Iz votlega v prazno

Casino finančni kapitalizem se je spremenil v casino politične demokracije. Prvi je tlakoval poti v sedanjo krizo, drugi nam preprečuje izhod iz nje.

April je postregel z dvema političnoekonomskima spoznanjema. Vlada je sredi aprila sprejela srednjeročni javnofinančni okvir ter uskladila program stabilnosti in nacionalni reformni program. Hkrati pa je doživela politični polom na referendumu in poglobila politično krizo v državi. Podobno kot EU je tudi pri nas porajanje ekonomskih dokumentov obratno sorazmerno s politično legitimnostjo oblasti. Druga pomembna značilnost zadeva vedno večjo histeričnost nosilcev ekonomskih politik. Politiki vse bolj izgubljajo bitko z volilnim časom in v tem ni razlike med Merklovo in našim Pahorjem. Preprosto ne znajo voditi države v kriznih razmerah. Zato vse bolj stavijo na usodnost ene karte, svoj politični poker vedno bolj podrejajo blefu in sejanju strahu, če ne bomo sledili njihovim rešitvam. Casino finančni kapitalizem se je spremenil v casino politične demokracije. Prvi je tlakoval poti v sedanjo krizo, drugi nam preprečuje izhod iz nje.
EU je leta 2010 nekajkrat spremenila temeljne usmeritve glede fiskalne konsolidacije članic, še posebej v najbolj problematični evroskupini. Od članic zahteva srednjeročno fiskalno konsolidacijo, izboljšanje proračunskega načrtovanja, dogradila je fiskalna pravila, popravila statistično spremljanje in priporočila večjo transparentnost in nadzor javnih financ. EU se je pri tem želela izogniti nekaterim očitnim fiskalnim zadregam pred novim proračunskim obdobjem 2013-2020, toda njeni napotki so pogosto protislovni, zavajajoči in tudi naivni.
Slovenski vladni dokumenti so ostali znotraj teh omejitev. Najprej je pred nami spoznanje, da je vlada 2010 zamudila z javnofinančno konsolidacijo in da je vse preložila na obdobje 2011 oziroma 2012. Pri tem je v obtoku množica vladnih dokumentov, brez jasne hierarhije in skupnega strateškega imenovalca, ki bi ekonomsko politiko doma naredil dovolj jasno, pregledno in razumljivo. Izgubljeni smo v gozdu sprememb in napovedi novih razvojnih strategij, ki imajo vse po vrsti tudi javnofinančne učinke. Povsem očitno je sedaj ključni vzvod sprememb srednjeročni javnofinančni okvir konsolidacije javnih financ, ki vključujejo na novo izračunan in načrtovan ciklično prilagojen strukturni primanjkljaj. Njegova najpomembnejša sprememba je, da smo začeli upoštevati srednjeročno časovno dimenzijo kot normativni in realni okvir prilagajanja in da se je proces prilagajanja iz prvotnega leta 2012 vendarle razširil na leto 2015. Vladni strategi so se odločili za dve fiskalni sidri, javnofinančni dolg (zgornja meja ne sme do leta 2016 preseči 45 % BDP-ja) in uravnoteženje javnofinančnega strukturnega sklada znotraj enega cikla (6-8 let). Prva prednost teh ugotovitev je dvojno sidro in bolj sofisticirano razumevanje deficita. Slabost pa je premalo jasna opredelitev mehanizma doseganja presežkov v saldu javnih financ in ciljnega deleža javnih odhodkov v BDP-ju, kar je tudi priporočilo fiskalnega sveta.
Seveda je veliko drugih reči ostalo neodgovorjenih. Najprej moramo razumeti objektivnost statističnih podatkov in ti dokazujejo, da je fiskalni položaj Slovenije znotraj EU povsem normalen, tako z vidika primanjkljaja in še posebej javnega dolga. Normalna je tako struktura javnih izdatkov kot tudi javnih prihodkov. Tudi načrtovane rešitve so »evropske«, ko stavijo na problematično formulo reševanja sedanje velike recesije z vsestranskim varčevanjem kot vzvodom konkurenčnosti in rasti ter dolgoročnimi strukturnimi reformami kot pogojem reševanja kratkoročnih proticikličnih ukrepov. Očitno tudi v Sloveniji nismo dobro rešili pragmatične kombinacije med ekonomiko ponudbe (strukturne reforme) in keynesiansko ekonomiko depresije (rast efektivnega povpraševanja). Temeljni vzvod fiskalne konsolidacije so namreč gospodarska rast in razvojne spremembe in temu vlada ni namenila dovolj pozornosti, vsak dan pa niza ukrepe, ki delujejo zaviralno in ne pospeševalno. Temeljno vprašanje za vlado je, kako fiskalna konsolidacija vpliva na gospodarsko rast in ne obratno, ko upa, da ji bo čudežno pomagala rešiti javnofinančne zadrege.
Večina projekcij žal ne omogoča »kakovostne« konsolidacije javnih financ. Najprej zaradi pomanjkljive širine, nekaj zaradi enostranske naravnanosti. Projekcije vključujejo za vlado ključno pokojninsko reformo, toda tridesetletni horizont izključuje za javne finance ravno tako pomembne energetske in infrastrukturne projekte. Manjkajo tudi druge srednjeročne omejitve, kot je skoraj popoln ponor kohezijskih evropskih sredstev v obdobju 2013-2020 ali pa nejasne zaveze glede obveznosti financiranja evropskega kriznega mehanizma. Tu so še dodatne kratkoročne obveznosti z dokapitalizacijo državnih bank in podjetij. Manjka tudi celotna davčna reforma in vse možne strukturne in razvojne spremembe na prihodkovni strani javnih financ. Naj si vladni možje ogledajo sicer tudi sporen Osbornov program v VB, kako si Britanci zamišljajo svoj program rasti in kako so ga že izpeljali na Švedskem. Vse skupaj zato kljub dobrim nameram spominja na papirnatega tigra in manj na realno napoved dejanske fiskalne konsolidacije države, vključno z javnim dolgom, morda tam do leta 2020.
Vlada sicer opozarja na nekatera tveganja, tako ekonomska kot politična. Toda pri tem ne razkrije bistvene omejitve, da je sama največja nevarnost lastnih ekonomskih reformnih stremljenj in političnih hotenj. Pahor je konec aprila razlagal, da vlada deluje in da je Slovenija politično in reformno opravilno sposobna. V njegovem govoru je bilo toliko politoloških nesmislov, da bi ga lahko o tem poučili nekateri ministri po profesorski plati. Z vidika ekonomske politike pa je jasno, da je uspešnost ukrepov sorazmerna s politično legitimnostjo in verodostojnostjo vladnih ukrepov. Obojega že zdavnaj ni več. In potem ne pomagajo še tako dobri programi, projekcije in obljube. Naloga politikov je ustvarjanje in ne zapravljanje političnega kapitala. Pahorjeva vlada in tudi parlament kot na pol vladno trobilo pa sta politično bankrotirala.
Meje in vzvodi dejanske fiskalne konsolidacije so politične in ne ekonomske narave. Vlada jo je pod vplivom EU sicer raztegnila, toda razvojno zgrešila, zato ji ne zagotavlja političnega preživetja. In v tem je še največji paradoks njenega sedanjega prizadevanja iz votlega v prazno.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.