Gregor Kocijančič
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Kultura
Na prvi spomladanski dan, ki je hkrati tudi svetovni dan lutk, so na Odru pod zvezdami v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno predstavili veličastno uprizoritev Posvetitve pomladi – lutkovno-baletne predstave, ustvarjene na temeljih prelomne glasbene kompozicije Igorja Stravinskega z istim imenom, enega najvplivnejših plesnih in glasbenih del dvajsetega stoletja. Eklektična predstava v režiji Matjaža Fariča združuje lutke oziroma animacijo objektov, prvine baleta in izraznega plesa, ki ga izvajajo tako lutke kot igralci, hipnotične videoprojekcije ter čudovito igro s svetlobo. Vse našteto pa izjemno dobro poveže vrhunska dramaturgija pod taktirko Nike Švab in Staše Prag, ki pri svojem delu izkazujeta izjemen posluh za rdečo nit predstave, avantgardno kompozicijo Posvetitev pomladi. To prelomno glasbeno delo, »revolucionarno delo revolucionarnega časa«, ki je pred dobrimi stotimi leti s svojimi radikalnimi idejami za vselej spremenilo svet klasične glasbe, je v svoji intenzivni blaznosti tako nasilno, kaotično in šokantno, da že brez vizualne komponente vzbuja široko paleto močnih in tesnobnih občutkov. Farič pa je z vrhunsko koordinacijo pestrega dogajanja na odru in premišljenim izborom sodelujočih – resničnih mojstrov na svojih področjih, poskrbel za pravo pašo za oči, ki v prizanesljivih petinštiridesetih minutah laska prav vsakemu disonančnemu akordu in ritmičnemu rafalu te moderne klasike.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
These New Puritans: Inside the Rose
Zasedba These New Puritans z vsako ploščo naredi radikalen zasuk v svojem neopredeljivem slogu. Hkrati nenehno spreminja tudi postavo, ki se zbira okrog krovnih članov, dvojčkov Jacka in Georgea Barnetta. Njuno nenavadno spajanje navidezno nezdružljivih žanrov marsikdo primerja s prelomnimi deli vizionarskih pionirjev iz skupine Talk Talk, a vzporednice z njimi so bolj kot v značilnostih glasbe prisotne v eklektičnosti ustvarjanja. Novi album združuje udarno naravo bendove druge plošče Hidden, ki je elektronski post punk združila z japonskimi tolkali, in njene prelomne naslednice Filed of Reeds, s katero sta brata Barnett predstavila edinstveno zmes popa in neoklasične glasbe.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Kultura | Portret
Miha Erič, glasbenik in likovni umetnik
Že v njegovih osnovnošolskih letih je bilo jasno, da bo Miha Erič umetnik. Ko so njegovi sošolci med odmori igrali nogomet, je on ostajal v učilnici in ustvarjal skulpture iz vsega, kar mu je prišlo pod roke. Ko so se njegovi vrstniki ob koncih tedna sproščali v kinokompleksu Kolosej, je Miha na bolšjem sejmu kupoval starine, ki jih zbira že od malih nog. Ko so otroci iz Dragomera, kjer je odraščal, poslušali turbofolk in Tanjo Žagar ter hodili na gasilske veselice, si je Miha – medtem ko je prebiral zgodovinske knjige – vrtel plošče iz bogate očetove zbirke; od krautrocka do Bacha. Fascinacija nad preteklostjo ga je izoblikovala kot glasbenika in kot likovnika: grafike ustvarja s tradicionalnimi tehnikami, kot glasbenik pa se udejstvuje predvsem v starošolskih žanrih, kot so blues, bluegrass, folk in country.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
The Cinematic Orchestra: To Believe
