-
Patrick Lussier je zmontiral kopico grozljivk, vključno s Kriki, potem pa je še sam posnel serijo grozljivk (tri Drakule, tretjo Prerokbo in drugi Beli šum), ki so izgledale bolj montirane kot režirane, tako da sveta ni premaknil. Konec osnovne šole. Prišla je srednja šola in matura: Krvavo valentinovo, pikantni 3D rimejk kultnega šokerja z začetka osemdesetih let, enega izmed mnogih, ki jih je tedaj navdihnila -...
-
Koncert je arty film, ki skuša biti na vsak način simpatičen - in ki si za svojo simpatičnost stalno čestita. Gledalcu najprej reče: mar nisem simpatičen, ker obsojam komunizem in totalitarizem? Andrej Filipov (Aleksej Guskov), glavni junak tega filma, je zdaj hišnik, toda pred tridesetimi leti je bil dirigent v Bolšoju - odstavili so ga, ker iz orkestra ni hotel nagnati Judov. Komunisti so res svinje, ne.
-
Becca (Nicole Kidman) in Howie (Aaron Eckhart) sta solidno situirani, navidez idilični zakonski par, ki pa se obnaša čudno - nekaj med njima ne klikne več. Sta otopela, naveličana? Sta se ujela v šikane Krožne ceste? Je vsega konec? Sta pred ločitvijo? Ne, v resnici ju je razmontiralo nekaj drugega: avto, ki ga je šofiral najstnik, jima je zbil sina. Do smrti.
-
Ker smo že ravno pri filmu Unknown: pred petimi leti se je s tem naslovom ponašal triler, v katerem se pet oseb zbudi v praznem, osamljenem skladišču. Pojma nimajo, kako so tja prišle, pojma nimajo, kaj počnejo skupaj, in pojma nimajo, kdo so. Kot se izkaže, jim je spomin izbrisal toksični plin, ki se je sprostil med njihovim pretepom - na koncu se namreč izkaže, da sta dve osebi ugrabljenca, ostale tri pa njuni...
-
20-letni Damjan izgleda tako, kot da nastopa v Velikem bratu slavnih. Ne zato, ker bi dokumentarec Damjanova soba to hotel, ampak zato, ker so se resničnostni šovi tako približali izpovedim morilcev.
-
2pac, vodja ulične bande »Duhovi«, ki v haitskem Port-au-Princu jekleno kontrolira svoj del sluma po imenu Cité Soleil, je prišel s predsednikom Aristidom - in jasno je, da bo z njim tudi odšel. Ne le da je avtodestrukcija vpisana v njegov megalomanski zvezdniški gangsta nastop, ampak funkcionira tudi kot varuh statusa quo, kot izvrševalec slumovskega »nereda«, terorja in izrednega...
-
Debela mama: Kakršen oče, takšen sin
Martin Lawrence - agent FBI - je spet pod krinko. Hja, spet je v kostumu »debele mame«. Make-up, lasulja, kilaža. Že tretjič. Nehajte - že tretjič? To, da si agent FBI za krinko enkrat izbere kostum »debele mame«, razumemo - toda zakaj bi si tako težko, neokretno in nepraktično krinko izbral trikrat?
-
Jutranje veselje je res jutranje veselje. Hočem reči: Jutranje veselje je romantična komedija, ki jo lahko najbolj objektivno in najbolj prisebno gledaš zjutraj, ko se ravno zbudiš, ko si še ves omotičen, krmežljav in zblojen, ko še napol spiš, ko še napol zavesten poležavaš, ko te tu in tam še za nekaj trenutkov zmanjka, ko si še povsem subjektiven in nepriseben, ko se ti torej koščki sanj mešajo s tem, kar vidiš...
-
Ne potrebujemo vedno zombijev, volkodlakov in vampirjev, da bi dobili grozljivko. In ne potrebujemo vedno nadnaravnih pošasti, da bi sprevideli, kje ždijo prave pošasti. Dekle iz soseščine, ki je stresla želodce na lanskem horror festu v Kinodvoru, jih najde v predmestju, popolnem inkubatorju človeških frustracij in perverzij, metropoli osi Zla.
-
Prvič, Moja neprava žena je romantična komedija - in v tem smislu je povsem predvidljiva. Deluxe plastični kirurg z Beverly Hillsa (Adam Sandler), ki rad hlini, da je poročen, ker je ugotovil, da je to najlažji način, da pride do seksa, je ravno sredi »resne« zveze z mlado, nedoraslo, infantilno, neobčutljivo, enodimenzionalno, avšasto učiteljico (Brooklyn Decker), ki pa v njegovem žepu najde poročni...
