Bernard Nežmah

Bernard nežmah

20. 1. 2011  |  Mladina 3  |  Kolumna

Goljuf

Pravo kot orožje ljudstva in ščit politikov

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_03.jpg

© Tomaž Lavrič

Leta 1991 je na osnovi ljudskega plebiscita slovenski parlament razglasil Slovenijo za samostojno in neodvisno državo. Nadaljevanje je znano, toda, zakaj mirna odcepitev tedaj ni bila možna? Srbska večina je stala na stališču, da je Jugoslavija enotna država, da bi torej odločitev o odcepitvi lahko kvečjemu sprejeli na vsejugoslovanskem referendumu. In takšen pogled je na Slovenskem veljal apriori kot centralistična in nedemokratična gesta.
20 let pozneje. Večina v Ankaranu se na referendumu odloči, da bo razglasila svojo lastno občino. Državni parlament to pravico zavrne, nato pa Ustavno sodišče razsodi v prid Ankarančanom.
Zdaj se dogodi neverjetno: zakleti sovražniki - Popovićevi in Pahorjevi privrženci - združijo sile in v parlamentu dosežejo bojkot ustavne odločitve. A ne le to, naenkrat se vzdigne skupina okoli Luke Jurija, ki začne razglašati, da je Ustavno sodišče postopalo protiustavno in da njegova razsodba ni legitimna. Kot dokaz navedejo mnenje dr. Ivana Kristana in še skupine enako mislečih pravnikov. Klasični puč! Po tej logiki vladajoča koalicija uveljavlja novo pravno prakso, po kateri je sicer najvišji pravni razsodnik ustavno sodišče, toda, če se z njegovim mnenjem ne strinjajo kristanovi ali podobna pravniška druščina, potem ima njihovo oponiranje status veta, ki izniči odločitev Ustavnega sodišča!??????????????????
Zloraba in nespoštovanje prava s strani vladajočih je sicer eden izmed vzrokov aktualnega kolapsa slovenske družbe.
Vzemimo fenomen podjetja SCT, ki ga je ekonomist Igor Masten v Dnevniku lucidno pojasnil. Kako lahko propade podjetje, ki je večino svojih mega poslov ustvaril s poslovanjem z državo, ki je reden in odličen plačnik? Če potem vlada takemu podjetju pomaga še z dodatnimi finančnimi injekcijami, je to polom tržne ekonomije. Zadnje vesti iz Bosne so prav osupljive. SCT je od bosanske vlade dobival plačila za gradnjo avtocest, toda projekta ne le, da ni dokončal, plačal ni niti podizvajalcev, ki so delali namesto njega. To ni več ekonomija, to je plenjenje!
Na las podobno ruski privatizaciji, ki je utelešena v primeru Hodorkovski. Ruski bankir, ki sedi že leta zaprt in ga sodne oblasti na novo obsojajo, je sicer ljubljenček dela ruskih opozicionalcev in zahodnih medijev, ki ga prikazujejo kot žrtev trinoga Vladimirja Putina. Ruski premier resda ni utelešenje demokrata, toda kako je prišel do milijard Mihail Hodorkovski?
David Kotz in Fred Weir sta v genialni knjigi »Revolution from above« (1997) analizirala, kako je razpad in privatizacijo Sovjetske zveze vodila partijska elita. Tako je bil Hodorkovski l. 1987 aparatčik Komsomola, ki je ustanovil banko »Menatep«. Je postrgal rublje iz nogavic svojih sorodnikov? Nak, tretjino zajetne sume je prispeval »Znanstveni odsek mladinskega centra Komsomola«, tretjino »Državni komite za znanost in tehnologijo« in tretjino državna »Žilsotska banka«, Hodorkovski pa je postal bančni direktor. In kot direktor si je od profita plačeval takšne zaslužke, da je potem odkupil deleže lastnikov in sam postal osrednji lastnik. In tako naprej pod Jelcinovo vladavino, dokler ni postal eden najbogatejših Rusov, ki je bil z Yukosom vreden desetine milijard. Vse do Putina, ki je njegovo demokratično plenjenje ruske državne imovine nedemokratično razlastil.
Cinizem tranzicije komunističnih režimov od Rusije do Slovenije je seveda v tem, da so mediji in politiki takšno tranzicijo kovali kot pot, ki bo prinesla vsesplošni razcvet pod krilatico: bogatejše, ko imamo tajkune, bolj se gospodarstvo razvija!
