-
Petletna zaroka
Petletna zaroka nima nobene zveze s tistim francoskim filmom, ampak bolj z dobro znano tendenco h’woodskih romantičnih komedij, ki si skušajo v imenu večje nepredvidljivosti in izvirnosti izmišljati čim bolj odbite in čim bolj za lase privlečene premise.
-
Fant s kolesom
Fant s kolesom, ki je na lanskem Cannesu dobil Grand Prix žirije, je film o fantu s kolesom. In fant, 11-letni Cyril (Thomas Doret), je obseden s tem kolesom, oklepa se ga, bori se zanj, kajti svet je poln tatov koles.
-
Cezar mora umreti
Vincent Price, kralj groze in terorja, največji intelektualec med pošastmi, je na začetku sedemdesetih – v kultnem britanskem šokerju Teater krvi – igral Edwarda Lionhearta, klasičnega šekspirjanskega igralca, ki je v svoji dolgi karieri preigral vse šekspirjanske negativce, a ima tisti nezgrešljivi občutek, da so ga kritiki v svojih recenzijah preskočili in posledično pokopali, zato – po vrnitvi od mrtvih – sklene, da se jim bo maščeval, jasno, brutalno, da ne rečem grizlijevsko, pač šekspirjansko. Lionheart, alias Levjesrčni, hoče funt njihovega mesa.
-
Na varnem
Jason Statham zagreši to, kar v Šundu zagreši Bruce Willis: v ringu ne pade. Ni boksar, ampak eks newyorški policaj, ki postane moderni gladiator – saj veste, fighter v kletki. Ruska mafija, menedžerka tega X športa in stavnic, je rezultat zrežirala, tako da bi moral Statham, po malem tudi moderni Faust, v ringu – okej, v kletki – pasti.
-
-
Kralj Kraljev
V Los Angelesu lahko zelo hitro in enostavno preveriš, če si uspel. Pogledaš orjaške billboarde, ki se raztezajo ob najbolj prometnih bulvarjih in avenijah, pa ti je takoj jasno: če je na kakem izmed teh billboardov tvoja slika, potem si uspel. Če na billboardu s tvojo sliko propagirajo kak nov h’woodski blockbuster, kako novo TV-serijo, kak koncert ali pa kak nov cede, potem si uspel.
-
Glorija kurb
Michael Glawogger, sloviti avstrijski dokumentarist, ki je v dokumentarcu Smrt delavca prepotoval svet (Ukrajina, Indonezija, Nigerija, Pakistan, Kitajska), da bi pokazal, da kapitalizem le peščici ljudi omogoča, da živijo v 21. stoletju, medtem ko druge sili, da živijo v 19. stoletju (in da tudi delajo tako, kot se je delalo v 19. stoletju – stahanovsko, nečloveško, umazano), zdaj v dokumentarcu Glorija kurb, sklepnem delu njegove »globalizacijske trilogije«, prepotuje svet (Tajska, Mehika, Bangladeš), da bi pokazal, kako dobro je sodobni kapitalizem integriral prostitucijo, popolno metaforo izkoriščanja in zlorabljanja.
-
Prometej
V dvorani je bil kaos. Kot da bi jo zadel cunami. Publika je vreščala in lovila sapo, se agonično tresla in zvijala, se stiskala pod stole, si panično zakrivala oči in se umikala nazaj po dvorani. Vsi so hoteli biti čim dlje od platna. Nekateri so zbežali iz dvorane, drugi so špegali izza zavese, ki je dvorano ločevala od lobija, spet tretji so ječali: O, Jezus! Niso mogli verjeti svojim očem. Kakih 40 žensk se je zateklo na stranišče, kjer so bruhale. Ena izmed žensk je zvočnike prekrila z brisačo, da bi utišala neznosni zvok, ki se je trgal s platna. Nekomu je počila kost. Biljeter se je onezavestil. To, kar so videli, je bilo huje od tiste odžrte glave v Žrelu. Huje od tiste rotirajoče glave v Izganjalcu hudiča. In huje od tistih žaganj, sekanj in natikanj v Teksaškem pokolu z motorko.
-
Film ni kurba!
