31. 3. 2011 | Mladina 13 | Kolumna
Pleme neobčutljivih
Kriza, ki jo je v marsičem povzročil prav neoliberalizem, je paradoksalno postala zaveznica neoliberalcev
© Tomaž Lavrič
Že dalj časa je jasno: globalna kriza je reševana zgrešeno oziroma sploh ni reševana. Popravki sistema so neznatni, težave se blažijo s krčenjem, z reformami, zategovanjem pasu. Množice imajo manj, bogati enako ali več, moč osamosvojenih financ in velikega kapitala ostaja nedotaknjena. V tej nespremenljivosti, inerciji sistema se skrivajo zasevki nove krize, čeprav se še sedanja ni prav končala. Reforme se zdijo nujne, da ne bi zdrsnili nazaj v nevarno akutno nestabilnost, a v bistvu so sredstvo za vzdrževanje starega modela. (V tem smislu je mogoče imeti razumevanje za odpor sindikatov proti vsem reformam.) Vse to hkrati potrjuje, da je politika izgubila vodilno vlogo - podrejena je kapitalu ali z njim spečana.
Scela lahko govorimo o drugi zmagi neoliberalizma, potem ko se je za kratek čas zdelo, da je po tridesetih letih vzpona dočakal prvi resni, morda celo odločilni poraz. Sedanje generacije se lahko samo kislo nasmihajo ob napovedih, da ta praksa in ideologija trajno nikakor ne moreta preživeti.
Tudi slovenski neoliberalci, nekaj časa zmerno potuhnjeni, so spet krepko pri glasu in urbi et orbi trobentajo stara gesla o privatizaciji, liberalizaciji, deregulaciji. Pri tem izrabljajo krizo in zmedo, ki jo spremlja.
Na »teoretični« ravni so tu na primer avtorji znamenitega resetiranja Slovenije, slabo prikrite hvalnice neoliberalizmu. V vladajoči politiki je na voljo škandalozni predlog ministrice Krebsove, da bi donosne javne zavode privatizirali oziroma spremenili v gospodarske družbe. Klasična neopogruntavščina: kar prinaša denar, privatiziraj, drugo pusti na grbi države, se pravi vseh. Ali pa skrči.
Za sedanjo oblast sicer ni mogoče kar počez reči, da je neoliberalna. To velja tudi za njene poskušane reforme, vsaj pokojninsko in zdravstveno, kakor je nakazana. Toda tudi v njej je veliko neoliberalnih teženj in jeder, aktivnih ali spečih. Med vladajočimi strankami je največ socialdemokratskega duha kljub vsemu ohranila SD, ki pa je razklana, zbegana, zlobirana in brez vodenja. V takem položaju, dodatno obremenjenem s krizo, se gre težko pregledno eklektiko. Desus je populistična in ozko interesna stranka, Zares in LDS pa zganjata modni socialni liberalizem.
Skratka, slovenska levica je, enako kot vsa levica na Zahodu, izgubila kompas in vsakršna trdna prepričanja in je tudi zato dovzetna za neoliberalizem. Desnica, zlasti SDS, je že dokazala, iz kakšnega testa je. Janševa vlada je znižala davek za bogate, se zavzela za enotno davčno stopnjo in odločilno pomagala pri razmahu tajkunstva.
Za zdaj ne kaže, da bi sedanja oblast neoliberalizmu na stežaj odprla vrata. Proti temu govori tudi približevanje volitev. Toda grožnja neoliberalnega preloma je živa in se bo z nadaljevanjem krize in morebitno volilno zmago SDS še krepila. Oblast je od znotraj in zunaj pod nenehnim neoliberalnim pritiskom. Ta prihaja iz različnih točk.
Ena izmed njih je kriza, ki sama po sebi vsiljuje ostre ukrepe, odpovedovanje, zategovanje pasu. Kriza je nasploh idealen položaj in izgovor za uvajanje sprememb, ki lahko pod plaščkom akutne nuje trajno pometejo s socialno državo. Tako je kriza, ki jo je v marsičem zakuhal prav neoliberalizem, paradoksalno postala zaveznica neotov - ker pač ni volje, da bi se začeli resno pogovarjati o vzrokih krize, kapitalizmu, vlogi države.
