-
NeSrečno!
Evropska komisija je nedavno sporočila, da bo zamrznila približno milijardo evrov, ki naj bi jo Slovenija dobila za sofinanciranje projektov. In zakaj bo izplačilo tega razvojnega denarja zamrznila? Zaradi nepravilnosti in sistemskih napak, ki jih je ugotovila pri črpanju evropskih sredstev in nadzoru.
-
Želja po hitrosti
Tu smo že bili, večkrat – v Hitrih in drznih. Želja po hitrosti, posneta po sloviti računalniški igrici (kot Lara Croft, Nevidno zlo, Silent Hill in Perzijski princ), izgleda kot reboot vse bolj upehanih Hitrih in drznih (pa še Paul Walker je umrl), zato je čudno, da tako zelo komplicirajo, saj bi lahko vzeli kar inserte iz Hitrih in drznih, toda dirkaške bravure – recimo vsa tista spektakularna katapultiranja avtomobilov – si po drugi strani res zaslužijo slow-motion: posnete so namreč v živo. Niso le digitalni efekti.
-
Mamin sinko
Ko pride čas za kosilo ali večerjo, mama zavpije: “Fanta in Guillaume, takoj k mizi!” In vsi trije fantje takoj pridejo k mizi. Ja, tudi Guillaume je fant, toda mama ga vedno pokliče posebej – Guillauma ima za punco. In če še ni punca, ga skuša v punco vsaj preleviti – interpelirati. Vedno si je želela, da bi bil punca. In njena želja je tako močna, tako dominantna, tako brezpogojna, da zasenči njegovo spolno identiteto – ali pa jo vsaj postavi na standby. Tako kot je mati vdana svoji želji, je – simpatični, feminilni, nežni, vljudni, občutljivi, naivni – Guillaume vdan njeni želji.
-
Slika, ki je ni
Kdor je videl Polja smrti, ve, da je Kambodža čisti filmski ready-made. Ničesar ni treba dodajati. Niti si ni treba ničesar izmišljati. Vse so naredili že sami Rdeči kmeri. Ali bolje rečeno: za film so poskrbeli že Rdeči kmeri. Ko so leta 1975 prevzeli Kambodžo, so jo najprej preimenovali v Kampučijo, potem pa so jo poslali v leto nič.
-
-
Pustolovščine gospoda Peabodyja in Shermana
Gospod Peabody (genialni pes), njegov posvojenec (človek!) in posvojenčeva sošolka (bitch!), ki izgledajo kot popolna razširjena družina, se s časovnim strojem zaprašijo skozi zgodovino, kjer se udeležijo vseh velikih Dogodkov, od padca Troje do italijanske renesanse (Leonardo skuša Mono Liso ravno spraviti v smeh), kar tole DreamWorksovo manično animacijo prelevi v vzgojno igračo.
-
Z Molièrom na kolesu
Spomnite se komedije Ti, ti lažnivec: Jim Carrey je igral odvetnika, ki začne nenadoma govoriti resnico, le resnico in nič drugega kot resnico. Reče lahko le še to, kar misli, zaradi česar ima potem le sitnosti. Da bi lažje živeli skupaj, si moramo lagati. To nas drži skupaj. Najbolj smo si všeč, ko si lažemo. Resnica je pogubna za družbo. Kdor govori resnico, je ljudomrznež. Če ste kdaj brali ali pa gledali Molièrovega Ljudomrzneža, potem veste, da je Alcest, glavni junak te farse, natanko tak ljudomrznež: vedno reče to, kar misli. Kompromisi ga ne zanimajo, konformizem prezira. Kar ga vodi le v težave. Jasno, to ga tudi odtuji človeštvu.
-
Kurir
Ko je John Cusack nazadnje obtičal v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu (v Identiteti, se razume), so se okrog njega kopičila trupla. In zdaj, toliko in toliko let kasneje, bi lahko dahnil to, kar je v filmu Umri pokončno 2 dahnil Bruce Willis: “Kako se lahko istemu človeku ista stvar zgodi dvakrat?!” V Kurirju namreč spet obtiči v zakotnem, oguljenem, mračnem, neonskem motelu, v katerem se okrog njega kopičijo trupla, le da tokrat izgleda precej bolj faustovsko – mefistovski magnat (Robert De Niro) mu naroči, naj se dokoplje do skrivnostne torbe, s katero naj potem počaka v tem motelu, toda vanjo ne sme pogledati. Pod nobenim pogojem! “V torbo ne smeš pogledati!”
