Mike Dean: 4:23

Mike Dean, eno od ključnih imen produkcijske plati komercialno uspešnega hiphopa in eden daleč najbolj zaželenih zvočnih inženirjev v industriji, je med pandemijo začel snemati synthovske džeme, ki se klanjajo zapuščini očakov, kot sta Tangerine Dream in John Carpenter. 4:23 je že četrta plošča v seriji izdaj napol kuhanih vesoljskih epopej, ki nastajajo v Deanovem domačem muzeju vintidž strojne opreme, in že četrti dolgometražni dokaz, da se Mike Dean odlikuje predvsem v vlogi producentskega strica iz ozadja. Album, na katerem večkrat zapoje kanadski pop velikan The Weeknd, ki izdelek podpisuje tudi kot izvršni producent, v najboljših trenutkih zveni kot soundtrack kakšnega znanstvenofantastičnega B-filma, v najslabših, ki jih ni malo, pa kot generična spremljevalna glasba tutorial videov z YouTuba.

balans: nima smisla

Kljub precejšni revščini okoli glasbe vrteče se medijske krajine (nacionalka, na primer, že vrsto let ne premore ne-narodnozabavne glasbene oddaje) in z nekoliko bolj strukturirano podporo nekaj institucij (kakršni sta, na primer, Radio Študent in festival Ment) se je nekaterim bendom na naši strani Alp zadnja leta le uspelo dodobra profilirati s svojo pojavnostjo. Z dodelanimi in premišljenimi kostumografijo, estetiko, nastopom ... skratka, s slogom, kot se šika, je eden takih nedvomno balans. Uspela pa mu je tudi učinkovita prelevitev iz v hipu vpadljive prvotne postave tandema v ne ravno klasičen rock ’n’ roll trojec.

Billy Woods & Kenny Segal: Maps

Ko govorimo o konsistentnosti in ameriškem neodvisnem hiphopu zadnje, recimo, desetletke, je billy woods na samem vrhu popisa doslednic in doslednežev. Tako rekoč brez enega zgrešenega strela nas zalaga s samimi vrhunskimi udarci realizma lucidnih vinjet brez šodra. Maps je tematski album sizifovskega turnejskega življenja: neskončnega premikanja med mesti, vmesnega prostora in časa med koncertiranjem, kroničnega nespanja ..., ki je obenem ležeren, resnoben in duhovit. Skiciran, a precizno slikovit. Hkrati je tudi novo woodsovo sodelovanje s producentom Kennyjem Segalom z izvrstno izbiro gostov: Danny Brown, Quelle Chris, Sam Herring (Future Islands), Shabaka ... Genialnost nespečnosti.

Različni izvajalci: Trust The Rust vol.1

Domača specializirana založba KRI, ki jo kurirata veterana Schrauff in Lavka, na drugi izdaji servira prerez darkerskega, formalno šablonskega, umazano distorziranega, s patino saturiranega kasetnega zvoka zaznamovanega EBM, wave in electro izrazja z različnih koncev sveta – od ameriških, ruskih, britanskih, italijanskih in ljubljanskih fotrov do čilenske mladeži ter mednarodno vse bolj uveljavljenega hrvaško-slovenskega dvojca Black Dot. Gre za nišne, retronostalgično obarvane elektronske estetike z oldskul pridihom, ki v punk duhu stavijo na surovi zven starih analognih mašin (ali digitalnih emulatorjev analognega zvoka) in primarno nagovarjajo poznavalsko publiko, doma v EBM in electro scenah.

