-
Kaj ko bi živeli vsi skupaj
V času, ko se prebivalstvo stara, ko se delovna doba podaljšuje, ko neoliberalci odpirajo nove trge za upokojence, ko domovi za ostarele postajajo sončni slumi za nekonkurenčne in ko industrija pomlajevanja izumlja nove in nove terapije, napoje in tehnike, ki preprečujejo staranje, vas ne bi smelo presenetiti, da je Hanekejeva Ljubezen pobrala Zlato palmo in da se je končala tako, kot se je, da se je ta problematika stegnila tudi v naše filme (Srečen za umret, Nočne ladje) in da so ostareli, upokojeni in nekonkurenčni začeli iskati nove utopije, bodisi v Indiji (Eksotični hotel Marigold) ali pa v francoski komuni, v katero se v filmu Kaj ko bi živeli vsi skupaj – jasno, v izogib domu za ostarele in drugim grozotam »tretjega dejanja« – zbije pet upokojencev, nekdanjih radikalcev, ki so zdaj, na stara leta, tako »nebistveni«, da jih policija med protesti niti ne aretira, toda film v to skupnost – kot sprehajalca psov – vtakne tudi Dirka (Daniel Brühl), mladega etnologa, pač nekoga, s katerim se bo publika »lažje« identificirala, kajti Jane Fonda, Geraldine Chaplin, Pierre Richard, Claude Rich in Guy Bedos, nekdanji zvezdniki svetovnega filma, očitno niso več dovolj konkurenčni, še toliko bolj, ker film – kljub melanholični gracioznosti, s katero maha – v njihovi starosti vidi le nekaj regresivnega in eksotičnega, zgolj priložnost za odpuščanje starih »grehov«, kot da je bila »napaka« že njihovo življenje.
-
Malavita
Robert De Niro igra Giovannija Manzonija, brooklynskega mafijca, ki je ovadil svoje šefe, zato ga ameriške oblasti v okviru programa za zaščito prič preselijo najprej na Azurno obalo (ne sprašujte), potem pa v Normandijo (ne sprašujte, part deux).
-
Samo bog odpušča
Samo bog odpušča je film, ki sanja, da je film, ki gori počasi – kot senca v noči, kot znoj v krvi, kot tesnoba v neonu, kot blato v zlatu, kot seks z nekom, ki ga poznaš ravno toliko, da ga ne slečeš takoj. Drive, ki ga je posnel Nicolas Winding Refn, je bil eden izmed boljših filmov zadnje čase, film Samo bog odpušča, introspektiven kot zamah z mečem, pa izgleda kot njegovo nadaljevanje, le da se Ryan Gosling iz Los Angelesa preseli v Bangkok, v katerem vsak pogled pove več kot tisoč besed.
-
V srcu Evrope
»Stane, lej jo, našo Grapo,« dahne partizan Sova (Lojze Potokar) na začetku filma Na svoji zemlji. To so bile prve besede v slovenskem igranem filmu – kateremkoli slovenskem igranem filmu. Film Na svoji zemlji, posnet leta 1948, je bil pač prvi slovenski zvočni celovečerec. Pred tem so namreč Slovenci posneli le dva dolga igrana filma, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine, toda oba sta bila nema. In drugi je bil le rimejk prvega. V obeh smo gledali druščino, ki se vzpenja na Triglav – in ki ji je pogled na Triglav očitno vzel besedo. Pogled na Baško grapo pa je besedo dal. Triglav je Slovence zakompleksal, Baška grapa, ki je prišla s svobodo (kot slovenski film), jih je osvobodila.
-
-
Diana
Lady D., princesa Diana, velja v očeh mnogih za mučenico. Zakaj, je dobro znano: ker so jo vsi mučili. Kraljica, princ, mediji, paparazzi, nehvaležno ljudstvo. Niso je razumeli, niso ji privoščili sreče – in tako dalje.
-
Duh leta ‘45
Zdaj, v času, ko družba razpada, ko jo skušajo ponovno razbiti le na kolekcijo volčjih posameznikov in ko že tudi sama ideja družbe ne leti več, je lepo videti dokumentarec o tem, kaj je to družba. Kaj družbo naredi družbo?
-
Čefurji raus!