Britanski kolektiv The Cinematic Orchestra po dvajsetih letih delovanja še vedno zveni prav tako, kot bi sklepali iz njegovega imena: orkestralno in cinematično. Po več kot desetletju zatišja se vrača s ploščo, ki se precej oddalji od nu-jazz elektronike, s katero je zgradil svoje ime. Jazzovske prvine so pravzaprav prisotne zgolj v ritmih, melodije pa zdaj zaznamujejo predvsem klavirske jeremijade in melodramatična godala. Brez gostujočih pevcev, kot so na primer stari znanec zasedbe Roots Manuva, folk kantavtor Grey Reverend in Moses Sumney, ki nastopi z značilnim falzetom, bi plošča zvenela kot filmska glasba za kakšno ceneno TV-dramo, posneto po resnični tragični zgodbi.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
M. C. Schmidt in Drew Daniel, ekscentrična producenta iz Baltimora, sta skupni projekt Matmos poimenovala po jezeru zlobne sluzi iz znanstvenofantastične klasike Barbarella (1968). Tudi njuna edinstvena elektronska glasba nemalokrat zveni kot jezero zlobne sluzi, še večkrat pa kot znanstvena fantastika. Zvoke črpata iz izjemno nenavadnih virov, ki na prvi pogled nikakor nimajo potenciala za uglasbitev, a z domiselnimi produkcijskimi postopki jima je pred leti tudi iz hrupa, ki ga med centrifugiranjem proizvaja pralni stroj, uspelo ustvariti dih jemajoče in presenetljivo poslušljivo glasbeno delo. Dvojec posnetke organskih zvokov preobrazi v sintetične simfonije, zvočni spekter pa navadno omeji s strogo določenim virom semplov: v takšnih omejitvah nazadnje najde ustvarjalno svobodo. Tokrat sta glasbenika semplala zvoke plastike in tako raziskovala odnos sveta do materiala, »ki je temeljna sila okoljskega opustošenja«, kot sta dejala ob izidu plošče.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Kultura | Dogodki
»Melodične zamaknjenosti itd.«
»Morda ne razumem, ker nisem umetniška duša, vendar dvomim, da je med vašimi sosedi kaj dosti umetniških duš, ki radi poslušajo vaše koncerte. Sploh opolnoči ali včasih še dlje, ko namesto spanca poslušamo vaše psihedelične pasaže, melodične zamaknjenosti itd. Morda bi bili ti koncerti bolj cenjeni v kakšnem Parizu, Londonu in podobnih prestolnicah, morda celo v gozdovih, kjer bi pasaže dopolnjevalo oglašanje čričkov in tuljenje volkov. V center Kranja pa ponoči takšno ropotanje ne sodi,« je pred leti na Facebookovi strani Layerjeve hiše v Kranju zapisal zgrožen sosed. Kako ogorčen je moral biti šele pretekli ponedeljek, ko je v stolpu Škrlovec nastopil ameriški avantgardni glasbenik Xiu Xiu, ki slovenska prizorišča v raznoterih postavah svoje zasedbe že skoraj petnajst let vedno znova šokira s svojimi brezkompromisnimi nastopi.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Foals: Everything Not Saved Will Be Lost – Part 1
Foals, britanski pop rockerji, so ustvarjalno pot začeli s priljudno interpretacijo math rocka in jo nadaljevali s stadionskimi indie epopejami, v katerih se očitno počutijo domače. Tudi nova, peta plošča stavi na učinkovito zmes veličastnih aranžmajev, pompoznih vzponov in spevnih refrenov, s katerimi frontman Yannis Philippakis čuteče izraža goreče skrbi zaradi distopične prihodnosti planeta. Zasedbine glasbene zamisli so izjemno ambiciozne, a se pri večini skladb precej kmalu izpojejo in plošča, ki je pravzaprav prvi del dvojnega albuma, kljub vsej razkošnosti hitro postane nekoliko monotona. Bo drugi del, ki izide jeseni, popravil okus?