SBTRKT: THE RAT ROAD

Ko je Aaron Jerome naredil rebranding – si nadel masko, novo ime in začel delati bolj trendovsko muziko – je vedel, kaj počne. Tak je vsaj vtis skoraj petnajst let kasneje. Pod imenom SBTRKT se je hitro uveljavil kot eden najbolj iskanih remikserjev basovskih muzik, pomagal pa je tudi pri katapultiranju karier različnih vokalistk. Po nešteto sodelovanjih in dveh albumih zdaj streže z zajetnim kupčkom kar dvaindvajsetih posnetkov, ki še enkrat potrdi: Jerome ima edinstven občutek za plasiranje gostujočih glasov (teh je spet precej), obvlada pa tudi plasiranje stilemov klubskih muzik v normative popa. Tokrat sicer z več posnetki počasnega teka in kratkega formata. Bolj nekakšen showreel kot pravi album.

Dora Tomori: Where No Heartbreak Has Gone

Dvajsetletna kantavtorica Dora Tomori, ki se je v zadnjih dveh letih na domači indie sceni uveljavila kot eden vznemirljivejših glasov mlajše generacije, sodi med tiste rosno mlade umetniške duše, ki so osebno in ustvarjalno levitev doživele med koronsko krizo. Predstavnica ene bolj prizadetih generacij, ki so bile v ključnih letih odraščanja, na prelomu iz najstniških let v odraslost, potisnjene v obremenjujočo osamo, se je med karantenami prepustila glasbenemu ustvarjanju in presenetljivo hitro postregla z nadpovprečno »resnim« pesmopisjem. Predvsem izstopa z izrazitim vokalom, ki ga zaznamuje za ta leta nepričakovana globina. Čustvena teža njene interpretacije in fino niansirana artikulacija angleških besedil namigujeta na zrelost, navadno značilno za avtorice s precej več življenjske kilometrine.

Jack Harlow: Jackman

Čeprav so številni hiti z drugega albuma Jacka Harlowa suvereno zavladali na TikToku, uzurpirali zvočnike v garderobah trgovin H & M in lep čas krasili sezname najbolj priljubljenih rap pesmi, se zdi, da se svet skorajda soglasno strinja, da je bila plošča razočaranje: zvenela je kot izrazito generična, enolična in povsem očitna imitacija kanadskega slavčka Draka. Na tretji plošči skuša raper vtis popraviti tako, da se stvari loti bolj zrelo: beate zaznamujejo boombapovski ritmi in soulovski sempli, predvsem pa nas skuša Harlow očarati z osebnoizpovednimi besedili, v katerih se baha s ponižnostjo in razgalja svojo ranljivost. Napredek se zdi na prvi pogled dokaj očiten, a se je pravzaprav zgodil le na izrazito površinski ravni.

Slowmotion Livestream: A Statue in Front of the Devil

Domači producent Slowmotion Livestream se je stvari lotil potihoma, a prav nič malenkostno. Brez resnejšega piarovskega pompa je v dobrem letu nanizal kar tri EP-je in mini album. Slogovno je z zavojem v povsem plesne udarce najbolj izstopal slednji, devet mesecev kasneje pa že poslušamo vrnitev k bolj raziskovalnemu izrazu, a hkrati spet nekaj povsem novega. A Statue in Front of the Devil je pretežno ambientalna plošča domiselnega aranžiranja, mojstrskega stopnjevanja, lebdečih mikromelodij, vdorov glasnih sinthovskih intervencij in redkih ritmičnih gimnastik, z nekaj lo-fijasto sedativnimi kitarskimi vrinki ali intermezzi. To je muzika, ki odzvanja zlata leta IDM-a, a ne kopira. Izredno zunajserijsko.

Bill Orcutt: Jump On It

Solo akustična plata zastavonoše sodobne ameriške kitarske lirike iz nekdanje noise rock formacije Harry Pussy pomeni občuten odmik od eksplozivnih kolaboracijskih albumov in svobodnjaških avantur zadnjih let. Pričara namreč nepričakovano spokojno, netipično ukročeno razpoloženje, ki sloni na zrelem pesmopisju pod vplivi velike ameriške pesmarice. Posnetki iz njegove dnevne sobe utelešajo fizičnost njegovega igranja, ki ga spremljajo vdihi in izdihi, drsenje prstov po strunah in resoniranje kitarskega trupa. Srčika njegovega prepoznavnega avtorskega sloga je še naprej igriva spontanost, ki se manifestira v fluidnosti polimproviziranih skladb, ki jih ponekod presekajo tipični orcuttovski rafali.

