Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

5. 5. 2011  |  Mladina 18  |  Kolumna

Novi obrazi na asfaltiranih njivah

Med mitom in realnostjo

/media/www/slike.old/mladina/pamflet_17.jpg

© Tomaž Lavrič

Vsake toliko se razširi po deželi nova evforija. Tokrat v obliki pozitivne projekcije uperjene v iskanje sprememb v politiki: Čas je, da pridejo v politiko novi obrazi in nove stranke.
Res, če pogledamo, koga predstavljajo parlamentarne stranke, ne najdemo take, ki bi zagovarjala pravice delavcev, pa tudi branilcev okolja ne najdemo. Celo Diogenes postaja aktualen, saj bi po dva tisoč petsto letih še vedno z lučjo pri belem dnevu zaman iskal poštenjaka med politiki. Njegov antipod je sicer predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik, ki ima takoj pri roki panacejo, zdravilo za vse bolezni, po kateri je rešitev prihod mladine pod prapor partizanstva.
Pa vendar velja obdržati naklonjenost do prvinske želje marsikaterega izmed državljanov, ki vidi odrešitev v novem.
Nova stranka? - Zadnja, ki je nastala in je bučno napovedovala, da z njo prihaja drugačna politika, je bila ustanovljena oktobra 2007. - Stranka Zares. Napovedana je bila kot nova, drugačna, kot prelom z dotlej videnim. Na ustanovni konvenciji je njena članica Bernarda Jeklin nakazala njeno bit: »To, da ne poznam veliko ljudi, pomeni, da je to neka nova družba, neka nova energija in novi ljudje, ko hočejo res nekaj spremeniti. To me zelo veseli.«
Današnje želje številnih je že pred štirimi leti natančno udejanjila pojavitev stranke Zares. In rezultat???
Kdo je torej izigral začetne sanje? - Gregor Golobič s svojo »Ultro«? Koristil ji zagotovo ni, toda zadošča, da pogledamo v zgodovino parlamentarnih demokracij. Ali je kje moč najti »Stranko poštenjakov«? Ki bi kot nova in drugačna bivala več kot eno volilno obdobje?
Odgovor je kajpak banalen: »Stranka poštenjakov« je protislovje sama po sebi. Strankarsko življenje namreč predpostavlja moč in oblast in z njima serijo pragmatičnih in nenačelnih potez.
Ali če sežemo še nekaj nazaj v slovensko parlamentarno zgodovino. Nekoč je bila ustanovljena »Stranka mladih Slovenije«, na katero so se tedaj lepile ideje o novih obrazih in novih energijah. Od novega ni ostalo niti toliko, da bi na naslednjih volitvah nabrala toliko podpore, da bi se obdržala v parlamentu.
Bolj pomenljivo je zato vprašanje; kako lahko ideja o novih obrazih in strankah vztraja kot resna opcija? Od kod vznika verovanje, da lahko izumimo unikatni politični sistem, po katerem bi denimo na volitvah zamenjali tako vladajočo koalicijo kot opozicijo z novo, s tretjo smerjo?
V komunističnem režimu je v Jugoslaviji vladala krilatica, da država ne pripada ne kapitalističnemu ne socialističnemu sistemu, saj da je iznašla tretjo pot - samoupravni delegatski sistem. Stari režim resda ni diaboličen v celoti, toda politična ureditev je bila absurdna. Dvojec Tito-Kardelj je vodil državo kot dinastijo skoraj 45 let, saj so rezultati ljudskih volitev na koncu prinesli vedno ista obraza na čelu države.
Demokracija ni pravljica o dobrem kralju Matjažu, ki bo rešil slovenski narod, je preprosta izbira med slabim in manj slabim. A kot taka očitno veliko boljša od diktature.
Toda celo moderni voditelji kdaj ravnajo kot diktatorji. Vzemimo le zgled ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki zmaguje z veliko večino. Toda lastnost župana v demokraciji je ta, da je župan vseh občanov, ne le tistih, ki so zanj glasovali. Kaj to praktično pomeni? V začetku prvega mandata je npr. pregnal skoraj dva tisoč vrtičkarjev, ker da so s svojimi barakami kazili mestno lepoto. Vmes je župan namenil iz mestnega proračuna orjaške vsote za stadion in številne druge projekte, proračun je zadolžil za rekordno vsoto. Kaj pa je storil za spodbudo vrtnarjenja in samooskrbe s hrano, ki je sicer topika, ki jo na veliko podpira celo Pahorjeva vlada?
Spektakularno je dal postaviti dve vrtičkarski okolji za stotnijo meščanov. Za več, pravijo, da ni denarja. Toda, župan naj bi bil župan vseh, tudi teh, ki jih osebno zavrača.
Še bolj pa to velja za predsednika države. Državni poglavar Danilo Türk je v sebi odkril talent govornika ob državnih proslavah. Edino težavo ima v tem, da s svojim človeškim zgledom ne potrjuje svojih besed. Angleški princ Charles se resda ne spozna na toliko topik kot slovenski državnik, toda vseskozi uteleša zagovornika »organskega kmetovanja«, tako z besedami kot z vrtičkom pred palačo, na katerem goji zelenjavo. Slovenski predsednik je ob dnevu zemlje izpostavil človekovo sobivanje z naravo. Lepo, toda kje se pojavlja v realnosti, ki seže onkraj proslav?
Po evropskih normativih sme posamezno mesto beležiti le 35 dni na leto, v katerih je koncentracija trdih delcev višja od 50 miligramov na kubični meter. V Ljubljani so že v prvih dveh mesecih namerili kar 39 krat preseženo koncentracijo. In reakcija državnega predsednika, premiera, okoljskega in zdravstvenega ministra, ljubljanskega župana? Votel nič, kot da so v prestolnici vpeljali nov koledar, po katerem šteje leto le pičla dva meseca.
No, predsednik države izpostavlja druge prioritete, kot denimo novo preiskavo o aferah z orožjem v začetku devetdesetih, potem ko je pravosodje z njo že zaključilo.
Aktualno vlado pretresajo spori z Desusom, toda, kaj je v tem sploh vitalnega? Vladajoča koalicija je namreč popolnoma ignorantska do prehranskih vprašanj. Še več, to, kar včeraj sklene, jutri poruši. Potem ko je napovedala ustavitev manične pozidave kmetijskih površin, so njene službe dale zeleno luč za pozidavo obsežnih področjih pri Braslovčah, po katerih naj bi speljali hitro cesto med Velenjem in Šentrupertom. 105 hektarov odličnih zemljišč naj bi za zmeraj odpravili in to v času, ko je samooskrba Slovenije na dnu evropskih držav. Tako državna administracija, dokler ni poskočilo kar 179 profesorjev kmetijstva in okoljevarstvenikov, med njimi dekani in ugledni eksperti agronomije. Šele potem so začele vladne službe stvar na novo proučevati. Okoljski minister Roko Žarnić je na enem izmed srečanj problem bagataliziral, češ, da gre le za izgubo 20 hektarov, na kar se je izkazalo, da jih je v resnici 105.
In vlada? Enfant terrible je bil Karl Erjavec, kaj pa škandalozni varuh okolja Roko Žarnić? Imamo ministra, ki evidentno ne ve, kaj počnejo službe njegovega ministrstva, kaj se sploh dogaja z okoljem v državi.
Je morda premier Borut Pahor zahteval njegovo takojšnjo odstavitev? Toda, tudi ljudstvu je za to realnost vseeno, ta hip se raje predaja sanjam o novih obrazih ...

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.