Indonezija ima največjo ekonomijo v južni Aziji. Indonezija je potencialni BRIC. Indonezija je nova Brazilija, nova Rusija, nova Indija, nova Kitajska. Indonezija ima 240 milijonov prebivalcev. Indonezija je največja muslimanska dežela. Indonezija ima ogromno morja in okrog 18.000 otokov. Indonezija je naslednja velika stvar. Pa vas je kdaj zanimalo, kakšne filme snemajo v tej velesili, v tem gigantu? Ste hoteli kdaj videti indonezijski film? Bi ga radi videli? Recimo Odsev morja? Ja, morje, otoki – in otroci, ki hodijo po vodi. In pod vodo. Toda tega filma zlepa ne boste videli, ali bolje rečeno: ne boste ga videli v Koloseju in drugih multipleksih. Ne boste ga videli na DVD-ju – vsaj ne pri nas. Ne boste ga videli na TV. Vidite ga lahko le na festivalu Kino Otok, ki se je te dni že tradicionalno začel v Izoli (in ki se je – nič manj tradicionalno – stegnil tudi v ljubljanski Kinodvor). Indonezijski film lahko vidite le na tem festivalu, ne pa tudi drugje. Ne brez razloga: Kino Otok vrti prav take filme – filme, ki jih v Sloveniji ne moreš videti nikjer drugje. In v času, ko vsi – koloseji, DVD-ji, televizije itd. – vrtijo iste filme (blockbusterje, sequele, prequele, rimejke ipd.), je to zelo pomembno.
-
Pupijeva dogodivščina
Pupijeva dogodivščina po malem izgleda kot nadaljevanje Reševanja malega Nema in po malem kot nadaljevanje Kraljestva morskega psa, toda to ni niti Pixar niti DreamWorks, kaj šele Disney ali Aardman, ampak Silver Ant? Silver Ant? Kaj je to? Pixarjev brat? Nov h’woodski animacijski studio? Ne, pač pa malezijski studio.
-
Sneguljčica in lovec
Ko izbruhne kriza, nastopi čas za pravljice, ki ljudi utrjujejo v veri, da je bilo prej bolje kot zdaj in da se je treba vrniti v tisti srečni, idilični, čarobni predkrizni čas, pri čemer kakopak vsi skupaj pozabijo, da krize ne bi bilo brez tistega srečnega, idiličnega, čarobnega predkriznega časa, da je bila torej sprožilka te mračne, mučne, depresivne krize prav tista slavljena predkrizna idila.
-
Alpe
Kriza je katastrofa, toda ima tudi dobre plati. Dobra plat krize so filmi. Samo pomislite: katera država je pin-up te krize? Točno, Grčija. Grčija je v hudi, mučni, apokaliptični krizi, ki naj bi jo povsem iztirila – v krizi, ki je tako huda, da bi iztirila stoletje.
-
Danes Grčija, jutri Evropa
Grčija ima dve možnosti: da iz sebe izžene hudiča – ali pa da jo izženejo iz evropskega raja. Da se pokori – ali pa da izgine. Da se pokesa – ali pa da jo izbrišejo. Da neha živeti v grehu, prek svojih zmožnosti – ali pa da se utopi v apokalipsi. Da sprejme vero v čisti, totalno neoliberalni kapitalizem – ali pa da jo pošljejo v divjino. Obračun z »grešno« in »pohujšljivo« Grčijo ima nezgrešljivo biblično razsežnost. Kar je povsem nepresenetljivo in v skladu z imperativom, da naj ima Evropska unija krščanske temelje. In kar je po drugi strani presenetljivo, če pomislite, da je biblična dežela – unija s krščanskimi temelji – tudi Amerika.
-
Kaj pričakovati, ko pričakuješ?
E, tole pa je definitivno film za nasprotnike družinskega zakonika. Kaj je bila njihova mantra, veste: prvič, otrok mora imeti očeta in mater, in drugič, moški in ženska morata imeti otroka. Nerodno je le to, da živimo v tako kriznih in tako asocialnih časih, da mati in oče kmalu ne bosta več mogla imeti otroka.
-
Muharjenje v Jemnu
Škotom je kazalo zelo dobro – spomnite se le Trainspottinga. Ali pa Seana Conneryja, alias Jamesa Bonda, ki je postal strah in trepet diktatorjev, tiranov in despotov. Kaj se je zgodilo s Škoti? Zakaj ne ponorijo?
-
Možje v črnem III
Možje v črnem so bili leta 1997 vendarle praznik – bili so elegantni, lucidni, frivolni, duhoviti. Odvisni od specialnih efektov in zunajzemeljskih pošasti, toda obenem od njih povsem neodvisni.
-
Ločitev
Iranski kler, ki je alergičen na seks, kaj šele na ilegalni, prešuštni seks, si je izmislil kratkoročne, enourne zakonske zveze, da bi lahko moški nemoteno in legalno občevali s prostitutkami: moški in ženska se za eno uro poročita, po seksu pa se ločita. Vse je legalno.
-
Jaz sem Janez Janša!