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura
V torek so v ljubljanski galeriji Vžigalica odprli razstavo, ki slavi kultno igričarsko mojstrovino Line Rider. To je pred trinajstimi leti zasnoval interdisciplinarni multimedijski umetnik, virtuozni programer, vidžej in nekdanji grafitar Boštjan Čadež, znan kot Fšk. Line Rider je pravzaprav plod projekta, ki ga je Čadež v tretjem letniku študija ustvaril pri predmetu ilustracija na ljubljanski ALUO, kjer je študiral industrijsko oblikovanje. Nič hudega sluteč je minimalistično igro objavil na portalu DeviantArt, spletni skupnosti vizualnih umetnikov, igra pa je nato zaživela svoje življenje: popolnoma brez namere svojih avtorjev je tako rekoč čez noč postala svetovni spletni fenomen, ki pri nas doslej še zdaleč nima tekmeca.
-
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Edinstveni londonski raperki Little Simz ni več mar, koga užali, to glasno poudari že v uvodni skladbi tretje plošče Grey Area, ki je brez dvoma njeno najboljše delo doslej. Udarni flow in brezkompromisne rime dostavi v raznovrstnih instrumentalnih kontekstih, pa naj gre za čvrste starošolske hiphop beate, za cinematične soul kompozicije ali celo za diskoidni štikeljc, ki pop potencial izkoristi s spevnim refrenom londonske R & B-pevke Cleo Sol. Little Simz komplementarne dialoge vzpostavlja tudi s številnimi drugimi gostujočimi glasbeniki, recimo z reggae napevom jamajškega pevca Chronixxa, čudaško baladnim prispevkom zasedbe Little Dragon ali izlivanjem srca kantavtorja Michaela Kiwanuke.
-
8. 3. 2019 | Mladina 10 | Kultura | Dogodki
Ker Ljubljančani pustno rajanje jemljemo precej resno, je v petek pred pustno soboto v klubih prevladalo rahlo zatišje, a v Božidarju – katakombah pod Mladinskim gledališčem – smo bili kljub temu lahko priče enemu boljših koncertov, ki jih je bilo zadnje čase mogoče slišati v prestolnici. Čeprav nas je obiskala precej robna zasedba, ki pri nas nima zajetne baze oboževalcev, je bilo pričakovati, da bomo slišali nekaj izjemnega, saj je bilo pod organizacijo dogodka podpisano društvo Kataman. To po skoraj petnajstih letih uvažanja vrhunskih glasbenikov velja za znamenje preverjene kakovosti – tudi zato, ker je Kataman v naše kraje večkrat pripeljal izjemno opevana imena s scene veliko prej, preden so postala svetovno znana. Ker pa se je kot koproducent dogodka tokrat podpisal še kolektiv Stiropor, ki prav tako slovi po dobrem nosu za vzpenjajoča se imena iz glasbenega podtalja, so bila pričakovanja še toliko večja. Popolnoma upravičeno.
-
Kadar zasledimo, da v hollywoodskih filmih in televizijskih serijah sem ter tja omenijo Slovenijo, se nam zasvetijo oči in nenadoma se počutimo za odtenek večji. Tako je bilo denimo v humoristični seriji Louie, kjer protagonistova hči kar naenkrat začne govoriti slovensko, začudenemu očetu pa pojasni, da jo osnov slovenščine uči neki sošolec. Ali pa v Scorsesejevem filmu Volk z Wall Streeta, v katerem striptizeta slovenskega rodu, ki jo igra Katarina Čas, iz Švice v ZDA tihotapi gotovino. Ko v filmu enega izmed zlikovcev pogojno izpustijo iz zapora, ga njegovi pajdaši na zabavi presenetijo z golimi dekleti, zavitimi v slovensko zastavo. Nastopamo na primer tudi v čislani mafijski seriji Sopranovi, kjer protagonist Toni Soprano med večerjo razlaga o mednarodni mreži organiziranega kriminala, ki so jo spletli Rusi, Črnogorci in Slovenci. Našo malo podalpsko deželico pa so pred nedavnim omenili celo v Simpsonovih, najdlje trajajoči animirani seriji vseh časov, ki letos praznuje že 30-letnico.
