Dr. Božo Repe

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

  • Monografija o zadnjem jugoslovanskem zunanjem ministru

    Znani jugoslovanski in svetovni diplomat Budimir Lončar se je rodil 1. aprila 1924 v številni družini v Preku na dalmatinskem otoku Ugljan. Morje, domači kraj in mediteranska kultura so ga, ne glede na to, kje je pozneje, ko je postal politik in diplomat, bival in deloval, spremljali vse življenje. Prav tako ponos na sodelovanje v antifašističnem in partizanskem gibanju, v katero je vstopil, ko je bil še dijak, leta 1941. Budimir Lončar je kljub letom še izjemno dejaven in elokventen, potuje, javno nastopa in opravlja pomembne svetovalne dejavnosti.

  • Kulturni boj

    Za letošnjo volilno kampanjo se je s tihim soglasjem medijev in političnih strank ustvarila platforma, da ne bo in ni ideološka, pač pa razvojna. Tekmovanje programov torej, ne pa preživeli kulturni boj. Gre za zavajajočo tezo, ki bo verjetno odločilno vplivala na izid volitev. Ta tako imenovana neideologija je dejansko izrazito ideološka. »Kulturkampf« ima veliko obrazov in od prvotnega boja med laičnimi parlamentarnimi državami in katoliško cerkvijo za prevlado v družbi se je mnogokrat spremenil: od – danes sicer spet žive – mahničevske teze, da je pravi Slovenec lahko samo katoličan in da je treba liberalce – na katere je bilo preneseno prejšnje sovraštvo do Judov – izločiti iz narodovega telesa, do boja med katoliško cerkvijo in komunisti med obema vojnama ter oboroženega spopada med partizani na eni strani in kolaboracionističnimi enotami Prostovoljne protikomunistične milice in nato domobranstva na drugi. Ideološki spor domobranci–partizani se je po osamosvojitvi obnovil in traja še danes. A to je edini obraz kulturnega boja, ki ga današnja slovenska družba želi prepoznavati.

  • Črna roka

    Zastopniki Cerkve, ki so pri nas dopustili, da so si borci za stari red nadeli videz borcev za krščanstvo, niso storili samo taktične napake, ampak so se težko pregrešili proti osnovnemu krščanskemu načelu. Njihovo ravnanje bi bilo škodljivo za religijo tudi tedaj, če bi bili z orožjem zmagali. Kdor širi ali brani krščanstvo z nasiljem, ta ga notranje razkraja« (teolog dr. Janez Janžekovič, Nova pot, št. 1-2, 1952, str. 16, citirano po Franček Saje, Belogardizem).

  • Gen iz žegnane vode

    Aprila 2014 je tedanji ameriški veleposlanik Joseph A. Mussomeli pri stavbi ameriškega veleposlaništva v Republiki Sloveniji v Ljubljani odkril spominsko ploščo v čast slovenskim žrtvam »vseh treh totalitarnih režimov«, torej fašizma, nacizma in komunizma. Od tedaj t. i. evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov – ki so ga predlagale vzhodnoevropske države, evropski parlament pa je predlog leta 2009 sprejel in za praznik določil 23. avgust, ker je bil na ta dan leta 1939 sklenjen t. i. pakt Molotov-Ribbentrop – v Sloveniji počastijo pred ameriškim veleposlaništvom. (Ideološki konstrukt praznika in raznih podobnih resolucij sem že analiziral v Mladini, seveda ne edini ne v Sloveniji in ne v EU.)

