Heni Erceg

Heni Erceg

6. 2. 2015  |  Mladina 6  |  Hrvaška

Karnevalski ples netopirjev

Trenutna oblast skuša nenehno spraviti nespravljivo, gram antifašizma z dvema gramoma fašizma

Fotografija na naslovnici hrvaškega dnevnika je prikazovala človeka s črno masko čez obraz in v črnih oblačilih, ki je v gluhi noči s kladivom v rokah nekaj počel pri kamniti gmoti. Prvi hip si pomislil, da je ta zamaskirana pojava nemara maškara, saj se bliža pustni čas. Pa vendar, v Splitu uradnega karnevala ni več, čeprav neuradni v resnici traja vse leto in ga vodi kar sam socialdemokratski župan, ki bi ga v starih časih Splitčani brez dvoma razglasili za padlega kralja karnevala in zanj odredili obredno smrt s sežigom na kakem mestnem trgu. Če torej ni maškara iz karnevalskega sprevoda, kdo je? Hitro se je izkazalo, da je to spretno zamaskirano bitje v resnici pravna država Hrvaška, ki sredi noči na skrivaj odstranjuje fašistični pozdrav Za dom spremni s spomenika neki paraskupini hrvaške vojske, postavljenega v ulici, ki si jo je precej domiselno nekoč davno zamislil ljubljanski urbanist Vladimir Mušič.

Ta ulica in modernistična četrt sta v devetdesetih letih postali kraj krvavih obračunov, množičnega izseljevanja srbskih državljanov iz stanovanj, nazadnje pa toponim uničenja, sredi katerega zdaj na trgu stoji spomenik enoti, ki je nosila ime fašističnega zločinca. Nedavno ga je slovesno odkril prav splitski župan in s tem prostodušno razgalil vso bedo vladajoče socialdemokracije, pozneje pa je sredi noči strahopetna država v podobi zamaskiranega voda interventne policijske enote odklesala samo črke spornega pozdrava, da bi bil volk sit in koza cela. Spomenik fašizmu torej lahko imamo, fašističnega pozdrava, ki sodi zraven, pa ne.

Tako smo dobili še en zgodovinski ponaredek, novo repliko lažne države, katere trenutna oblast skuša nenehno spraviti nespravljivo, gram antifašizma z dvema gramoma fašizma ... Vse skupaj pa je čudovito zamešeno v moralno pokvarjeno testo splitskega župana. Ta je s svojo socialdemokratsko stranko neposredni pokrovitelj perverzije nekega spomenika kot metafore stanja celotne družbe, perverzije, ki se je začela že z izbiro mesta, kjer naj bi spomenik stal, saj so tam najpogosteje prav pripadniki te »častne« enote z grožnjami in orožjem zasedali vojaška in srbska stanovanja, ženske in otroke pa metali na cesto. Perverzije, ki se je nadaljevala s postavitvijo spomenika točno na dan boja proti fašizmu in se končala z vklesanimi 12 črkami fašističnega pozdrava, ki so jih pozneje strahopetno odstranili v zavetju noči.

In komaj se je interventni policijski vod nekoliko sprostil po »junaškem« pohodu nad mrtvi kamniti blok, že je pravna država lahko uživala v tem, da se je iz zapora vrnil njen najljubši vojni zločinec Branimir Glavaš, potem ko je ustavno sodišče razveljavilo obsodbo, ki mu je bila izrečena zaradi hudega vojnega zločina. Na sprejemu za »junaka«, ki je vse bolj podoben pošastnemu, zlobnemu Jokerju, klovnu iz Batmana, se je zbrala cela množica tako imenovanih braniteljev, tistih, ki že nekaj mesecev ne zapustijo velikega umazanega šotora v središču Zagreba. Tam nekaj protestirajo in so prepričani, kot vesela družba iz Kusturičevega filma Underground, da se vojna še ni končala, zato le občasno prilezejo iz podzemlja, prestrežejo kakega zbeganega mimoidočega in ubožca napadejo z zgodbami o pomembnosti »vojne« proti Jugoslovanom in komunistom, ki jih v resnici nikjer več ni. Potem pa kričijo in morebitne poskuse države, da bi navsezadnje vendarle končala ta večmesečni nelegalni ulični cirkus, razglašajo za zločinsko ravnanje neljudske, četniške oblasti.

Hrvaška je večinoma oder za nenehne karnevalske nastope desničarskih klovnov, ki neprijetno zaudarjajo po gnili preteklosti, zaostala skupnost, ki proslavlja vrnitev zloglasnega vojnega zločinca in s smrtjo grozi tistim maloštevilnim še preostalim nasprotnikom spreminjanja države v neonacistično kloako. Hrvaška, tako skrajno onesnažena z ideološkim sovraštvom, v celoti izpodbija tezo, da se etnično čiste skupnosti uspešno otresejo nevarnega nacionalizma, kajti Srbov v njej že zdavnaj ni več. Toda tu so še vedno veliko hujši »domači izdajalci«. In kdo bi potemtakem moral ustaviti ponorelo hrvaško desnico, če ne vladajoča levica? Je oblast res treba prepustiti tistim, ki so iz bunkerjev opozicije ustvarili ulične falange in militarizirane skupine, nevarno grozeče z vojnimi razmerami, da bodo demokratizirali državo in obrzdali svoj fašistični proizvod?

Takšno izkušnjo že imamo z nekdanjim premierom Ivom Sanaderjem, ki je, potem ko je prišel na oblast, zares odstranil nekatere fašistične spomenike in umiril svojo militantno desnico. Vendar je bil to čas, ko je Hrvaška še trepetala pod pritiski Evropske unije, oblast pa je igrala pridnega učenca. Danes, ko je članica EU, takšni fašizmi pa so v številnih evropskih državah popolnoma sprejemljivi, predsedniku tukajšnje nacionalistične stranke, ki ima zelo dobre možnosti, da bo s parlamentarnimi volitvami prišla na oblast, ni več treba – in tega tudi ne želi – dokazovati Evropi, da je Hrvaški kakršenkoli fašizem tuj ali odvraten. Levica pa, ki je to dolžnost vsekakor imela, se že desetletja vede kot nedotaknjena v norišnici, sodeluje pri razgradnji antifašističnih vrednot in se ponoči – kot netopir ali ropar v lastni hiši – prikrade, da bi odstranila vklesani fašistični pozdrav. Tako strahopetno zakrinkana pa v resnici samo podžiga veliki karneval strahu in uničenja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.