Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

 |  Mladina 7  |  Kolumna

Konec levice

Zakaj je bolj problematičen konec levice kakor konec desnice in zakaj je potrebnega več intelektualnega napora, da se odpovemo levici kot združevalnemu geslu

Kakor je Kato ponavljal svoj ceterum censeo, da je treba uničiti Kartagino, je danes treba ponavljati: svetovna ekonomska kriza je izraz krize kapitalizma kot svetovnega reda; neodvisno od tega, ali si želimo ali ne, smo postavljeni pred nalogo, da se spoprimemo z neznanskimi družbenimi spremembami; evropski vladajoči razred (velekapital in ekonomsko-politične elite, ki krožijo med sedeži v vrhu uradne politike in mesti v upravnih odborih korporacij) je na ta izziv docela nepripravljen, slovenska pomanjšana različica vodilnega razreda pa je zaradi posebnih razmer, v katerih se je izoblikovala v vladajoči razred v svoji državi, za družbeno preobrazbo še dodatno opravilno nesposobna. Od tod sledi izhodišče za sleherni strateški razmislek o družbenem razvoju Evrope in Slovenije: zdajšnje ideološke delitve je povozil čas, levice in desnice je konec. Če se hočemo kot družba reorganizirati za trajnostni razvoj, moramo raziskati vzroke in dinamiko zdajšnjih in prihodnjih družbenih bojev, namesto da se bodemo z mlini na veter iz minulih stoletij.
Zakaj je bolj problematičen konec levice kakor konec desnice in zakaj je potrebnega več intelektualnega napora, da se odpovemo levici kot združevalnemu geslu? Na kratko: zato ker je bila desnica ves čas, kar je levica obstajala kot sila družbenega razvoja, skoraj samo sila pasivnega odpora zoper nevarnosti napredka. Goji iluzije, da se je treba »vrniti« k »nekdanji« družbi, kjer so ljudje še »spoštovali prave vrednote«. Vsako tako »vračanje« potem ra-zočara vernike z vpeljavo novih oblik izkoriščanja. Lažnost in odvratnost sklicevanja desnice na »prave vrednote« je v tem, da se sama v praksi ne ravna po njih. Rajši jih goji kot »notranje«, »srčne« vrednote, ki »smo jih izgubili«, pa »hrepenimo po njih«. Vrednote, po katerih se ne ravnate, čeprav so »prave«, so presenetljivo uporabne: kadar desnim politikom očitajo, da lažejo ali kradejo, namesto da bi obtožbe ovrgli, rajši dokazujejo, da levica še bolj laže in krade. Nasprotno pa ravnanje, s katerim ne soglašajo, rajši, kakor da bi v njem videli nemoralno prakso konkretnih ljudi v konkretnih okoliščinah, takoj razglasijo za »dokaz«, da x nima vrednot, ki jih oni gojijo v svojem srcu (za slednje ni dokazov, razen udeleževanja obredov in članstva v stranki).
Levica je v meščanski družbi vedno združevala sile, ki so hotele uresničiti neuresničene obljube o svobodi, enakosti in bratstvu. Prav zato je bila gonilna sila sprememb, katerih cilj je bila pravičnejša in svobodnejša družba, nasproti silam, ki so vsem nasprotjem navkljub imele trenutne razmere za najboljše, kakršne je ljudem sploh mogoče doseči, in nasproti težnjam po vrnitvi v pravljični mir pred spremembami. Prav vsi dosežki socialne države na Zahodu v sto letih od zadnje četrtine 19. stoletja do zadnje četrtine 20. stoletja so kompromisni odgovor vladajočega razreda kapitalistov na razredni boj delavcev in boj za emancipacijo drugih podrejenih: žensk, rasnih in drugih manjšin, koloniziranih ljudstev. Začetki socialne države na Zahodu so bili protiukrep konsolidiranih vladajočih razredov med daljšim gospodarskim zastojem po dolgem vzponu v tretji četrtini 19. stoletja zoper rastoče sindikalno in socialistično gibanje. Trajni uspeh oktobrske revolucije ni nastanek Sovjetske zveze in komunističnih partij, ampak to, da je svetovni kapital dovolj prestrašila, da se je sprijaznil z razširitvijo socialne države in integracijo socialnih demokratov v kapitalistični družbeni red. Obe svetovni vojni sta oslabili gospostvo Zahodne Evrope in patriarhalno nadvlado v evropskih družbah. Druga vojna je imela z bojem proti fašizmu in nacizmu globoko socialno in emancipacijsko vsebino in je oživila vrednote svobode, enakosti in bratstva.
Po drugi vojni so ZDA financirale obnovo Evrope in z njo je evropska levica dokončno opustila zahtevo po preobrazbi družbe najprej na račun ohranjanja socialne države, po zadnji krizi pa celo na račun obnove gospodarske rasti, torej na račun zaostritve družbenih nasprotij. Že socialistične države so vsilile levici nemogočo izbiro med svobodo in enakostjo, njihovo izginotje in državni kapitalizem na Kitajskem pod vodstvom KP pa sta odpravila celo to izbiro. Svetovni kapitalizem se prav s tem, da je ostal »edina alternativa«, obsoja na utopičnost: komunizem je nehal obstajati kot alternativa in celo kot merilo realnosti kapitalizma samega. Glavna značilnost kapitalističnega sveta po letu 1989 je izguba realnosti. »Tretja pot« Blaira s posnemovalci nikoli ni bila kaj drugega kot pripustitev privilegirane levice »prvega« sveta h koritu rentništva na račun obubožanja »tretjega« sveta. Iluzije slovenske levice, da se bo zrinila kot pišče pod perut koklje Evrope, kažejo na popolnoma napačno »prepoznavanje« zgodovine in na nesposobnost razumeti sodobna družbena razmerja. Nič čudnega, če pa se zgledujejo po vladajočih v Evropi, ki v tej nesposobnosti vodijo. Model »izhoda iz krize« je nojevski: mižati, da ne bi videli, kako so se družbena razmerja v Evropi in svetu že v temelju spremenila in da realnosti iz časov pred krizo ni več.
Skrbeti nas mora, da so v okviru demokracije že zbledele vse tri temeljne vrednote, ki upravičujejo njen obstoj: svoboda, enakost, bratstvo. Zadnja kriza je tudi v razvitih državah močno povečala družbeno neenakost, in ta je v svetovnem merilu že nevzdržna. ZDA in Evropa v vse večjem številu »izjemnih« primerov suspendirata temeljne človekove pravice »doma« in »v svetu«. Biti Evropejec je enak statusni privilegij v svetu danes, kakor je bilo biti belec v Južni Afriki v času rasnega razlikovanja, znotraj družbe pa se krepi pomen statusnih razlik med stalno zaposlenimi in drugimi, med plačilnimi razredi, med različnimi viri dohodka.
Če je levica zakockala svoj obstoj, pa to še ne pomeni, da se moramo odpovedati preobrazbi kapitalizma v bolj človeško družbo z razvojnimi alternativami. V sodobnem kapitalizmu so ogrožene temeljne vrednote francoske revolucije. Kapitalizem in demokracija sta postala nezdružljiva. Temeljna preobrazba družbe zato ne more biti več privilegij tistih, ki si še umišljajo, da so levica.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.