Mac DeMarco: One Wayne G

Pred nekaj leti je ameriška televizijska mreža PBS pripravila portretni prispevek o kantavtorju Macu DeMarcu in ga predstavila kot učbeniški primer »neodvisnega indie glasbenika, ki mu uspeva v digitalni dobi«. Televizijsko ekipo je sprejel v studiu in novinarju predvajal degustacijsko porcijo iz svoje neskončne zakladnice neobjavljenih demo posnetkov. Nekajsekundni odlomek navihanega funk džema, ob katerem se je avtor nagajivo smehljal in pozibaval glavo, kot bi bil bubblehead figura, je v značilno skromni maniri opisal kot »totalne smeti, ampak smeti, ki jih je bilo zabavno ustvariti«. DeMarcovo zvesto občinstvo se z oznako ni strinjalo. »Če so to smeti, sem jaz rakun,« je pripomnil eden od navdušencev. »To poslušam dvajsetkrat na dan in ne mislim nehati,« je priznal drugi, kar nekaj pa jih je izrazilo željo, da bi DeMarco »posnel celoten album takšne muzike«. Bili bi skromni, če bi rekli, da jih je le uslišal.

Dinner Party: Enigmatic Society

Superskupina saksofonista Kamasija Washingtona, multiinstrumentalista Terracea Martina, klaviaturista Roberta Glasperja in producenta 9th Wonderja je jazzovska le na papirju. Pod kalifornijskim soncem se je prvič zbrala leta 2019 in tudi v drugo streže z albumom, ki bolj kot na jazzovsko govorico stavi na to, čemur Američani pravijo r & b, torej na dostopen, mehek, zračen vokalni pop šablonskih jazzovskih nastavkov ali, bolje rečeno, okraskov. Mlačno baladno kopel rahlo zaziba/ ta le kakšen ritem ali dva, sicer pa sanjave in brezhibno rezbarjene popevke med sabo ločimo le stežka. Ime projekta je dobesedno: glasba za nevsiljivo tapetno spremljavo umirjenih večernih druženj.

Masayah: Zavedno

Socialno ozaveščeni, stilistično kameleonski, starošolsko potentni, a produkcijsko ziheraški solo prvenec 21-letne ankaranske šefice s prepoznavnim globokim vokalom je realistična osebnoizpovedna štorija, ki nam v neolepšanem obalnem flowu predstavi perspektivo lezbijke iz deprivilegiranega okolja. Zavedno je album levitve, hiphoperski bildungsroman ranjene duše, ki se je ob Sahareyji, Fraw Blanki in ŽENI prelevila v eno odločnejših domačih rimoklepačk. Beati Hyuja, Eraka in Emilija nas vodijo od radijskega UK garagea, formulaičnega trapa in zadržanih r&b balad do drznejše zapakiranih instrumentalnih podlag, winehouseovskega soula in pinkovskega pop rocka. Esencialna plata za domači mainstream, a obenem zakasnel odgovor na globalne trende.

Alfa Mist – Variables

Alfa Sakitoleko, eden ključnih predstavnikov brbotajoče londonske jazz scene, ki bo julija skupaj s spremljevalnim kvartetom nastopil na Jazz festivalu Ljubljana v Križankah, predstavlja svojo peto ploščo. Čeprav ta nekajkrat izda, da je glasbenik ljubezen do jazza vzgojil prek poslušanja mojstrovin beatmakerskih očakov, kot sta Madlib in J. Dilla, se avtor v dobršnem delu albuma ne spogleduje s hiphoperskimi vzorci in se kot skladatelj in pianist popolnoma razbohoti v pompoznih jazzovskih epopejah. Te so kompozicijsko precej pestre, zato lahko cenimo trenutke, v katerih avtor intenzivno vzdušje razbremeni z intimnejšimi skladbami, predvsem tiste, v katerih protagonist v značilno spokojnem slogu zarepa ob spremljavi toplih klavirskih akordov in ležernih, a čvrstih beatov.

