznanje, da nam niti leve niti desne politične elite še vedno ne znajo ponuditi pravih rešitev izhoda iz sedanje krize.
Klavzura že sama po sebi pomeni, da bi morala voditi do prelomnih, domišljenih in končnih rešitev. Zato ne more biti medijski dohodek nekega ponedeljkovega popoldneva, ki ustvarja visoka pričakovanja in ponuja prgišče nedomišljenih rešitev. Že dolgo vemo, da koalicija ne zmore zamenjave premiera in da nobena stranka ne bo izstopila. Prav tako je jasno, da vladna ekipa ni sposobna spremeniti niti notranje kulture svojega vodenja države niti ekonomskih politik in dosedanjega protikriznega menedžmenta. Ker podobna politična logika preveva tudi parlament in druge veje oblasti, ne moremo pričakovati, da bi lahko dosegli ustrezen politični preboj do jesenskih parlamentarnih volitev 2012. Dejansko ne moremo dobiti niti tehnične vlade niti predčasnih volitev, čeprav bo vlada vedno bolj delovala kot nekakšna manjšinska vlada in bosta ti dve leti dejansko permanenten predvolivni oder. Pahorjeva vlada bo za vsak politični projekt vedno znova sestavljala potrebno politično večino in razvojni konsenz. V tej paralizirani politični demokraciji in vsesplošni apatičnosti pridobivajo sindikati, ki bodo v letu 2011, ob podpori ulice in referendumske demokracije, narekovali politični tempo in način družbenih sprememb.
Politični rebus je dejansko nerešljiv in nobena klavzura pri tem ne pomaga. Koalicija si želi vzdržati do konca mandata in potem upa na srečo volilnega vrtiljaka. Opozicija sešteva vladne napake in čaka na volilno zmagoslavje. Nihče ne želi političnih sprememb in vsi si želijo zgolj preživeti, spodaj ali zgoraj. Toda cena te politične blokade je z ekonomskorazvojnega vidika velika, oportunitetni politično-ekonomski stroški pa so visoki. Kaj lahko rešijo novi ukrepi ekonomske politike, ki jih vlada paradoksalno ponuja na sredini svojega mandata? Reševalna formula je razmeroma jasna. Potrebujemo nabor konkretnih ukrepov za pospeševanje gospodarske rasti in zaposlenosti, oživitev kreditne aktivnosti bank in financiranja projektov, hitro reševanje predstečajnih postopkov ter izboljšanje plačilne discipline, predvsem pa učinkovito prestrukturiranje podjetij, boljše korporativno upravljanje in vodenje poslovnih sprememb, pa tudi odpiranje novih trgov in povečanje odrešujoče potrošnje. Slovite strukturne in institucionalne reforme, lovljenje še sprejemljivih meja proračunskih deficitov in vzdržnosti javnih financ na področju javnega zadolževanja so dejansko sredstvo in ne cilj, so pogosto posledica in ne vzvod želenih sprememb.
In tu je vlada sedaj pokazala nekaj več treznosti. Lani smo bili zasuti z vladnimi dokumenti, ki so jih krojile zahteve EU in tudi domači institucionalni protokoli. Njihov skupni imenovalec je bil, da niso ponujali operativnih reševalnih ukrepov, temveč dolgoročne nabore reformnih sprememb, ki s kratkoročno sanacijo krize in želeno fiskalno konsolidacijo niso imeli posebne zveze. Prej nasprotno, oddaljevali so nas od želenih sprememb in celo poslabševali ekonomsko podobo države pri odločujočih bonitetnih agencijah in evropskih nadzornih institucijah. Če namreč zamenjate dolgoročne reforme s kratkoročnim ukrepanjem, cilje s sredstvi in domači ter tuji javnosti obljubljate nemogoče, potem vsi terjajo zgolj uresničitev obljub. In če jih ne morete izpolniti, legitimnost vlade doma in bonitetne ocene v tujini začnejo padati. Oboje smo doživeli na začetku letošnjega leta. Vlada ima najnižjo podporo, bonitetne ocene slabijo, zadolževanje javnega in zasebnega sektorja pa se draži.
Novi nabor protikriznih ukrepov Gasparijeve skupine zato pomeni svojevrstno vrnitev v prihodnost. Vrača nas v julij 2009, ko so bili v osredju operativni vladni ukrepi na pobudo GZS, kasneje pa se je takšen pristop umaknil različnim strukturnim prilagoditvam. To je hkrati priznanje usodne zamenjave ekonomskih politik in zmešnjave pri udejanjanju ukrepov. Hkrati pa vlada ponuja najboljši dokaz, da je svoje dosedanjo delo s politično-ekonomskega vidika opravila neverjetno površno in slabo. Gasparijev kroki novih ukrepov zveni spodbudno. Najbolj glede zagotavljanja reda in odgovornosti pri plačilih in pogodbenih obveznostih, kar bo zagotovilo potrebno likvidnost malih in srednjih podjetij. Ukrepi na ravni bank so bolj problematični, ker nalagajo več omejitev kot spodbud, najtežji pa bo vladni vpliv na korporativno upravljanje in hitrost poslovnih sprememb, tako normalnih kot tudi predstečajnih. Še vedno manjkajo projekti za spodbujanje domače investicijske potrošnje, zlasti v gradbeništvu, pa tudi jasnejše odpiranje novih trgov na tujem. Politika konkurenčnosti in rasti mora od besed preiti k dejanjem in tedaj bodo lažje rešljivi tudi problemi fiskalne konsolidacije. Ta zahteva kvečjemu manj obljub, sprejemljiva fiskalna sidra in daljši časovni horizont prilagajanja.
In končno spoznanje. Fiskalna strogost in strukturne reforme kratkoročno, do konca vladnega mandata 2012, delujejo bolj recesijsko kot anticiklično. Zato obnovitev rasti in fiskalna konsolidacija zahtevata drugačen pristop, namesto nemškega vagona je bolje sedeti skupaj s Poljaki in Čehi, čeprav nimajo evra. Namesto evropskih zavez bi bilo bolje izkoristiti evropska sredstva za dejanski zagon investicijskega cikla. In kaj je že bila najbolj odmevna vseslovenska akcija leta 2010? Pobiranje smeti! Ni boljšega kulturnega in politično-ekonomskega sporočila politikom, stroki in poslovnežem.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.