-
Čas je za New Deal!
Ko je New Orleans in okolico razdejal hurikan Katrina, so nekateri ameriški pastorji – recimo Pat Robertson in John Hagee – oznanili, da je to »božje maščevanje«. Bog naj bi bil Američane apokaliptično kaznoval, ker grešijo – ker se vdajajo spolni dekadenci, istospolnosti, abortusu in podobnim »grehom«. Vsi so se jim smejali. Jasno, vsi so se smejali tudi avstrijskemu škofu Gerhardu M. Wagnerju, ki je ameriškim pastorjem navdušeno pritrdil – ja, vidite, ni čudno, da je Katrina rušila prav bordele, nočne klube in klinike, na katerih so opravljali abortuse, je sporočil.
-
Neskončna ljubezen
Neskončna ljubezen je predelava Romea in Julije, le da ni posneta po sloviti tragediji Williama Shakespeara, ampak po – nekoč pet minut slavnem – romanu Scotta Spencerja, ki ga je leta 1981 ekraniziral že Franco Zeffirelli.
-
Vampirska akademija
Če ne bi bilo Harryjev Potterjev, Iger lakote, Somrakov in drugih fantazijskih eposov, ki ciljajo »mlade odrasle« (young adults), to novo – in očitno zelo lukrativno – demografsko skupino, potem bi založništvo crknilo. Vsaj tako se zdi. Hollywood ima na zalogi dovolj specialnih efektov, rimejkov in sequelov, da bi lahko preživel tudi brez YA-fantazij, toda ker dobro vemo, da ni ničesar, od česar Hollywood ne bi hotel živeti, je tu že Vampirska akademija, posneta po prvi izmed šestih YA-fantazij, ki jih je napisala Richelle Mead, nova J. K. Rowling, nova Suzanne Collins, nova Stephenie Meyer, nova Veronica Roth.
-
Lego film
Ko je George Lucas po megauspešni Vojni zvezd lansiral serijo licenčnih izdelkov, saj veste, akcijskih figuric in podobnih igrač, so mu očitali, da snema filme o igračah. Filme snema zato, da bi lahko prodajal igrače! Igrače prodaja zato, da bi lahko o njih snemal filme! Zdaj bi jim lahko mirno odvrnil: hej, igrača, o kateri ni mogoče posneti filma, sploh ni več igrača! Kaj ne vidite! Poglejte Transformerje. Ali pa Bojno ladjo. Ali pa Lego film, ironično, poskočno, evforično, kinetično, ringelšpilsko digi-stop-motion animacijo, ki pokaže, da je mogoče z legom narediti čisto vse, da je torej z legom mogoče ustvariti vse svetove, nove in stare, pretekle in prihodnje, zahodne in srednje, utopične in distopične. P
-
-
Kako sem preživel konec sveta
Žledokalipsa
-
Jaz, Frankenstein
»It’s alive,« je od veselja kričal dr. Frankenstein, ko je pošast, ki jo je sestavil iz rezervnih delov (okej, iz mrtvih), oživela, toda Mary Shelley, ki jo vse to popisala (Frankenstein), ni niti slutila, da bo ta pošast preživela in čez 200 let mutirala v Adama (Aaron Eckhart), odrešitelja človeštva, ki se bo vključil v apokaliptični – bolj ali manj digitalni, pirotehničnim katedralski, neogotski – spopad med demoni in angeli, še najbolj podoben kakemu lasvegaškemu tekmovanju bruhalcev ognja, zato bi jo še toliko bolj presenetilo spoznanje (smeh stoletij!), da je napisala le fantazijsko nadaljevanje Highlanderja, Podzemlja, Van Helsinga, Priesta in Nevidnega zla, ki kibicirajo Adamovemu »iskanju višjega smisla«.
-
Klub zdravja
Ron Woodroof je teksaški kavboj. Fanatični mačo. Non-stop žurer. Party animal. Kralj viskija, seksa in poziranja. Če je treba, se stepe. Po poklicu je sicer električar, toda pogosto zajezdi bika – rodeo je del teksaške kulture. In Ron je teksaški bik. Master of sex! Tik preden zajezdi bika, običajno zajezdi tudi kako bejbo – ali pa dve hkrati. Energije mu ne zmanjka. Neustavljiv je. Neuničljiv. Večen. Vsaj tako verjame.
-
RoboCop
Iran ima orožje za množično uničevanje, že lep čas vpijejo ameriški desničarji – napadimo Iran! Pod to pretvezo so kakopak napadli Irak. In ja, napadli so ga prav zato, ker so vedeli, da v resnici nima orožja za množično uničevanje. Če bi ga imel, ga ne bi napadli. Kdo pa še gre v vojno z državo, ki poseduje orožje za množično uničevanje! Toda pri Iranu jim tega »magičnega trenutka« – tiste »točke brez povratka« – ne uspe in ne uspe sestaviti, pa četudi bi se zelo verjetno izkazalo, da tudi Iran nima orožja za množično uničevanje.