Pred časom smo na lepem slišali, da premier Janez Janša nastopa v porno filmu. Ali bolje rečeno: da ga dokumentarec Jaz sem Janez Janša, ki ga je posnel multimedijski umetnik Janez Janša, postavlja v porno kontekst, s čimer ga morda žali, obrekuje, zlorablja in tako dalje. To je premieru Janezu Janši in nam, prijetno vznemirjeni slovenski javnosti, javil Gregor Pajić, zgroženi direktor državne Vibe, ki je rekel, da mora take reči obvezno prijaviti, ker da je z državnim denarjem prepovedano financirati pornografske filme ali pa filme s pornografsko vsebino. Kar je seveda tako relativno, da je bil izbruh moralne panike in patriotske histerije, s Pajićevo »prijavo« vred, ne le nesmiseln in nepotreben, ampak tudi amaterski, grotesken in absurden, še toliko bolj, ker so v Sloveniji z državnim denarjem že nastali filmi s pornografskimi prizori, tako nekoč, v socializmu (Šprajčev Odpadnik), kot zdaj, v kapitalizmu (Möderndorferjevo Predmestje). Absurdno je bilo to, da je Pajić to sploh prijavil, obenem pa je bilo še bolj absurdno to, da je to prijavil nekdo, ki filma sploh ni videl in ki je le slišal, kaj da se v filmu dogaja.
-
Ulični ples 2
Ko gledate Ulični ples 2, nimate občutka, da je bil posnet v času hude finančne in gospodarske krize. Zdi se, kot da je bil posnet v času prosperitete, visoke gospodarske rasti – vsi namreč plešejo in rajajo in žgejo. Ne, nikoli ne bi pomislili, da je bil posnet v času krize, pa četudi je posnet v 3D tehniki.
-
Soundbreaker
Ko gledate slovenske fante (oh, in slovenske punce), ki vlečejo meh, imate občutek, da ga vlečejo tako, kot bi hoteli njihovi starši. Ali bolje rečeno: harmoniko igrajo tako, kot bi jo igrali njihovi starši. Ko igrajo, skušajo na vsak način ugajati svojim staršem, ne pa svoji generaciji. In pri tem hudo pretiravajo – kičasto pretiravajo. Njihova muzika za starše zveni kot muzika za vrtne palčke. A po drugi strani: ko igrajo za svoje starše, izgledajo kot vrtni palčki.
-
Izpovedi eko-terorista
Paul Watson, karizmatični vodja Sea Shepard Society, je po malem pirat, po malem anarhist, po malem aktivist, po malem križar, po malem biocentrični okoljevarstvenik, po malem vegi, po malem pozerski fundamentalist, po malem medijski narcis. Z eno besedo: eko-terorist.
-
Najsrečnejše dekle na svetu
Romuni so odločno zrušili komunizem – morda celo najbolj odločno, navsezadnje, svojo odločnost so poantirali z naglo eksekucijo zakoncev Ceausescu. Sprejeli so kapitalizem, ki pa jih zdaj vse bolj spominja na komunizem, na enoumje, na diktaturo.
-
Pobalinka
Francoska Pobalinka stopa sicer po terenu, po katerem so stopali že mnogi filmi (Alfred Nobbs, Igra solz, Fantje ne jočejo, M. Butterfly, Moje življenje v rožnatem), toda svoje premise – Laure (Zoé Héran), desetletno deklico z nasmehom Mone Lize, ki se nekega lenobnega poletja z družino preseli v novo mesto in novo okolje, zamenjajo za fanta – ne prepusti vrtiljaku senzacij ali pa sentimentalizma, ampak jo pusti tam, kjer jo najde: v otroškem svetu, v katerem je vse vedno zelo zares.
-
Diktator
Sacha Baron Cohen je Sacha Baron Cohen. Enkrat se pretvarja, da je Ali G., drugič, da je Borat, tretjič, da je Brüno.
-
Neoliberalizem: Sveta vojna
Če vprašate konspirologe, potem je bil 29. maj 1954 eden izmed najusodnejših datumov v zgodovini človeštva. Tega dne se je v hotelu Bilderberg – v nizozemskem Oosterbeeku – začelo tajno, zaprto, strogo zaupno tridnevno srečanje evropskih in ameriških veljakov, politikov, bankirjev, biznismenov in mogotcev, alias bilderbergov, ki naj bi sklenili, da bodo vodili svet. Bilderbergi se sestanejo vsako leto, o njihovih srečanjih pa ni nobene dokumentacije in nobenih zapisnikov. Vse je pač tajno, skrito, zaupno – zarotniško. Bilderbergi naj bi nastavljali politike in določali obrestne mere, režirali naj bi volitve in dogajanje na finančnih trgih, usmerjali naj bi Zahod in kapitalizem.
