Tadej Golob, pisatelj in novinar

Težko je napisati portret nekoga, za katerega si prepričan, da bi sam lahko napisal boljšega. Tadej Golob je namreč eden najboljših slovenskih piscev, poleg tega pa so ena njegovih specialnosti prav razširjeni portreti – biografije. Ovekovečil je že življenje Petra Vilfana, Zorana Predina in Gorana Dragića. V njegovi glavi in računalniku, ne pa še na papirju, je tudi že življenjska zgodba Milene Zupančič. Enako težko kot napisati portret bi bilo, iz istega razloga, s Tadejem Golobom delati intervju. Njegovi intervjuji, ki jih je 15 let ustvarjal za slovensko izdajo Playboya, so zgled tudi novinarjem iz bolj oblečenih medijev.

Rok Zalokar, pianist in skladatelj

Za portret smo se dogovarjali že lani, ko je s svojim Rok Zalokar triom na slovenski turneji predstavljal izid njihove druge plošče Vol. 2. Zaradi natrpanega urnika in zato, ker se je takoj po turneji vrnil v Rotterdam, kjer zaključuje študij klavirja, se nam namera ni izšla. Nova priložnost pa se je ponudila te dni, ob izidu dolgometražnega prvenca Fruitile zasedbe Kukushai, v kateri ustvarja skupaj s pevko Evo Poženel in južnokorejsko bobnarko Sun Mi Hong.

Jana Zornik, oblikovalka

Je prva slovenska oblikovalka, ki ji je uspelo zmagati na prestižnem mednarodnem tekmovanju iz modnega oblikovanja International Talent Search v Trstu. Na njem se je lani predstavila z inovativnim objektom, oblikovanim iz Swatchevih materialov: s povečevalno lečo, skozi katero se lahko pogledamo v ogledalo in se v zavetju intime zazremo v svoje povečano oko. In prepričala. A prepričala ni le vodilnih imen iz modne industrije, temveč tudi kreativnega direktorja švicarskega urarskega koncerna. Povabil jo je v Swatchev laboratorij v Zürichu in tam je zadnjega pol leta soustvarjala podobe za različne kolekcije njihovih ur.

Veronika Dintinjana, pesnica

Po desetih letih srečevanj na raznih pesniških dogodkih, predvsem na Mladih rimah, po nemalo izmenjanih besedah, me pred tokratnim srečanjem nenadoma prešine, da o njej vem zelo malo. Nič kaj dosti onkraj podatkov, vezanih na njeno pisanje: dve leti po zagonu Mladih rim, ki so svoboden prostor pesniške besede nasproti zaprti uveljavljeni sceni, izda prvenec Rumeno gori grm forzicij (LUD Literatura, 2008). Na literarno polje vstopi v velikem slogu, saj s svojo tankočutno poezijo, napisano s kirurško natančnostjo, prejme nagrado za najboljši literarni prvenec, obenem pa postane še vitezinja poezije in zmagovalka ljubljanskega pesniškega slama. Lani je po osmih letih premora izdala zbirko V suhem doku (LUD Literatura, 2016), ki dobiva odlične kritike, tudi nominacijo za kritiško sito. Kdor jo je slišal javno brati, jo pozna tudi po težko ubesedljivem učinku njenega branja, po raskavo toplem glasu, ki še trenutek prej bučen prostor umiri, ga spravi v ravnovesje in napolni s toplino. Nekaj na njeni prisotnosti je, kar pomirja in nudi uteho, toda – iz česa se vse to napaja?

.čunfa, elektronski producent in beatmaker

Svoj prvenec, malo ploščo Analog Mind, je objavil pred natanko dvema letoma. In po tistem, sploh pa po lanskem izidu albumskega prvenca Obsolete, se je Jan Bajc Funa, bolj znan kot .čunfa ( ja, s piko na začetku), dodobra uveljavil na domači alter glasbeni sceni. Je eden naših najvidnejših in najdejavnejših producentov oziroma beatmakerjev na presečišču elektronske glasbe in hiphopa, ki z vsako novo ploščo in nastopom potrdi, da budno spremlja aktualne svetovne smernice. Zato ni naključje, da je bil prejšnji petek med peščico izbrancev, ki so nastopili na prvem slovenskem Boiler Roomu in se v živo prek spletnega video prenosa predstavili svetovnemu občinstvu.

