Dr. Božo Repe

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

  • Zgodovinar Janez Janša

    V meglo zavite Rovte so za dan ali dva zapolnile slovenske medije, ki so (z redkimi izjemami) stvari prikazali v preizkušeni slovenski »uravnoteženosti«. Malo domobranske proslave, malo protesta civilnodružbenih gibanj proti njej in znani zaključek brez (domnevno) vrednostnih predelitev: dajte nam že enkrat mir s to zgodovino, imamo pomembnejše teme. Več

  • Mein Europa

    Bleda, umetno piarovska (to je pokazal tudi obisk v Sloveniji) in negotova, čeprav načeloma v pravo smer obrnjena politika francoskega predsednika Hollanda Nemčiji daje še večjo težo. Seveda je veliko odvisno od izida nemških volitev. Ne nazadnje pa gre tudi za vprašanje, ali Nemčiji iz naše žabje perspektive ob popolni odsotnosti zunanjepolitične usmeritve in institucij za strateške raziskave in ob karikaturni obveščevalni službi morda ne pripisujemo prevelike teže. Se je (neupravičeno) bojimo? Ali preveč pričakujemo od nje? Več

  • Apokalipsa

    Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je apokalipsa grozljivo veličasten opis konca sveta, temna vizija. To je hkrati tudi zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu sveta. Slovenski »apostol Janez« je svojo zadnjo (katero že po vrsti?) apokalipso, tokrat v šoferski različici, nedavno razglasil v Bovcu. Vendar ima naša lokalna napoved apokalipse nekaj posebnosti, ki se razlikujejo od bibličnih razlag. Da bo v skladu z božjim načrtom vladavina sedanjega zla le začasna, sicer ostaja tudi v slovenski zgodbi. Pomembna razlika pa je v tem, da bo apostol, ki je apokalipso napovedal, hkrati tudi Odrešenik. Več

  • Zgodovinski narod?

    So Slovenci »nezgodovinski« narod, ki ni sposoben imeti in upravljati svoje države? Narod, ki je zgolj nekakšen »podizvajalec« drugih, večjih narodov, zlasti nemškega. In ki zato danes v »projektu Evropa« na državni ravni doživlja enako usodo, kot jo v zavoženih projektih slovenske ekonomske in politične elite doživljajo resnični podizvajalci? Več

  • Čas lahkotnih sodb

    »Odbor za solidarno in pravično družbo je ustanovil stranko, v kateri je bivši minister LDS Dušan Keber. Tudi Forum 21, ki ga je ustanovil Milan Kučan, je začel razpravljati o fenomenu vstaje. Ali v tem vidite poskus ’stare levice’, da bi ugrabila potencial vstaje in jo politično unovčila?« (vprašanje Maria Belaviča Urošu Lubeju (Uroš Lubej, filozof in eden vodij vstajnikov. Razpišite volitve, pa se bomo srečali, Delo, Sobotna priloga, 26. aprila 2013, str. 10-11). In del odgovora: »Pri tem ne gre ravno za poskus ugrabitve, obžalujem pa to, da nekateri bivši politiki niso imeli toliko modrosti, da ne bi izkoriščali svojega medijskega vpliva in se postavljali v ospredje vstaje, kjer, v resnici, niso imeli kaj pametnega početi, ampak so samo delali zmedo in vzbujali jezo pri ljudeh … Tukaj se strinjam z Janšo: Slovenija ima velik problem s strici v ozadju. Kučan je samo njihova marioneta. Pa Janša najbrž tudi.« Več

  • Zaupanje

    Smo Slovenci izgubili zaupanje v parlamentarizem in stranke? Smo ga kdaj v zgodovini v resnici sploh imeli? Leta 1901, v začetnem obdobju sodobnega avstrijskega parlamentarizma, je časopis Naprej zapisal: »Stranke postopajo namreč tako, kakor da je njih prvi namen, parlamentarizem ubiti, dasi jim vender samo parlament daje moč in veljavo in bi s propadom parlamenta prišle vse skupaj na nič.« Dr. Jure Gašparič je citat – ne brez razloga! – postavil na začetek nedavno izdane knjige o državnem zboru med letoma 1992 in 2012. Če želimo v parlamentarni ureditvi uveljaviti tisto, kar danes zahtevata protestniško gibanje in heterogena civilna družba, bo vprašanje treba postaviti prav tako, kot so ga na začetku 20. stoletja, torej parlamentarizem da, stranke, kakršne imamo, pa ne! Pa so drugačne stranke mogoče, si jih civilna družba v resnici želi ali gre zgolj za sicer koristen državljanski angažma, brez želje vstopiti v parlamentarno politiko? Več