-
12 let suženj
Spomnite se vseh tistih holivudskih zaporniških filmov, v katerih v ječi, običajno kje na ameriškem neogotskem jugu, pristane nedolžen človek, ki potem na lastni koži izkusi vso krutost, ves sadizem in vso nečloveškost tega zaporniškega sistema. Film 12 let suženj, favorit za glavnega Oskarja, izgleda natanko tako.
-
Američani
Bar je poln. Ljudje čvekajo, se hihitajo, pijejo, kadijo. Za šankom sedita moški in ženska. Že rahlo okajena. Spoznala sta se tu, ponoči, v baru. Tip ni nič posebnega – izgleda kot kak javni uslužbenec, ki je pred pol leta napredoval v višji plačni razred, kar mu je ego tako ozaljšalo, da je zdaj poln samega sebe in širokih ust. Bejba – seksi, soparna, pripravljena na vse, tudi na hook-up – ga zapeljivo gleda, dokler ji ne namigne, da dela v ameriški tajni službi. Ma, nehaj, dahne ona. Ne verjameš, dahne on – in ji pokaže bedž. Vau! In že sta v hotelski sobi – medtem ko on prede o tem, kako junaško ustavlja tiste, ki skušajo »uničiti ameriški način življenja«, ona zdrsne po njegovem dolgočasnem telesu navzdol in mu ga potegne.
-
Mlada in lepa
Če ste videli Adelino življenje, v katerem se francoska najstnica, ki uživa v Laclosovih Nevarnih razmerjih, ne pa tudi v izgubi nedolžnosti (fant je brez fantazije), prepusti objemu starejše lezbijke, potem ste pripravljeni tudi na film Mlada in lepa, v katerem se francoska najstnica (Marine Vacth), ki uživa v Laclosovih Nevarnih razmerjih, ne pa tudi v izgubi nedolžnosti (ja, fant je brez fantazije), prepusti objemu prostitucije (ja, za denar se daje dol s tipičnimi klienti), kar je presenetljivo, če pomislite, da prihaja iz dobre, udobne, premožne, niti približno disfunkcionalne družine, a nepresenetljivo, če pomislite, da internet s svojo pornifikacijo in financializacijo vsega ustvarja vtis, da lahko seks pride le v paketu z denarjem (denar pa v paketu s seksom).
-
Agent Ryan
Jack Ryan, kombinacija analitika in akcijskega junaka, ameriški James Bond, ki so ga liku ustrezno igrali različni zvezdniki, Alec Baldwin (Lov na Rdeči oktober), Harrison Ford (Patriotske igre, Neposredna nevarnost) in Ben Affleck (Vsota vseh strahov), bi rad še nekaj pripomnil, pa ne le zato, ker sta mu Jason Bourne in Ethan Hunt medtem ukradla šov, ampak zato, ker je vojna proti terorju, ki jo je sprožil 11. september, tako široka in tako večna, da je dovolj prostora za vse tri, še toliko bolj, ker skuša ruski tajkun (Kenneth Branagh) z mahinacijami in manipulacijami na Wall Streetu zrušiti ameriško in svetovno ekonomijo (in povzročiti »drugo recesijo«), toda v samem Ryanu (Chris Pine), ekspertu za postsovjetske trge, ki ve, da je denar nova ideologija in da Rusija ni država, ampak korporacija, je dovolj Bonda, Hunta in Bourna, da bo prisiljen za uničevanje svetovne ekonomije še naprej skrbeti Wall Street, ki to itak počne najbolje.
-
Zelena utopija
V Sloveniji družbe ni več. Kako jo ponovno vzpostaviti? Kako se znebiti skepse do povezane družbe? Kako se znebiti starih vzorcev in starih navad? Kako si ponovno pridobiti občutek za skupnost, skupno dobro in skupno delovanje? Z revolucijo?
-
Zoran, moj nečak idiot
Dobrih starih italijanskih komedij, v katerih sta Bud Spencer in Terence Hill v saloonih lojzala in mikastila lokalne kavboje, že dolgo ni več, toda če hočete ujeti približek tega, potem si poglejte italijansko-slovensko multi-kulti komedijo Zoran, moj nečak idiot, v kateri saloon zamenja slovenska gostilna, mikastenje metanje pikada, Buda Spencerja bradati, omarasti Paolo (Giuseppe Battiston), Terenca Hilla pa Zoran (Rok Prašnikar), njegov slovenski nečak, le da je bolj kot Hillu podoben Harryju Potterju, ki sreča Buda Corta iz Ashbyjeve klasike Harold in Maude.