  • Mazanje zgodovine

    Že dolgo se mi moj poklic ni zdel tako brez smisla kot zadnjič, ko sem gledal, kako Slavko Bobovnik s predsednikom veteranske organizacije Miho Butaro in jurišnikom parastrankarske janšistične »veteranske« združbe Hojsom prešteva puške, ki naj bi menda rešile Slovenijo, če ne bi bilo »veleizdaje« tedanjega neposredno izvoljenega predsednika predsedstva Milana Kučana. Kako je mogoče, da mediji vedno znova nasedejo na isti janšistični trik, tokrat pač na to, da če sodijo Tonetu Krkoviču, naj še Milanu Kučanu? No, saj ne gre za trik, gre za politiko in pritisk na sodišča: nacionalna televizija je kmalu zatem »poeta v vojaški uniformi«, kot ga oglašujejo, počastila in vzela v varstvo s preverjeno ideologiziranim možinovskim intervjujem.

  • Evropa brez meja. Do kdaj še?

    Seveda tudi današnje generacije meje občutijo zelo različno. Milenijska generacija jih ne pozna in ji ni bilo nikoli treba imeti potnih listov, razen za poti zunaj Evrope. Ljudje moje generacije še zelo dobro vedo, kaj je meja. Vsak ima številne spomine nanjo, na prehode, izkušnje s cariniki. Vznemirjenje, doživetje, pogosto tudi strah in ponižanje. Moja prva otroška izkušnja sega v sredino šestdesetih let, ko smo šli kupit pralni stroj v Trbiž (Tarvisio). Nekaj, kar danes narediš v najbližjem marketu, je bil takrat družinski podvig desetletja. Potem sva se z očetom enkrat ali dvakrat z mopedom zapeljala tudi v Avstrijo, po kratke irhaste hlače, ki smo jih tedaj po jodlarskem nemško-avstrijskem vzoru gulili na Gorenjskem. Nekaj poletij sem kot otrok preživel pri teti v Ladri pri Kobaridu. Teta je z maloobmejno prepustnico vsak teden hodila v Italijo prodajat jajca, maslo, kure in podobne zadeve, vračala se je s stvarmi, ki se pri nas niso dobile ali so bile teže dostopne. To je bil pomemben zaslužek za vsakdanje preživetje. Zelo dobro se spomnim prvega prehoda v vzhodnoevropski svet. Iz Zrenjanina sem se v študentskih letih z lokalnim avtobusom peljal v Temišvar v Romuniji. Stisnjen med jugoslovanske prodajalke vegete in drugih jugoproizvodov, ki so vse imele maloobmejne prepustnice. Bil sem edini s potnim listom in jugoslovanski cariniki so me takoj osumili, da imam kaj za bregom. Slekli so me dobesedno do golega, zasliševali debelo uro, medtem ko so domačini radovedno gledali skozi šipo carinarnice, kaj se dogaja. Pri Romunih je šlo gladko, šofer jim je po utečeni proceduri izročil steklenico vinjaka in nekaj najlonk, seveda pa so nas kljub temu pustili čakati kakšni dve uri, morda še več, čeprav je šlo za redno progo. Da se ve, kdo so miličniki in cariniki in kaj je oblast! To je bil sicer utečen ritual na vseh vzhodnoevropskih mejah, ki smo ga hitro posvojili.

  • Kam peljejo sledi?

    Je »Štajerska varda« resna ali humoristična zadeva, ki bodisi ogroža ustavno ureditev Slovenije in njene najvišje voditelje bodisi je predvsem neizčrpna snov za tvitersko in podobno sceno, končala pa se bo z meglenimi in nedorečenimi obtožbami, ki jih bo zlahka ovrgel sposoben odvetnik? Je oboje. Približno toliko, kot je Slovenija resna država in hkrati marionetna, žepna državica, njen predsednik pa (samooklicani) »državnik« in hkrati narcisoidni komedijant. In kot je Šiško lahko hkrati predsednik stranke, kandidat za župana in predsednika države, človek, ki ga je pravi predsednik v zapor prišel prosit, naj ne ruši njegovega »zgodovinskega« projekta arbitražnega sporazuma s Hrvaško, in hkrati vodja navijaške skupine, bivši obsojeni kriminalec in sedaj »vojaški« poveljnik. Načeloma bi lahko rekli, da se zgodovina pač giblje med tragedijo in farso. Konkretno pa, da so se slovenski politiki 25 let trudili, da iz Slovenije namesto države naredijo vaško skupnost, ki ne temelji na zakonih, pač pa na tistem, kar nekaj veljakov odloči pod lipo ali v gostilni.