-
Nonstop
11. september je vse spremenil – vsakdo, ki potuje z letalom, je sumljiv, sporoča Nonstop, remiks Nočnega leta in Pogrešane na letalu (s pridihom filma Zbogom dekleta), v katerem si Bill Marks (Liam Neeson), ločeni, zapiti, zjebani zvezni letalski šerif, ki – zakrinkan v običajnega potnika – skrbi za varnost (ja, svoje družine ni mogel rešiti, lahko pa reši potniško letalo!), zamišljeno, zaskrbljeno, panično ogleduje potnike, s katerimi bo iz New Yorka letel v London.
-
Nimfomanka – 1. del
Si predstavljajte, da bi nimfomanka o svoji spolni odisejadi na dolgo in široko pripovedovala evnuhu? Natanko to se zgodi v Nimfomanki, dopolnilu Antikrista in Melanholije, ki ga bomo – tako kot finale vseh sodobnih fantazij – gledali v dveh delih.
-
Montevideo, se vidimo!
Tale srbski megahit, sicer nadaljevanje megahita Montevideo, Bog te video!, v katerem ste lahko videli, kako je nastala jugoslovanska nogometna reprezentanca, ki je leta 1930 sodelovala na prvem svetovnem prvenstvu v Urugvaju, bi lahko propagirali s sloganom: Če vas nogomet ne zanima, pridite poslušat soundtrack Roberta Magnifica!
-
Abeceda kapitalizma
Evropske avtoceste so nadaljevanje oceanov z drugimi transportnimi sredstvi – poti, po katerih plujejo kontejnerji. Enega takega v italijanskem filmu TIR šofira Brane Završan, ki je menda dve leti res šofiral tovornjak, da bi se lahko čim bolje vživel v lik tovornjakarja, toda transformacija je presegla običajno logiko enkratne uporabe – v nekem smislu je namreč res postal tovornjakar. Zato tudi TIR ne izgleda kot igrani film, ampak bolj kot dokumentarec o Branetu Završanu, šoferju tovornjaka, kavboju v ožilju sodobnega globaliziranega kapitalizma, podaljšku kontejnerjev, »škatel, ki so spremenile svet«, če naj parafraziram sloviti McAulayjev doku o tem, kako je kontejner postal motor globalizacije (Škatla, ki je spremenila Veliko Britanijo).
-
Kolaboracija
Šestnajstega oktobra 1946 so v Nürnbergu obesili Juliusa Streicherja, nacističnega zločinca. Streicher ni bil vojak niti minister. Ni poveljeval taboriščem smrti niti ni organiziral holokavsta. Nikogar ni ubil. Bil je »le« urednik strupenega antisemitskega časopisa Der Stürmer, nacističnega trobila.
-
Bi se gnetli na tej metli
Tale polurna BBC-jeva animacija, ki je bila letos nominirana za Oskarja (v kategoriji kratkometražnih animacij), se steguje proti Davidu in Goljatu (male živali porazijo zmaja), disneyjevski demokraciji (čar timskega dela) in benettonski enakosti (vsi drugačni, vsi enakopravni), za kaj več pa nima srca.
-
Zimska pripoved
Colin Farrell je Mojzes – ko je še dojenček, ga revna starša položita v čolnič in po morju pošljeta v obljubljeno deželo (ja, Ameriko). Ker se oprime tatinstva, že mislite, da bo postal Oliver Twist, a se raje prelevi v Jeana Valjeana, ki ga preganja Javert, alias Pearly Soames, irski gangster. Igra ga Russell Crowe, ki hvala bogu ne poje, žal pa »poroča« Luciferju, ki ga igra Will Smith. Če bi ga igral Robert De Niro, bi bilo to enako neresno. Toda hej, če obstaja Satan, potem ni razloga, da bi vsem tistim fantazijam – letečemu konju, čudežem, potovanju skozi čas, amneziji, slabim pričeskam in nesmrtni ljubezni (Jessica Brown Findlay), ki Farrella spremeni v Doriana Graya – gledali v zobe, medtem ko vse tiste luknje v zgodbi – z izredno slabo matematiko vred – v primerjavi s Satanom itak izgledajo kot manjše zlo. Vsaj tako misli film. Moti se.
-
3 dni za uboj
Kevin Costner izgleda kot Steven Seagal ali pa Dolph Lundgren v tistih cenenih akcijskih filmih, posnetih v Bolgariji, Moldaviji in Gruziji, potemtakem tam, kjer obstaja poceni delovna sila in kjer tuji investitorji ne plačujejo davkov.