Prismojeni profesorji bluesa, bend

Že nekaj časa veljajo za eno naših glavnih koncertnih atrakcij. Množice navdušujejo tako na večjih prizoriščih, kot sta Križanke ali Kino Šiška, kjer bodo v sredo, 19. aprila, predstavili svoj novi album, kot tudi v zakajenih klubih, beznicah in celo na parnikih, ki plujejo po ameriški reki Misisipi. Na nedavni turneji po Ameriki so igrali tudi na ameriški različici Oktoberfesta v St. Louisu, kjer so z udarnimi vižami razplesali upokojence, oblečene v bavarske lederhoze in lovske klobuke. Lani so odigrali kar 167 koncertov, letos bo številka še višja. A tudi če kdaj povabila na koncert slučajno nimajo, ne čakajo nanj, temveč stopijo ven, na ulico, in zaigrajo mimoidočim.

Tanja Komadina, ilustratorka in striparka

Ne more biti dolgo pri miru, zato risanje, ki je povezano z dolgotrajnim sedenjem, pogosto prekinja s tekom. Odteče nekaj kilometrov in se vrne k delu. Tudi v stripih in ilustracijah ima rada gibanje, dogajanje, sicer se začne dolgočasiti. Rada ima dramo, realizem, značilne drobce pri ljudeh in v njihovem vedenju, ki jih preliva v zgovorne risbe. Raje riše ljudi kot živali.

Miloš Kosec, arhitekt

»Pred ruševinami, ki dajejo čutiti pokol, nihče mirno ne sanjari.« Ta misel uvaja neskončni niz občutij, dogodkov in dejanj v zgodovini človeštva. Govori o uničevanju starih in novih mest ter kulturne dediščine v sedanjih vojnah na Bližnjem vzhodu. Hkrati uvaja temo diplomske naloge Miloša Kosca, pa tudi enega izmed njegovih projektov, nagrajenih na mednarodnem natečaju v Ukrajini.

Miklavž Komelj, pesnik in znanstvenik

Nekatere oznake zanj so si zares nasprotujoče: petrarkist – avantgardist, pozicija idiota – pozicija poeta doctus (»učenega pesnika«), skrajna senzibilnost – terorizem, če naštejemo le nekatere izmed njih. Tudi kot znanstvenik je »neulovljiv«; na Filozofski fakulteti v Ljubljani je doktoriral s temo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja, v disertaciji torej piše o svetu lepega per se, je pa tudi avtor odmevne študije z naslovom Kako misliti partizansko umetnost?. V njej je rehabilitiral revolucionarno razsežnost partizanstva, ki jo danes včasih zanikajo celo sami borci. In medtem ko na parnasu slovenske literarne zgodovine kraljuje France Prešeren, se sam navdušuje nad poezijo njegovega »rivala« Jovana Vesela Koseskega, ki ga je literarna zgodovina izločila iz kanona. V takšnih protislovjih uživa in se z njimi kot pesnik in znanstvenik premišljeno poigrava. Ko so ga nekoč vprašali, kakšen duh veje iz njegovih pesmi, je odvrnil, da morda »inkvizitorski«, da je torej njegov modus operandi raziskovalno sprašujoč.

Hana Karim, oblikovalka keramike

Zadnje čase se zdi, da ima rada črno barvo. Z njo prekrije krožnike, ki jih je pred tem enkrat že žgala, nato pa nanje posuje množico drobnih kapljic, belih, modrih, rdečih, zelenih ... Nemogoče je predvideti, kam točno bodo padle, a prav v tem je glavni čar. Le tako bo končni izdelek, potem ko bo seveda prestal še drugo žganje, videti kot prostrano vesolje.

Nina Šenk, skladateljica

Pred mesecem dni je za skladateljsko delo v zadnjih dveh letih prejela nagrado Prešernovega sklada. Ta je bila najprej priznanje njej sami, a gotovo tudi znak, da sodobna klasična glasba pri nas morda naposled dobiva zasluženo pozornost.

Maša Derganc, igralka

Je lanska Severjeva nagrajenka, prejemnica nagrade, ki jo vsako leto podelijo za najboljše dosežke na slovenskih poklicnih odrih. Nagrado je prejela za vloge v predstavah Evropa, Tarzan in Zaljubljenca, komisija pa je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da je igralka v zadnjem letu v SNG Drama Ljubljana »odigrala tri izrazite vloge, ki odražajo njeno igralsko zrelost in vrhunsko umetniško kondicijo kot tudi položaj ženske, vpete v turbulentne družbene razmere in zapletena intimna razmerja«.

Žiga Divjak, gledališki režiser

Njegova predstava Človek, ki je gledal svet, na ogled je v Slovenskem mladinskem gledališču, tematsko pravzaprav ne ponuja novih uvidov v zakonitosti delovanja sodobne globalne družbe. Z dramaturginjo Katarino Morano sta jo namreč zasnovala kot omnibus žanrsko raznolikih prizorov in v njem drug ob drugega postavila različne znane zgodbe »ponižanih in razžaljenih« iz nam bližnjega in bolj oddaljenega sveta. Vse imajo skupni imenovalec v ujetosti v svetovnem izkoriščevalskem sistemu.