  • France Popit - Jokl

    France Popit (rojen 3. 8. 1921) je bil pred vojno član Skoja in zaradi tega tudi izključen iz gimnazije. Med vojno je opravljal različne partijske funkcije na Vrhniki, na Notranjskem in na Kočevskem. Bil je član Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte oziroma SNOS-a. Konec vojne je dočakal kot pomočnik šefa Ozne za Slovenijo. V prvih dveh povojnih desetletjih je opravljal različne partijske, vladne in sindikalne funkcije. Leta 1968 je prevzel vodenje ZKS in to funkcijo opravljal vse do leta 1982. Več

  • Kako do novega?

    Ali lahko v današnji politični krizi potegnemo kakšen nauk iz »sestopa z oblasti« konec osemdesetih let? Ta se je začel kakšni dve leti po začetku Kučanovega mandata, aprila 1988, ko je imela Zveza komunistov Slovenije programsko konferenco »Za socializem po meri ljudi«. Na konferenci se je opredelila za gospodarsko in politično reformo ter reformo ZK. Konferenca je bila namenjena iskanju odgovora slovenskih komunistov na krizo, v kateri je bila tedaj jugoslovanska država. S prenovo naj bi dosegli »socializem po meri ljudi«. Prenovo partije so razumeli kot »najpomembnejši sprožilec demokratizacije celotne družbe« in kot zgodovinsko nujnost. Glede poti iz celovite družbene krize je bil Kučan jasen: državnemu socializmu, ki je vzrok krize, je treba postaviti alternativo, videl pa jo je v večji vlogi samoupravljanja, vendar v jasnejšem in manj pretirano organiziranem, za kar je bila potrebna nova ustava. Konferenca ZKS je zato kot bistvene naloge partije postavila spreminjanje ustave, gospodarske reforme in nujno prenovo samoupravnega socializma. Da bi to izpeljali, je bila nujna demokratizacija. Bistvena odločitev konference pa je bila, »da komunisti dojamemo in pomagamo ustvariti sodoben politični sistem«, ki ne bo enopartijski centralistični in etatistični, ne bo pa niti kapitalistični. Več

  • Zgodovinsko sporočilo

    Politika, kakršno doživljamo in kakršna nam vlada, je del problema in ne del rešitve. Rešitve, kot mnogokrat v zgodovini, nastajajo drugje. Po dolgoletnem mrtvilu se v slovenski družbi sprošča ustvarjalnost. Več

  • Zavedati se realnosti

    Je ljudskofrontno povezovanje v sedanjih slovenskih razmerah mogoče? Ali pa gre zgolj za preživeto zgodovinsko izkušnjo iz obdobja med obema vojnama, ko je parlamentarna demokracija odpovedala in je bil fašizem v različnih oblikah na zmagovitem pohodu po evropskih državah? Več

  • Kako so se končali upori?

    Smo Slovenci znova postali narod upornikov? Je oživela tradicija srednjeveških kmečkih puntov, protifašističnih in narodnoosvobodilnih gibanj in delavskih stavk iz tridesetih let, Osvobodilne fronte iz časov druge svetovne vojne, vstaje civilne družbe iz osemdesetih let? Se je slovenski narod znova prerodil iz hlapcev v junake, kot so od njega pričakovali oboji, komunisti in krščanski socialisti? Se je narodni značaj preoblikoval, kakršno je bilo pričakovanje, zapisano v eni od točk programa Osvobodilne fronte iz časa druge svetovne vojne? Več

  • Eric Hobsbawm (1917–2012)

    Eric Hobsbawm, rojen junija 1917, je bil v zadnjih desetletjih najbolj znan svetovni zgodovinar. Izobraževal se je na Prinz-Heinrich-Gymnasium v Berlinu in na King’s Collegeu v Cambridgeu, kjer je tudi doktoriral. Leta 1947 je začel predavati zgodovino na Birkbeck Collegeu, University of London, kjer je leta 1970 postal redni profesor, formalno pa se je upokojil leta 1982. V šestdesetih letih je bil gostujoči profesor tudi na Stanfordu. Leta 1978 je postal član Britanske akademije, bil je tudi častni zunanji član Ameriške akademije znanosti in umetnosti. Več

  • Rojalisti ali republikanci?

