Igra imitacije

Igra imitacije je moralka, ki nam v doživetem ritmu wikipedijskega gesla pokaže, kako je Alan Turing (Benedict Cumberbatch), genialni britanski matematik, kriptograf in logik, med II. svetovno vojno prebil kodo Enigme, nemškega šifrirnega stroja, ki je veljal za neprebojnega in nezlomljivega (Nemci so kodo, ki je imela 159,000,000,000,000,000,000 kombinacij, spreminjali vsak dan), kako je s tem vojno skrajšal za dve leti in rešil 14 milijonov življenj, kako je po vojni zaradi gejevstva padel v nemilost (dva britanska tajna agenta, Guy Burgess in Donald Maclean, sicer geja, sta leta 1951 prebegnila v Moskvo), kako so mu potem “panične” britanske oblasti dale na voljo dve možnosti, ječo ali “hormonsko terapijo” (kemično kastracijo), kako je potem izbral slednjo in kako si je kmalu zatem, leta 1954, vzel življenje.

Šuplje priče

Šuplje priče – no, Pulp Fictions – so slovenska gverilska, slowlywoodska, subtarantinovska farsa, ob kateri bodo lahko “pravi” Slovenci še enkrat premislili, koliko od tega, kar vidijo v “drugih” (priseljencih, “južnjakih”, “čefurjih”), je dejansko le v njihovih zblojenih, skriziranih, bolnih glavah.

Veličastnih 6

Superjunaški filmi, ki jih zadnje čase kar mrgoli (če ne originalov, pa nadaljevanj, rebootov in rekombinacij), so očitno tako brutalni, da najmlajši potrebujejo svojo superjunaško floro in favno.

Višja sila

Višja sila nam izriše kristalno jasno, snežno belo, sončno razsijano, estetsko čisto, vivaldijevsko sliko sodobne patriarhalne družine: ženska misli na otroke, moški misli le nase.

Zgodbe iz hoste

Pravljice so obsedene s srečnim koncem. Ko se pravljica konča, vemo, da junaka čaka večna sreča. In potem sta živela srečno do konca svojih dni. Alternative ni. Mar res ne? Je happy end res znanilec večne sreče? Je happy end sploh začetek sreče? Ne, nasprotno: v happy endu je vedno nekaj dvoumnega in nelagodnega, kot da bi se vanj stegovala neka senca – kot da bi se vanj stegovala prihodnost.

Heker

Ko se je Michael Mann spustil v noč ameriških velemest, smo dobili Vročino, Miami Vice, Stranske učinke, Lovca na ljudi in Ulice nasilja, stilizirane, kontemplativne, antirealistične, melvillske trilerje, ki so izgledali kot melanholične meditacije o nočeh, v katerih se rojevajo trilerji.

Veliki hipohonder

Veliki hipohonder je himna alternativni medicini – dokaz, da homeopatija deluje. Zdravilo redčiš toliko časa, da postane voda – in potem prime. In nikoli ne bi uganili, kdo v tej francoski farsi igra vodo.

Ugrabljena 3

Ugrabljena 3 je film, ki neskončno uživa v svoji predvidljivosti. Nepredvidljiv je le v eni sami točki: nihče ni ugrabljen. Tokrat nekdanje Millsove žene (Famke Jannsen) ne ugrabijo, ampak jo umorijo (Rusi!), umor pa podtaknejo kar Millsu (Liam Neeson), nekdanjemu pripadniku posebnih enot, ki se tako prelevi v Begunca, le da ni amater kot dr. Richard Kimble, ampak profi, ki obvlada vse trike (npr. waterboarding), tudi dirkaške, kot da je bil kaskader v Hitrih in drznih. Medtem ko se za njim podi Tommy Lee Jones, hočem reči Forest Whitaker, skuša odkriti, kdo je umoril njegovo eks. Sam film je hiter (ja, Non-Stop na tleh), toda za gledalca prepočasen – vse, kar skriva, namreč vnaprej izda.

Marina

Zadnje čase so nas preplavile filmske biografije, nekatere odlične (G. Turner), druge katastrofalno slabe (Grace Monaška ali Jobs). Marina, biografija slovitega pevca Rocca Granate, je nekje vmes. Toda to je le navidez biografija Rocca Granate – bolj ko namreč gledate ta film, bolj se zdi, da gledate nostalgično biografijo Marine, štikla, s katerim je leta 1959 zaslovel.

Neuklonljiv

Neuklonljiv je epos o dveh moških. Prvi je Američan, drugi Japonec. Prvi je mazohist, drugi sadist. Rojena sta drug za drugega. Usojena sta si – kot fant in punca. Kakšna sreča, da sta se našla, boste rekli. In res je pravo naključje, da sta se našla – še toliko bolj, ker je film posnet po resnični zgodbi.