  • Enkrat prijatelji, drugič rivali, tretjič sovražniki

    Ste kdaj skušali tujcu razložiti, v čem je bistvo hrvaško-slovenskega mejnega spora? Tudi če je strokovnjak za nacionalna vprašanja in meddržavne odnose, vas bo samo debelo gledal. Če ga peljete na piranski zvonik in mu od tam pokažete tisti zalivček, ki ga brez težav preplava povprečno izurjen plavalec, bo razumel še manj. In kaj si bo šele mislil, ko mu boste povedali, da Slovenija v arbitraži ni dobila izhoda na odprto morje, kar je bil njen namen, meja na kopnem pa je v njeno škodo in še naprej seka dvorišča, hiše, celo spalnice. Da jo pri vasi Brezovica na razdalji treh kilometrov prečkate petkrat ali šestkrat. Zato, da pridete do novozgrajenega, a praznega mejnega prehoda z lično pokošeno travico, ki ga Hrvati ne priznavajo in so do svojih hiš zgradili obvoznico. Da je danes slovensko-hrvaška meja ožičena in zastražena bolj, kot je bila meja med fašistično Italijo in ustaško NDH med drugo svetovno vojno. Da se slovenski predsednik širokousti, kako je z arbitražnim sporazumom skorajda preprečil vojno, hkrati pa tetoviranega delfinčka razkazuje po hrvaških plažah. Da ima zunanji minister počitniško hišo na Hrvaškem, tja pa gre vsako poletje tudi milijon Slovencev. In da si slovenska država, čeprav ji je razsodba v škodo, fanatično prizadeva, da bi arbitražo uresničila, hrvaška, ki je, ozko gledano, dobila precej več, pa prav tako fanatično, da je ne bi. Da se gresta državi v tistem zalivčku ribiško vojno, čeprav rib v njem ni niti za večji turistični piknik. Da padajo težke besede, kakršne navadno poslušamo pred začetkom oboroženega spopada. Seveda na koncu obupate. In rečete: balkanski »inat« pač.

  • Poenostavljanje dejstev, tokrat o JLA

    Bolj ko se osamosvojitev odmika in več ko imamo o njej kritičnih zgodovinskih del, bolj se hkrati tudi mitizira in ideologizira. Na institucionalni ravni recimo z množitvijo praznikov. In seveda z že tradicionalnimi ločenimi praznovanji (tudi različnih dogodkov). Na politični ravni v parlamentu ljudje, ki so se takrat komaj rodili, poslance delijo na »petokolonaše« in »prave« osamosvojitelje, kar naj bi bilo še naprej glavno politično merilo za tiste, ki hočejo v politiki obstati ali vanjo priti. Uradnim veteranskim organizacijam alternativno združenje je po zgledu hrvaških »domova branitelja« v samem središču Ljubljane kupilo skromni »dom« in v njem na ogled postavilo »relikvije osamosvojitve«, kot temu pravijo njegovi člani (menda tudi Pučnikovo pištolo, čeprav se Pučnik v času desetdnevne vojne v javnosti tako rekoč do konca ni pojavil niti ni imel nikakršne vloge).

