-
Mati vseh zarot
Dvaindvajsetega novembra 1963 je bilo hitro jasno, da bo zima dolga, hladna in siva. Ko je namreč ameriški predsednik John F. Kennedy pripotoval v Dallas in se potem paradno zapeljal po mestnih ulicah, ni imel nobenih možnosti. Verjetnost, da ga bodo ubili, je bila večja od verjetnosti, da bo preživel. Bil je tako ranljiv kot levičar na shodu ekstremnih desničarjev. Ali pa kot glinasti golob na strelišču.
-
Jelenček Niko 2
Jelenček Niko 2 je finski odgovor na Levjega kralja. Mali Niko – jelenček, se razume – govori kot Simba, skače kot Simba, beži kot Simba, žaluje kot Simba. Za razliko od Simbe pa tudi leti. Ne brez razloga: ker je njegov oče del Božičkovih zračnih sil, je pač tudi sam hotel postati letalo, leteči jelen, ali bolje rečeno, jelen z Božičkovo hitrostjo.
-
Legende v Vegasu
Film Legende v Vegasu je neškodljiv. Ali bolje rečeno: neškodljiv je tako, kot rečemo, da so neškodljivi ostareli popevkarji, ki na terasah hotelov upokojence zabavajo s priredbami evergrinov, vmes pa pripovedujejo šale, s kakršnimi vdovci zapeljujejo vdove in ob kakršnih bi publika Prekrokane noči zaspala.
-
Veliki mojster
Veliki mojster, epopejska, elegična, stilizirana, z dežjem in nočjo in fujem – oh, in nezgrešljivim artizmom Yuena Wooja Pinga – koreografirana biografija Ip Mana (Tony Leung), karizmatičnega mojstra borilnih veščin, ki je v tridesetih letih – na Kitajskem – nasledil velikega mojstra Gonga Yutiana in potem – v Hongkongu – mojstril tudi Bruca Leeja, sporoča: ko postaneš legenda in mit (a la Ip Man), praktično vse izgubiš. Individualnost, občutek za skupnost, bližnje, otroke, ljubezen, dom, domovino, življenje.
-
-
Vlažne cone
Če ste videli Trainspotting, potem se spomnite tistega stranišča, v katerega se zateče škotski džanki, ki dobi drisko. Na stranišču sicer piše “Najslabše stranišče na Škotskem”, toda izgleda kot najslabše stranišče na svetu. Na stranišču, v katerega se na začetku Vlažnih con zateče Helen (Carla Juri), nemška najstnica, bi lahko pisalo “Najslabše stranišče v Nemčiji”, toda izgleda kot najslabše stranišče na svetu.
-
Spopad na plesišču
Vsi živijo na račun Amerike. Američani res nimajo sreče. Izumijo nekaj velikega, potem pa jim to takoj drugi ukradejo. Vsaj tako pravi Spopad na plesišču.
-
Enderjeva igra
Če vprašate “mladoodrasle” fantazijske bestsellerje, ki jih tudi pridno ekranizirajo (Igre lakote ipd.), potem lahko sklepate, da je svet v taki riti, da ga lahko rešijo le še otroci. Odrasli so poskusili, pa ni šlo. Preostanejo le še otroci. Pač po analogiji z grozljivkami, v katerih lahko pošasti pokončajo le device, ki jih v fantazijah, namenjenim mladim odraslim (in odraslim otrokom), nadomeščajo otroci.
-
Svetovalec
Svetovalec je film o človeku, ki misli, da je pametnejši od kapitalizma. Gotovo obstaja temperatura, pri kateri kapitalizem zagori (vprašajte Lenin, Castra in Kima Džonga Una), toda naoljeni jet-set odvetnik iz El Pasa (Michael Fassbender), ki ga vsi kličejo Svetovalec, pride le do temperature, pri kateri začne goreti človek.
-
Prodano!
