Opeka z opeko - metropolit
Zlom katoliške cerkve v deželi z rekordno nizko priljubljenostjo vlade.
© Tomaž Lavrič
Finančni polom mariborske nadškofije je pripeljal do absurda. V Slakovi oddaji »Pogledi Slovenije« smo tako lahko poslušali, kako zdaj celo liberalni ekonomisti očitajo Cerkvi moralni greh za izgubljene prihranke vernikov. Ni kaj, težko si je predstavljati, da bi slovenski metropolit prišel pred medije in oznanjal potrebo po etični drži in svaril pred pehanjem za denarno bogastvo, ne da bi se publika muzala od smeha. Še več, prvi mož slovenskih katolikov nadškof Anton Stres je v najtežjih trenutkih izpuhtel. Novinarski mikrofoni ga niso našli, saj je odpotoval na Madagaskar. V maniri ministrov in podjetnikov, ki se v trenutku škandala kot po naključju znajdejo na neodložljivem službenem obisku nekje daleč stran od medijev.
Resda je mariborski nadškof Franc Kramberger takoj odstopil, njegov naslednik pa se je zgledno posul s pepelom. Toda, ali to kaj dramatično spremeni ugled katoliške Cerkve?
Kardinal Franc Rode je sicer iz Vatikana izrekel ostro kritiko nad svojimi nasledniki, a vendar, kako bo slišati besede metropolita Stresa, ko se bo naposled pojavil med ovčicami? - Zdaj začnemo znova, v ponižnosti in v skromnosti???
Če so cerkveni kritiki morali segati v začetek 17. stoletja, da so udarili s prizorom požiganja protestantskih knjig, ali še dlje, da so obudili temno inkvizicijo, imajo zdaj vse na dlani. Pojma »T 2« in »Zvon« govorita sama zase. Zanimivo bo opazovati, kakšno pot prenove bo ubral katoliški vrh.
Je sposoben korenitega preobrata? - Bo odstopil metropolit Stres? Če išče navdih v Afriki, se ponuja rešitev prav iz Madagaskarja. Denimo vest, da je za novega metropolita imenovan Pedro Opeka, legendarni misijonar iz Madagaskarja. Za razliko od slovenskih škofov je Opeka kristjan dejanj. Ni namreč znan po tem, da moli za madagaskarske reveže in brezdomce, ampak po dejanjih, ko jim ponuja pot iz dna. Ustvaril je namreč številne vasi in mesteca dobesedno iz nič. Ljudi brez upa uči izdelovati opeke, jih navaja na delo in jim omogoča, da postanejo akterji svoje usode. Da ubežijo svetu alkohola, mamil, prostitucije in beračenja. A ne s čudežno pomočjo države ali dobrotnikov, temveč z lastnim delom in voljo.
Toda, kaj ima to s Slovenijo?
Prav tako iz Afrike, tokrat iz Egipta prihajajo podobe o uporu ljudstva zoper diktatorja, ki pa vendarle ni takšen trinog, kot so bili partijski voditelji vzhodne Evrope a la Ceausescu in podobni. Egiptovski predsednik Mubarak je bil ljubljenec zahoda. Še pred meseci je francoskemu premieru Francoisu Fillolu in njegovi družini plačal novoletne počitnice. Vseskozi je tudi najtesnejši arabski zaveznik ameriških predsednikov. Predsednik Mubarak je bil doslej idealni voditelj s stališča zahodnjaškega kapitala in politike, njegov Egipt pa odlični kupec zahodnih produktov.