Čefurji raus! – zgodba o Marku (Benjamin Krnetič) in njegovih fužinskih prijateljih, sinovih priseljencev, ki se jim prikazujejo Slovenci v narodnih nošah – je film, ki je sam proti sebi. Prva stvar, ki jo ima proti sebi, je ironična: roman je postal tako razvpit, da imajo zdaj vsi občutek, da so že zdavnaj videli tudi film.
-
Pravica do uživanja
Marjan Rožanc je bil pisatelj, scenarist in esejist, toda obenem je bil nor tudi na šport, še posebej nogomet. A v očeh resnih ljudi, pisateljev in umetnikov, med katerimi se je gibal, to dvoje ni šlo skupaj: umetnost in nogomet? Kako lahko nekdo nogomet jemlje s tako resnobo kot umetnost? Svoje uživanje je moral stalno pojasnjevati in opravičevati. In da bi razblinil vse nesporazume, je napisal sloviti esej Maša dvajsetega stoletja, v katerem nogometa ni obravnaval kot »nedeljski spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic«. Drugim se je to zdelo svetoskrunsko – Rožancu ne.
-
Drzna igra
S trdim delom ne prideš nikamor. Vsi hazardirajo. Vsakič, ko tvegaš, hazardiraš. Nihče ne igra zastonj. Tako nekako pripoveduje Richie Furst (Justin Timberlake), podjetni in narcisoidni študent, ki na univerzi Princeton vodi spletni hazard. Vse mu je jasno. Prepričan je, da ne more zgrešiti in izgubiti. Toda ko hazardiraš, nikoli ne veš, kdaj si tarča – in natanko to se zgodi Furstu: sistem ga nategne in ogoljufa.
-
Abeceda seksa
Če zmiksate Ameriško pito, Superhudo, Film 43 in Pri pujsu, dobite Abecedo seksa, le da izguba devištva tu ne muči kakega hormonskega fanta, ampak punco.
-
Priklicano zlo
Žaga nas je strašila s tem, kar se je videlo – z grotesknim torture pornom, s katerim je Ugankar mlel svoje žrtve. Šoker Insidious nas je po drugi strani strašil s tem, česar se ni videlo – s staro hišo, v kateri straši. Zla se ni videlo, toda bilo je tam – nevidno, fantomsko, sugerirano.
-
Hannah Arendt
11. maja 1960 so Izraelci v Argentini skrivaj ugrabili Adolpha Eichmanna, nacističnega vojnega zločinca, enega izmed arhitektov Holokavsta – in mu potem sodili.
-
V imenu svobode
Zdaj, ko vlada rešuje dve zasebni banki, Factor banko in Probanko, ni najbolj komično to, da država rešuje zasebni banki, ampak to, da so ob tem najbolj šokirani, zgroženi in zaprepadeni slovenski neoliberalci, ki v tem vidijo napačno odločitev, pot v socializem in tiranijo, podružbljanje zasebnih izgub in tako dalje. Zahtevajo celo imena krivcev za krah obeh bank. Okej, tule so imena: Friedrich von Hayek, Milton Friedman, Margaret Thatcher, Ronald Reagan, Larry Summers, Timothy Geithner – in na ta seznam lahko mirno vpišejo tudi sebe. Neoliberalci so zadnji, ki bi smeli nasprotovati tej neoliberalni potezi slovenske vlade. Prav neoliberalci so namreč ustvarili razmere, v katerih lahko država banke rešuje le na tak način.
-
Avioni
Top Gun.
-
Riddick
Riddick, ki ga igra Vin Diesel in ki vidi v temi (še sreča), obtiči – da ne rečem obleži – na oddaljenem planetu v oddaljeni galaksiji. Še sreča, da je tam kisik, tako da lahko diha.
-
Skozi čas
Richard Curtis je napisal Štiri poroke in pogreb, Notting Hill in Dnevnik Bridget Jones ter režiral Pravzaprav ljubezen in Rock’n’roll pirate, kar ga je prelevilo v kralja evropske romantike, zato ne čudi, da skuša zdaj, v filmu Skozi čas, to romantiko malce podžgati in prirediti trendom sedanjega časa, obsedenega s sci-fi premisami.
-
Banana republika ali barbarstvo!