Časnik Delo je nedavno objavil rezultate ankete, ki naj bi kazali, da 60 odstotkov Slovencev podpira prodajo državnega premoženja. Kar je logično. Vprašanje se je namreč glasilo takole: »Kateri od naslednjih ukrepov povečanja prilivov v državni proračun je za vas najbolj sprejemljiv?« Mogoči so bili štirje odgovori: prvič, prodaja državnega premoženja, drugič, uvedba nepremičninskega davka, tretjič, poseg v socialne izdatke, in četrtič, ne vem. Naj vam država zviša davke ali naj proda državno premoženje? To je približno tako, kot če bi ljudi vprašal: naj vam država zapleni premoženje ali naj proda državno premoženje? Logično: rekli bi, naj raje proda državno premoženje. Le kdo bi hotel, da mu država zapleni premoženje?
-
Thor: Svet teme
Drugi Thor, ki je videti kot Gospodar prstanov s preveč gospodarji, kot Igra prestolov brez seksa in kot Vojna zvezd med Zvezdnimi stezami, ni posnet po resnični zgodbi, toda lahko bi bil, kajti zlovešči, malopridni, vilinski, tujerasni Malekit (Christopher Eccleston), ki si skuša prisvojiti Eter, vsemogočno orožje za množično uničevanje, alias “starodavno energijo neizmernega uničenja”, s katero bi zavladal svetu (ter tako spodnesel demokracijo, svobodo, mir in ameriški način življenja), izgleda le kot kostumirana metafora tistega geopolitičnega Zla, ki stalno straši Ameriko in buri apokaliptične fantazije njenih politikov.
-
Nesramni dedi
Predstavljajte si Borata, le da ni Kazahstanec, ampak Američan. In predstavljajte si, da ni mlad, ampak zelo star. In predstavljajte si, da ga ne igra Sacha Baron Cohen, ampak Johnny Knoxville, gospod Jackass, alias Nesramni dedi.
-
Dirka življenja
Ko boste gledali Dirko življenja, ki popisuje svet formule 1 ter veliko rivalstvo med divjim, uživaškim, nonšalantnim, playboyskim Jamesom Huntom (Chris Hemsworth) in asketskim, zadržanim, uradniškim, pridnim Nikijem Laudo (Daniel Brühl), vključno z dirko, na kateri je Lauda leta 1976 zagorel in ostal brez obraza (a se je hitro vrnil, zmagoslavno, četudi ne brez živega smisla za črni humor in aroganco), se boste lahko še enkrat prepričali, da imajo dirkaški filmi dramaturgijo porniča: med dirkaškimi prizori oživijo, ko pa začnejo dirkači govoriti, uplahnejo.
-
Gremo mi po svoje 2
Gremo mi po svoje 2 je tipični in obenem netipični sequel. Tipičen je v tem, da skuša biti večji, bogatejši in glasnejši od originala. Recimo: Juretu Zrnecu, ki se skozi vlogo bolj ali manj sprehodi (le zakaj bi se trudil, če je pa “smešno” že to, da se pojavi), priloži še Tadeja Toša, starešino rivalskega štajerskega tabora, ki Zrneca skoraj požre. In verjetno bi ga tudi požrl, če ne bi z neba padla gorenjska Cruella De Vil, ki ju tako znervira in ogrozi, da podpišeta pakt o nenapadanju.
-
Peta veja oblasti
Ministrstvo za javno upravo ima na svoji spletni strani tudi portal za mladino in otroke, kjer lahko mladina in otroci preberejo: “Po ustavi je oblast v Republiki Sloveniji razdeljena na tri veje. Prva je zakonodajna oblast, ki jo pri nas izvršuje državni zbor. Druga veja je sodna oblast, v sklopu katere deluje sistem sodišč z ustavnim sodiščem na čelu.
-
Noč grozljivk 6
31. oktobra se bo v Kinodvoru odvrtel tradicionalni celonočni maraton groze, gorja & gravža, na katerem boste dobili to, kar iščete
-
Lou Reed
Umrl je Lou Reed. Vedno je izgledal kot Walt Whitman, ki hoče uglasbiti Burrougsov Goli obed. Vsakič, ko sem ga zagledal ali pa zaslišal, sem se spomnil na dobre stare beatnike, recimo Allena Ginsberga in Williama Burroughsa, ki sta vase zmetala več drog, kot jih je bilo, a sta potem kljub temu dočakala visoko, častitljivo starost. Bila sta popolna antireklama za vse tiste panične krike: Drogam recite ne! Ne pretiravajte! Živite zmerno! Živite čisto! Živite zdravo! Eksces se jima je izplačal. Če ne bi živela tako ekscesno, bi verjetno umrla že prej – davno prej.