Everything But the Girl: Fuse

Največji hit dvojca Everything But The Girl (katerega mnogi, pomotoma, obravnavajo kot one-hit-wonder) sploh ni izvirnik. No, ni čisto samo njun posnetek. Missing, kot ga poznamo, je remiksana različica, ki jo je nekaj mesecev po izidu originala posnela ikona newyorške house scene, didžej Todd Terry. Ravno nasprotno od rebrandinga so material (bolj ali manj) uveljavljenega imena pregnetli v smer trenutnih ali prihajajočih trendov in ga zapakirali brez posebnih zaznamkov preobrazbe. To sicer ni neka izjema: v devetdesetih, zlatih letih razvoja in popkulturne afirmacije klubskih muzik, je bila tovrstna praksa kar pogosta. Od Madoninega hita Express Yourself do dance projekta Nightcrawlers in posnetka Push The Feeling On (ki pa je bil pravi one-hit-wonder) smo poslušali remikse in jih ponotranjili kot originale.

Thomas Bangalter: Mythologies

Dve leti po oznanitvi konca dvojca Daft Punk je njegov nekdanji član Thomas Bangalter oboževalce razveselil z napovedjo prvega solističnega albuma po dvajsetih letih. A če se boste plošče Mythologies lotili, hrepeneč po svežih plesnih bangerjih, boste skoraj zagotovo razočarani. Gre za zbirko orkestralnih skladb, ki jih je avtor napisal kot glasbeno spremljavo za baletno predstavo, v njih pa ni ne duha ne sluha o inovativnosti, ki je Bangalterja spremljala vso ustvarjalno pot. Avtor se dokaj neposredno pokloni velemojstrom s konca 19. stoletja, pri čemer so sicer impresivne že njegove skladateljske veščine, a plošča vseeno zveni kot zbirka generičnih in anahronističnih pastišev, ki vsekakor ne bi bili deležni tolikšne pozornosti, če jih ne bi podpisal sloviti pionir francoskega housa.

Evano: Twin Paradox

V časih samovšečnega povprečništva in tiktokovske uravnilovke si malokdo upa biti čuden, hermetičen, netrendovski. Album domačega elektronskega nekonformista, ki je v zadnjih letih impresioniral z izdajami pri založbi PHI φ, samozaloženimi obskurnostmi in drznimi digerskimi miksi, pa je prav to. Primarno stavi na znani avanturizem post-Warp/Rephlexa, toda to, kako krmari med različnimi senzibilnostmi in daje prostor tišini, detajlom, odtenkom in »zračnosti« produkcij – od razštelanega bleep jungla in zatripanih, pijansko nestabilnih downtempo gruvov do darkerskih sanjarij s terenskimi posnetki, distorziranega scornovskega illbienta in rodovniškega IDM-a – oblikuje res posebno avtorsko poetiko, ki je unikum v regiji.

Dave Okumu & The 7 Generations: I Came From Love

Dava Okuma najbolje poznamo kot frontmana britanske zasedbe z leve strani popa The Invisible. Tisti, ki jih stvari malce bolj zanimajo, vedo tudi, da zna producirati stvaritve raznih uglednih glasbenic in glasbenikov. Njegova druga samostojna plošča sploh ni samostojna: je izrazito kolektivno in komunalno delo z gostujočimi muzicistkami in muzicisti, z vokalisti, kot so Anthony Joseph, ESKA in Kwabs, z verzi pesnika Aiméja Césaira in navedki sociologa Stuarta Halla. Z ikono Grace Jones v uvodu in izteku. I Came From Love je čvrsto utrjen zid zvoka, ki se potopi v izkušnjo črnstva, zapuščino suženjstva, pomen prednikov, ostaline kolonializma, gibanje »negritude« in jih preizprašuje ... Nepravičnost je dedna.