V aktualni Sloveniji poteka spopad med idejo, da bi morali zapleniti protipravno pridobljeno premoženje, in skupino statusa quo, ki brani rezultate privatizacijskega plenjenja. In na katerem položaju je minister justice? Aleš Zalar (LDS) v vseh svojih nastopih krčevito poudarja, kako ne rabimo zakonov, ki bi lahko zasegli vprašljivo premoženje, in vnaprej jadikuje, da tudi z novo zakonodajo ne bi ničesar dosegli. Kot da je osebni minister tajkunskega kapitala. No, v resnici je skupaj s stranko tesni podpornik ljubljanskega župana.
Njegov sin Jure Janković je tokrat znova izigral enakost pred zakonom. Medtem ko se lastniki brezplačnikov potijo pred preiskovalno komisijo Melite Župevc, jecljajo in iščejo odgovore, se Janković, jr. norčuje iz parlamentarne komisije s komedijantskim ponavljanjem enozložne nikalnice. Te dni se je le prikazal na sodišču, kjer pa naj bi odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Njegov odvetnik poroča, da so bila vprašanja enaka kot pred komisijo, le da ga je sodišče obravnavalo spoštljivo in profesionalno. Zanimivo, Janković, jr. je edini parlamentarni zaslišanec, katerega zaslišanje ni poslušala javnost. Neverjetno, zakaj sploh še kdo pride pred komisijo, saj bi lahko ravnal po zakonu Jankovićev.
In tu poslanci socialdemokratov na čelu s preiskovalko Župevčevo molčijo, namesto da bi najostreje obsodili izmikanja jankovićev. Ena postava velja za njihove politične zaveznike, druga za sopotnike Janševe SDS.
Potem ko je ljubljanski župan Janković zasul sodišče s tožbami zoper novinarje in karikaturiste, mu je tokrat sodišče ustreglo v tožbi zoper svetnika Miho Jazbinška. Ker je ta v intervjuju za Delo njegove županske rabote pojasnil z besedo goljufanje, je trpeči Zoran Janković dobil 4.000 evrov duševne odškodnine.
Slovenska javnost se razburja nad madžarskimi medijskimi zakoni, tu ne opazi, da je mestni svetnik obsojen zaradi žalitve mestnega visočanstva. Toda, ali je Jazbinšek res psoval župansko veličanstvo? Nikakor, pojasnil je način njegovega postopka prodaje mestnih zemljišč, na osnovi katerih je svojo kritiko prignal do goljufa.
A prvostopenjski sodnik je s svojo sodbo prepovedal ostro kritiko župana Jankovića! Pri čemer sploh ni upošteval, da politik Jazbinšek ni kar tako zaničevalno govoril o županu, temveč je v argumentirani kritiki podal svoje pač izredno slabo mnenje, »da župana še niso ujeli, ker ne delujejo sistem, policija, preiskovalci in tožilstvo«. Mnenje, s katerim se lahko strinjamo, razlogov je nebroj, lahko pa tudi ne, če v Jankoviću vidimo branilca mesta heroja.
Toda v demokraciji sme imeti državljan tudi najslabše mnenje o županih in politikih. V Avstriji je novinar o Haiderju zapisal, da je idiot, a ga je Evropsko sodišče oprostilo, ker je le radikalno odreagiral na politikove besede. V Španiji je novinar nekoč kralja označil kot fašista, a ga je Ustavno sodišče oprostilo, ker je ocenilo, da bi bil težji udarec za demokracijo, če ljudje ne bi imeli svobode izražanja, kot pa sitno dejstvo, da kralj trpi zaradi žaljenja. Slovensko Vrhovno sodišče je pred 14 leti razveljavilo obsodbo novinarja, ki je o tedanjem ljubljanskem županu zapisal, da ga je zadela blaznost in da pada v shizofrenijo, ker je po slovenski zakonodaji ocenilo, da je to storil v novinarski kritiki, ki je nastala kot odgovor na županova početja.
Sodišče pa v primeru Janković vs. Jazbinšek presoja, kot da je čas začel na novo teči prav z začetkom Jankovićevega mandata.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.