Že dolgo pred kairskimi nemiri se je v deželi Nila pojavil drugačen upornik. Arhitekt Hasan Fathy (1900-1989), je bil oče številnih palač, toda v zgodovino se je zapisal kot »bosonogi arhitekt«. Njegova zapuščina je namreč knjiga »Arhitektura za reveže«, ki pa ni salonski filantropizem. Fathy je namreč pred pol stoletja vodil projekt Nove Gurne, mesteca ob Nilu, ki ga je zasnoval kot nasprotovanje sodobni gradbeni industriji. Egiptovski in evropski SCT-ji gradijo mogočne stavbe iz betona in jekla, ki ga dovažajo od drugod, cene stanovanj pa so kajpak nebeško visoke. Hasan Fathy se je obrnil k tradiciji, iskal je materiale in načine gradnje, ki so bili inherentni puščavski Afriki. Tako faraonski kot nubijski kulturi. Leta je hodil po nubijskih vaseh, da bi doumel, kaj so bile skrivnosti gradnje, ki so domačinom omogočale, da so z lahkoto prenašali peščene vročine. In gradnjo je zopet postavil na iskanje materialov, ki so bili pri rokah - na blato in slamo, iz katerih so izdelovali opeke, obudil je kulturo malkhafa, obrnjenega dimnika, v katerega je lovil veter in ga napeljal skozi vlažne tkanine, ki so delovale kot naravni air-condition. Predvsem pa je ceno gradnje več kot prepolovil. Kako mu je uspelo? - Precej preprosto: organiziral je iskalce stanovanj, ki so pod njegovim mestom sami izdelovali gradbeni material in sodelovali pri gradnji. Skratka, gradbeni industriji je zoperstavil samoiniciativo, ki črpa iz tradicionalnih znanj.
A egiptovska oblast je kajpak njegove ideje zavrgla kot predmoderne in njegov spomin je zabeležen samo v zgodovini idej.
Skratka, če bi slovenska katoliška Cerkev združila duha Hasana Fathyja in Pedra Opeke, bi lahko demonstrirala odgovor največjim gradbenim anomalijam na Slovenskem z vpeljavo samogradnje sosesk, ki bi ne bile zbiti beton, ampak bi se vklapljale z drevjem, grmi in gaji. In smo pri raju na zemlji. Še ena pravljica?
Nak, vzemimo prvo obdobje vladavine ljubljanskega glavarja, ki je z buldožerji zradiral cela vrtičkarska naselja. Kaj je tedaj počel Cerkveni vrh? Ni zastrigel ne z besedo ne z dejanji. Pa bi lahko ponudil nekaj cerkvenih zemljišč, ki bi jih dal v poceni najem preganjanim vrtnarjem z besedami, da spodbuja primarni človekov stik z naravo.
Spoštovanje prirode je namreč nekaj, kar sistematično izriva sodobna tržna politika. Ob obisku premiera Boruta Pahorja v ZDA smo poslušali o vzrokih, ki zavirajo ameriške investicije v Slovenijo. Eden je bil relativno stroga okoljska zakonodaja. -?????? Smo postali že banana-republika? Si lahko zamišljamo ekipo nemške kanclerke Angele Merkel, ki bi potožila, da zaradi stroge okoljske zakonodaje Američani manj investirajo v Nemčiji?
Kot da je okoljska zakonodaja največji notranji sovražnik!?!?!?
Aktualni slovenski vladi gre sicer priznati stabilnost. Tokrat njeni poslanci sprejemajo novelo zakona o volitvah in referendumu, ki je unikatna. Po odločbi Ustavnega sodišča so v zakon vnesli pravico Državnega sveta, da mu proračun plača del stroškov morebitnih referendumskih kampanj, zraven so pa vnesli še člen, napisan sebi na koži. Odslej bo državna blagajna plačevala tudi vladi, da bo lahko izvajala svojo referendumsko kampanjo!!!
Človek bi pričakoval nasprotno, da bo vlada namenila majhna sredstva civilnim iniciativam, s katerimi bi poplačali vsaj del njihovih aktivnosti. Rezultat pa nasproten. Vlada, katerih ministrstva imajo stotine, ki jim pišejo zakone in nebroj uradnikov ter PR služb, ki reklamirajo vladne ideje, vlada, ki lahko vsak hip dobi prime-time v medijih tudi med referendumskim časom, bo sama sebi dodelila še nova sredstva za propagandne aktivnosti, s katerimi bo prepričevala državljane, da naj na referendumu vendarle ne prisluhnejo civilnim iniciativam, ki nasprotujejo vladnim zakonom.
Politična perverzija!
V deželi zatona vlade in Cerkve pa vznikajo novi junaki. Zdaj se je naposled pojavil tožilec Jože Kozina, ki ne nastopa kot običajni lik indiferentnega aparatčika, ampak kot zagnani preganjalec v oči bijočih malverzacij, ki je sposoben izreči tudi radikalno kritiko, prignano do absurda: če sodišče ne bo obsodilo tako očitnega kaznivega dejanja kraje in zlorabe pri prilaščanju Pivovarne Laško, potem tožilci ne bomo vlagali obtožnih predlogov v takih rabotah.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.