-
Avstralska kantavtorica Julia Jacklin je nase opozorila že s prvencem Don’t Let The Kids Win, a ga je z novo, presunljivo intimno ploščo suvereno presegla. Crushing je izjemno delikatna, s čustvi nabita plošča, s katero se pevka popolnoma razgali in razkrije svojo krhkost. Občudovanja vredno je že to, da glasbenici uspe prežvečene teme, povezane s strtim srcem in koncem ljubezenskega razmerja, obdelati brez spotikanja ob klišeje. Vrhunska besedila podkrepi s preprostimi kitarskimi skladbami, ki se znajdejo na presečišču med akustičnim popom in indie rockom. Instrumentalne podlage so učinkovitejše v spokojnih trenutkih plošče, ki ob večernem poslušanju delujejo kot uspavanke.
-
Dvojec Sleaford Mods, najmočnejši glasbeni glas britanskega delavskega razreda, je na četrti plošči še vedno jezen, oster ter izjemno duhovit in zbadljiv. Po dvanajstih letih delovanja še ni jasno, kako sta avtorja s tako specifičnim, surovim in zafrkantskim pristopom svojemu ustvarjanju zagotovila komercialni preboj. To ostaja uganka tudi z izdajo nove plošče, na kateri njun slog ostaja diametralno nasprotje trendi glasbe. Zavidanja vredna baza zvestih (pretežno britanskih) oboževalcev se verjetno zlahka poistoveti z ogorčenostjo nad političnimi in družbenimi razmerami v Združenem kraljestvu, ki ga Sleaford Mods – namesto z neposredno kritiko – spljuva v anekdotah o vsakdanjem življenju na deževnem otočju.
-
Pustni rasizem, šege in navade
Blackface, karikirana počrnitev belskih obrazov z ličili, izhaja iz ZDA, kjer so v 19. in 20. stoletju temnopolte na odru in v filmih igrali belci. Ta zgodovinski simbol rasizma, povezan z uradno politiko rasne segregacije, danes v nobenem kontekstu ni več sprejemljiv – tudi če je mišljen kot nedolžna šala ali pustna šema. Pa ne zgolj zato, ker živimo v razsvetljeni dobi politične korektnosti 21. stoletja: šemljenje v pripadnike druge rase, predvsem v blackface, je rasistično in izjemno žaljivo početje.
-
Čeprav je britanski producent Bruce debitantsko mojstrovino izdal že konec lanskega leta, je ta za naš prostor zdaj ponovno zanimiva, saj nas bo avtor prihodnji mesec nepričakovano počastil z nastopom v tovarni Rog. Sonder Somatic je vrhunsko sproducirana plošča, ena najboljših lani, to so opazili tudi številni vodilni glasbeni mediji. Avtor na njej izjemno spretno krmari med nabritimi techno koračnicami, temačnimi grime dekonstrukcijami in ambientalnimi zvočnimi pokrajinami, ki se gladko prelivajo v intenzivne ritmične rafale. Plošča pa jemlje dih tudi zaradi vseh mikro podrobnosti v zvočni sliki: prav pri vsakem poslušanju odkrijemo plasti, ki jih prej nismo zaznali.
-
Pod imenom Homeshake ustvarja Peter Sagar, lo-fi indie R & B posebnež, ki je pred osamosvojitvijo igral v zasedbi kanadskega kantavtorja Maca Demarca. Med tem in Homeshakom prepoznamo kar nekaj vzporednic, a bolj kot po estetiki so si njuna dela podobna po razpoloženju, ki je izrazito lagodno in zasanjano. Značilni Homeshakov zvok temelji predvsem na elektroniki, ta pa je z vsako izdajo bolj minimalistična; na plošči Helium, njegovi četrti, so skladbe aranžmajsko oskubljene do najosnovnejših elementov. Ta metoda je hkrati blagoslov in prekletstvo: sprva blagodejno učinkuje na spokojnost nove plošče, ob koncu poslušanja pa se zdi, da jo prav minimalizem nekoliko razvodeni.
