14. 4. 2011 | Mladina 15 | Kolumna
Nespametno ljudstvo
Referendum, simboli komunizma in nedelujoče vladne službe
© Tomaž Lavrič
Če za zgodovino velja, da se ponavlja, smo se zdaj znašli zunaj zgodovine. To, kar se dogaja v politiki, je slovenski novum, nekaj, kar nima primerjave. Na oblasti je vlada, ki ne da nima podpore javnosti, njene zakone referendumi odnašajo kot za šolo. Vsega 20 odstotkov podpore je dobila vlada pri zakonu o malem delu, pred meseci komaj nekaj več pri zakonu o RTVS.
Sporočilo je povsem jasno, toda predsednik vlade ga ne sliši. Borut Pahor v prvih izjavah po referendumskem porazu upa, da bo ljudstvo le našlo pamet in podprlo njegovo politiko. Premier torej verjame, da vlada državljanom, ki so izgubili razum. Toda očitno je mož posebnega kova. Še naprej kani vladati brezumni raji, upajoč, da jo le sreča pamet. Sedaj je izrekel še apel, naj ga za božjo voljo pustijo v miru izvajati reforme, potem pa naj ga ocenijo na volitvah. Toda, ovira njegovi želji je ustava, ki državljanom daje pravico, da lahko vsak zakon ustavijo z referendumsko pobudo.
Pa vendar, ali je Slovenija res dežela izrednih razmer? Trije ali štiri referendumi na leto ne pomenijo posebnega stanja, Švicarji jih na referendumski dan izvedejo tudi po ducat.
Tudi svobodnih volitev ni bilo v Jugoslaviji vse od konca tridesetih pa do leta 1990. Pol stoletja so množice politično abstinirale, kar pa jih ne moti, da odtlej na štiri leta z veseljem hodijo volit državne poslance. Referendum pač ni kazen, je simpatični dan, ko lahko državljan izrazi svojo neposredno politično voljo.
Problem ni ljudstvo, problem je Pahorjevo razumevanja ljudstva. Tik pred zaključkom kampanje se je kajpak obrnil na množice skupaj s strankarskimi partnerji Katarino Kresal, Gregorjem Golobičem in Karlom Erjavcem. Povsem razumno, toda, od kod so spregovorili? Iz vladne palače? Nikakor, teve posnetki so četvorko posneli v Botaničnem vrtu, kako prešerno in razigrano koraka kot skupina zaljubljenih srednješolcev. To je bil argument in sporočilo volivcem, da morajo glasovati za Pahorjev zakon. Kamera je pri tem ujela pogled dr. Jožeta Bavcona, izjemnega botanika in direktorja vrta, ki je bil začudeno izgubljen, kot da se je spraševal, kaj ta tovarišija sploh išče v Botaničnem vrtu?
V ozadju je seveda podcenjevanje javnega mnenja, saj je koalicijski vrh ocenil, da za zmago zadošča, da se za hip prelevijo v vihrave najstnike.
Toda največji poraz ni doživel premier Pahor, temveč šef Desusa Karl Erjavec. Naenkrat se je izkazalo, da je povsem vseeno, ali on podpira določen zakon ali ne. In potem je doživel amnezijo spomina na dan po referendumu, ko je predlagal odstop ministra za delo Ivana Svetlika oziroma njegov umik iz Desusove ministrske kvote. Zakaj? Z ministrom sta bila namreč o tem zakonu popolnoma soglasna.
Njegova oponiranja koalicijskim partnerjem so tu doživela čisto obliko larpurlartizma: upiranje zaradi upiranja.
Sočasno s padanjem podpore vladi pa se dogaja fenomen oživljanja simbolov komunizma. Človek težko razume motivacijo Pahorjevih, da so na spominski kovanec dali portret partizanskega komandanta Staneta. Ker so imele njegove čete na vesti kar nekaj smrti civilistov, je bilo vnaprej pričakovati nejevoljo in odpor dela politike in javnosti. Ali je bil komandant Stane res edina izbira izmed osebnosti slovenske zgodovine ali naravnih znamenitosti???
