Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 34  |  Uvodnik

Zaprta družba

Ćeprav nam internet, navidezna dostopnost vsakega kotička tega sveta, daje občutek, da med državami, narodi in posamezniki ni več nobenih zidov, pravkar doživljamo leto, v katerem sta se pretok informacij in s tem vedenje, kaj se dogaja v drugih državah in družbah, strahovito zmanjšala. Že fizičnih stikov s tujci je danes manj kot kadarkoli, a manj je tudi pretoka informacij, saj so se informacije o družbi in življenju umaknile epidemijskim informacijam. To, kar doživljamo, je nekakšna dejanska virtualna resničnost – razen redkih, ki še potujejo, imamo le še približen uvid v svet, medijsko je ta dejansko podložen zgolj s podatki in ocenami razmer, ki se vežejo na stanje okužb z novim koronavirusom in razširjenost bolezni covid-19. Zato ni virtualna le resničnost razmer v tujini in drugih državah, ampak tudi pri nas – nekatere stvari se nam zdijo popolnoma logične in edine mogoče, ker nimamo primerjave z drugimi državami in s tem ogledala svojega ravnanja. Naj navedemo le primer, povezan s koronavirusom in odločitvijo slovenske vlade, da za vse, ki se bodo po nedelji vrnili iz Hrvaške, uvede obvezno 14-dnevno karanteno. V javnosti poteka razprava le o tej možnosti, torej karantena da ali ne – pri čemer obstaja tudi tretja možnost, ki je pri nas zaradi odločitve vlade popolnoma odrinjena že iz javne razprave. Testiranje namreč.

Dva tedna v karanteni je psihološko naporno, organizacijsko težko, marsikoga pa lahko tudi finančno grobo prizadene. In vendar v javnosti ni nikakršnega pritiska, naj se tako kot v večini zahodnih držav uvede obvezno testiranje kot alternativa karanteni, vlada pa o tej možnosti ne govori. Še huje: Radio Slovenija je na primer v sredo v osrednji oddaji poročal, da hrvaški hoteli svojim gostom ponujajo brezplačno testiranje. Za Nemce in Avstrijce je to odlična ponudba, saj se z negativnim testom izognejo karanteni – v Sloveniji pa te možnosti sploh ni in tega vprašanja nihče niti ne načenja. Ne samo to: če se človek odloči za prostovoljno testiranje – plačljivo –, bo to lahko v Sloveniji opravil le na dveh točkah v državi, in to po daleč najvišji ceni v Evropi. Pri nas je za to izjemno praktično in koristno storitev treba odšteti od 93 do 97 evrov, v Belgiji – ki je veliko premožnejša država – pa na primer le 46 evrov, v Nemčiji je cena odvisna od dežele, v Berlinu stane testiranje 60 evrov, na Bavarskem je brezplačno za vse, v Franciji stane od 25 do 54 evrov. A to še ni vse: v Avstriji je test brezplačen za vse povratnike iz drugih držav (pri čemer ne mrcvarijo ljudi s krivdo, ker so bili na dopustu), prav tako je za vse povratnike iz tujine ne glede na siceršnja pravila v 72 urah po vrnitvi brezplačno tudi v Nemčiji. V Sloveniji nismo uvedli niti ene izmed teh oblik testiranja, nismo poskrbeli, da bi bili prostovoljni testi dostopni vsem, ne le najbogatejšim, ki si jih lahko privoščijo, nismo ljudem ponudili druge možnosti – pri čemer ima to, da je v karanteni veliko ljudi, tudi čisto gospodarske posledice za vso državo in te mnogokratno presegajo morebitne stroške, ki bi jih država imela z uvedbo in plačevanjem prostovoljnega testiranja. A kot smo zapisali: ker smo informacijsko zaprti, se nam zdi to ravnanje vlade, neselektivno in nepremišljeno, pač edina možnost, le da se nekateri zaradi nje jezijo, drugi pa jo sprejemajo. O tej, tretji in legitimni, pa nič.

Podobno je na drugih področjih. Dober primer je šolstvo. Namesto da bi ministrstvo podelilo večjo samostojnost šolam – in jim s spremembo zakona omogočilo avtonomno prilagajanje predmetnikov glede na možnosti –, vlada celotno dejavnost spravlja v grozo: ravnatelji in učitelji že zdaj vedo, da priporočil NIJZ ne morejo v celoti upoštevati, navsezadnje se je to pokazalo že junija, saj pri vseh prisotnih učencih in dijakih nimajo ne prostora ne kadrov za to, hkrati pa so na primeru domov za upokojence videli, kako vlada ravna, ko se okužbe širijo, pač s prstom kaže na vodstva zavodov in čaka, da se zadeva razplete.

Največja težava pa je nagovor javnosti. Če poskušajo ljudi nagovoriti, naj se držijo nekih pravil, bi morali biti verodostojni. Če torej nagovarjajo mlajše odrasle, za katere je druženje najpomembnejše, naj se vzdržijo tveganega ravnanja, ne morejo hkrati odgovarjati, da za RKC pravila ne veljajo in da je cerkev avtonomna – in da se zato do tega, da je bilo prejšnjo soboto na Brezjah 3000 ljudi brez potrebne distance in velik del brez mask, vladnim predstavnikom ni treba opredeljevati. To je neumno in ne prispeva k ničemur. Pri čemer je treba spet povedati: ne le da ni nobene zakonske podlage, da bi lahko bili verski objekti ali prireditve v tem primeru izločene iz pravnega reda Slovenije, tega ne počne nobena izmed prej naštetih držav. Pravila veljajo za vse, verne in ateiste (da, tudi tako je mogoče gledati na to, da so verni pri druženju privilegirani).

Vendar privid ni vezan le na covid-19. Če zaradi epidemije ne bi vladale izjemne razmere, bi bile danes v Sloveniji ekipe vseh velikih svetovnih medijev. Epidemija kot koprena zakriva, da je Slovenija država Evropske unije, v kateri že peti mesec kontinuirano potekajo protesti zoper oblast. Če ne bi bilo epidemije, bi se jasneje videlo, da je država v globoki politični krizi. A verjetno bo jeseni, ko se bodo protesti radikalizirali, to opazila tudi medijska tujina. Politično je v evropskih prestolnicah že jasno, kakšno oblast ima zdaj Slovenija, to dajejo vse očitneje vedeti. Vse bolj javno in samozavestno povezovanje problematičnih držav Evrope pa daje tudi uniji sami in močnim državam v njej več priložnosti in možnosti, da se do usmeritev na evropskem Vzhodu, kamor po odločitvi vladajoče garniture po novem spada tudi Slovenija, začne postavljati trše in jasneje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.