    Smo Slovenci rojalisti ali republikanci? Ali »monarhični republikanci«, ki jim je pri srcu vladar brez oblasti (»Le rois règne mais ne gouverne pas,« pravijo Francozi)? No, Francozi so glede tega pač kaj drugega, čeprav francoski zgodovinarji sem in tja malo ironično, malo zares, v vrstni red postavljajo vse, od Kapetingov in vseh drugih kraljevih družin prek Napoleona, De Gaulla, Mitterranda do Sarkozyja. Težko rečemo do Hollanda, saj se je na zadnjih volitvah nesramežljivo predstavljal kot »običajni« človek in zmagal. Več

  • Revizija

    Ali je mogoče – še zlasti v tako heterogeni skupnosti, kot je Evropska unija – oblikovati skupen pogled na preteklost? In to z resolucijami, različnimi izjavami in spominskimi dnevi. Ne enih, ne drugih in ne tretjih res ne manjka, ne splošnih in ne takih, ki zadevajo posamezne države oziroma režime, od frankizma do grških, portugalskih in drugih diktatur, tja do »holodomora« (spomina na stalinistično zrežirano veliko lakoto v Ukrajini v tridesetih letih). Še zgodovinarju se ni ravno lahko prebiti skozi vse te silne papirje in močno dvomim, da imajo pregled nad njimi najvišji evropski funkcionarji in člani organov, ki so jih sprejemali. Če bi vrh EU in članice vso to papirologijo jemali resno, potem ni popolnoma nobene možnosti, da bi skupnost preživela, saj bi se v prizadevanjih po resolucijsko poenoteni preteklosti preprosto zadušila. Tako kot se že dolgo duši Slovenija. Še bolj dvomim, da ob vsej inflaciji resolucij in izjav tisti, ki dokumente sprejemajo, v resnici poznajo zgodovino dogajanja. Ob taki množici tudi ni čudno, da je v dokumentih in med njimi vse polno protislovij. Še manj čudno je, da jih posamezne države jemljejo in upoštevajo po samopostrežnem načelu. Slovenski in vzhodnoevropski desnici je zlasti pri srcu resolucija evropskega parlamenta, ki je bila sprejeta 2. aprila 2009, o evropski zavesti in totalitarizmu. Resolucija je nadgradnja deklaracije z dne 23. septembra 2008 o razglasitvi 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. Že pred tem, leta 2006, je skupščina Sveta Evrope sprejela resolucijo o potrebi po mednarodni obsodbi komunističnih totalitarnih režimov in še nekaj drugih podobnih aktov. Naj spomnim le še na resolucijo 1096 parlamentarne skupščine Sveta Evrope o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih sistemov, ki jo je leta 1997 slovenska desnica skušala izrabiti za sprejetje zakona o lustraciji, čemur je s prepričljivimi političnimi in pravnimi argumenti v pismu parlamentu nasprotoval tedanji predsednik Milan Kučan. Več

  • Čas odločitev

    V Sloveniji je pogosto slišati, naj politika prepusti zgodovino zgodovinarjem. Seveda gre za floskulo. Dognanj zgodovinarjev nihče ne upošteva, razen če ne gredo v točno določen politični kontekst. Če bi jih v resnici upoštevali, polemik in reinterpretacij zgodovine ne bi bilo. Ali bi jih bilo bistveno manj. Več

  • Nazaj v Orwellovo leto 1984

    Kdaj je bila Slovenija bliže »Orwellovemu letu«: leta 1984 ali danes? Leta 1984 smo imeli enostrankarski sistem, a močno civilno družbo, odpirale so se perspektive, zgodovinskih »tabu« tem ni bilo več. Obstajal je t. i. verbalni delikt, a zaradi njega v Sloveniji nihče ni bil obsojen. Sem in tja je bila kakšna revija zaradi provokativnih člankov zaplenjena, deloval je t. i. sistem družbene kritike, s katerim se je oblast spravila na kritične pisce. Vse skupaj ni bilo ravno demokratično, seveda, a tudi daleč od Orwella. Več