-
Teater ubijanja
»Spontano sem stopil do njega in mu odsekal glavo,« pravi ostareli Indonezijec, ki je v letih 1965-66 sodeloval pri pobojih komunistov. »Glava je ležala na tleh in oči so bile še vedno odprte. In zaradi tega me še vedno mučijo nočne more. Zaradi tistih odprtih oči. Samo zaradi njih. Še vedno me gledajo. Zakaj mu nisem zaprl oči! Če bi jih zaprl, bi bilo vse v redu.« Ni torej problem v tem, da je človeku odsekal glavo, ampak v tem, da tej odsekani glavi potem ni zaprl oči.
-
Naslednji ste vi
Za bogataše ni dobro, da živijo na samem. Ni več varno. To napako naredi bogataška družina, ki se zbere v precej osamljeni vili – oče in mati, njuni trije sinovi in hči ter njihovi partnerji. Vsi so veseli tega vrha, no, napeto veseli, toda še preden dobro nazdravijo svoji blaginji in požvenkljajo z nakitom, že enega izmed njih prestreli puščica – naravnost skozi glavo. In še preden začnejo dobro kričati na pomoč, jim skrivnostni napadalci – maskirani in anonimni, se razume – že zabrusijo: Vi ste naslednji! Telefoni ne delajo, do avta ne morejo, sosedje so mrtvi, države, ki bi jih magično rešila (in njihovo neizogibno izgubo podružbila), pa ni, tako da jim preostane le boj za golo preživetje, toda padajo kot muhe – film Naslednji ste vi, fino dopolnilo Koče v gozdu, je invazijski slasher, ki pokaže, da bogataši v resnici sploh niso tako konkurenčni, kot mislijo, in da pošast, ki jo zabava ubijanje, tli v njih samih.
-
Carrie
Gus Van Sant je pred leti posnel dobesedni rimejk Hitchcockovega Psiha – rimejkiral je vsak kader posebej, le da v barvah. Carrie izgleda podobno: kot skoraj dobesedni rimejk De Palmove Carrie. V barvah.
-
Kapitan Phillips
Predstavljajte si ameriško trgovsko ladjo, polno kontejnerjev. Predstavljajte si, da pluje mimo Somalije. Predstavljajte si, da ladjo zavzamejo somalski pirati. In predstavljajte si, da začne potem kapitan te ladje šahirati s pirati in da se v to živčno vojno vključijo tudi pravi vojaki, specialci, “tjuljnji” ameriške mornarice.
-
Maškarada
Stanley Kubrick je leta 1962 posnel Lolito, ki so jo propagirali s sloganom: »Le kako jim je sploh uspelo posneti Lolito?« Kubrick kakopak ni videl Hladnikove Maškarade. Če bi jo videl, bi Hladniku rekel, naj jo propagira s sloganom: »Le kako jim je sploh uspelo posneti Maškarado?«
-
Načrt za pobeg
V filmih je vse mogoče. Čisto vse. Film se lahko dela, da sta Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger stara 30 ali pa 35 let, lahko se dela, da sta najpametnejša in najlucidnejša človeka na svetu, lahko se dela, da sta najmočnejša in najodpornejša človeka na svetu, lahko se dela, da vesta odgovor na vsako – še tako obskurno – vprašanje, lahko se dela, da matematiko obvladata tako dobro kot psihologijo in teorije iger, lahko se celo dela, da lahko visita s helikopterja.
-
Otožna Jasmine
Filmi Woodya Allena so vedno rahlo retro, zato v njih kakega silnega odzivanja na vprično realnost ne morete pričakovati, toda Otožna Jasmine je prav to – Allenov najbolj aktualistični film.
