Preslišano sporočilo
OECD je jasna: problem Slovenije ni toliko makroekonomska izbira ukrepov, temveč politična nesposobnost njihovega uveljavljanja
Novo ekonomsko poročilo OECD (ES 2010) o Sloveniji je spet odprlo nekaj starih spoznanj. Nastavlja dovolj trezno in realno ogledalo o razsežnostih gospodarske krize, ponuja dovolj kritično ost na nekaterih osrednjih področjih, splošni nasveti o spremembah pa so razmeroma znani. Ekonomsko poročilo OECD ostaja zato znotraj pričakovanih okvirov, naš odziv nanj pa tudi. Njegova največja prednost je še vedno mednarodna primerljivost nekaterih podatkov, ki omogoča globalne presoje krize in mednarodnega položaja Slovenije. Osrednja slabost poročila tiči v prepričanju, da je sedanji protikrizni menedžment mogoče izpeljati s srednjeročnimi strukturnimi reformami. Na drugi strani pa v Sloveniji takšnih razprav ne znamo uporabiti kot izhodišče za iskanje pravih rešitev. Ostajamo ujetniki poročila in se izgubljamo v labirintih dokazovanj, ali imajo eksperti OECD prav, kje usodno grešijo in kdo med nami jim je pri tem pomagal.
Slovenija je tudi v očeh OECD v preteklosti veljala za domala čudežno postsocialistično tranzicijsko državo. Bila je na robu elitne petnajsterice EU, prva znotraj »nove Evrope«. Globalna finančna kriza je prinesla globok zdrs in razvojno streznitev, predvsem pa je razprla dilemo, s kakšnim vodenjem države in katerimi reformami se lahko spet dvignemo. Problemi tega razcepa so širši od tistih, ki jih ponuja tehnična ekonomska analiza OECD. Iz njenega zornega kota ima Slovenija težave kot majhno odprto gospodarstvo, iz našega kot politično vedno bolj zatohla država. Ne gre zgolj za velik začetni padec izvoza in njegovo strukturo, pa za zlom gradbeništva in zastoj investicij, ali pa za kreditno krizo bank in visoko zadolženost podjetij. Zdi se, da so to bolj ekonomske posledice dejanskih vzrokov krize. Pomembnejša je presoja katastrofalnih napak vodenja države dveh administracij, Janševe in Pahorjeve, ki bosta deželo v osmih letih spravili na kolena. Problemi tičijo v zablodah korporativnega upravljanja in vodenja državnih ter zasebnih družb. OECD ne govori o slabi regulaciji trgov, neučinkovitem preganjanju poslovnega kriminala in slabostih pravne države, izogne se analizi interesnih skupin in spoznanju, da vlada očitno ne obvladuje razmer. OECD ne vidi in ne želi govoriti o naši temeljni težavi, politični legitimnosti ekonomske politike in strukturnih reform. Problem Slovenije ni toliko makroekonomska izbira ukrepov, temveč politična nesposobnost njihovega uveljavljanja.
Prva velika težava ekonomskih analiz OECD je torej politično-ekonomski spregled. Če želijo ponuditi prave strateške usmeritve, morajo pokazati na politične procese ekonomskega odločanja, poseči v drobovje protikriznega menedžmenta, pravne države in regulacijskih mehanizmov. Druga pomembna zadrega OECD tiči v prevladujoči protikrizni mantri, da so v razmerah nizke rasti, finančnih tveganj in tržne negotovosti v Sloveniji ključne strukturne reforme. Ugotovitev je sicer točna, toda velja na dolgi rok in je pogosto neuporabna za kratkoročno sanacijo razmer in učinkovit protikrizni menedžment sprememb. Govorjenje o strukturnih reformah je povsod po svetu predvsem priznanje, da ne vemo, kako povezati kratkoročne ukrepe z dolgoročnimi spremembami. Večina strukturnih reform lahko daje prve učinke v dveh ali treh letih, pokojninska stavi na desetletja, mi pa potrebujemo politično-ekonomske rešitve do leta 2013. Pacienta na operacijski mizi ne morem reševati s splošno diagnostiko in preventivnimi nasveti.
Zato je povsem jasno, da uresničevanja strukturnih reform in priporočil OECD iz leta 2009 nismo upoštevali ali pa smo jih izpeljali drugače. Skromne napovedi oživljanja gospodarske rasti v naslednjih dveh letih dejansko dokazujejo, da tudi analitiki OECD v vnovično predlaganih strukturnih reformah ne vidijo prave razvojne moči. Potrebujemo kratkoročne spremembe, ponujajo pa nam dolgoročne rešitve. In prav zato je Keynes pred mnogimi leti zastavil inteligentno vprašanje, kako dolgo je lahko kratko obdobje, da bi lahko dejansko kaj spremenili.
Toda vrsta opozoril in napotkov je tudi nadvse koristnih in uporabnih. Nesporno je finančna in poslovna konsolidacija bank ena od ključnih zgodb. Novi stresni testi vseh slovenskih bank, domačih in tujih, so dober temelj za skupno reševanje poka nepremičninskega balona in učinkovitejše prestrukturiranje bančnega portfelja, vključno s potrebno dokapitalizacijo. Kreditni krč bank in naraščajoča nelikvidnost finančnega sistema sta namreč posledica in ne vzrok težav. Podobno velja za priporočila o konsolidaciji javnih financ. Nova fiskalna pravila in zaveze glede obvladovanja odhodkov zahtevajo stabilne in jasne odločitve. Osrednja tarča je zniževanje strukturnega primanjkljaja. Sredstva za dosego tega cilja pa ležijo na treh ravneh. Pri obvladovanju izdatkov je ključna indeksirana zaustavitev rasti plač v javnem sektorju, pri spremembah davkov lahko več stavimo na učinkovitost in širitev davčnih osnov kot na nove davke, strukturne reforme pa naj postopno spreminjajo proračunsko sestavo. Pri tem je ključna predvsem večja učinkovitost porabe in ne toliko obseg izdatkov, ki je sedaj sidran na rast BDP-ja. Povečanje konkurenčnosti je za Slovenijo ključno in tu tudi OECD ponuja star nabor priporočil. Ključna naj bi bila inovativnost s pomočjo večje vloge raziskovanj, pomaga stavi na več tujih investicij in privatizacijo, ki izboljšuje korporativno upravljanje podjetij. Vse to že dolgo vemo, toda pravih rezultatov ni. To pomeni, da alkimije družbenega razvoja vsi deležniki še vedno ne razumejo. In pravega recepta ne ponujajo niti priporočila OECD.
William White, visoki predstavnik OECD, je na predstaviti poročila sejal previdna priporočila. Kriza bo dolgotrajna, ker še vedno niso odpravljena temeljna neravnotežja sodobnega sveta. Predlogi rešitev so nejasni, ker še vedno ne vemo, ali poslušati opozorila ekonomske zgodovine ali verjeti v posebnosti sedanjih rešitev. Morda je White spregledal, da nove reči v politični ekonomiji vedno delujejo na star način. Toda hkrati s starimi recepti ne moremo reševati novih kriz. In kdor bo rešil ta rebus, bo relativni zmagovalec krize. In zato ne sprašujte, kaj sta nam Bog in OECD s tem želela sporočiti. Rešitev, kot vedno, ni v zvezdah, temveč v nas samih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.