-
Jekleno nebo
Nič, le opozorilo, da Jekleno nebo – Laibachkunst kot vesoljska opera – zdaj prihaja tudi na redni program. Dodam lahko le še to: Maščevalcem, paketu elitnih superjunakov, bo vedno manjkal James Washington (Christopher Kirby), prvi temnopolti Američan na Luni – zlahka bi vskočil namesto Nicka Furyja (Samuel L. Jackson), »sedmega samuraja«.
-
21 Jump Street: Mladenič v modrem
V času, ko so TV serije pogosto boljše od filmov, filmi, posneti po TV serijah, vedno tvegajo posmeh, toda filmu 21 Jump Street: Mladenič v modrem ni treba zardevati niti pred TV serijami, ki jih snemajo danes, niti pred TV serijo, po kateri je posnet in ki je – ob koncu osemdesetih – lansirala, da ne rečem katapultirala Johnnyja Deppa, jasno, v vlogi policaja, vedno pripravljenega na infiltracijo, magari v srednjo šolo.
-
Prijatelja
Prijatelja ste že videli. Večkrat. Pa ni rimejk. Zgodba o dveh popolnih neznancih, ki prihajata iz socialno, razredno, kulturno in rasno povsem različnih svetov, ki se spričo absurdnih okoliščin združita in ki se potem – navkljub prepadu in množici osebnih problemov – sprijateljita, je namreč skoraj tako stara kot film.
-
Temne sence
Tim Burton ljubi svet, ki stoji na glavi. Bolj ko stoji na glavi, bolj je pri sebi. Boljših nog od glave nima. In seveda: bolje mu ne bo nikoli. Burtonovi filmi – vse tja od Batmana do Alice v čudežni deželi, od Brezglavega jezdeca do Sweeneya Todda, od Edwarda Škarjerokega do Mrtve neveste – so glorifikacije sveta, v katerem je to, da si drugačen, prednost, ne pa hiba, presežek, ne pa primankljaj, bonus, ne pa malus.
-
Maščevalci
Ste videli superjunaški film Prvi maščevalec – Stotnik Amerika? Ste videli Iron Mana? Pa Hulka? In Thora? Če jih niste, nič hudega – to so bili le predfilmi za Maščevalce, le napovedniki superjunaške epopeje popa, stripovskega Woodstocka, ali bolje rečeno, stripovskega Band Aida.
-
Moj teden z Marilyn
Se še spomnite romantične komedije Notting Hill, v kateri naivni londonski nobody preživi teden z največjo filmsko zvezdo na svetu? No, ta fantazija se zdaj preseli v film Moj teden z Marilyn, le da je posnet po resnični zgodbi, ali bolje rečeno, po dnevniku Colina Clarka, ki je leta 1956 naivni londonski nobody. Ker pa se skuša na vsak način prebiti v filmski biznis, kot deklica-za-vse pristane v produkcijski hiši Laurenca Oliviera, ki ravno tedaj snema Princa in plesalko, svojo romantično komedijo z Marilyn Monroe. Olivier (Kenneth Branagh), igralec, ki hoče postati filmska zvezda, sreča Marilyn (Michelle Williams), filmsko zvezdo, ki hoče postati igralka, toda ta igra moči Marilynkino agonijo – njeno depresivnost, njeno negotovost, njeno nespečnost, njeno izgubljenost, njene strahove, njeno tesnobo – tako stopnjuje, da dobi Colin (Eddie Redmayne) – »tretji asistent režiserja,« njen novi zaupnik, zaščitnik, tešitelj, sprehajalec, soplavalec in rešitelj – občutek, da je največja filmska zvezda na svetu čakala prav njega, da sta torej sorodni duši in da sta si nekako usojena. Kar je seveda tipična fanovska fantazija: fan namreč vedno skrivaj verjame, da je med njim in zvezdo nekaj več, da bi ji lahko pomagal, da bi jo lahko osrečil, da bi bila lahko prijatelja, celo ljubimca. Olivier, veliki perfekcionist, ki je najprej upal, da ga bo Marilyn pomladila, in ki potem v njenem sijaju zagleda le odsev svoje lastne neadekvatnosti, dvomi, da je Marilyn Monroe nekdo, ki ga je treba reševati, še toliko bolj, ker Marilyn, ki je ustvarila množico Colinov, bolj potrebuje tablete in Metodo kot Colina. To, kar je predstavljala, pa je itak težko – celo nemogoče – igrati. Marilyn ni le igrala, da ne igra, ampak res ni igrala.