  • Manipulacije s partizanskim pesnikom

    Šestega septembra bo minilo petinsedemdeset let od takrat, ko je bila objavljena znamenita pesem dr. Antona Pesnika (Otona Župančiča) »Pojte za menoj!«; to je prva pesem, objavljena v narodnoosvobodilnem tisku v Sloveniji. V Slovenskem poročevalcu je bila pesem sicer objavljena brez navedbe avtorja. Že med vojno je bila ponatisnjena pod naslovom »Veš, poet svoj dolg?« v Slovenskem zborniku 1942, in to seveda ni bil edini ponatis. Župančič je (po Miklavžu Komelju, Kako misliti partizansko umetnost?, str. 53) »pred vojno v slovenskem kulturnem prostoru figuriral kot pesnik liberalnega meščanstva, nikakor ne kot revolucionar«. A je nedvoumno, tako po dognanjih stroke kot po percepciji javnosti, postal »prvi partizanski pesnik«. Razlogi za to so prepričljivo razloženi v številnih literarnozgodovinskih in zgodovinskih delih. Pa vendar se več kot desetletje in pol ponavljajo poskusi zlorab in potvarjanja Župančičeve medvojne in povojne poezije ali pa nekakšne relativizacije njegove odločitve za narodnoosvobodilni boj, češ, Župančič je bil pa ja pesnik vseh Slovencev.

  • Dežela športa in turizma

    »Rada primerjam sebe pri petindvajsetih letih pa Slovenijo pri petindvajsetih. Obe ženski, obe mladi. Kaos!« (Tina Maze) 

  • Cesar Franc Jožef

    Avstrija je ponorela za »večnim cesarjem« Francem Jožefom. Ob stoletnici smrti mu je posvetila vse leto. Pet razstav, od tega osrednjo Der ewige Kaiser v elitni Österreichische Nationalbibliothek (ta sicer hrani več kot deset tisoč dokumentov o cesarju in Habsburžanih in njihovih fotografij) in drugo v Schönbrunnu (Mensch und Herrscher), ki ga oblegajo turisti. V koordinaciji Schönbrunna z drugimi muzeji si lahko ogledate še tri. Glamur: obleke, kočije in podobne zadeve (Repräsentation & Bescheidenheit) v Kaiserliche Wagenburgu; pohištvo, obrede, vsakdanjik (Fest & Alltag) v Möbel Museumu na Dunaju, cesarjevo strast do lova (Jagd & Freizeit) pa v dvorcu Niederweiden v Spodnji Avstriji, tradicionalnem lovskem revirju Franca Jožefa in Habsburžanov, sicer enem od 14 lovišč, ki so skupaj imela 142 tisoč hektarov. (Franc Jožef je prvo divjad uplenil pri 12 letih, v vsem življenju okrog 50 tisoč primerkov, na lovu se je z drugimi vladarji dogovoril najpomembnejše stvari, frustrirani prestolonaslednik Franc Ferdinand pa se je zato potrudil še bolj in prišel kar do številke 270 tisoč, svoje lovsko območje pa razširil tja do Indije). Posebna spletna stran in obsežna kataloga (Der ewige Kaiser iz nacionalke in Franz Joseph 1830–1916, v katerem so združene druge štiri razstave) kažejo, da gre za skrbno načrtovan državni projekt. V knjigarnah se posebej aranžirane mize šibijo pod skladovnicami starih in novih izdaj o njem, o ekscentrični cesarici Sisi in o Habsburžanih, na novo so izšle knjige nostalgično-kritičnih piscev o »izgubljenem svetu« monarhije, na primer Josepha Rotha, Karla Krausa, Roberta Musila, Stefana Zweiga in drugih. Noben večji časopis od Standarda naprej ni vsaj brez feljtona ali kakšnega drugega obsežnega prispevka, nekateri so izdali kar posebne številke: najbolj kritično Profil, Der hilflose Monarch, časnika Kronen Zeitung (Der Kaiser) in Österreich (Franz Joseph & Sisi. Kaiser von Österreich. Zum 100 Todestag: Leben, Liebe, Tragödien) pa svoji usmeritvi primerno nostalgično-pocukrani. Pa niti nisem naštel vsega, tu so še drugi časopisi in elektronski mediji, do obletnice smrti pa manjka še osem mesecev!