Spomnite se vseh tistih znanstvenofantastičnih filmov, v katerih je potovanje skozi čas mogoče. Lahko odpotuješ v prihodnost. Lahko se vrneš nazaj. In junak odpotuje v prihodnost, v kateri pa potem v grozi ugotovi, da svet tak, kot je bil, ne obstaja več – zadela ga je huda katastrofa, apokalipsa. Svet je doživel »konec sveta«. Kaj naredi junak? Jasno, vrne se v preteklost, kjer potem narediti vse, da bi prihodnost spremenil – da bi torej preprečil to apokalipso, ta padec v mrak, ta »konec sveta«. Na vsak način skuša preprečiti neizbežno, ker se zaveda, da to, kar počnejo ljudje, vodi v neizbežno katastrofo, toda potem prav s tem, ko skuša spremeniti prihodnost in preprečiti katastrofo, samo katastrofo povzroči.
-
Kronike podzemlja: Mesto kosti
Ko gledate Kronike podzemlja, imate občutek, da gledate parodijo Somraka, toda le za kratek čas, saj se takoj spomnite, da je pravzaprav že sam Somrak izgledal kot parodija, no, samoparodija. Tokrat smeh komaj zadržuje Clary (Lily Collins), najstnica, ki nima le magične moči, ampak je tudi pripadnica tajne »angelske« rase, ki človeštvo varuje pred Demoni. Kje so zombiji, ko jih najbolj potrebujemo!
-
Več kot med
Čebele širom sveta izginjajo. Pa kaj, saj so le čebele! Saj so le jebeni insekti! Toda morali bi jih videti – v velikem planu. Dokumentarec Več kot med je namreč sublimni close-up čebel. In čebele izgledajo tako fantastično, tako fascinantno, tako karizmatično in tako telegenično, kot da so rojene za film – nenadoma vam je vsake izmed njih žal.
-
2 na muhi
Tale komični, kameradski film pregona, poln buddy-buddy patosa, ležerne atmosfere in replik iz druge roke, ima toliko obratov, ovinkov, obvozov in tudi slepih ulic, da bi jih lahko razčlenila in pojasnila le kaka večsezonska TV-serija, toda če ste videli Hopperjevo Vroče mesto, potem lažje razumete, zakaj Denzel Washington in Mark Wahlberg, mala kriminalca, na eni strani ulice naredita cirkus, da bi lahko na drugi strani ulice oropala banko. Film 2 na muhi je tako generičen, da je še sreča, da Washington in Wahlberg nimata tistih superjunaških krink, kar pa ne pomeni, da nista pod krinko – v resnici nista kriminalca, ampak tajna agenta. Le da tega ne vesta.
-
jOBS
Steve Jobs je znal prodajati iProdukte – tu mu ni nihče segel niti do pasu. Bil je mojster prezentacije, Oskar Schindler digitalne dobe. Drugi so delali, on je zapeljeval – in zapeljal tako rekoč ves svet. Toda jOBS, njegova biografija, ni iFilm. Niti ni Socialno omrežje. Daleč od tega.
-
Razredni sovražnik
»Vaše sošolke Sabine ni več. Naredila je samomor.« To dijakom novomeške gimnazije sporoči Robert Zupan, profesor nemščine, ki je zadnji, od katerega bi to hoteli slišati. Zupan, ki ga igra Igor Samomor, neskončen v svoji zadržanosti, neprebojnosti in neberljivosti, je na gimnazijo prišel malo prej, da bi nadomestil profesorico, ki odide na porodniško, toda dijaki ga kmalu razglasijo za nacija – ker z njimi govori nemško, ker z njimi govori zviška (in to v nemščini!), ker se jim zdi, da je nemščina le sredstvo, s katerim jih skuša kontrolirati in zatreti, ker hoče red, disciplino in spoštovanje, ker vzbuja strah in nelagodje, ker jim vsiljuje Thomasa Manna in ker kar sami od sebe vstanejo, ko stopi v razred. Zupan je Razredni sovražnik. In ko Sabina naredi samomor, se jim zdi, da imajo dovolj razlogov za krik: Ti si kriv za njeno smrt! Naci!
