dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač

12. 5. 2011  |  Mladina 19  |  Kolumna

Kupovanje časa

Politiki upajo na volitve, ekonomisti se vdajajo iluzijam rasti in se skrivaj spogledujejo z inflacijo. Vsem manjka poguma.

Evropska dolžniška kriza dobiva v teh dneh nove razsežnosti. Pred letom dni so zasnovali reševalni mehanizem (EFSF), da bi pomagali Grčiji, kasneje je to sprejela tudi Irska, sedaj potekajo sklepna pogajanja za Portugalsko. Širi se krog držav, ki potrebujejo pomoč, in povečuje se spoznanje, da sedanje rešitve in priporočila niso niti dobri niti dovolj učinkoviti. Protikrizna ekonomska politika je še vedno polna institucionalnih improvizacij in polovičnih ukrepov, politiki pa sejejo reševalne iluzije in dokazujejo, da ne obvladujejo krhkega ravnovesja med evropskimi ekonomskimi ukrepi in nacionalnimi političnimi pričakovanji.
Grški primer je zgovoren, ekonomsko in politično. Po letu dni pomoči je jasno, da reševalni ukrepi niso učinkoviti. Zahtevane strukturne reforme in politično-ekonomske omejitve zahtevajo čas in potrebno politično legitimnost, pričakovani donosi grških obveznic letijo v nebo, država pa potrebuje dodatno zadolževanje, če želi vračati stare dolgove. Evropska pomoč v vrednosti 110 milijard evrov ni pomagala, Grčija je dlje od rešitve kot leta 2010 in se je v sicer spornih bonitetnih razpredelnicah znašla lučaj od Pakistana in podobnih dežel.
Grški dolg tehta 327 milijard, zajema skoraj 160 odstotkov BDP-ja, sedanja pomoč pa zadolževanje povečuje, razkorak med sedanjo negativno stopnjo gospodarske rasti in višino obrestne mere pa ga neskončno razpira in ne zapira. Podobno velja tudi za Portugalsko. Obljubljeni sveženj evropske pomoči v vrednosti 78 milijard evrov, kar znaša skoraj polovico njenega BDP-ja v letu 2010, povečuje njen dolg na več kot 120 odstotkov BDP-ja. Irska je na boljšem zaradi večje konkurenčne sposobnosti svojega gospodarstva in bolj realnega upanja, da prihodnja gospodarska rast lahko reši kreditno sposobnost države.
Dosedanja zdravila torej poglabljajo bolezen in ne nasprotno. Očitno je nekaj narobe z zdravniki. Toda EU je na prvi pogled v zavidljivi politični kondiciji. V dobrem letu je organizirala evropski sklad za pomoč članicam, sprejela strožji fiskalni nadzor in potrdila skoraj 200 milijard težak sveženj pomoči Grčiji in Irski. Toda celoten sistem političnega arbitriranja glede pomoči ni učinkovit. Nemogoče je hkrati zadovoljiti pričakovanja lokalnih volivcev, finančnih trgov in evropskih ustanov. Zadnji »skrivni« sestanek nekaterih finančnih ministrov, ECB in komisarja Rehna v Luksemburgu je odličen dokaz te nesposobnosti. Nepovabljeni so se čutili odrinjene, uradne politične izjave je nadomestila kuhinja polinformacij in zanikanj govoric, negotovost in nezaupanje pa sta dodatno vznemirila »finančne trge«.
Politično-ekonomska lekcija pa je stara in preprosta. Podobno kot trgi potrebujejo zaupanje, če želijo učinkovito delovati, potrebuje politika kredibilnost, če želi doseči potrebno legitimnost. In te evropska politika in njene institucije nimajo. Zato se vedno več ljudi sprašuje, zakaj bi morali delati več in se upokojevati kasneje, da bi plačevali za napake in lagodno življenje drugih. Federalizacija EU danes bolj ogroža obstoj unije, kot pa jo rešuje, čeprav EMU dejansko potrebuje določeno fiskalno unijo, ta pa zahteva politično. Toda politično ni izvedljiva. Reševanje finančne in bančne krize s fiskalno krizo držav je bila preprosto napačna poteza. Davkoplačevalci se upirajo in namesto 3-A kreditne sposobnosti imamo pred seboj 3-N nacionalnega populizma, od Slovaške in Madžarske do ugledne Finske. In to je šele začetek. Zato EU bolj ogrožajo politična protislovja kot ekonomski problemi.
Temeljna ekonomska zadrega dosedanjih evropskih rešitev je v spoznanju, da ne gre za likvidnostne težave Grčije, temveč za problem njene solventnosti, dolgoročne nesposobnosti odplačevanja. Pred nami sta klasična dolžniška kriza in veličastna Ponzijeva shema dodatnega zadolževanja zaradi poplačila starih dolgov, ki jo uprizarjata ECB in EU. Vdajamo se iluziji, da gre zgolj za začasno premeščanje likvidnosti, zaupamo v amalgam reform in čakamo na odrešitev gospodarske rasti.
Dejansko imamo samo tri rešitve. Prva govori o obsegu in kakovosti sedanje pomoči. Kreditni aranžma Grčiji je premajhen in predrag, predvsem pa premalo tehnično dodelan in poln nesmiselnih omejitev. Znotraj sedanjih rešitev so daljši roki odplačevanja in nižje obrestne mere sprejemljiva in realna politična alternativa. Druga možnost je preprosto restrukturiranje dolgov, od delnega odpisa do drugih oblik prevzemanja tveganj s strani zasebnih posojilodajalcev. Ta rešitev bi prizadela bančni sistem, posebno v Nemčiji in Franciji, zato ji nasprotuje ECB in tudi pomembne članice. Predpostavlja reforme, dvig konkurenčnosti in rast ter vrnitev na finančne trge. Tretji scenarij je izstop Grčije iz evroobmočja za daljše obdobje (10 let). Toda zamenjava dobrega s slabim denarjem je kočljiva, pričakovana depreciacija drahme pa je tudi ni vseobsežna rešitev. Nadomestijo jo lahko že danes »interna devalvacija«, nižje plače in cene.
Vsaka od treh rešitev ima svoje pluse in minuse. Prva je za sedaj politično realna, toda ekonomsko problematična, druga je ekonomsko možna, toda politično nezaželena. Tretja je politično-ekonomsko najbolj tvegana in za sedaj ni mogoča. Za ekonomiste je restrukturiranje dolgov realna opcija. Ta upošteva tržne vrednosti dolgov, delen odpis, nižje obrestne mere in večjo dospelost, išče tržne mehanizme poravnav ter nove stabilne obvezniške aranžmaje. Spomnimo se na stare izkušnje dolžniške krize osemdesetih let. Bakerjev načrt (1985) je hitro propadel, Bradbyjev (1989) pa je omogočil tržne rešitve krize, odkupe dolgov z diskontom, uveljavil je nov tip obveznic z ameriškim pokritjem in zadeva je začela delovati. Praktično sta to udejanjala pariški in londonski klub. Dolžniška kriza se je razbremenila političnih pritiskov, postala pa je del dolgoročne razvojne politike držav. In to je pomembna lekcija za EU.
EU danes kupuje predvsem čas. Politiki upajo na volitve, ekonomisti se vdajajo iluzijam rasti in se skrivaj spogledujejo z inflacijo. Vsem manjka poguma za operativne rešitve dolžniške krize, ki bodo krepile tržno zaupanje in politično kredibilnost. Potrebujemo več ekonomskih in manj političnih rešitev. Žal pa so za sedaj številni ekonomisti, menedžerji in politiki del problema, ne pa odrešitve.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.