  • Intervju, ki je izginil

    Milovan Đilas (1911–1995), črnogorski in jugoslovanski politik, v zgodovinski zavesti Slovencev večinoma ne obstaja. Morda kaj več o njem ve generacija, ki je danes krepko starejša od 50 let, in peščica zgodovinarjev. Pred dvema letoma je v slovenščini izšla njegova najbolj znana knjiga Novi razred, lani še zbirka člankov Anatomija neke morale, ki jih je objavljal v Borbi leta 1953 in v začetku leta 1954, izšli pa so tudi v njegovi reviji Nova misel. Obe deli je izdal Inštitut Nove revije. Anatomija neke morale je bila med Đilasovimi članki najbolj izzivalna, govori o mladi ženi generala Peka Dapčevića, ki je tedanja elita (predvsem žene vodilnih funkcionarjev) zaradi meščanskega rodu ni sprejela (nekaj tedanjega odnosa do takih zvez je povzel kultni film Rajka Grlića iz leta 1981 Samo jednom se ljubi, za katerega je scenarij napisal Prekmurec Branko Šömen). Ob izdaji knjig je članek za MMC RTV napisala še Polona Balantič, v resnici predvsem zato, ker je sama odkrila nekaj poročil o Đilasu v arhivu nemškega zunanjega ministrstva.

  • Osebnosti upora

    Sistematični organiziran vojaški upor se je v Sloveniji začel po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Po okupaciji so večino nemške vojske odpeljali v Vzhodno Evropo, za okupirana ozemlja naj bi skrbele predvsem policijske in različne pomožne enote. CK KPS je na dan napada na Sovjetsko zvezo, 22. junija, iz vojaške komisije CK KPS ustanovil Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet.

  • Velike bitke

    Na celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju je od nastanka prvih partizanskih čet poleti 1941 do zaključnih operacij maja 1945 potekalo na stotine bojev. Od manjših lokalnih akcij in spopadov do bitk in vojaških operacij večjih razsežnosti. V sklepnih bojih so poleg slovenskih partizanskih enot in drugih enot Jugoslovanske armade sodelovale tudi zavezniške zahodne in sovjetske vojaške enote – tudi bolgarske, čeprav so zapustile bolj klavrn vojaški vtis in se jih prebivalstvo spominja predvsem zaradi ropanj in posiljevanj. Izbor bojev je ne glede na vojaški ali politični kriterij seveda vedno subjektiven, a imajo vsak zase in vsi skupaj simbolni pomen v slovenski zgodovine druge svetovne vojne. Kot seveda še marsikateri drugi.

  • Odgovori na obtožbe

    Knjiga Milan Kučan, prvi predsednik je doživela izjemen in z redkimi izjemami pozitiven medijski odziv. Razprava o njej, pa tudi intervjuji z mano in tiskovna konferenca ob izidu so odprli nekaj vprašanj in prinesli nekaj komentarjev, na katere mi zaradi obsega in razpršenosti poročanja ni uspelo odgovoriti ali sem to lahko storil le deloma.

  • O škofovi odgovornosti

    Dr. Boris Mlakar v svojem odgovoru meni (in dr. Spomenki Hribar) obnavlja znano in večkrat opisano ravnanje škofa Rožmana ter dogajanje v zvezi z nastankom MVAC in domobranstva. V glavnem potrjuje tisto, kar sem (sva) napisala. Rožmana so – do tu se vsi strinjamo – okupatorji imeli za najpomembnejšo osebo protipartizanskega tabora. Od tu naprej pa je zaključek dr. Mlakarja nasproten. Po njegovem Rožmanovo ravnanje kljub temu ni imelo »dodatnega vpliva« na nastanek MVAC in domobranstva.