20.000 dni na Zemlji

“Ob koncu 20. stoletja sem prenehal biti človeško bitje. To ni nujno slabo. Tako pač je. Zbudim se, pišem, jem, pišem, jem, gledam TV. To je moj dvajsettisoči dan na Zemlji,” pravi Nick Cave, neogotski apokaliptik, pevec, skladatelj, pisatelj, scenarist in igralec.

Gemma Bovery

Don Kihot, bistroumni vitez iz Manče, je prebral toliko pustolovskih romanc, da ni več ločil med realnostjo in fikcijo. To se zgodi tudi Martinu (Fabrice Luchini), bistroumnemu peku iz Normandije, ki je prevečkrat prebral Flaubertovo Gospo Bovary.

John Wick

John Wick (Keanu Reeves) žaluje – pravkar je pokopal ženo. Kmalu je še huje. Ruski gangsterji mu ukradejo mustanga (avto), ki ga je imel najraje. Takoj za ženo. Obenem mu ubijejo še psa. Ja, imel ga je najraje. Takoj za ženo in mustangom. En passant obdelajo tudi njega. Sebe pa ljubi tako, kot bi ga lahko ljubili le žena, mustang in pes skupaj. In da bi bila mera polna, mu gangsterji potem še težijo po telefonu.

Za kraljico in domovino

Glavni junak tegale filma je Bill (Callum Turner), fant, ki je odraščal med II. svetovno vojno.

Annabelle

Če ste gledali paranormalni, eksorcistični šoker The Conjuring, potem ste v drobni stranski vlogi opazili tudi porcelanasto punčko, ki pa zdaj, v prequelu, postavljenem na začetek sedemdesetih let, ko si Los Angeles še ni opomogel od Charlesa Mansona, dobi glavno vlogo.

Sedmi sin

Sedmi sin je fantazijski epček, ki skuša z vami deliti dobro in zlo srednjega veka srednjega sveta. Predstavljajte si Sherwoodski gozd s čarovnicami, uroki, prekletstvi, zmaji in odvratnimi beštijami, ki izgledajo kot mutacije Shreka – ali pa mutacije že itak mutiranega Hulka.

Najboljše smo!

Frazo “Punk je mrtev” poznate. Nič novega ni. Stara je skoraj kot punk. Ta fraza je bila namreč v obtoku že na začetku osemdesetih let, ko se je številnim zdelo, da je punk še živ.

G. Turner

“Ali sončni zahod slikate drugače kot sončni vzhod,” vpraša neka fina gospa J.M.W. Turnerja (Timothy Spall), angleškega slikarskega genija. “Seveda, gospa,” ji odvrne: “Enkrat gre sonce gor, drugič pa dol.” Gospa nima pojma o slikarstvu in umetnosti, ima pa denar, s katerim Turnerjeva platna kupuje – Turner, “slikar svetlobe”, mora svoje umetnine prodajati takim, kot je ona. Takim, ki imajo denar. In takih ni prav dosti.

Alan Partridge: Alfa samec

Kaj se zgodi, ko medijska korporacija kupi malo norfolško radijsko postajo? Točno: najprej zniža stroške. Plus: napove odpuščanje. Odpustila bo enega izmed obeh didžejev, bodisi grandomanskega, egocentričnega Alana Partridga (Steve Coogan), velikega bleferja, ki misli, da je utelešenje kulizma, ali Pata (Colm Meaney), njegovega obupanega prijatelja. Alan, poročen s slavo, naredi vse, da bi odpustili Pata, ki potem ugrabi radijsko postajo, toda vse vice, gage in non sequiturje, zaročene z Monty Pythoni, utrudi upehanost enonotne premise.

Samba

Omar Sy igra Senegalca, ki je že 10 let v Franciji, toda državljanstva ne dobi, kar pomeni, da je ilegalec. Da bi ostal nad vodo, je v vseh teh letih zamenjal že toliko služb in identitet, da ne ve več, kako mu je ime. Recite mu Samba – ker se mora stalno gibati, da bi se izmaknil deportaciji. In da bi se ji izmaknil, mora biti dober igralec – zapeljiv, iznajdljiv in prevedljiv v romantične ideale osamljene, outsiderske socialne delavke (Charlotte Gainsbourg). Življenje imigrantov ni cilj tele dramedije, ampak le sredstvo, s katerim Nakache & Toledano, avtorja megahita Prijatelja, ustvarita še en “neobičajni” par, čeprav ta svojo “neobičajnost” dolguje predvsem Zeleni karti.

Hector in iskanje sreče

Hector (Simon Pegg) je londonski psihiater, ki krene po poti Walterja Mittyja: ker dobi občutek, da je njegovo bajno življenje brez smisla (in da je nesmisel tudi njegova žena, Rosemund Pike), se odpravi na self-help potovanje okoli sveta. Hector je patetični kolonialni kliše, prepričan, da ima predpravico do sreče in happy enda in da ga morajo vsi ljubiti, tudi afriški otroci, kitajske “hostese” in azijski menihi, ki pa morajo biti srečni tam, kjer so. Njihovo iskanje sreče bi se itak končalo v Sredozemskem morju.

