dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

21. 4. 2011  |  Mladina 16  |  Kolumna

Še ena zapravljena priložnost

Agencija za upravljanje kapitalskih naložb se je dokončno spremenila v svojo karikaturo, namesto profesionalne neodvisne institucije je postala primer najbolj grobe politične instrumentalizacije

Kriza korporativnega upravljanja je pri dokapitalizaciji NKBM doživela novo, domala nepredstavljivo dno. Državna agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) je z vratolomno akcijo izkoristila predkupno pravico države in ohranila njen večinski delež v tej banki. AUKN se je s tem dokončno spremenila v svojo karikaturo, namesto profesionalne neodvisne institucije je postala primer najbolj grobe politične instrumentalizacije. Agencija si je v teh šestih mesecih privoščila toliko spodrsljajev, da je nehote postala absolutni simbol voluntarizma in zmedenosti Pahorjeve vladne politike.
Agencija je v primeru NKBM naredila tri temeljne napake. Najprej je očitno brez vsakih omejitev potopila temeljna določila korporativnega prava, ki določa pravila igre lastnika v razmerju do nadzornih institucij in uprave družbe. Povsem samovoljno je interpretirala tudi lastne zakonske okvire glede svojega delovanja in soglasij, ki jih potrebuje za izpeljavo poslov. In ne nazadnje je kršila tudi določila kodeksa, ki normativno uravnava dobro prakso njenega delovanja. Nobena dobra namera, da bi država ohranila večinski upravljavski in lastniški delež, ki bi ji kasneje omogočil tudi prevzemno premijo pri morebitni celoviti privatizaciji banke, ne more upravičiti postopkov agencije in na koncu tudi same vlade.
Vlada se je pri možni dokapitalizaciji NKBM očitno znašla v slepi ulici, še težji kot pri NLB. Rada bi ostala večinski lastnik, toda brez posebnih finančnih obveznosti, ki jih ne more izpolniti. Zato je umazano delo namesto nje opravila agencija. Kot običajno vlada ni sprejela sklepa o tem, čeprav je to za sedaj edini pravni temelj za ukrepanje agencije. Korporativno vodstvo NKBM je profesionalno in korektno izpeljalo prodajo na varšavski borzi, agencija pa je tik pred zdajci z gverilsko akcijo prisilila tri družbe v državni lasti k obvezni dokapitalizaciji. Pri tem so v pičlih 48 urah spremenili statute, preskočili odločitve nadzornih svetov in z dekretom zahtevali od uprav Elesa, GEN energije in Pošte Slovenije izpolnitev ukaza o vplačilu 47 milijonov evrov. To je stil in finančna logika Rdečih Kmerov leta 1976. In za nameček ne gre za naključen eksces ali čudaško žensko vihravost obeh vodstev agencije. Gre za sistematično kršitev zakonodaje, kodeksov in dobre prakse agencije od začetka njenega delovanja.
Toda enako in morda še bolj nevarno je drugo dejanje te korporativne drame. Vlada je kajpada pohitela s svojimi pojasnili. Predsednik vlade je spet trosil neslanosti o racionalnosti morda dvomljivih postopkov, Križanič se je spet zaklinjal na neodvisnost dela agencije. Gasparija je zmotila zgolj udeležba nefinančnih družb in samo Radićeva je zagnala upravičen hrup, čeprav se ji kot bumerang vrača lastna praksa spornih zamenjav nadzornih svetov in uprav. Toda, ste mar opazili, da bi vodstva treh družb zavrnila takšen predlog? Ne! So protestirali njihovi nadzorni sveti? Seveda ne! Se je zganilo kakšno profesionalno združenje menedžerjev ali nadzornikov? Tudi ne! Celo stroka, ekonomska in pravna, previdno opazuje in se čudi. Se spomnite prigode o nemškem Židu, ki je molčal glede holokavsta, se delal nevednega, ko so pobirali ljudi v njegovem mestu, in zamižal, ko so odpeljali prvega soseda. In na koncu ni bilo nikogar, ki bi vpil, ko so prišli ponj. In za to gre. Takšna korporativna praksa ne sme zaživeti niti v javnem niti v zasebnem sektorju, če želimo obstati na zemljevidu kapitalskih naložb in poslovne verodostojnosti celotne države.
Ponovimo še enkrat trojno lekcijo korporativnega upravljanja, ki ni posebej težavna. Korporativna praksa je Ahilova peta kapitalističnega sistema in je tudi tokrat eden osrednjih vzrokov finančne in ekonomske krize. Razlog je preprost. Vse delovanje tržne ekonomije je dejansko odvisno od odločitev podjetij in bank, nefinančnih in finančnih nosilcev odločitev. Njihova »vidna roka« odloča o delovanju tržne »nevidne roke«. Korporativne odločitve pa omejujejo od sredine 18. stoletja predvsem zakonski okviri držav, interesi delničarjev in drugih deležnikov, pa tudi etična samoodgovornost korporativnih upravljavcev in vodstev podjetij. Ključna je zavezanost pravnim proceduram in etičnim ravnanjem, predvsem pa spoštovanju zlatega pravila, da so uprave in nadzorni sveti, pa tudi drugi deležniki, vključno z lastniki, zavezani primarnim razvojnim ciljem kapitalske družbe in ne lastnim interesom. Kdor ni razumel te lekcije, naj še enkrat pogleda izročilo škotskih razsvetljencev in pozitivno korporativno prakso zadnjih dveh stoletij.
Kakšno korporativno upravljanje si torej želimo v naši državi in kakšne zglede nam pri tem ponuja država? Kriza korporativnega upravljanja se namreč začne pri upravljanju podjetij v državni lasti. AUKN naj bi kot profesionalni upravljavec velikega dela državnega premoženja, vrednega nekaj nad šest milijard evrov, rešila ta problem. Toda agencijo smo ustanovili v pravni praznini, s slabim zakonom, brez potrebne strategije upravljanja z naložbami, ki naj bi preprečila dosedanjo arbitrarnost odločitev. Brez strategije agencija sploh ne bi smela delovati ali pa bi se morala v bistveni meri samoomejevati na izpeljavo vladnih sklepov. Pa tudi potem je treba spoštovati proceduralna pravila, kjer lastniki delujejo prek skupščin, težo odgovornosti pa nosijo nadzorni sveti in uprave, ki pa so v temelju zavezani družbi in njeni širši odgovornosti do vseh deležnikov. Agencija bi torej morala do sprejetja strategije delovati predvsem kot kadrovski servis in pasivni naložbenik. Vse drugo, od slovitih pisem v zvezi s TEŠ 6, novembra 2010, do sedanjih neumnosti z NKBM, sodi na smetišče, skupaj z glavnimi protagonisti te zgodbe.
Težava korporativnega upravljanja, kot ugotavlja OECD (Corporate Governance and the Financial Crises, 2009), je v sankcioniranju spornega početja. O politični odgovornosti te vlade nima več smisla govoriti, o pravni in morda odškodninski odgovornosti vodstva agencije bi morali več povedati drugi nadzorni organi. Ostaja še moralna odgovornost nas vseh, da ne molčimo in da se upremo takšni praksi. AUKN je nedvomno še ena zapravljena priložnost demokratičnega tržnega gospodarstva. In dokler bo tako, tudi čudežnega vstajenja države ne moremo pričakovati.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.