-
Henry Hathaway je leta 1969 - v letu Divje bande, Golih v sedlu in kulturne revolucije - posnel komični vestern Pravi pogum, v katerem je John Wayne reševal čast razpadajočega vesterna, razklane Amerike in nedolžnega otroka, 14-letne Mattie Ross, ki pa ni tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled: punca namreč lastnoročno najame ostarelega, zalitega, zapitega, enookega šerifa Reubena J.
-
Arch Oboler, pozabljeni genij in avtor prvega 3D filma (Hudič Bwana, 1952), veliki konceptualist in »kralj radijskega suspenza«, je leta 1942 napisal radijsko igro Ta dragocena svoboda, General Motors pa mu je naročil, naj jo prelevi v kratki, pol-urni film, kar je tudi storil, toda General Motors potem filma ni hotel javno predvajati, ampak ga je raje prodal studiu MGM.
-
V Umorih na Oxfordu, ki jih je po bestsellerju Guillerma Martineza posnel španski kultni režiser Álex de la Iglesia (Acción Mutante, Perdita Durango), se zgodi natanko to, kar obljublja naslov: na Oxfordu - v neposredni bližini profesorja filozofije (John Hurt) in genialnega študenta iz Arizone (Elijah Wood), ki verjame v matematično razrešitev vseh skrivnosti (pi!) - se začnejo dogajati umori, toda...
-
Saj res: kdo ima rojstni dan? Igrače. Imajo igrače rojstne dneve? Vsekakor: rodijo se, ko jih dobijo otroci. In potem za svoje življenje trepetajo - kot replikanti v Iztrebljevalcu, bazično igrače, ki ne vedo, koliko znaša njihov rok trajanja.
-
Alejandro González Iñárritu je mehiški auteur, znan po epskih mozaikih (Pasja ljubezen, 21 gramov, Babilon), v katerih se prepletajo, zapletajo in razpletajo številni paralelni liki in številne paralelne zgodbe. Zdaj, v filmu Ču do vi to, ki izgleda kot morbidni odgovor na Allenov film Vicky Cristina Barcelona, pa vse te paralelne zgodbe in predvsem hendikepe vseh teh paralelnih likov, ki...
-
V temle šokantnem, ekspozejskem, aktivističnem dokumentarcu slišimo: »Industrija noče, da bi vedeli, kaj jemo - če bi vedeli, ne bi več hoteli jesti.« V povprečnem ameriškem supermarketu je 47.000 različnih produktov, kar pomeni, da imajo ljudje veliko izbiro, toda v resnici izbire sploh nimajo - izbirajo lahko le med produkti, za katere ne vedo, kako so nastali.
-
Gulliver odpotuje, doživi brodolom in obtiči na eksotičnem otočku, kjer ga Liliputanci - zelo, zelo mali ljudje - najprej zajamejo in zvežejo, potem pa ga sprejmejo kot svojega varuha in odrešitelja. Gulliverjeva potovanja pač - klasika Jonathana Swifta! Zato si boste rekli: Hollywood pa res ceni literarne klasike - hej, v ekranizacijo Gulliverjevih potovanj je vložil 112 milij...
-
Naivno podeželsko dekle, sirota iz zakotne Iowe, se odpravi v veliko mesto (Los Angeles), kjer hoče postati slavna klubska plesalka: na kaj vas to spominja? Točno, na Showgirls, le da je v Burleski manj mesa, pa četudi skuša biti - vsaj v imenu - hommage nekdanjim varietejem, v katerih je kombinacijo plesa, petja, parodije, skečev, kabareta in kiča vedno začinil striptiz, ki je pikantno dorekel erotično...
-
Če hočete videti, kako bo izgledal Beograd leta 2074, potem si poglejte tole kompleksno srbsko cyberpunk animacijo: roboti pometajo ceste in sprehajajo pse, avtomobili in tramvaji letijo po zraku, med androidno plastiko in pravim mesom ni več razlike, medvedki so animatronični, vse je avtomatizirano in digitalizirano. Iztrebljevalec in Peti element sta imela prav, toda le do določene mere: sci-fi Beograd ne seže...
-
Kraljev govor se odpre leta 1925, ko je Britanija še središče sveta in ko kraljev sin Albert (Colin Firth), vojvoda yorški, zaradi hude govorne napake in hude treme ne zmore otvoritvenega govora na veliki razstavi britanskega imperija, toda zares se začne leta 1934, ko njegov oče, ostareli kralj Jurij V. (Michael Gambon), ugotovi, da so se časi spremenili - na eni strani je globoka gospodarska kriza, na drugi sta...