  • Škofova vloga

    Ni moj namen, da bi branil novinarja, ki ga dr. Boris Mlakar »naproša«. Niti ne polemika z dr. Mlakarjem. Je pa to »vljudno« ironiziranje zgodovinarja, ki se je vse življenje v glavnem ukvarjal z domobranstvom in čigar vrhunec večdesetletnega dela sta dve knjigi, objavljena magisterij in doktorat (Domobranstvo na Primorskem in Slovensko domobranstvo), vredno komentarja. Je ilustrativen kazalec, seveda ne edini, več stvari. Med drugim tega, kako in zakaj se je zgodilo, da se danes spominjamo konca druge svetovne vojne, ne proslavljamo pa zmage nad fašizmom in nacizmom. Pa tega, zakaj se v cmeravih govorih vodilni politiki na državnih proslavah sploh ne upajo izgovoriti besed »partizanke in partizani«. In da v Ljubljani doživljamo tragikomično reprizo medvojnih protikomunističnih zborovanj, ki jih organizirajo ideološki nasledniki domobranstva in katoliška cerkev. Da je, kot je ostro, a upravičeno, zapisala Tanja Lesničar Pučko, zgodovina v tej državi postala predpražnik, zgodovinarji pa so se odrekli svojemu poklicu, kar je intelektualna strahopetnost brez primere, je odpoved temeljnem same zgodovinske vede. In to v času demokracije.

  • Primer Moskva

    S približevanjem obletnice konca druge svetovne vojne se vedno jasneje oblikuje tudi odnos posameznih držav in političnih elit do zaznamovanja te obletnice. Načini praznovanja, manifestativnost teh praznovanj, udeležba na njih in zanimanje medijev zanje pa s tem hkrati izostrijo tudi aktualni pogled na vojno samo in na njene posledice.

  • 14. kongres ZKJ

    Demokratizacija Slovenije in njeno postopno oddaljevanje od Jugoslavije sta bila zapletena, tudi protislovna procesa. V večini medijev, zaradi tega pa tudi v javnosti, je danes to pozabljeno. Prevladuje politično skonstruiran in mitiziran pogled, v katerem obstajajo samo »totalitarna« komunistična oblast in demokratična opozicija pa »junaki« in »izdajalci«. Zunanjega sveta ni, Jugoslavija ni federacija, v katero so Slovenci vstopili prostovoljno in v njej dosegli državnost. Je zgolj sovražna država, ki je na neki zgodovinski točki napadla Slovenijo, ker se je ta hotela osamosvojiti.

  • Smo Slovenci suvereni?

    Kako suverenost definirati, zgodovinsko in danes? Kaj je od nje, če smo jo kdaj imeli, sploh ostalo? In glavno vprašanje, ki ga narekuje podton današnje prevladujoče neoliberalistične ideologije: ima suverenost v času globalizacije in ob zamenjavi državljanskih pravic za potrošniške sploh kakšen smisel?

  • Novi politični jezik

    Sedanja politična podoba je prinesla dve spremembi. Seveda ne Cerarja, ta ni sprememba, ta je kontinuiteta. Pač pa ZL in spremenjeno NSi. Prva je prinesla diskurz o socializmu, druga je – kot prva desna stranka v slovenski zgodovini – prevzela neoliberalistični koncept.

  • Rusi in Slovenci

    Bo Nizozemska postala Avstrija 21. stoletja? In zaradi letala, sestreljenega nad Ukrajino, začela Rusiji postavljati pogoje, kakršne je Avstrija po atentatu v Sarajevu leta 1914 postavila Srbiji? Tedaj je Srbijo podpirala Nemčija, danes Nizozemsko podpirajo ZDA in Rusiji sovražne države na vzhodu EU. Ki povsem zgrešeno gradijo politiko na zaostrovanju odnosov in popolnoma podrejenem odnosu do ZDA, namesto da bi sledile finskemu zgledu in vzpostavile kooperativne odnose s sicer res izjemno težavno sosedo. Zadeva ni tako absurdna, kot se zdi na prvi pogled. V ozadju razumljive čustvenosti zaradi tragičnih žrtev nizozemska vlada pripravlja čudne resolucije, po katerih naj bi preiskavo nesreče »zavarovali« kar z mednarodnimi silami na ruski meji. Kaj bo iz vseh teh razprav izšlo, bodisi v nizozemskem parlamentu bodisi v OZN, v trenutku, ko to pišem, še ne vemo. Je pa nujno opozorilo, da so bili politiki v velikih državah pred prvo svetovno vojno prepričani, kako se bo vse skupaj končalo z nekim omejenim spopadom na odročnem Balkanu, če pa bo že kaj večjega, to kvečjemu pomeni vnaprej dogovorjeno imperialno prerazporeditev ozemelj, o čemer so se pred začetkom vojne tudi natančno dogovorile države antante: Velika Britanija, Francija in nato pridružena Rusija.