-
Ona
Če bi bila monotonija kraljestvo, potem bi bil Joaquin Phoenix njegov kralj. Kar velja tudi za pasivnost. Phoenix namreč v filmu Ona preigra vse odtenke monotonije – in tudi vse odtenke pasivnosti. Težko je reči, katera jih ima več, toda obe jih imata očitno več kot siva.
-
Zadnji slovenski legionar
Vitomil Zupan je leta 1968, v neki svoji nikoli objavljeni »analizi«, rahlo šifrirano zapisal: »Pogled v prihodnost: varali smo se v preteklih napovedih, treba se je iz tega učiti; četudi bi kdaj prišlo do dvopart. in bi soc. smer na vol. izgubili, bi na naslednjih zmagala spet soc. smer, ker bi jo opozicija grobo zavrnila in v ljudeh bi se zbudilo z večjo močjo tisto, kar danes marsikdo ima za režimsko.«
-
Purana na begu
Hollywood se včasih angažira, včasih pa skuša biti celo subverziven, tako da skuša zrušiti kako veliko ameriško institucijo – recimo smrtno kazen. Pred leti ste lahko videli dva filma, ki sta naravnost terjala ukinitev smrtne kazni, saj so v enem – Zadnjem sprehodu – na smrt obsodili Seana Penna, v drugem – Zadnjem plesu – pa Sharon Stone.
-
Legenda o Herkulu
Ker je bil Herkul antični superjunak, pol Bog in pol človek, mislite, da je tole akcijsko kostumiado navdihnil dobri, stari antični mit o Herkulu. Motite se: navdihnil jo je Snyderjev epos 300 (pa Scottov Gladiator in Singhovi Nesmrtni). Renny Harlin, ki je vedno vse delal na veliko (Umri pokončno 2, Poljub za lahko noč, Krvavi otok), stalno ustavlja sliko, v akcijo pa pošlje kopico mečev, sandalov, trupel in levov, ki so tako leseni kot dialogi in Kellan Lutz, toda njegova Legenda o Herkulu izgleda le kot podaljšana epizoda TV-serije o Spartaku. Sem rekel Spartak? Pozabite: v Spartaku teče vsaj kri, tole pa je kvečjemu za moške, ki na urgenci okrevajo po infarktu. Otroci bodo raje vzeli Spartaka. Harlin pač zlepa ne zamudi priložnosti, da bi Boga spremenil v smet.
-
47. ronin
Keanu Reeves je v zadnjih letih igral v toliko filmih, ki jih ne bodo pomnili niti kompletisti, kaj šele povsem običajni kolekcionarji in fetišisti, da se zdi, kot da je ostal brez agenta. V filmu 47. ronin igra ronina – samuraja, ki je ostal brez gospodarja.
-
Neskončna lepota
Si želite, da bi napisali bestseller, od katerega bi lahko potem živeli 40 let – in še dlje, magari do smrti? Ta želja ne bi bila nič posebnega, še manj unikatnega, saj se zdi, da to dandanes moti spanec mnogih, številnih, tako rekoč vseh – kako napisati bestseller, od katerega bo mogoče živeti do smrti? Jepu Gambardellu (Toni Servillo), rimskemu novinarju, se je ta želja izpolnila – pred štiridesetimi leti je napisal roman, od katerega še vedno živi. Pa sploh ni nujno, da si je to želel. Vprašanje je bilo, kaj si želi. In še vedno je vprašanje, kaj si želi.
-
Ameriške prevare
Ameriške prevare, epos o ameriškem snu, so posnete po resnični zgodbi. Le kako bi bilo lahko drugače? Ameriški sen je pač resnična zgodba – tako kot ameriške prevare. Tako kot Volkovi z Wall Streeta. Kar seveda pomeni, da je ameriški sen maškarada – nihče ni to, kar je. Nihče noče biti to, kar je. Ameriški sen, karnevalski vrtinec lažnih, spolzkih, fluidnih identitet, ki ne čakajo na poštenega najditelja, ampak na dobrega igralca, je poziv: bodi kdorkoli! In za tem mitskim, svilenim, evforičnim, regenerativnim pozivom, ki itak zveni kot božji glas, gredo junaki Ameriških prevar – Irving Rosenfeld (Christian Bale), grandomanski hustler, ki si izmisli veliko »šejkovsko« finančno goljufijo, s katero se skuša prebiti navzgor, njegova ljubica Sydney (Amy Adams), ki je voljna igrati vse »lahke« ženske tega sveta, in Richie DiMaso (Brad-
-
Česar denar ne more kupiti
Poglejte Slovenijo – in potem poglejte slovenske politike. Opazite kako nenavadno podobnost? Točno: Slovenija izgleda tako kot slovenski politiki – nobeden izmed njih se ne bi mogel preživljati kot motivacijski guru. Daleč od tega. Slovence so tako demotivirali, da se iz Slovenije, kakor slišimo in beremo, množično izseljujejo.
