Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

24. 2. 2011  |  Mladina 8  |  Kolumna

Libija v Sloveniji

Ko drugorazredne teme dominirajo medijski prime time

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_08.jpg

© Tomaž Lavrič

Slovenija kot da je postala papeška država, kjer se bohoti ena sama pregreha - laganje. Televizije in časniki sledijo v največjih podrobnostih spopadu SDS in državnega predsednika. Največja opozicijska stranka troši svojo energijo v izpostavljanju, da predsednik Danilo Türk ni povedal čiste resnice, ker je nekoč dejal, da je bil o velikovškem atentatu seznanjen samo iz medijev. Pri iskanju dokazov pa se je tudi njej pripetila manipulacija oz. netočnost, ker je skupaj spravila papirje iz različnih map. Del koalicije zato zahteva kazenski pregon zaradi blatenja predsednika.
Toda, kaj imajo pri tem državljani? Lahko uživajo kot publika v boksarskem dvoboju, toda onkraj vojerstva je stvar povsem brezpredmetna, saj v ničemer ne zadeva krucialnih vprašanj aktualnega bivanja. Preprosto škoda papirja in medijskega časa.
Sploh, ker se iz dneva v dan kaže temačna resnica malodane suženjskega dela tujih delavcev. Vrstijo se prizori skupin bosanskih fizikalcev, ki ždijo po sobah, se hranijo s paketi Karitasa in upajo, da jim lastniki podjetij po štirih mesecih neplačevanja vendarle prinesejo kakšen bankovec.
Če je najprej kazalo, da gre za izjemne ekscese, se zdaj postavlja, da to ni več izgred, ampak slovenski poslovni običaj. Skratka poslovanje, pri katerem podjetje ne deluje v obliki klasične produkcije, kjer s svojo dejavnostjo ustvarja profit, ki si ga delijo lastniki, menedžement in zaposleni, ampak roparski projekt, kjer poslovneži služijo na račun tega, da delavce plačujejo v znesku dveh kavic na uro, ali pa podjetje preprosto zaprejo, ne da bi zaposlenim kaj plačali.
Trenutek, ki kar kliče po Karlu Marxu, ki je osnoval marksizem, kot obliko ekonomije, kjer so delavci spodobno plačani. Ker je SD stranka, ki je dedič marksističnih idej, bi pričakovali, da bo doživela preporod. Toda, dogodil se je paradoks: največjo erozijo pravic delavstvo doživljamo prav za časa vladavine prenovljene zveze komunistov!
Kakšno ekonomijo pa spodbuja Pahorjeva vlada? Zadnjič se je izkazala nacionalka s Slavkom Bobovnikom, ki je zavzel zgledno avtonomno držo spraševalca Janeza Janše in Katarine Kresal. Novinarja je zanimala stvar sama, studia ni hotel posoditi politikom za njihov PR. Sijoče nasmejana Kresalova je v zadevi Hypo začela kot da je nedolžni angelček, ne pa ministrica represivnega aparata. A nasmeh ji je hitro spolzel z obraza, ko je bila soočena z brutalno številko, da je podpisala pogodbo s svojim starim znancem Pogačarjem, ki zdaj oddaja prostore NPU. Mož namreč vsak mesec plača 125.000 lizinškega obroka Hypo banki, ministrstvo za policijo pa mu za najem nakaže 136.000 evrov. Poslovnež Pogačar tako mesečno ustvari 11.000 evrov čistega zaslužka, za povrh bo pa čez desetletje postal še njen lastnik. Primer, ki spada v učbenik najbolj elegantnega poslovanja, kjer ti denar teče sam od sebe.
In kakšna je obramba ministrice Kresalove na očitek, da je bila katastrofalno slab pogajalec z družinskim poslovnim partnerjem?
Gospa so porekli, da je cena na meter celo boljša, kot je za mnoge druge prostore, ki jih najema vlada.
Ali res? V času gospodarske krize tako megalomanske stavbe razen države nihče ne bi najel niti jo ni iskal. Komu razen državi, pa bi poslovnež lahko oddal te prostore za takšno ceno? Nikomur! Če bi se tja ne preselilo ministrstvo, bi palača samevala, g. P. pa bi plačeval 125.000 lizinškega obroka, ne da bi dobil kakršnokoli najemnino. In njegov genialni posel bi šel k vragu. Seveda, ko bi se mu ne prikazal dobri angel v podobi ministrice Katarine. Vlada tako dejavno rešuje nasedle tajkune, pomoč brezposelnim v obliki javnih del pa ukinja!????????