-
300 – Vzpon imperija
Film 300 – Vzpon imperija ni niti sequel niti prequel filma 300 (pa tudi reboot ni, če smo že ravno pri tem), ampak se dogaja sočasno z njim, tako rekoč na sosednjem bojišču, najprej na Maratonu, kjer atenski vojskovodja Temistokles (Sullivan Stapleton) s “partizanskim” napadom preseneti mogočno perzijsko vojsko, ki si hoče pokoriti grške mestne državice, in potem v Egejskem morju, ob atenski obali, kjer Temistokles z raznovrstnimi taktičnimi zvijačami razbija, potaplja in desetka premočno perzijsko ladjevje, ki mu poveljuje Artemizija (Eva Green), kruta, sadistična, nekrofilska femme fatale, grška smokvica v perzijskem dresu (Kserks, perzijski bog, se kakopak medtem ruva z Leonidasovimi Špartanci). Artemizija si hoče podrediti Grčijo, Temistokles jo hoče združiti.
-
10 stvari, ki jih pri letošnjih Oskarjih ne razumem
10: Zakaj so vsi tvitali vice le o obrazu 81-letne Kim Novak, ki da naj zamenja plastičnega kirurga, če pa je Matthew McConaughey, ki je Oskarja za najboljši animirani film podeljeval skupaj z njo, izgledal tako, kot da ima istega plastičnega kirurga?
-
Pompeji
Pompeji se začnejo kot Gladiator in končajo kot film katastrofe, recimo Vulkan ali pa Dantejev vrh: Vezuv, dobro znani vulkan, leta 79 apokaliptično izbruhne in pokonča vse živo. Tudi nedolžne. In tu je paradoks: umre na tisoče ljudi, vam je pa povsem vseeno.
-
Krogi
Srbski Krogi, posneti po resnični zgodbi, so presenetljivo tih film o bosanski vojni. Zibljejo se kot toplo nedeljsko popoldne, toda tu in tam sunkovito izbruhnejo – kot Joe Pesci v Dobrih fantih. In potem spet zdrsnejo v nedeljski blues.
-
Priseljenka
Priseljenka je tako brezhibno in tako melanholično sepijasta, kot da bi jo izrezali iz drugega Botra, ki je prav tako vključeval prizore na zloglasnem otoku Ellis, prek katerega so morali evropski priseljenci, če so hoteli vstopiti v Ameriko, sanjsko deželo priložnosti, svobode in blaginje. Na Ellisu, zadnji postaji pred rajem, se leta 1921 izkrca tudi Ewa (Marion Cotillard), Poljakinja, ki beži iz evropskega pekla.
-
Panika
Na kaj misli ženska, ko vara svojega moža? Za začetek, Vera (Janja Majzelj) opravlja tipični ženski poklic – preživlja se kot medicinska sestra, negovalka ran, jasno, moških. Vsaj tak je podton. Kajti Vera je tudi mati in žena, tipična ujetnica zatohlega, zaležanega, kletkastega, “steklenega” zakona.
-
Pompeji
Pod Vezuovom umre na tisoče ljudi, vam je pa vseeno. Videli ste Dantejev vrh – navijali ste za Pierca Brosnana. Videli ste Vulkan – navijali ste za Tommy Leeja Jonesa. Tu pa navijate za vulkan. Vulkan kaže več življenja in več emocij kot liki. Pompeji so film, ki so mu liki le v napoto. In ki komaj čaka, da vsi ti pompejanski liki enkrat za vedno obmolknejo. Liki so namreč le skice, le karikature, le cifre, le imena – scenaristi se s karakterizacijami niso ravno pretegnili. A le zakaj bi se? Saj so vedeli, da jih itak čaka kolektivna smrt, apokaliptični izbruh Vezuva. Vnaprej so jih odpisali, ker so vedeli, da so obsojeni na smrt. Zakaj bi se torej mučili z njimi? Kar pa velja tudi za sam film: le zakaj bi se mučili z njim, če pa bo na koncu vse odplaknil Vezuv? Pompeji so film, ki je v napoto samemu sebi. Tako kot so filmi v napovednikih v napoto samim sebi. Sodobni napovedniki še najbolj spominjajo na filme, polne lukenj. Pompeji izgledajo kot napovednik za TV-serije Spartak, Igra prestolov in Rim. Stari Rimljani, Pompejanci in Kelti celo govorijo tako kot naratorji napovednikov. Dahne nekdo: “To je Kelt! Pravijo, da je zadnji svoje vrste.” Šur. Reklamne slogane so izumili leta 79, ko je Vezuv pokopal Pompeje. Le sandale si natakneš, pa že lahko trobezljaš, da je izbruh vulkana glas Boga. Kar – ironično! – tudi je: film kaznuje samega sebe. Od dialogov je tu bolj komična le še smrt.