-
Dan pred intervjujem mi je SunnySun sporočil, da boleha in da bo moral morda prestaviti najino srečanje. Nekaj ur pozneje je nastopal v Kinu Šiška, kjer je z avtorsko glasbo spremljal predstavo mladega plesalca Gašperja Kunška. Izjemen odziv na njun nastop v razprodani komuni Kina Šiška ga je napolnil z energijo, odstranil vse sledi viroze in Sunny me je dan po nastopu poln življenja sprejel v svojem studiu na Kolodvorski. Že to, da dober nastop na njegov imunski sistem vpliva bolj blagodejno kot teden počitka, nalivanja s čajem in uživanja aspirinov, nazorno odraža njegovo gorečo ljubezen do glasbe, do nastopanja in občinstva, predvsem pa predanost hiphop kulturi, ki jo že od malih nog živi in diha v vseh njenih razsežnostih. Ko sem ga prosil za list papirja za oporne točke najinega pogovora, ga je iztrgal iz zvezka, ki je bil skoraj ves popisan z osnutki rap besedil v vsaj sto šestnajstih različnih pisavah. Emsiji z vseh koncev dežele se pogosto zberejo v njegovem studiu, kjer pesnijo, medtem ko Sunny na svojem vintidž semplerju zlaga surove hiphop beate.
-
Croatian Armor je psevdonim, pod katerim ustvarja Loke Rahbek, danski producent ambientalne elektronike in eden ključnih akterjev na københavnski punkovski sceni. Sladokusce že nekaj let zalaga z osupljivimi zvočnimi eksperimenti, širšo javnost pa je nase opozoril z izjemnim prispevkom na lanski plošči Yvesa Tumorja, ki jo je Mladina uvrstila med najboljše izdaje leta. S ploščo Isa predstavlja svojo spokojnejšo plat, ki pa je kljub pogostim trenutkom miline izjemno intenzivna in temačna. Zveni kot industrialna dekonstrukcija sodobnega popa, katerega elementi so izmaličeni skoraj do neprepoznavnosti. Tematsko se posveča distopični prihodnosti, skoznjo nas popelje računalniško generiran glas, včasih s petjem, preoblikovanim z »autotunom«, drugič v pripovedni maniri.
-
Zach Condon, idejni vodja ameriške indie zasedbe Beirut, je sodobni trubadur in večni romantik. Skladbe rad piše v samoti, navadno si pri tem pomaga s komaj delujočimi preperelimi orglami, ki mu jih je v mladosti poklonil klaviaturist iz potujočega cirkusa. Spoprijema se z bipolarno motnjo, kronično nespečnostjo in strahom pred nastopanjem, in čeprav je neustavljiv svetovljan, ga muči tudi strah pred letenjem. Vso zbeganost in notranje boje že petnajst let učinkovito zliva na papir, pa naj gre za otožna besedila ali melanholične melodije. Tako je storil tudi na tej plošči, ki slogovno združuje vsa dosedanja obdobja njegovega ustvarjanja. Zdi se, kot bi skrbno analiziral dosedanji opus, prepoznal skupni imenovalec preteklih plošč in na podlagi tega posnel Gallipoli.
-
Najslavnejši ulični umetnik Banksy, ki vse do danes ostaja anonimen, je novembra 2015 po terorističnem napadu v Parizu, v katerem so islamski skrajneži ubili 130 naključnih civilistov, na pariških ulicah v spomin žrtvam strelskega napada ustvaril številne murale. Nekatere od njih so mimoidoči vandalizirali, spet druge so zaščitili, tistega, ki ga je Banksy ustvaril pred dvorano Bataclan, kjer so teroristi med koncertom zasedbe Eagles of Death Metal ubili 90 ljudi, pa so ta teden ukradli.
-
Na Luno nismo poleteli že od misije Apollo 17, izvedene daljnega leta 1972, čez štiri leta pa naj bi SpaceX, komercialni vesoljski program, ki ga vodi tech velikan Elon Musk, prvi mož podjetja Tesla, začel prve turistične polete okoli Lunine orbite. Pred nedavnim je Musk na tiskovni konferenci naznanil, kdo bo potnik prvega komercialnega poleta v vesolje. Ne, to ne bo naš gledališki umetnik Dragan Živadinov, ki že desetletja razvija koncept t. i. postgravitacijske umetnosti in je napovedal, da bo leta 2045 umrl v vakuumu vesolja, temveč japonski milijarder Jusaku Maezava, ustanovitelj podjetja Zozotown, največje japonske spletne trgovine z oblačili. Kljub temu pa bo prvi potniški polet na Luno v veliki meri vseeno zaznamovala umetnost.