To pa je zadeva, ki še kako zadeva vlado kot celoto. Če se zdi, da je v primeru izkoriščanja tujih delavcev država bolj ali manj nemočna, je tu prav državni aparat ta, ki sam ustvarja patološko obliko gospodarstva, v katerem prosperirajo prijatelji in znanci ministrov.
Ali če vzamemo poslovanje, ki so se ga za čuda lotili celo kriminalisti, ki so začeli preiskovati lastništva ciprskih podjetij. Ko namreč ljubljanski župan po svojem izboru oz. prek bližnje ekipe psevdostrokovnjakov odloči, kateri travnik bo postal zazidljiva parcela, s tem avtomatično napravi njegovega dosedanjega lastnika za bogataša.
Kar je zanimivo, pa je, da so ti lastniki amorfni, nihče ne ve zanje, skrivajo se za poštnimi nabiralniki podjetij na Cipru. Dokler si časnik Finance in obe televizijski hiši ne vzamejo nekaj časa in energije, da preverijo ciprsko lastništvo, ki se potem izkaže, da je v lasti Janković, juniorja. Prototip korupcije, pa vendar, mediji so ga v primerjavi z »velikovškimi papirji« komajda zaznali, predvsem pa so po dnevu ali dveh že utihnili.
A tudi tu se postavi vprašanje vpeljave klientelističnega gospostva mestne občine, ki nima nič z zakonom odprtega trga tržne ekonomije.
Premier Pahor je v zadnjem tednu posredoval ostro izjavo, s katero je zapretil libijskemu vodji Gadafiju, da naj ne uporablja sile zoper ljudstvo.
Predsednik slovenske vlade je bil v minulem obdobju tisti evropski voditelj, ki je največkrat obiskal libijskega trinoga. Gadafi namreč ni postal zatiralec demokracije in pravic ljudstva šele prejšnji teden, ampak je to bil že skoraj pol stoletja. Uporniki mu poleg drugega očitajo korupcijo, ki jo je vtkal v svoje vodenje. In pri tem koruptivnem voditelju se je muzal prav premier Borut Pahor. Enkrat, da bi pomagal podjetniku, ki je v največjih zneskih opetnajstil slovenski proračun z dodatnimi stroški gradnje avtocest, drugič, da bi pomagal pri fantomskem projektu trgovskega centra v Stožicah, ki ga ustvarja dvojica Zoran Janković in podjetje Grep.
Medtem ko ni bilo najti zasebne banke v Evropi, ki bi se ji zdelo vredno kreditirati megalomanski trgovski center, so se od nekod pojavili libijski investitorji. -??? So bili popolnoma brez razuma in so padli na Pahorjev šarm? Nikakor, Gadafijev režim, ki je bil vseskozi skorumpiran, tudi v poslih na Slovenskem ne postopa drugače.
Torej, slovenska vlada s svojim premierom ni ta, ki bdi nad transparentnim poslovanjem podjetij, ampak je ta, ki sama generira poslovne rabote.
Premier Borut Pahor je pred tedni obljubil ameriškemu predsedniku Obami, da sprejme zapornika iz Guantanama. Kako bo to storil, ko pa tega slovenski zakoni ne dopuščajo? Za potrebe svojega barantanja bo dal preprosto spremeniti problematične zakonske člene. So slovenske pravne korifeje protestirale zoper to erozijo pravne države, ko oblast ne živi po postavi, ampak si jo po potrebi dnevno prilagaja???
Kot obrambo je sicer prvi mož vlade navedel, da je sprejetje zapornika naš moralni dolg. Če smo kot država pledirali, da je zapor v Guantanamu protipraven, moramo pri njegovi eliminaciji prispevati svoj delež.
Jutri bomo zatorej prebrali, da je v grad Goričane priletel libijski voditelj Gadafi, ki mu je slovenski premier ponudil politični azil. Kajpak, da bi s tem ustavil prelivanje krvi v Libiji.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.