  • Rojstvo naroda

    Obletnici prve svetovne vojne bo v Evropi namenjene veliko pozornosti. Za različne projekte bodo porabljene desetine milijonov evrov. A ni težko uganiti, da se bodo v političnih govorih in na proslavah na vse kriplje izogibali vprašanju krivde za vojno, zgrešenim odločitvam, topoumnosti politikov in generalov, cinizmu, s katerim so v smrt pošiljali milijone vojakov ter po vojni v najboljši imperialistični maniri na novo zarisali meje in mednarodna razmerja, ki so pripeljala do nove, še strahovitejše vojne. Vsa ta hipokrizija bo seveda v imenu in zaradi današnje domnevno spravljene in demokratične Evrope. Samo še »divjaško« Rusijo, ki menda edina deluje po preživelem imperialističnem vzorcu, bo treba disciplinirati, pa bomo v srečnem novem svetu. Zakaj bi torej odpirali neprijetna vprašanja tedanjih sovražnosti in zavezništev, če pa so sedanja povsem drugačna? A drugačna so le po razporedu sil in po obliki, po vsebini se od tedanje delitve na antantne in centralne sile ali od starejše Svete alianse in vseh kombinacij vmes čisto nič ne razlikujejo. In tako bo najverjetneje zamujena še ena priložnost za kritično refleksijo o evropski sodobni civilizaciji. Za katero vsakič znova plačujejo mali ljudje in mali narodi, kot je slovenski.

  • Bratje po rodu, tujci po misli

    Kultna akcija Slovenija, moja dežela se je v zgodnjih osemdesetih letih začela s provokativnim turističnim plakatom Studia marketing, ki je bil nato zaradi protestov po tihem umaknjen. Predlogo so namreč v polemikah pripisovali kapitulantskemu pozivu bana Natlačena ob okupaciji in nato razkosanju Slovenije aprila 1941, čeprav sta bili vojna dikcija in grafika – ne pa tudi vsebina, v resnici povzeti po proglasu IO OF iz septembra 1943. Takole je pisalo na plakatih in oglasih: »Slovenci! Turisti so na pragu naše dežele. Zasedli bodo naše ceste. Zasedli bodo naša mesta in vasi. V naše gore se bodo vzpenjali. Poselili bodo našo obalo in uživali v našem morju. Slovenci in Slovenke! Od nas ne bodo terjali ničesar, pričakovali pa veliko. Poskrbimo le, da bodo radi prihajali k nam in da se bodo domače počutili. Poskrbimo, da se bodo še vračali, ker jim je všeč dežela in ljudje.«

  • »Tesnobnost« časa?

    Polemike o nastopu dr. Jožeta Pučnika so se razplamtele. Lahko jih razčlenimo na različne načine, a v bistvu zadostuje razdelitev v štiri osnovne kategorije: povezovanje Pučnikovega nastopa z izbrisanimi na idejni ravni; ignoriranje nastopa, njegovo relativiziranje, zavračanje razprave o tem iz pietetnih razlogov ali politične korektnosti, dvom o verodostojnosti vira (časopisnega poročila), ki citira Pučnikove besede; kritika govora in zavračanje vsebine, a hkrati zanikanje kakršnekoli njegove povezave z izbrisanimi, poudarjanje Pučnikove poštenosti, ker je svoje poglede razkril javno; pojasnjevanje (zagovarjanje) vsebine govora s takratnimi razmerami. Predvsem na zadnjo kategorijo je treba biti posebno pozoren.

