Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

21. 4. 2011  |  Mladina 16  |  Kolumna

Predavanje kot plačilo za molk

Razpadanje vlade, inšpektorji kot popoldanski honorarci ter samohvala nad razmahom literature

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_16.jpg

© Tomaž Lavrič

Dogodila se je največja vladna kriza, Desus odhaja iz vlade, šef Zaresa Gregor Golobič predlaga odstop vladnega vrha, poslanci SD so kot eden stopili v bran premieru Borutu Pahorju. Kaj pa je bil povod velike zaostritve?
Odstopila je ministrica za lokalno samoupravo Duša Trobec Bučan, ki je dejala, da nima več podpore predsednika vlade. Slednji je jadrno protestiral, rekoč, da ima vso njegovo podporo. Toda zakaj je potem gospa ministrica sploh odšla?
Ko je njeno ministrstvo odločilo, da je bila dodelitev evropskih novcev za projekt Stožice nepravilna, je zarobantil ljubljanski župan Zoran Janković in ministrici očital nestrokovnost.
Ko kdo izreče žaljive besede zoper delo »Protikorupcijske komisije«, je njen predsednik Goran Klemenčič oster: »To je nedopusten odnos do komisije!!!«
Kaj je storil premier Pahor, ko je ljubljanski glavar bril norce iz ministrice? - Nič, kot da to ni njegova vlada. Še zlasti v situaciji, ko se je porogal župan, katerega uprava je bila v postopku ministrstva.
Vendar pa je ministrica Trobec Bučanova odstopila, ne da bi razkrila, kaj je bil v resnici spor, kaj so bila zakulisja.
Zato je racionalno videti v odstopu le potrebni povod za umik Desusa iz vlade. Tu pa ne preseneča toliko Karl Erjavec s svojimi predvolilnimi načrti kot histerizacija iskanja rešitev.
Predlog SDS o razpisu predčasnih volitev je kajpak razumljiv; katera opozicijska stranka pa v taki situaciji tega ne bi predlagala? Zahteva Zaresa po menjavi Pahorja, Golobiča in Kresalove in postavitvi novega mandatarja, pa se sliši kakor puč. Če je vladni trojček skupaj na oblasti in če ga je motil nepredvidljivi Erjavec, bi pričakovali, da bo odslej deloval enotno, da bo torej prišel z usklajenim načrtom »post Desus«. Toda po odhodu Erjavca je z Golobičem takoj vzniknil novi erjavec.
A hkrati s političnimi idejami je pljusknil val zahtev po tehnični vladi in drugem mandatarju. Bivši politiki, kulturniki, gospodarstveniki zahtevajo novega predsednika vlade!???
V imenu česa? Naj imamo še tako slabo mnenje o kompetencah predsednika Pahorja in njegovih pahorizmih, on je izvoljeni šef vlade. In medtem ko je vladni trojček celo zadovoljen z umikom Desusa, se iz tega izpeljuje nerazumljiva enačba: če je odšel Erjavec, mora oditi še Pahor!?????
Tudi ni sporno zamenjati prvega moža vlade, vendar ne na prevratniški način. In celo Slovenija ima v kratki zgodovini parlamentarizma enostavni zgled v letu 1992, ko so odstavljali tedanjega premiera Lojzeta Peterleta. Reč je potekala proceduralno čisto: del upornih poslancev je zahteval glasovanje o nezaupnici tako, da je predlagal za novega mandatarja Igorja Bavčarja in Marka Voljča, vendar kandidata nista dobila dovolj glasov. To je uspelo šele tretjemu Janezu Drnovšku.
Če torej večina poslancev ne zahteva glasovanja o Pahorjevem odstopu, je njihovo bentenje ustvarjanje politične histerije. Država je namreč močnejša od Pahorja. Njegova okrnjena vlada lahko deluje naprej, le da odslej ne bo več mogla vsiljevati zakonov s svojim glasovalnim strojem. Za zakonski predlog bo potrebna podpora opozicije, kar pomeni, da bodo zakoni sprejemani le konsenzualno. Je to konec demokracije ali zlom države, če parlament izglasuje takšne predloge, ki so sprejemljivi za večino???