  • Čas za revolt

    Je obdobja revolucij v Evropi konec? Je pojem razredni boj iz druge polovice 18. stoletja in prve polovice 19. stoletja, ko sta francoska revolucija leta 1789 in sočasna industrijska revolucija v Angliji preobrazili svet, zgolj zgodovinski, neprimeren za današnje čase? Je »ancien régime« tisto, kar zahtevajo zvesti politični služabniki kapitala, pri nas razni »šusteršiči« in podobni neoliberalci (v glavnem z državnih univerz), ki se nikoli ne bodo dvignili iz srednjega razreda, razen tako, da ga uničijo? Več

  • Pa današnje SDV?

    Seveda je najprej treba začeti pri osebni zgodbi. Zgodovinarji smo, če želimo biti korektni, pri tem sila previdni, ugotavljamo vzgibe za neko ravnanje, posledice ravnanja, zlasti pa okoliščine in zgodovinski kontekst. Mediji so manj obzirni, presojajo s šibkim zgodovinskim znanjem ali brez njega, s percepcijo, ki današnje razmere projicira za nazaj. Vedno znova me preseneča, s kakšno vehemenco nekateri mladeniči in mladenke ob grmeči glasbi v eter kričijo resolutne (ob)sodbe. Vse skupaj močno spominja na obzornike iz časov neposredno po drugi svetovni vojni, ki obsojajo te ali one sovražnike, pozivajo h graditvi pravične družbe ali k uničevanju koloradskega hrošča. Medijske zgodbe so med drugim postregle tudi s pričevanji dopisnic in dopisnikov, ki so se (naj bi se bili) sodelovanju s SDV uprli. Brez posebne specifikacije, za katero obdobje je šlo, čeprav je med začetkom sedemdesetih let ali sredino osemdesetih bistvena razlika. Nekaterim, kot je Mojca Drčar Murko, verjamem; s svojim političnim delovanjem in siceršnjim načelnim ravnanjem v težkih življenjskih situacijah je to dokazala. Da pa ob vsesplošnem moralističnem pogromu na primer tudi pisec pornografskih zgodbic iz poznega socialističnega obdobja za dnevne potrebe postane tako rekoč »disident«, ki se je norčeval iz SDV? No, ja. Več

  • Po inavguraciji Vladarja

    Ko sem po nekajdnevni odsotnosti prebral kritike intervjuja, ki ga je RTV Slovenija opravila z Janezom Janšo, so se mi zazdele malce krivične. Razsvetljenih podeželskih dvorcev, kakršen je Brdo, že med vožnjo po Franciji človek vidi na desetine, torej to ni nič posebnega. Res pa ima za Slovence Brdo simbolni vladarski pomen in zato ni kakršenkoli dvorec. Obrazložitev, da gre za upoštevanje zahodnih smernic pri »vizualizaciji televizijskega žurnalizma«, pa kaže, da je tu nacionalka v zaostanku. RTF, ki ji je po tem, da dela politične usluge vladajoči garnituri, podobna (le da je precej bolj kritična in profesionalna), po novem Sarkozyja kaže v tovarniških menzah, med delavci. Dvorci so passé, pomenijo odmaknjenost od ljudstva. Tudi govorjenje je v Franciji čisto drugačno: ne o odpuščanju kot pri nas, pač pa o razumevanju za specifičnosti posameznih poklicev in slojev, o državnih naložbah in delovnih mestih, o uvedbi 35-urnega delovnika. Neoliberalistični besednjak je namenjen Grčiji in tistim, ki ji bomo sledili. Francija je v predvolilnem času, Slovenija pa v povolilnem. A bistvena razlika ni v tem. Medtem ko po evropskih državah predvajajo propagandne filme o vključevanju Balkana, se v Franciji (in drugih velikih državah) politiki vseh barv potihoma pripravljajo na scenarij B – ko bo nacionalna država spet v ospredju, EU pa nekaj podobnega, kot je bila v času skupnosti za premog in jeklo. Več