-
Paranormalno: Označeni
Če niste gledali prejšnjih štirih delov sage o Paranormalnem, ki nas že nekaj let prepričuje, da ni nič presenetljivejšega in šokantnejšega od banalnosti vsakdanjega življenja (in da ga ni čez prekletstvo prvorojencev), potem je tale, peti – okej, polpeti – del navidez idealen za vključitev, saj vpelje povsem nove like, pa tudi novo lokacijo.
-
Preteklost
Iranski auteur Asghar Farhadi je v Ločitvi, prvem iranskem dobitniku tujejezičnega Oskarja, popisal dramo moškega in ženske, ki se skušata ločiti. V Iranu so ločitve redke, nezaželene, tako rekoč prepovedane, toda religija in tradicija delujeta ilegalnejše, stresnejše in destruktivnejše od ločitve.
-
Reševanje gospoda Banksa
Zadnje čase smo videli kar nekaj filmov o snemanju filmskih klasik. Videli smo, kako so nastajali Hitchcockovi filmi, recimo Psiho (Hitchcock) in Ptiči (Dekle). Videli smo, kako je nastajala pornoklasika Globoko grlo (Lovelace). Videli smo celo, kako je nastajal film, ki ga niso nikoli posneli (Argo). Zdaj, v Reševanju gospoda Banksa, pa lahko vidimo, kako je nastajal veliki Disneyjev evergrin Mary Poppins.
-
Zavzemimo denar!
Lani so v Ameriki štrajkali delavci, zaposleni v fast-food restavracijah. Saj veste, v Burger Kingu, McDonaldsu, KFC-ju in tako dalje. Kaj ima to z nami, boste rekli. O, veliko! Tako rekoč vse. Naj vam pojasnim, zakaj.
-
Skrivnostno življenje Walterja Mittyja
Walter Mitty (Ben Stiller), space oddity iz slovite Thurberjeve novele (1939), po novem uslužbenec revije Life, ujet v prazni, enolični in neheroični vsakdan (in dobro zavaljeni sindrom moške panike), se prepušča grandomanskemu sanjarjenju, ki ga – po asfaltnem srfanju čez Manhattan – odpelje na odrešilno, katarzično, superjunaško new-age potovanje okrog sveta, toda vse, kar dobimo, so videospotovske razglednice islandskih, grenlandskih in afganistanskih naravnih lepot (oprtanih z idiličnimi, pravljičnimi, povsem nekontroverznimi domorodci in njihovim spevnim »mumfordskim« rockom), kar govori predvsem o tem, da za spremembo življenja – za osvojitev »kvintesence življenja« – potrebuješ ogromno denarja, vsaj toliko, kot so ga potrebovali za snemanje vseh teh eksotičnih naravnih krasot.
-
Zeleno kolo
Zeleno kolo je prvi savdski film, ki je bil v celoti posnet v Savdski Arabiji – in prvi savdski film, ki ga je posnela ženska, Haifaa Al Monsour. Toda ironično: sama Haifaa Al Monsour je s svojim dejanjem – s tem, da je kot savdska ženska posnela film – naredila radikalnejši in prelomnejši korak kot njena filmska junakinja, 10-letna Wadjda (Waad Mohammed), ki hoče na vsak način dobiti zeleno kolo.
-
Okus po ljubezni
Indijski Okus po ljubezni, ki ga morate nujno videti, še preden ga Hollywood spremeni v rimejk filma Čaka te pošta, izgleda kot revizija Nevarnih razmerij, Laclosovega romana v pismih, le da pisma – no, bolj pisemca – tu prihajajo v menažki, ki jo na svoje delovno mesto prejema Saajan (Irrfan Khan), že rahlo priletni mumbajski uslužbenec.
-
Adelino življenje
Adèle (Adèle Exarchopoulos), gimnazijka iz delavske družine, in Emma (Léa Seydoux), boemska študentka iz buržoazne družine, se srečata v gejevskem klubu. Emma ne skriva, da je lezbijka, Adèle – adolescentski remiks Marivauxove Marianne (Mariannino življenje), Pabstove Lulu (Pandorina skrinjica) in Sjömanove Lene (Radovedna sem) – pa je zadnja, ki bi jo to motilo.