Boygenius: The Record

Ko album nasloviš The Record (kot je to s Plato naredil Koala Voice), so tvoje ambicije jasno visoke, saj pretendiraš na nekakšno brezčasnost, zimzelenost, klasičnost. Ob pogledu na članstvo superbenda Boygenius, ki ga sestavljajo tri najpomembnejše, najbolj profilirane in nasploh čislane ameriške indie kantavtorice milenijske generacije, Julien Baker, Phoebe Bridgers in Lucy Dacus, so takšna pričakovanja vsaj na papirju tudi upravičena. Potem so tu v igri še institucije, kot so NME, Rolling Stone in The Independent, ki album kujejo v zvezde, fenovska baza pa ob združitvi najljubših ustvarjalk prekipeva od sreče. Do tu vse lepo in prav. Potem pride čas za poslušanje albuma in po več prebranih recenzijah so pričakovanja še večja kot sicer. Nato pa se zgodi realnost.

Tim Hecker: No Highs

Čeprav bo plošča No Highs v veličastnem opusu Tima Heckerja verjetno obveljala le za nekoliko odvečno fusnoto, je lahko njen učinek, ko ji prisluhnemo v pravih razmerah – kot so denimo dobre slušalke, deževno vreme in eksistencialna kriza – izjemno buren in čustven. Hecker nas kot mojster ustvarjanja počasi kotaleče se drame ponovno zapelje po premišljenem dramaturškem loku, za kar si moramo resnično vzeti čas in zadevo poslušati od uverture do zadnjega izdihljaja. Album, ki pogosto spominja na glasbo, kakršno Geoff Barrow ustvarja za znanstvenofantastične filme Alexa Garlanda – v tej trditvi se resda skriva očitek neizvirnosti, a gre pravzaprav za pohvalo – je šibkejši v elektroakustičnih trenutkih in prepričljivejši, ko brnijo le synthi.

Iztok Koren: Praznina/Emptiness

Drugače kot enkraten prekmurski bluz s prvenca je drugi solo album člana zasedbe Širom, lucidnega glasbenika, ki ga navdihuje avanturistična samoekspresija, veliko bolj impulziven, niansiran, vijugast in nepredvidljiv. Je dokument celonočne seanse v neki zasavski koči, v kateri je Koren uporabil ves svoj instrumentalni arzenal (bendžo, gembri, električna kitara, modularec, balafon, tolkala, efekti itd.) in ga v značilno liričnem slogu izrabil za skorajda budistično raziskovanje stanja praznine kot temelja samospoznanja. Močno ekspresivna postžanrska avtorska glasba, ki bi ji na trenutke (skladbi 05 in 07!) celo pripisali sakralni pomen, in obilen poslušalski zalogaj, za katerega je potrebno zbrano uho.

Daniel Caesar: NEVER ENOUGH

Kadar govorimo o Torontu in r & b-ju, samodejno v hipu pomislimo na Draka. Ne gre drugače. A mesto je v zadnjih letih postreglo z marsikaterim prepričljivejšim glasom od osladnega popevkarja. Eden od teh je Daniel Caesar, ki je že z v gospel precej namočenim prvencem leta 2017 dosegel veliko. Njegov tretji album se začne s posnetkom, ob katerem takoj pomislimo na zasedbo BADBADNOTGOOD. Ker ta na njem sodeluje! Album je pričakovano sestavilo kar nekaj prvoligašev – Raphael Saadiq, Mark Ronson, Rami ... in NEVER ENOUGH (zato) zveni razdrobljeno, pa tudi razvlečeno, skoraj v celoti baladno, sanjavo, medlo in brez pravega tempa. Brezhibnost brez domišljije.