-
Nacionalni junaki
Ko je Žiga Jeglič dvakrat zapored premagal ruskega vratarja Semjona Varlamova, ste si rekli: zakaj v NHL igra Varlamov, ne pa Jeglič? Varlamov je le začudeno strmel – kot Jason Vorhees, ki je ravno doživel svoj Petek trinajstega. Iskreno rečeno, Risi bi se lahko z Rusi še bolj poigrali: če bi recimo selektor Matjaž Kopitar v trenutku, ko so Rusi vodili 2 : 1 in ko je imela Slovenija na ledu enega igralca več, malce pohazardiral – ja, sredi tekme! Zakaj pa ne? Z Rusi na dolgi rok itak ne moreš zmagati! – ter na led namesto vratarja Roberta Kristana poslal še enega igralca (tako da bi imeli na ledu dva igralca več), in če bi slovenska reprezentanca potem slučajno – hej, zakaj pa ne? – zadela in izenačila, bi imel Vladimir Putin res občutek, da je tistih 50 milijard vrgel stran. Strmel bi kot Oldboy, ko izve, da je bila tisto njegova hči.
-
Pločevinko
Za razliko od siceršnjih animiranih filmov, ki nas pozivajo, naj ne jemo mesa (živali so žive! živali govorijo! živali so kot ljudje!), nas Pločevinko, animirani poganjek nemške multimedijske franšize (ne pa Čarovnika iz Oza), poziva, naj odpadne materiale recikliramo – junaki so namreč odpadni materiali. In vsi ti odpadni materiali govorijo! Živijo! Kot ljudje! Toda to je srednji vek – kralji, princi, vitezi, zmaji. Ženske pa so le trofeje, obsojene na kuhinjo, le posest in okras tega, ki zmaga na viteškem turnirju. Ta patriarhalni pogled na žensko najdete na smetišču zgodovine, med odpadnim materialom, toda Pločevinko misli, da je treba reciklirati vse odpadne materiale.
-
Kubanska salsa
Nick Frost je v tandemu s Simonom Peggom garal in garal (Pr konc sveta, Vroča kifeljca, Noč neumnih mrtvecev), da bi si priboril priložnost za solo nastop – in glej, zdaj, ko je uspel, pleše salso. Vau! Ubijaš se, »ponižuješ« se v filmih Edgarja Wrighta, da bi lahko na platno spravil svoj osebni projekt, svoj pravi jaz, svoj statement, potem je pa to film o salsi, še huje, film o debeluhu, ki pleše salso.
-
Justin Bieber: Believe
Bieber-Man na oder prileti z belimi krili – kot kombinacija angela in supermana. Pričakujte trušč in začnite verjeti, dahne – kot mesija. Fenice vreščijo in blaznijo – kot da so se izkrcali Beatlesi.
-
Obraz ljubezni
»Ali se v zlato spremeni vse, česar se dotaknete,« vpraša nekdo Paula Raymonda (Steve Coogan).
-
Batler
Predstavljajte si Služkinje v Beli hiši, pa dobite Batlerja. Tu imate namreč človeka, ki je bil vedno tam, kjer je bila zgodovina – vedno je prisostvoval velikim dogodkom in velikim odločitvam, vedno je bil zraven velikih zgodovinskih osebnosti.
-
Varuhi zapuščine
Če bi nacisti med II. svetovno vojno okupirali Ameriko, bi verjetno odnesli Hollywood. Ker jim Amerike ni uspelo okupirati, so jim preostale le evropske umetnine, ki so jih plenili in odnašali s tako vnemo, kot da hočejo ustvariti največji muzej na svetu ali pa za svojega firerja, nesojenega slikarja, zapakirati največje rojstnodnevno darilo.
-
Nacionalni junaki in 'naše' kolajne
Ko pogledate, kateri slovenski športniki in športnice so v Sočiju osvojili medalje, vam z jezika takoj skoči priročno nagradno vprašanje, ki ga bodo zastavljali čez sto let: kaj imajo skupnega Peter Prevc, Teja Gregorin, Vesna Fabjan, Žan Košir in Tina Maze? Odgovor se bo glasil: leta 2014 so na zimski olimpijadi v Sočiju osvojili medalje! Nehajte, to vprašanje bo – vsaj sodeč po današnji evforiji – tudi čez 100 let še vedno prelahko, zato bo voditelj kviza ta ponarodeli podatek vključil že kar v samo vprašanje: kaj imajo skupnega Peter Prevc, Teja Gregorin, Vesna Fabjan, Žan Košir in Tina Maze, ki so leta 2014 na zimski olimpijadi v Sočiju osvojili medalje?