  • Čas aktivnega državljana

    Na radiu, ki je na žolčni in diskriminatorni zapis Tomaža Majerja odgovoril z domislico o črtomirkah, te dni predvajajo glasbene priredbe. Državljani pa spremljamo priredbo politične podobe Slovenije za oživitev preživele koalicije iz let 2004–2008. Vrnitev opuščenega programa, ki ga nismo izbrali, ampak sta nam ga v popolnoma novih in nepredvidljivih razmerah vsilila povzpetniška in nenačelna Erjavec in Virant ob izdatni začetni Pahorjevi pomoči. Saj ne da bi bilo to v slovenski zgodovini in zgodovini državnih tvorb, v katerih smo Slovenci bili, kaj posebnega. Arhivi pričajo o podobnih zgodbah: o nenačelnosti, dosmrtnih zamerah, prepirljivosti, tudi podkupljivosti in izsiljevanju. A zakaj moramo vedno znova nazaj v zgodovino? Več

  • Res veliki prijatelji?

    V preteklih tednih se je veliko pisalo o mednarodnem priznanju Slovenije po osamosvojitvi, hkrati pa (po zaslugi ameriškega veleposlanika) tudi o ZDA in njihovem odnosu do naše države. Manj poučen bralec bi pomislil, da gre za dve tesno povezani temi. A ZDA v tej zgodbi o priznanju Slovenije ni. Priznale so jo šele aprila 1992, dober mesec preden je bila sprejeta v OZN. Ameriški zunanji minister James Baker je v trenutkih, usodnih za Slovenijo, tik pred osamosvojitvijo, 20. junija 1991 Milanu Kučanu in slovenskim predstavnikom kategorično povedal, da bo enostranska razglasitev neodvisnosti pripeljala do nasilja in prelivanja krvi v Jugoslaviji in da se Amerika zavzema za ohranitev enotne Jugoslavije (sicer na novih temeljih). Zaskrbljen je bil, kot je dejal, nad akcijo Slovenije za enostransko osamosvojitev in ni natančno razumel, kaj se s tem želi. Več

  • Pogine naj, pes!

    Se je slovenska politika od svojih začetkov v 19. stoletju, ko jo je zaznamoval znameniti stavek »Krepieren soll der Hund! (Pogine naj, pes!), ki ga je Franu Levstiku namenil ljubljanski župan Etbin Henrik da Costa, kaj spremenila? V mislih imam vedenje v politiki, kulturo dialoga in medsebojnih odnosov. Kulturni boj je bil vrojen v slovensko politiko vse od začetkov, sistematiziral pa ga je Mahnič nekaj desetletij kasneje, konec 19. stoletja, ko so bili nekatoličani, zlasti liberalci, izločeni iz občestva po načelu kdor ni katoličan, ni Slovenec. Več

  • Konec liberalizma?

    Liberalizem nikoli ni bil enoznačno gibanje. Tudi v slovenski zgodovini je v različnih obdobjih in sočasno obstajalo več različnih tipov liberalizma, ki nimajo skupnega imenovalca. Začetki liberalizma segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je nastala delitev na staroslovence in mladoslovence. Šlo je za podobno dilemo kot danes: ali modernizacija ali slovenstvo oziroma kako združiti oboje in v nacionalnem smislu preživeti. Danes je razvojno ponovno moderen »nemški vlak«, v jezikovnem smislu pa nemščina že dolgo ne ogroža več slovenščine. »Lingua franca«, ki slovenščino naglo nažira v znanosti, podjetništvu in tudi kulturi, je postala angleščina. No, v resnici amerikanščina ali nekakšna svetovna mešanica angleških jezikov. Današnji »liberalni nemčur« gospodarsko in razvojno prisega na Nemčijo, jezikovno pa na amerikanščino. Več

  • Zadnji Jugoslovan, Ante Marković

    Ante Marković se je rodil 25. novembra 1924 v Konjicu v Bosni in Hercegovini. V Zagrebu je leta 1954 diplomiral na elektrotehnični fakulteti. Med letoma 1986 in 1988 je bil predsednik predsedstva Socialistične republike Hrvaške. Po kolektivnem odstopu zvezne vlade Branka Mikulića 30. decembra 1988 - prvem v zgodovini socialistične Jugoslavije - je Marković s slovensko podporo postal novi zvezni premier in začel gospodarske reforme. Med zahodnimi državniki je hitro postal priljubljen, v njem so prepoznali edinega jugoslovanskega politika, ki bi med nacionalističnimi voditelji lahko reformiral in ohranil Jugoslavijo. Če bi bile gospodarske in politične reforme uspešne, so mu obljubljali hitro vključitev Jugoslavije v tedanjo Evropsko skupnost. Več