-
Vitka država
Zgodbo poznate. Obama je rekel: če hoče Amerika odplačevati svoje dolgove in normalno delovati, se mora zadolžiti, zato je treba mejo zadolževanja dvigniti. Ne, so rekli republikanci: Obama naj odpravi svojo zdravstveno reformo (ObamaCare), pa Ameriki sploh ne bo treba dvigovati meje zadolževanja. Ker je Obama to ponudbo zavrnil, so republikanci sklenili, da delovanje vlade začasno ustavijo. Državo so zamrznili. Zaprli. Kot trgovino. Ali pa podjetje. Ameriška država je bila tako nenadoma zelo vitka, vitkejša kot kadarkoli. Ameriški sen je mutiral v hardcore neoliberalni sen.
-
Mačeta ubija
Mačeta ubija, manična kombinacija absurdne zgodbe (Mehiko lahko korupcije in kartelov odreši le ameriški jedrski shock & awe), absurdnih situacij (napol gole Rambete kar kličejo po mačeti Dannyja Treja), absurdnih likvidacij (smrt je le gag), absurdnih likov (morilskega Kameleona igra kopica igralcev, z Lady Gaga vred), absurdnih anticastingov (Charlie Sheen kot ameriški predsednik, Mel Gibson kot blofeldski megaloman z vesoljsko postajo) in absurdne estetike (spraskan film), je meksploatacijska imitacija dobrih starih B-filmov, ki so z manično absurdnostjo kompenzirali in prikrivali svoj nizki budžet, obenem pa kar klicali po Filmu, da te kap.
-
Jimmy P.
Georges Devereux, francoski antropolog in psihoanalitik, je pred mnogimi leti famozno popisal svoje seanse z Jimmyjem Picardom, Indijancem (Blackfoot), sicer veteranom II. svetovne vojne, ki so mu vojne rane povzročale hude napade tesnobe in slepote, Arnaud Desplechin pa zdaj te prelomne terapevtske seanse, ki jih leta 1948 v vojaški bolnišnici (Topeka, Kansas) preigravata energični Mathieu Amalric (Devereux) in stoični Benicio del Toro (Jimmy), spodvije v epos klinične distanciranosti in emocionalne zadržanosti, ki iz nevroz in halucinacij Indijanca, že praktično obosojenega na Let nad kukavičjim gnezdom, zlagoma – ob usedlinah freudovskega Ojdipa – izlušči tudi nepredelane smeti ameriške mitologije, rasizma, asimilacijske represije, evangelijske divjine in vesternov Johna Forda, kar je verjetno namig, da je nezavedno strukturirano kot film, ultimativni faustovski »skupni jezik«, ki ga tako christophwaltzevsko išče Devereux.
-
Ponarejevalec
Ponarejevalec, farsična revizija Kusturičevega Očka na službeni poti, je zgodba o najboljšem človeku Jugoslavije. O človeku, brez katerega ne bi bilo Jugoslavije. O človeku, ki je svoje življenje posvetil blaginji ljudstva. O človeku, brez katerega bi bili vsi ljudje brez dela, njihovi otroci pa bi stradali.
-
Gravitacija
Ko gledate Cuarónovo Gravitacijo, si rečete: če bi filmu pustili, da je film, če bi mu torej pustili, da izkoristi ves svoj potencial, potem bi vsi filmi, ki smo jih videli do sedaj, izgledali le kot predzgodovina filma.
-
Pa jih imamo!
Stranski produkti nam pogosto povedo več kot sam produkt. Zapisi prisluškovanj Tomažu Lovšetu, ki jih je objavil Dnevnik in ki so jih kriminalisti pridobili v preiskavi nepravilnosti v Diners Clubu, so tak stranski produkt. Jasen, glasen in zelo zgovoren. Zapisi teh prisluškovanj nam povedo vse o neo-
-
Jaz, baraba 2
Gruja (Steve Carell), nekdanjega zlobneža št. 1, ki se s svojimi posvojenkami prepusti kičastemu predmestnemu življenju, vpokličejo, da bi zlomil novega zlobneža št. 1 (magnet je njegov WMD), kar pa je le priložnost, da se Jaz, baraba 2 prelevi v animirano predadolescentsko imitacijo holivudskih superjunaških ringelšpilov, ki pa so itak le animacije, tako iritantne kot Grujevi hiperaktivni dominions.