Zagovorniki neoliberalizma so razsejani povsod. Tri leta po izbruhu krize so spet hrupni in agresivni. Med sabo se tiho ali glasno podpirajo, pletejo mreže, se združujejo v ad hoc čredice. Javne službe bi skrčili na lepotni minimum, enako državo, ki jim pride prav le kot koristni idiot. Položaj zavestno slikajo kar najbolj črno, da bi se njihovi nasveti bolj slišali in prijeli. Psihični profil: brez vsake socialne in še kakšne občutljivosti - neoliberalnost je tudi etična in značajska kategorija. Posebna značilnost pripadnikov tega plemena: nihče ne upa jasno in glasno priznati: ja, neoliberalec sem. Uradno v Sloveniji neoliberalcev ni. In najbolj osupljiva posebnost (idiotizem) slovenskih neotov: lastnina ni pomembna, prodajmo gospodarstvo tujcem.
Neoliberalne rešitve nam vztrajno ponujajo ali vsiljujejo tudi od zunaj: IMF, Svetovna banka, OECD, Barrosova komisija, posamične vplivne države. Del teh tujih nasvetov oziroma zahtev je upoštevanja vreden, njihova osnovna filozofija in mnoge konkretne zahteve pa so obarvane neoliberalno. Doma se jim pridružuje pritisk oslabljenega gospodarstva.
Neoliberalizem seveda ni veliki satan, kriv za vse slabo na tem svetu. Ali z drugimi besedami: družba stopica na mestu ali nazaduje, če slabo delujejo stvari na različnih ključnih področjih. Če je pravosodje mrtvoudno, če je politika klientelistična, brez refleksije in vsa po istem kopitu, če resni mediji nazadujejo, če ni žive, družbeno angažirane civilne družbe, če prevladujoče povprečništvo uničuje avtoritete in preprečuje vzpon sposobnih, če elite niso sposobne samo-očiščevanja itd. itd.
Vegetiranje teh ključnih področij, ki polagoma kapilarno omrtvi celotno družbo, prav sili k temu, da postanejo vabljivejši glasovi neoliberalnih siren. Njihovi nauki se zdijo preprosti, obljubljajo nagle rešitve, so v skladu z domnevno enopolno (tekmovalno, nesolidarno, volčjo) človekovo naravo. Slabo delovanje ključnih področij tako pomaga ustvarjati krize in krizno razpoloženje, to pa je trenutek za lažne preroke, populiste, demagoge, avtoritarce - in neoliberalce.
Neoliberalizem je, kot rečeno, še na pohodu po vsem Zahodu. Smo del tega prostora in iz njega hočeš nočeš uvažamo dobre in slabe reči. Osamljen otoček ni mogoče ostati, toda še vedno je mogoče - po svoji izbiri, če si zanjo sposoben, če sploh hočeš tematizirati alternative - izdelati bolj spodoben ali manj spodoben kapitalizem.
ZDA in Velika Britanija sta nosilki neoliberalizma v novem in starem svetu in nobena od njiju po treh desetletjih širjenja te ideologije in družbene prakse ne premore posebno prodornega ali spodobnega kapitalizma. Skratka, neoliberalizem ni čudežni ključ do trajnejše gospodarske uspešnosti, družbe pa atomizira, kvari in uničuje njihovo socialno tkivo. Neobčutljiv je tudi ekološko. Vse to kot bumerang tolče nazaj po ekonomiji. Družba je pač vezna posoda. Ko se neoliberalizmu enkrat prepustiš, se je iz njega težko izviti in se vrniti k bolj socialni in solidarni, se pravi humani državi.
Zdaj smo nekako na prelomu med dvema modeloma. Išče pa se pravzaprav tretji, dovolj ekonomsko vitalen in socialno in ekološko občutljiv. Naše neote, naše damijane, pezdirje, brščiče, mastene, frankle, turke ... zanima samo prvi člen te triade. Ponujajo nam darvinistično ureditev, ki obljublja edino zveličavno pot iz krize, a trajnejšega izboljšanja zanesljivo ne bi prinesla - nasprotno. Naravnost in preprosto rečeno: so škodljivci in sovražniki interesov velike večine prebivalstva. So del manjšine in njeni piarovci.
Toda zaganjati se samo proti njim je premalo. Samo zavračati je veliko premalo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.