Yaeji: With a Hammer

Producentka, pevka in raperka Yaeji, Američanka korejskih korenin, ki se je sprva uveljavila kot didžejska zvezda newyorškega podzemlja, je v dobrih petih letih z ducatom izjemnih singlov, dvema malima ploščama in mikstejpom zgradila tako dodelan, v hipu prepoznaven zvok, da je težko verjeti, da je plošča With a Hammer njen prvenec.

Chlöe: In Pieces

V tandemu s sestro Halle je mlada pevka Chlöe Bailey dostavila že presenetljivo prepričljive R & B-bangerje, ki so suvereno dokazali, da lahko preobrazba otroških TV-zvezdnikov v pop glasbenike včasih obrodi tudi odlične sadove. Zdaj, ko je Halle zaposlena z razvpito predelavo Disneyjeve Male morske deklice, pa je Beyoncéjina varovanka Chlöe posnela prvo samostojno ploščo. Ta se začne zares obetavno, kmalu pa postane jasno, da bi bilo za njen sloves verjetno bolje, če bi počakala na sestro, saj se sama v studiu očitno ne znajde najbolj. Predvsem je zgrešila z izbiro sodelujočih producentov – podlage zvenijo izrazito generično –, ponesrečen pa je tudi nabor gostujočih vokalistov: njihovi medli nastopi namignejo, da so na album vskočili iz gole želje po dobičku.

Altin Gün: Aşk

Po ekskurziji v bolj elektronske, synthpopovsko obarvane in sčiščene kraje, ki je trajala dva albuma, se amsterdamska zasedba Altin Gün vrača k temu, kar zna najbolje. Peti album je vrnitev k zvoku, s katerim ji je uspel preboj, zvoku, ki skoraj dobesedno črpa iz zapuščine anatolskega folk rocka izpred petdesetih let. Aşk je v bistvu dvakrat retro: prav vsi posnetki na albumu so priredbe turških tradicionalnih pesmi, ki jih zasedba preoblači v plesno-energično psihedelijo sedemdesetih let. Je dinamičen, zrnat, melodičen ... album, ki ne samo slogovno, ampak tudi tehnično in metodološko stavi na starošolske prijeme: posnet je s klasično opremo, na trak in na kolektivno-bendovsko-studijski način.

James Holden: Imagine This Is A High Dimensional Space Of All Possibilities

Na prvi solo plati v desetih letih, ki sledi raznim ambicioznim sodelovanjem, od modularnih avantur do spogledovanja s spiritualnim jazzom, britanski elektronski posebnež dokazuje, da lahko zdravo opiranje na nostalgijo, natančneje, na najstniške reminiscence na post rejv sceno devetdesetih let, prinese precej frišen rezultat. Dolgo nismo slišali tako radožive, igrive, nerigidne, s psihedeličnimi in jazzovskimi podtoni prežete elektronike, ki jo zaznamuje kakofonija zvočnih prebliskov, spretno stkanih v kalejdoskopsko transžanrsko celoto. Gre za muziko s fantastičnim, če želite, »animiranim« karakterjem, zajetim na platnici albuma, ki mežika estetiki japonskega studia Ghibli.

Depeche Mode: Memento Mori

Čeprav je čisto na začetku kazalo drugače, je skupina Depeche Mode v sredino (synth)popa prinesla tisti nujni odmerek temačnosti in drznosti. S svojim slogom je presekala trend britanske muhave barvitosti, ki je lestvice zajahal na začetku osemdesetih let. Z vsem spoštovanjem do imen, kot so Petshop Boys, A-ha, Duran Duran, Gary Newman ... je Depeche ponudil odklon v melanholijo in mrakobnost, odklon v nekaj edinstvenega – hkrati sanjavega in bolj življenjskega, v mrak vlažnih in glasnih klubov. Drugače kot številnim sodobnikom pa mu je uspel tudi kar prepričljiv prehod v dobo emtivijevskega začetka devetdesetih let.

