Negotova sedemletka

dr. Bogomir Kovač

25. 7. 2025  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Sedmi večletni proračun EU za obdobje 2028–2034 je evropska komisija (EK) predstavila sredi julija 2025, po februarski napovedi sprememb. Novi večletni finančni okvir (MFF) prinaša precejšen zasuk v dosedanji fiskalni politiki EU. To velja za njegov obseg, pa tudi za vire financiranja in strukturo trošenja. Takšen proračun unije določajo spremenjene notranje in zunanje okoliščine, poudarja von der Leynova. Pomeni ključno merilo ekonomskega delovanja nove komisije, tudi njene politične legitimnosti. Njegovo sporočilo je nedvoumno. EU lahko preživi v novi geostrateški bitki z ZDA, Kitajsko in drugimi s povečano fiskalno centralizacijo, finančno fleksibilnostjo in učinkovitejšim razvojnim fokusom. V ospredju sta dve novi prioriteti (konkurenčnost, obramba), v ozadju pa se bo bila bitka glede novih virov in zadolževanja, starih in novih deležnikov proračuna. To bo pravi test novih geostrateških ambicij EU in želenega razvojnega preboja. Predlogi ekonomskih sprememb bodo za večino članic in interesnih lobijev politično nesprejemljivi. In to je največja zagata tega nesporno pogumnega zastavka EK.

Ostanimo najprej pri izhodiščni abecedi politične aritmetike. MFF je nekakšen »transferni proračun«, ki po sedminah porablja sredstva za vnaprej določene namene. Desetletja je bil namenjen predvsem financiranju kmetijske dejavnosti, zadnja desetletja je v ospredju kohezijska politika. Financira se s prispevki članic in prerazdeljuje sredstva med bogatejšimi in manj razvitimi članicami. Zato MFF nima običajne gibkosti notranjih prerazdelitev in ne pozna deficitarnega financiranja. Proračun zadnja leta preraščajo novi finančni mehanizmi (namenski skladi), EK se lahko zanje tudi zadolžuje, ustvarja določene medletne rezerve in dodatne fiskalne prilagoditve.

Toda osrednja omejitev ostaja. Evropski proračun meri danes vsega odstotek skupnega BDP, z vsemi odvodi (NGEU) sega do dveh odstotkov. Nacionalni proračuni v povprečju segajo med 40 in 50, pa tudi do 60 odstotkov in več. Fiskalna kapaciteta EU je torej vsaj petkrat premajhna za učinkovito anticiklično in razvojno politiko. In to se zdaj začenja spreminjati.

Sedanji proračun (2021–2027) meri nekaj nad 1200 milijard evrov ali 1,1 odstotka povprečnega BDP, novi (2028– 2034) pa naj bi segel do 2000 milijard ali 1,26 odstotka BDP. Dodatnih 800 milijard pomeni 65-odstotno povečanje v novi finančni perspektivi. Očitno je spoznanje o vojaški ogroženosti EU in izgubljeni ekonomski bitki z ZDA in Kitajsko prestrašilo politične odločevalce. Nova EK poskuša z večjim proračunom in novo prerazdelitvijo porabe podpreti nove strateške cilje EU glede razvojne neodvisnosti, globalne konkurenčnosti in večje varnosti. Pomeni korak bližje k uveljavljanju fiskalne (EFU) in varnostne unije (EDU), ki postopoma tlakujeta pot k politični uniji (EPU). Toda pomik k politični uniji povečuje problem legitimnosti. Evropska centralizacija prinaša na ravni članic izgube političnih glasov. In to je kurivo nevarnega desnega antievropskega populizma in vir drsenja proti avtokracijam. Preprosto, ekonomika proračuna razgalja politično anatomijo evropske družbe.

Temeljno redizajniranje sedemletnega proračuna na odhodkovni strani ponuja novo strukturo večjih izdatkov in tudi prihodkov. Novost sta združevanje virov in delitev v okviru nacionalnega in regionalnega partnerstva, državnih ovojev za članice. Nov je sklad za konkurenčnost, pa za globalno delovanje EU, razširja se protikrizni mehanizem, sklad za Ukrajino in podobno. Drugačnim paketom porabe ustreza tudi nova struktura petih lastnih fiskalnih virov. Proračun naj bi bil prožnejši, bolj strnjen in bolj transparenten, usklajen z razvojnimi cilji unije in spoštovanjem vladavine prava. Skratka, v zaneseni izjavi von der Leynove proračun podpira mir in razvoj, EU z njim učinkoviteje odloča o svoji globalni usodi. Lepe misli žal teptajo grda dejstva.

Poglejmo nekatera med njimi. Nova prestrukturiranja izdatkov ne odpravljajo nejasnih prehodov med njimi, novi viri so ništrc (50 milijard), komajda za prva pokritja letnih odplačil dolgov (30 milijard). Nemčija kot »molzna krava« je v recesiji, pomembne neto plačnice (Nizozemska, Švedska) rešujejo lastno kožo, sredozemski veliki trojček (Francija, Španija, Italija) tiči v dolžniški krizi, vse stiskajo novi Natovi vojaški izdatki … Dejansko je 71 odstotkov proračuna namenjenih financiranju članic (950 milijard) in za sektorsko spodbujanje konkurenčnosti (460), vse drugo je v ozadju. Skratka, neznank glede smiselnosti prepleta izdatkov in večjih obremenitev je veliko. Želena maksima »manj je več«, se lahko hitro spremeni v »več za manj«.

V evropskem klubu 27 članic so politične obljube profano blago z balkanskim pridihom. EK je proračun prvič razumela kot sistemski izziv s političnimi ambicijami. Njegovo povečanje z »evropskimi davki« bo politični problem, podobno velja za evropsko plačevanje ameriške vojaške pomoči Ukrajini. Militarizacija se zdi danes vsem priložnost, toda EU z njo dejansko izgublja več, kot dobiva. Zadolževanje EU se zdi odrešilni obvod, toda odplačila bodo do leta 2028 odnesla slabo petino letnega proračuna. Pod črto, ta proračun je politično in ekonomsko tvegan, prej poglablja kot odrešuje geopolitični kaos. Menjava tonalitet v glasbi, opozarja Platon v Republiki, vedno na koncu razbije politično ravnotežje.