To je sicer politična kultura, ki jo aktualna vlada doslej ni premogla. Pred dnevi je pravosodni minister Aleš Zalar rotil opozicijske poslance, naj vendar podprejo spremembe delovanja Ustavnega sodišča. Brez uspeha. Toda mož je v resnici politični analfabet, če pričakuje sodelovanje od nasprotnikov, ki jih sam vsakič ignorira. Opozicija je glasno nasprotovala njegovim predlogom za predsednika Vrhovnega sodišča in generalnega tožilca, a minister Zalar jim ni prisluhnil. Lahko bi naredil koncesijo, umaknil predlog spornih kandidatov in potem skupaj z opozicijo iskal sprejemljivi konsenz zakona o Ustavnem sodišču. Toda ne, on je kot avtomatska sablja, ki slepo seka, dokler je pač sila nasprotnikov ne ustavi.
A osrednji problem Pahorjeve vlade ni število podpornih poslancev, temveč njena moralna kredibilnost. Leto, dve in več številna podjetja izigravajo delavske pravice, vlada pa gleda to kot čudo narave. Ko je pod pritiski minister Ivan Svetlik le odstavil prvega inšpektorja Brezovarja in izbral njegovega nadomestnika, se je izkazalo, da se je tudi ta proslavil s predavanji podjetjem. Naenkrat se je razkrilo, da je osnovni modus inšpektorata za delo to, da inšpektorji za lepe honorarje pripovedujejo podjetjem, kako je treba spoštovati delavske pravice. Pozor, beseda predavanje je tu zloraba. To je evfemistični izraz za korupcijo. Postavite si samo enačaj, če bi sodniki strankam v postopkih predavali o spoštovanju zakonov!??
Konec koncev je bil zaslužek inšpektorja Brezovarja za popoldansko rutino nesramno glomazen. Kdo od najboljših pisateljev pa je dobil za roman ali esej 20.000 evrov? Za delo, ki se je zapisalo v zgodovino, ki so ga vneto brali tisoči, ni dobil niti približno toliko kot Brezigarjevi inšpektorji, ki z večjo strastjo predavajo poslovnežem, kot pa branijo delavce pred njihovo samovoljo.
Novinarka nacionalke Jelena Aščić je v svojem službenem času naredila presunljivo dokumentarno oddajo »Gradimo suženjstvo«, s katero je razkrila več kot celotni Brezovarjev inšpektorat, ki je na full-time plačah.
Toda vlada problema sploh ne vidi. Na drugo delovno mesto bo prestavila samo prvega inšpektorja, a po Svetliku le zato, ker zadnja afera krni ugled inšpektorata!????
Videz lepega, ne pa vsebina, je to, kar na sploh dominira. Ob izteku termina Ljubljane kot »Svetovne prestolnice kulture« je politična nomenklatura hitela naštevati velike uspehe. Zdaj izhaja kulturni štirinajstdnevnik, nekaj knjig so izdali po ceni 5 evrov, obnovili so Trubarjevo hišo«, v kateri potekajo pogovori o knjigah.
Pri Homerju, kaj ima to s širjenjem bralne kulture? Kot da po knjižnicah in knjigarnah ter cafejih doslej niso predstavljali knjig? Kot da o knjigah ne piše »Bukla« ter druge revije ter marsikateri časniki? Kot da subvencionirano izdajanje parih knjig pomeni vznik pisateljevanja?
Ne, v Sloveniji praktično noben pisatelj ne živi od pisanja knjig. Da preživi, je zaposlen kot knjižni urednik, režiser, učitelj in vrag vedi kaj še. Nisem še bral, da bi SCT, Vegrad in drugi veliki kdaj najeli pisatelja, da bi med delovnim časom prišel med delavce ter jim prebral kakšen odlomek iz svojega dela.
Zakaj neki so torej z denarji zapisali inšpektorje za besede, ki jih sploh niso nameravali poslušati?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.