-
Če hočete videti film, ki vse prepušča gledalčevi domišljiji, si poglejte Circus Fantasticus, ki gre še korak dlje: gledalcu prepušča tudi vse besede. V filmu, ki se dogaja v neimenovani deželi, v neimenovanem času neimenovane vojne in med neimenovanimi junaki, slišimo sopihanje, vzdihovanje, ihtenje, jokanje, hropenje, žuborenje, žvižganje, korakanje, ropotanje, pokanje in streljanje, ne pa tudi besed.
-
Panika na vasi, belgijsko-francoska stop-motion animacija, posneta po kultni TV seriji, ima na ameriškem tržišču zelo primeren naslov: A Town Called Panic. V tem slogu so nekoč prevajali špageti vesterne. In res, Panika na vasi izgleda kot dedinja špageti vesternov, ali natančneje, kot dedinja njihove pozne, dekadentne, baročne faze, ko so se sami špageti vesterni že izčrpali in ko so jim začeli dodajati...
-
Gotovo se sprašujete: pa kje je Christoph Waltz, alias Hans Landa iz Neslavnih barab, ki je tako prepričljivo osvojil Oskarja za stransko vlogo? Evo, tu je, v Zelenem sršenu, ekranizaciji stare radijske serije, ki je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja mutirala v filmsko serijo, kasneje, sredi šestdesetih, pa v TV serijo, v kateri je igral Bruce Lee - ne, ni igral superjunaškega časopisnega založnika, ki pod...
-
V Zlatolaski, Disneyjevem 3D animiranem filmu, posnetem po sloviti pravljici bratov Grimm, nastopajo kralji in kraljice, princese in čarovnice, konji in žabe, trnje in živi pesek, romantični tatiči in rapsodični štikli hrepenenja (When Does My Life Begin?), toda glavni so lasje, dolgi, vse daljši magični lasje Zlatolaske (Mandy Moore/Nika Rozman/Katarina Bordner), ugrabljene princese, ki zelo spominja na Belle iz...
-
Nicolas Cage je zvezdnik, ki ne zna reči ne. Bolj ko je film privlečen za lase in bolj ko je film slab izgovor za film, raje ga ima. Cage si verjetno misli, da so taki filmi lepa priložnost, da potem on sam izgleda bolje, celo fantastično. In ker hoče zasenčiti filme, v katerih igra, skuša izgledati čim bolj ponotranjeno, čim bolj kontemplativno, čim bolj filozofsko.
-
Kaj je romanca, veste - to je film, v katerem se pecajo moški in ženske. In kaj je bromanca? To je tehnični izraz za komedijo (a la Stari, rad te imam, Drkajva skupaj, Draga, počakaj, sem na poti ipd.), v kateri moški peca moškega, toda brez gejevskih pretenzij - ne, ne, moška, ki ne moreta drug brez drugega, nista geja, nas prepričujejo bromance, ampak le prijatelja, ki se ljubita kot brata.
-
Če imate občutek, da so podnebne spremembe ugrabile letne čase, da ne obstajajo več in da so se prehodi med njimi usodno zabrisali, potem vedite, da je to le stvar percepcije. Premladi ste, da bi opazili letne čase. Ko se boste postarali, ko bo enkrat že vse za vami in ko se kakih dram ne boste več nadejali, vam bodo preostali le še letni časi - tako kot Tomu (Jim Broadbent) in Gerri (Ruth Sheen), geologu in...
-
»Carrie, smejali se ti bodo, smejali se ti bodo,« svari v De Palmovem šokerju Carrie mati svojo hčerko, deviško, spolno zatrto Carrie. Mati je krščanska fundamentalistka, obsedena z izvirnim grehom, krivdo in neizbežno kaznijo - svojo hčerko hoče ustvariti po svoji fundamentalistični podobi, zato jo pušča v temi. Ne pove ji niti tega, da jo slej ko prej čaka prva menstruacija.
-
Devetdeseta leta prejšnjega stoletja - Japonska je v ekonomski krizi, depresiji, recesiji. Denarja je manj, zato ljudje na zabavo ne mislijo, sploh pa ne na žurke v nočnih klubih. In Bandai (Koichi Sato) je prav lastnik enega takega nočnega kluba. Ne da je to njegov največji problem: Bandai je namreč tudi zelo zadolžen - pri podzemlju. Jakuze pa niso banke - ne zaplenijo ti le lokala, ampak tudi življenje.
-
William Castle, kultni filmar in grandomanski showman, je pred petdesetimi leti posnel serijo šokerjev (Macabre, The Tingler, The House on Haunted Hill, Homicidal, Mr. Sardonicus ipd.), ki jih je pospremil z zelo domiselnimi, bombastičnimi, efektnimi propagandnimi kampanjami, kar ga je prelevilo v Goebbelsa filmske publicitete. Ker pa je obvladal vse trike, ki niso potrebovali budžeta, so mu rekli tudi...
Iskanje brez piškotkov ni možno