-
Velika vojna
Ravno te dni, ko se je svet – z Ameriko vred – na vse pretege zgražal nad uporabo kemičnega orožja v predmestju Damaska, je ameriška revija Foreign Policy objavila članek Cijini dosjeji dokazujejo, da je Amerika pomagala Sadamu Huseinu pri zaplinjanju Irana. Ti dosjeji razkrivajo, da je Amerika vedela, da Irak v iraško-iranski vojni, ki se je začela leta 1980 in končala leta 1988, uporablja kemično orožje, med drugim tudi gorčični plin in živčni plin sarin, da ilegalne napade s kemičnim orožjem izvaja že vse od leta 1983 in da so ti napadi obsežni, strašni in v popolnem nasprotju z ženevskim protokolom, ki so ga sprejeli leta 1925 in ki ga je – resda šele leta 1975 – ratificirala tudi Amerika.
-
V hiši
Poletje je mimo. Gospod Germain (Fabrice Luchini), profesor književnosti na neki francoski gimnaziji, je ravno preštudiral Schopenhauerja, zato še toliko bolj skeptično zre v novo šolsko leto. Prvi eseji, ki jih spišejo njegovi dijaki, ga le še dodatno potrejo. In verjetno bi ga ubili, če med njimi ne bi bilo eseja, ki ga je napisal Claude (Ernst Umhauer). To je talent, si misli Germain, ki začne Clauda trepljati, zalagati s knjigami in vzpodbujati, naj nadaljuje.
-
Pred polnočjo
Potovanje skozi čas je mogoče. Leta 1995 sta se na vlaku spoznala Jesse (Ethan Hawke) in Celine (Julie Delpy), lenobni, plašni Američan in odločna, pretenciozna Francozinja, oba pri dvajsetih, in sklenila, da noč – njegovo zadnjo noč v Evropi – preživita skupaj. Dunaj je tako postal poligon njune bežne, naključne, turistične, konverzacijske romance. Ko med ogledovanjem Dunaja od besed prehajata k besedam, je vprašanje le: kdaj bosta od besed prešla k dejanjem, od diplomacije k seksu? Toda bolj ko se bliža zora, bolj se zdi, da skušata le prešteti in našteti vse besede, ki so prišle med besede in dejanja. Toliko besed, pa tako malo časa. Besede so bitke s časom. Zato toliko govorita. In ko pride zora, se zdi, da od besed k dejanjem nista prešla, ker so besede boljši seks od seksa, bolj podobne dejanju kot samo dejanje. Potem se razideta.
-
Adria Blues
Nekje v scenariju tega filma morda celo je film, toda v tem, kar vidite, ga ni. Začne se z velikim planom računalnika, nadaljuje pa ob morju, kjer ni niti enega samega Primorca. Vsi govorijo ljubljansko. Kakšno naključje! So se pa res našli!
-
Otoki mrtvih
Ob New Yorku leži več otokov. Med njimi sta tudi Staten in Hart. Na otoku Staten – na zahodni strani – je bilo največje odlagališče odpadkov in smeti na svetu. A ne le to: to smetišče je bilo največji človeški artefakt na svetu. Smetišče je največja stvar, ki jo je zgradilo človeštvo. Raztezalo se je čez 890 hektarjev. Videlo se je iz vesolja. Pred nekaj leti so ga zaprli. Zdaj tam raste orjaški park.
-
Turbo
Turbo je animirana reimaginacija slovitega Zenonovega paradoksa o Ahilu in želvi, ki tekmujeta v teku – Ahil da želvi gentlemansko nekaj metrov prednosti, toda želve potem ne more nikoli dohiteti, ker mora vedno priti do točke, do katere je želva že prišla. Stalno namreč prihaja le do točk, ki jih je želva že zapustila, teh točk pa je neskončno veliko.
-
One Direction: To smo mi
Morgan Spurlock je pred slabimi desetimi leti posnel dokumentarec Super veliki jaz, v katerem se je za en mesec podvrgel McDieti, kar pomeni, da je jedel le McHrano.
-
Smrt v ledu
Nicolas Cage igra Jacka Halcomba, policijskega detektiva z Aljaske. Detektiva ne igra prvič – in verjetno tudi ne zadnjič. Ker pa je počasen – no, upočasnjen – tip igralca, se zdi vedno povsem neverjetno, da bo odkril in prijel morilca, ki ga išče.