-
Sharon Van Etten: Remind Me Tomorrow
Prezgodaj je, da bi lahko določevali potencialne kandidate za najboljše albume leta, a ameriška kantavtorica Sharon Van Etten z novo ploščo za to mesto roko dviguje visoko v zrak, kot najbolj zagreta piflarka v razredu. Po petletnem diskografskem zatišju, v katerem se je udejstvovala kot igralka, skladateljica filmske glasbe in študentka psihoterapije, se vrača s svojim najbolj dovršenim delom doslej: Remind Me Tomorrow, osupljiva zbirka balad, v kateri avtorica spretno krmari med folkom, indie rockom in synthpopom, kar kipi od iskrenosti. Poleg obravnavanja materinstva in duševnega zdravja se Van Etten ponovno loteva ljubezenskih tem, a te tokrat niso več osredotočene na njeno preteklost travmatičnih odnosov, temveč jih namesto frustracij zaznamuje optimizem.
-
Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki je zaradi vpadljive zelene fasade znana tudi pod imenom Esmeralda, je preteklo soboto spominjala na hišo duhov: nikjer ni bilo videti nikogar, skoraj vse luči v stavbi so bile ugasnjene, parkirišče spredaj pa je bilo popolnoma prazno. A vrtljiva vrata so se zavrtela za vsakogar, ki je želel vstopiti, in osamljena varnostnica, ki je ob prihodu mrko pozdravila radovedneže, nas je vprašala, ali smo prišli zaradi konference, ter nas usmerila v prvo nadstropje stavbe. Tam ni potekalo, kot bi lahko pričakovali, posvetovanje nasprotnikov dviga minimalne plače, seminar o digitalnem marketingu ali predavanje o korporativnem lobiranju. Tokrat je predavateljski kateder zavzel v belo opravljen dolgolasi možakar, ki je okoli vratu nosil velik medaljon, na katerem sta hkrati žarela svastika in Davidova zvezda. A predavatelj ni bil utelešen oksimoron, torej židovski neonacist, kakor bi lahko sklepali iz simbola, ki ga je nosil na verižici. Bil je predstavnik slovenske raeljanske skupnosti – sekte, ki verjame, da so naši stvarniki visoko inteligentni nezemljani, napredni znanstveniki iz neke neskončno oddaljene galaksije. V žalostno prazni konferenčni dvorani je predaval o izvoru življenja na Zemlji, kot ga razume največja »NLP-sekta« na svetu.
-
Toro Y Moi je eden od nespornih protagonistov chillwava – vplivne zvrsti, ki ob deseti obletnici rojstva naglo tone v pozabo. Tudi Toro se z novo zbirko poletnih hitov od nje dokončno poslavlja. Retronostalgija je sicer še zmeraj prisotna, a tokrat se zdi, da se avtor s čvrstimi funky bas linijami, bleščečimi sinti in izčiščenimi disko ritmi sklicuje predvsem na francoski house, ki je v devetdesetih letih odmeval na MTV. Sodobnost v ploščo vnese predvsem z R & B-baladami, utemeljenimi na lastnostih komercialnega hiphopa, kot so trap beati in autotune, a to stori na zelo svojevrsten način, ki deluje nekoliko porogljivo. Čeprav kanadski glasbenik na sedmi plošči zbuja občudovanje kot že dolgo ne, pa Outer Peace njegovim zgodnjim delom ne seže niti do kolen.
-
Danilo Milovanović, šestindvajsetletni umetnik, prihaja iz Banjaluke, svoj dom pa je našel v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. A zdi se, da je zanj prav vsako domovanje le začasno. Živi nomadsko, in če bi želel na prste prešteti vsa stanovanja, v katerih je živel v zadnjih nekaj letih, bi potreboval še nekaj dodatnih rok. Tako kot njegove bivanjske navade tudi njegovo delo spremlja predvsem minljivost. »Ustvarjam začasne intervencije, ki niso opažene na prvo žogo. Lahko bi jih opisal kot gverilska ali minljiva umetnost,« pravi.