6lack: Since I Have a Lover

Momljajoči R & B-slavček 6lack se je mainstreamovskemu občinstvu med pandemijo približal s sodelovanjem s skupino Gorillaz in Eltonom Johnom, na tretji dolgometražni plošči pa mu zdaj skuša ustreči s standardiziranim zvokom melanholičnega R & B-ja in hiphopa, ki zvodeni, še preden se nam uspe prebiti skozi prvo tretjino te mučno predolge plošče. Avtorjev izrazito čuteči odnos do ustvarjanja je od nekdaj rahlo osladen, zdaj pa se je z obema nogama trdno zasidral v pocukranih baladah, obogatenih s sentimentalnimi kitarskimi zankami. Daleč najnapornejša razsežnost plošče je njena enoličnost: resnično, ko slišite prve tri komade, ste jih slišali vseh 19. Atlantski raper že dobrih sedem let opozarja na svoj veliki potencial, od uresničitve tega pa se, žal, čedalje bolj oddaljuje.

JPEGMAFIA & Danny Brown: Scaring the Hoes

Trendovski prvokategornik alt rapa JPEGMAFIA in detroitski rimobrcač najpogosteje tečno visokega glasu Danny Brown sta stara znanca in skupni album tako ni nobeno presenečenje. Scaring the Hoes je povsem nasičen in močno distorziran udarec hrupa, ki ga je v celoti sproduciral JPEG. Nekatere podlage kričijo tako nepotrpežljivo evforično, kot da bi jih dostavil dvojec TNGHT, plošča pa je zmiksana tako površno, da na nekaterih posnetkih besedila le mukoma dešifriramo. Kar ni nujno slabo – učinek spontanosti zveni simpatično in skladno z necenzuriranim zezanjem obeh antagonistov, vseprisotnega nihilizma drogeraških referenc in kolažnozvočnega bombardiranja pa se v dobre pol ure le malce naveličamo.

Rosalía & Rauw Alejandro: RR

Španska superzvezdnica Rosalía je nase sprva opozorila s posrečeno mešanico art popa in posodobljene različice flamenka, nato pa se je uveljavila kot vodilna ustvarjalka elegantnega, napredno mislečega raggaetona, ki ga je do popolnosti izpilila na lanski mojstrovini MOTOMAMI. Pred nedavnim se je zaročila z Rauwom Alejandrom, drugim imenom priljubljene portoriške reggaeton in latin trap scene, zaročenca pa sta slavnostni dogodek ovenčala z malo ploščo treh romantičnih duetov. Ti žal kažejo, da kemija med njima skoraj popolnoma izpuhti v trenutku, ko skupaj stopita za mikrofon. Ker nas je pevka v zadnjih letih razvadila z vztrajnim premikanjem mej v popu, nas zaročni EP pusti hladne, saj se v skoraj nobenem pogledu ne odmika od sivega povprečja visokokategornega latin popa.

Lana Del Rey: Did You Know That There’s a Tunnel Under Ocean Blvd

Globoko melanholično muziko ameriške ikone, ki je z drugim albumom Born to Die (2012) in vsemi, ki so sledili do nesporne mojstrovine Norman Fucking Rockwell! (2019), zaznamovala minulo desetletje, asociiramo z občutkom hrepenenja po nečem nedosegljivem, neubesedljivem. Lana Del Rey je smrtni gon Iana Curtisa prevedla v kontekst popa milenijske generacije. Njena glasba bi lahko bila metafora za anhedonijo, izgubo življenjske radosti, ki je po recesiji leta 2008 nedvomno prizadela našo generacijo. Najmočneje se je izrazila v samozaničevalnih memih, glasbi in drugih samoironičnih vsebinah.