  • Dr. Božo Repe, zgodovinar  |  foto: Miha Fras

    11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Družba

    Niko Kavčič, 1915-2011

    Niko Kavčič, priznan bančnik, ki ga je odlikoval tudi dr. Janez Drnovšek, je bil vse do smrti ena najskrivnostnejših osebnosti v slovenski politiki. Rodil se je v družini z desetimi otroki, njegova vzgoja je bila sokolsko-liberalna. Rdeča nit, ki ga je vodila v življenju, je bila, kot je to označil sam, »narodno-idejna zavzetost«. Več

  • Kdo piše zgodovino?

    Ena od zgodovinsko preverljivih stalnic je, da vsaka novonastala država in vsak nov režim skušata čim dosledneje zbrisati sledi prejšnje (prejšnjega), v vsebinskem smislu pa dokazati, da je bilo staro slabo, gnilo, tudi zločinsko, novo je dobro, pravično, napredno, demokratično. Navadno so najprej na dnevnem redu praznovanja in odstranjevanje vidnih simbolov (kipov, slik ...), temu sledi preimenovanje ulic, institucij, zgradb in nazadnje, včasih tudi vzporedno, ideološka »prevzgoja« skozi kulturo, šolstvo, javne medije. Da bi pri tem početju obstajala kakšna bistvena razlika med avtoritarnimi in demokratičnimi državami, doslej še ni dokazala nobena tehtnejša študija (morda je razlika v fizičnem razbijaštvu, pa še to ni prav gotovo, niti v Sloveniji ne). Pri tem početju opazimo še dve skupni značilnosti: navadno to počne politika, bodisi državna bodisi lokalna, najpogosteje pa obe hkrati (delna izjema je včasih prehodno obdobje, ko se dogaja »volja množic«) in pogosto so pobudniki ali vsaj agilni privrženci tega početja ljudje, ki so bili goreči privrženci prejšnjega sistema. Pravne presoje so tu redke (sem in tja, npr. ob prepovedi nekaterih simbolov), v vsesplošnem političnem valu sprememb se pač štejejo za nepotrebne ali imajo zgolj formalno, ne pa vsebinske vrednosti. Več

  • 20 let

    Zbrana množica na razglasitvi samostojnosti na Trgu republike v Ljubljani, 26. junija 1991

    Zgodovinska interpretacija slovenske osamosvojitve izhaja iz tega, da so Slovenijo k odhodu iz Jugoslavije prisilile okoliščine, vedno večja razlika med Jugoslavijo in razvitimi državami, predvsem pa nezmožnost, da se Jugoslavija demokratizira, modernizira in zagotovi nacionalne pravice svojim narodom. Šlo je za kombinacijo liberalnih idej in nacionalnih čustev, ki je v Sloveniji ustvarila dovolj politične... Več

  • Dr. Božo Repe

    Dr. Božo Repe

    17. 6. 2011  |  Mladina 18  |  Komentar

    Ko ostanejo dejstva

    Drugače od drugih vzhodnoevropskih držav je za Slovenijo na številnih področjih značilna neprimerno daljša »tranzicija«, ki ponekod sega v osemdeseta leta, drugod pa še veliko dlje v preteklost, vse tja do šestdesetih let (na primer razvoj posameznih družboslovnih disciplin in aplikacija teh disciplin v družbenem sistemu - recimo sociologija in politologija, skupaj z merjenji javnega mnenja, ki v... Več

  • Dr. Božo Repe

    Dr. Božo Repe

    26. 5. 2011  |  Mladina 21  |  Komentar

    Družba “ostrih rezov” in dvojne morale

    Slovenska nostalgija po nekdanji Socialistični republiki Sloveniji je neizmerna. Na mnogih področjih seveda tudi ambivalentna. Analitično gledano najhuje muči prav desničarje. Resda po samopostrežnem principu in s precej katoliške modifikacije, ki bi rada šla še bolj v preteklost, v čase pred drugo svetovno vojno. Zaradi tega v tem delu zavračajo modernizacijske procese socializma (ženska emancipacija, pravica do... Več