-
Ian Isiah: Shugga Sextape vol. 1
Razkošne balade, ki jih je posnel Ian Isiah, ekscentrični pevec iz New Yorka, so tako pretirano čutne, da v svoji neverjetni osladnosti najbrž sploh nimajo tekmeca. A na vsej plošči je jasno, da je takšna ekscesnost namerna: na trenutke gre Isiah tako daleč, da plošča ustvarja vtis parodije sodobne popularne glasbe, v kateri so subverzivni podtoni vedno popolnoma upravičeni. Na eklektičnem mikstejpu je prav vsak žanr, ki se ga loti, prikazan v nekoliko karikirani podobi, skoznje pa nas vodi njegov nasladni vokal, do skrajnosti izmaličen z autotunom. Izvirne in nekoliko zbadljive zamisli se izjemno dobro ujamejo s futuristično produkcijo, za katero na večini plošče poskrbi vizionarski producent Sinjin Hawke. R & B iz druge dimenzije.
-
Prekmurje pri nas velja za eno najplodnejših območij alternativne kitarske glasbe, za lokalni epicenter postrocka. Med glasbeniki, ki so se nekdaj združevali pod etiketo Prekmurje Noise Conspiracy, vidno izstopa Štefan Kovač Marko Banda, beltinški instrumentalni kvartet, ki deluje že devetnajst let. Po petih letih diskografskega zatišja se vrača s peto ploščo nouvi sad. Zaradi dosedanjega opusa in še posebej zaradi prejšnje plošče Panontikon, enega najpomembnejših slovenskih glasbenih presežkov iztekajočega se desetletja, je bilo od nove plošče pričakovati veliko. Samooklicani postjazzerji niso razočarali.
-
Muse, britanski trojec, ki s pompoznim elektronskim rockom stadione polni že skoraj dvajset let, se vrača z osmim studijskim izdelkom. Ta je nekoliko prepričljivejši od zadnjih petih, milo rečeno poraznih plošč, a zgolj za odtenek. Trojec si je ime zgradil kot spodletela imitacija zasedbe Radiohead, na zemljevidu pa se je ohranil s teatralnim pop rockom, ki temelji na epskih solažah in baročnih aranžmajih. Čeprav se zasedba z novo ploščo večinoma oklepa te preverjene formule, si po dolgem času prizadeva tudi za slogovni zasuk. To stori tako, da bežno zajaha val retro nostalgije osemdesetih let, ki ga je pred leti sprožila Netflixova serija Stranger Things, na katero se očitno sklicuje tudi z naslovnico plošče.
-
Pobeg iz jetništva Mikija Miške
Kaj imajo skupnega Sigmund Freud, Virginia Woolf, F. Scott Fitzgerald, Agatha Christie, Igor Stravinski, Charlie Chaplin in Marcel Duchamp? Vsi našteti mojstri so avtorji umetniških del, ki so se s prvim januarjem rešila okovov avtorskopravnega varstva. Z začetkom novega leta je namreč v Združenih državah Amerike zajeten kos ameriške kulturne zapuščine prešel v javno domeno, kar pomeni, da se je osvobodil pravne zaščite intelektualne lastnine: tisoče literarnih del, pesmi, glasbenih kompozicij, filmov, slik in fotografij je po dvajsetletni suši postalo javno dobro. Gre za množičen vstop umetnin v javno domeno brez primere, kar na ameriškem kulturnem trgu pomeni začetek ustvarjalne renesanse, saj ima ta prelomni dogodek potencial kulturnega vpliva nepredstavljivih razsežnosti: umetniška dela, ki so se osvobodila avtorskopravne zaščite, niso na voljo zgolj za brezplačno uporabo, temveč jih je mogoče po mili volji distribuirati, reproducirati, remiksati ali predelati.