Evidentni namen je evidentno provokacija? Toda, kakšen državni smisel ima, da vladajoči vsilijo manjšini sporni lik iz komunistične zgodovine? Smisel je očitno v strategiji, da bi sprovocirali opozicijo in politični spopad spet prestavili v čas revolucije.
Vladajoča koalicija je v zadnjem letu na tem področju sistematična: Titova ulica v Ljubljani, državna nagrada nekdanjemu šefu Udbe Ertlu, kovanec s Stanetom, novi predsednik Vrhovnega sodišča Masleša, ki je pred desetletji dajal odvezo za streljanje beguncev na meji, kandidat za generalnega tožilca Fišer, ki je pred tridesetimi leti preganjal duhovnike, ker so na zakritih moriščih postavljali križe pobitim. Vračanja komunizma? Nikakor, gre za simbolne zmage, s katerimi očitno poskuša vladajoča koalicija dopovedati, da je ona tista, ki dobesedno vlada!
A težava z njenim vladanjem je ta, da ne vladam tam, kjer bi morala. Mediji, javnost in vlada so se v minulem letu čudili, kako je mogoče, da podjetja tako surovo in brezobzirno izkoriščajo delavce. Toda reč ni nikoli segla prek moralnega zgražanja, ali v najboljšem kakšnega paketa državne pomoči. Pa vendar v državi obstaja močna funkcija, ki sliši na ime glavni inšpektor za delo. O gospodu Borutu Brezovarju je ta rubrika že pred več kot letom pisala, da je povsem ignorantski varuh delavskih pravic. Pričakovali bi, da se pred njegovim imenom začno tresti direktorji in menedžerji. Vzemimo samo lik informacijske pooblaščenke Nataše Pirc - Musar in njeno vehemenco, s katero se v hipu zažene v domnevne kršilce varovanja oz. skrivanja podatkov. Prvi delovni inšpektor pa je sinonim za nemoč. Že ko so ga kamere ujele v zadevi sramotne usode kočevske »Prenove«, si je pral roke z besedami, da je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči.
Šele protikorupcijska komisija je letargijo prignala v škandal. Prvi mož inšpektorjev je poleg svoje nemoči znan po tem, da je eden bolj plačanih predavateljev. Inšpektor Brezovar v popoldanskem času predava o varstvu delavskih pravic velikim podjetjem, se pravi vsem potencialnim preiskovancem svojega urada.
Absurd, tako kot če bi generalni direktor policije za lepe novce v prostem času predaval mafijski združbi oziroma podjetjem, ki so potencialni objekt policijskega pregona.
To je zaradi konflikta interesov čista oblika korupcije. Toda problem niti ni gospod Brezovar, temveč resorni minister in vlada, ki to stanje dopušča in ki sploh ni opazila, da ključni inšpektorat, ki bi moral biti agilni varuh pravice delavcev, deluje le pro forma.
Sicer pa smo doživeli še večjo komedijo. Po ugotovitvah ministrstva za lokalno samoupravo, da je bilo financiranje projekta Stožice iz evropskih sredstev sporno in v posameznih detajlih proti predpisom, se je razjezil vpleteni ljubljanski župan Zoran Janković. Potem pa čudo - gledamo posnetke ministrice Duše Trobec Bučan, ki se pred kamerami Jankoviću opravičuje, da to ni njena odločitev, ampak je avtonomna ugotovitev njenih služb!????? Kot če bi prišel pravosodni minister pred novinarje povedat, da on z obsodbo tajkuna nima nič, da je to delo samostojnega sodnika.
In še en primer. Krajani Bežigrada so mesece protestirali in začeli izvajati civilne proteste, ker jim neznosno smrdi iz bližnje tiskarne. In dolge mesece po evidentnem uničevanju okolja, se je od nekod le prikazala inšpektorica, ki je na pol sramežljivo dejala, da bo tiskarni vzela dovoljenje za obratovanja, če do danega datuma ne konča zastrupljanje okolja.
Fiasko Pahorjeve vlade niso le porazi na referendumih, ampak podložnost in nedelovanje njenih služb.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.