  • Pučnikova odgovornost

    O dr. Jožetu Pučniku sem od konca osemdesetih let v različnih člankih pisal večkrat, bolj celovito pa v knjigah Obračun s Perspektivami, ki je izšla leta 1990, in Rdeča Slovenija, ki je izšla leta 2003. Vmes je bila narejena in objavljena tudi obsežna raziskava o perspektivovskem gibanju, v kateri sem sodeloval. Tokrat pišem o njem zaradi polemik, ki jih sproža njegov nastop v Ljutomeru 16. decembra 1990. Gre za dve stvari. Za reakcijo na kolumno dr. Vlada Miheljaka Kaj pa H. P. Noordung Airport? (Mladina št. 48, 29. 11. 2013), na katero se je v dveh pismih odzval mag. Matevž Krivic: najprej na kolumno v pismih bralcev (Mladina št. 49, 6. 12. 2013) in potem še na odgovor dr. Vlada Miheljaka (Mladina št. 50, 13. 12. 2013). To drugo Krivičevo pismo je bilo objavljeno v zadnji lanski Mladini. Druga stvar je intervju dr. Rosvite Pesek v Demokraciji, 12. decembra 2013.

  • Še pomnite, osamosvojitelji?

    Tole ni prispevek o tem, ali bi bilo bolje ostati v Jugoslaviji kot se osamosvojiti. Gotovo je bila za Slovence kot narodno skupnost osamosvojitev kljub sedanji krizi in za številne posameznike in družbene skupine, tudi brezperspektivnosti, boljša. Tovrstne razprave so tudi sicer z zgodovinopisnega stališča nesmiselne: zgodovinar nima na voljo laboratorija, da bi preigraval komponente in ugotavljal, kakšni procesi bi se odvili, če bi kakšna umanjkala, bila dodana ali bi se spremenila. Vemo pa tudi, da se po vsakem družbenem prevratu vladajoča garnitura na njem utemeljuje in ne želi kreirati zgolj sedanjosti in prihodnosti, pač pa tudi preteklost.

  • O padlih maskah

    Zdenko Roter, partizan, po vojni v SDV odgovoren za cerkev, potem pa univerzitetni profesor in utemeljitelj religiologije na FSPN in v slovenskem družboslovju, pripadnik Kavčičeve liberalne struje v Zvezi komunistov Slovenije, odmeven publicist in eden najpomembnejših svetovalcev Milana Kučana, je izdal knjigo spominov Padle maske. Kot je dejal na predstavitvi, vsi ljudje v življenju nosijo maske, nekateri se odločijo, da jih odložijo, drugi ne. Sam se je po smrti žene Zofije odločil, da jo bo. Več let je na roko pisal spomine, ob pomoči prijateljev, zlasti Francija Perčiča, preverjal dejstva, besedilo popravljal na novo, da je prišel do kar sedme verzije, in to je izdal.

  • Slovensko-srbski pakt

    Se spomnite dr. Slavena Letice, kontroverznega hrvaškega politika, med drugim tudi Tuđmanovega svetovalca, ki je leta 2003 in 2004 v opravi bana Jelačića dvakrat obiskal po njegovem okupirani Trdinov vrh? Drugič se je pripeljal kar z bagrom in obljubil, da bo, če bo izvoljen za predsednika, do junija istega leta Trdinov vrh vrnil Hrvaški. Mnenja Slavena Letice o Sloveniji so se hrvaškemu založniku očitno zdela dovolj tehtna, zato mu je zaupal, da napiše uvod k hrvaški izdaji prve knjige iz trilogije Mateja Šurca in Blaža Zgage o prodaji orožja. Letica je delo opravil v svojem slogu. Zapisal je, da je v času razpadanja Jugoslavije obstajal tajni sporazum o nenapadanju med Kučanom in Miloševićem. Podpisan naj bi bil 14. avgusta 1991.