Noč v muzeju: Skrivnost grobnice

Ben Stiller je še vedno varuh zgodovine v newyorškem Muzeju naravne zgodovine, toda ko se zgodovini – med drugim tudi hologramskim prabitjem, predpotopnim skeletom in celo Teddyju Rooseveltu, ki ga igra precej depresivni Robin Williams – med otvoritvijo prenovljenega Muzeja zmeša, skuša “magični” artefakt, ki je povzročil to norenje, spojiti z njegovim manjkajočim delom, ki tiči v londonskem Muzeju naravne zgodovine. Vstajo zgodovine zaneti egipčanski artefakt, ki ga je v Muzej dostavil surogat Indiane Jonesa, toda tretja Noč v muzeju ni poziv k ameriški verziji “arabske pomladi”, ampak sporočilo, da v zgodovini vse po določenem času izgleda komično.

Medvedek Paddington

Paddington (Ben Whishaw) je džungelski medvedek – in ta medvedek je idealni imigrant.

Francozinje

Tale film o sodobnih Francozinjah, v katerem se gnete trop sodobnih francoskih zvezdnic (Isabelle Adjani, Alice Belaïdi, Laetitia Casta, Audrey Dana, Vanessa Paradis, Sylvie Testud ipd.), je verjetno namenjen moškim, ki neskončno uživajo v stereotipiziranih, komodificiranih ženskah. Pazite: ena je mati, druga najboljša prijateljica, tretja ljubica, četrta karieristka, peta lezbijka in tako dalje. In dalje: ena je histerična, druga nevrotična, tretja depresivna, četrta romantična, peta ljubosumna in tako dalje. Kot da bi jih kupili v supermarketu – na oddelku za karikature. In tudi vsi njihovi “estrogenski” problemi izhajajo prav iz tega, da so karikature.

Ženska v kletki

Ko detektiva Carla Mørcka (Nikolaj Lie Kaas), ki ima toliko kilometrine, da mu ni več do smeha, za kazen pošljejo v klet (oddelek Q), kjer naj bi reševal stare, pozabljene, nerešene primere, se – v družbi novega asistenta, svojega antipoda (Fares Fares) – zakoplje v primer obetavne političarke, ki je pred nekaj leti skrivnostno izginila.

Zimsko spanje

Turško Zimsko spanje, dobitnik Zlate palme, je epos o zimi, ki ji sledi zima. Epos o vojni spolov in banalnosti patriarhalnega zla. Aydin (Haluk Bilginer), nekdanji igralec, ki vodi anatolski jamski hotel, v katerem mu družbo delata dve ženski, njegova žena (Melisa Sozen) in njegova sestra (Demet Akbag), se navzven dela svetovljana in liberalca (piše kolumne, stalno je obdan s knjigami, polna usta ima teatra ipd.), toda navznoter je naivno zaplankan in zadušljivo konservativen, ošaben do žensk in vzvišen do vseh, ki mu “služijo”.

Eksodus: Bogovi in kralji

V bibličnem spektaklu Deset zapovedi, ki ga je leta 1956 posnel veliki Cecil B. DeMille, fanatični antikomunist, je Mojzes (Charlton Heston) s pomočjo Boga, alias gorečega govorečega grma, razprl Rdeče morje in izvoljeno ljudstvo, sicer talca faraonskega Egipta, odpeljal v obljubljeno deželo.

Ježek in vran pričarata Božič

Ko ježek in vran ugotovita, da v norveški vasici Flåklypa za Božič ne bo snega, angažirata “norega” izumitelja, ki potem ustvari preveč snega. Brez snega ni Božiča – povejte to klimatskim spremembam, pravi tale animacija, norveški megahit, ki ne spregleda, da so posledica klimatskih sprememb ekstremni vremenski pojavi, uničevalci delovnih mest.

Ujemi Božička

Kaj se zgodi, ko božični film posname režiser, ki je do sedaj snemal grozljivke a la Črna smrt, Creep in Trikotnik? Tole: Božiček (Jim Broadbent), ki strmoglavi (z jeleni vred), pristane v ječi (nekaterim se celo zdi, da je v resnici le pedofil, ki hlini, da je Santa), njegovo vlogo pa prevzame bančni ropar (Rafe Spall), ki so ga ravno spustili iz ječe. V liku Božička je torej nekaj nelagodnega, delinkventnega, transgresivnega.

Preden zaspim

Ženske imajo “probleme”, ko se postarajo, nam kažejo nekateri filmi (npr. Oblaki nad Sils Mario), spet drugi filmi pa nam kažejo, da imajo ženske “probleme”, še preden se postarajo.