Pr’ Hostar, filmska ekipa

Na dan, ko smo se pogovarjali s scenaristoma komedije Pr’ Hostar, Dejanom Krupićem in Goranom Hrvaćaninom, je njunemu filmskemu prvencu manjkalo še 16 tisoč gledalk in gledalcev, da bi postavili rekord najbolje gledanega slovenskega filma. Tik preden smo Mladino poslali v tiskarno, mu jih je manjkalo le še približno deset tisoč. Rekorder je tako še vedno film Gremo mi po svoje, ki si ga je ogledalo 208 tisoč ljudi, a Pr’ Hostar je tesno za njim.

Nightwave, producentka elektronske glasbe in didžejka

Že konec devetdesetih je bila kot mlada rejverka navdušenka nad techno partiji. Te je obiskovala kar z beležko in lokalnim didžejem »težila«, da so ji zaupali naslove komadov, ki so nanjo naredili vtis. Te zapiske je čez čas pretvorila v fizične nosilce zvoka in že v najstniških letih pričela z didžejanjem. Nekaj časa je s techno seti zabavala sorojake, pri osemnajstih pa se je preselila v London. Zdaj že leta živi in ustvarja v škotskem Glasgowu.

 Katja Felle, vizualna umetnica

V umetniškem studiu običajno pričakujemo nekakšen ustvarjalni nered, vendar ga v ateljeju te mlade koroške umetnice iz Slovenj Gradca ne bomo srečali. Njene poteze s čopičem so tako nadzorovane, da ji na tla ne uide niti kaplja barve. Pravi, da za ustvarjanje potrebuje čist, miren in izpraznjen prostor, ki ji pusti, da se osredotoči na nalogo pred seboj.

Persons from Porlock, bend

Če spremljate domačo alternativno sceno, ljubljanski rockovski kvartet nedvomno že poznate. Če ga še niste slišali v živo ali pa ste marca lani spregledali izid njegovega albumskega prvenca Things People Don’t Like, ste njegovo ime lahko zasledili v nedavnih pregledih najboljših lanskih plošč. Radio Študent jo je (upravičeno) izbral celo za najboljšo domačo ploščo leta 2016. Ja, v resnično presežnem letu za albume domačih zasedb so Persons from Porlock posneli eno najbolj opaženih plošč, ki je skupaj s ploščami zasedb Matter in Haiku Garden ter producentov Blaža in .čunfe močno prevetrila domače glasbeno dogajanje.

Vesna Bukovec, vizualna umetnica

Lani je za projekt Begunec_ka sem ilustrirala 12 zgodb beguncev in begunk, ki jih je v časniku Delo popisala Widad Tamimi, v Sloveniji živeča italijanska pisateljica. Widad, s katero sta se spoznali v begunskem centru v Šentilju, namreč ni hotela, da bi bile ob zgodbah objavljene fotografije beguncev, saj bi jim tako »odvzele dostojanstvo«. Z ilustracijo pa je mogoče zajeti njihove zgodbe, vzbuditi sočutje in empatijo do njih in na svojstven način opozoriti na neprimerno ravnanje slovenskih oblasti v begunskih centrih. Sociologinja Ksenija Vidmar Horvat je v analizi projekta opozorila, da je avtoricama s svojim pristopom uspelo preplesti javni spomin z osebnim, da bi prenesli sporočilo »o naši vpletenosti v trpljenje drugega«.

Lenka Đorojević & Matej Stupica, umetniški tandem

Pomembno si je predstavljati vzporedne svetove. V to misel bi lahko združili bistvo dosedanjega, petletnega ustvarjanja umetniškega tandema, ki je lani prejel osrednjo nacionalno nagrado skupine OHO za mlade vizualne umetnike. Del nagrade je bila samostojna razstava v Galeriji P74, kjer sta novembra svet postavila na glavo oziroma ga zavrtela za devetdeset stopinj.

Jošt Franko, fotograf

S fotografinjo in novinarko Meto Krese sta lani sklenila obsežno zgodbo – zanjo sta dobila Pulitzerjevo štipendijo – o globalni verigi pridelave in predelave bombaža ter prodaji oblačil iz teh tkanin. Najprej sta se odpravila v Burkina Faso in v času žetve več tednov spremljala delo tamkajšnjih pridelovalcev bombaža. Državo v osrčju Afrike sta izbrala, da bi nazorno prikazala revščino afriških kmetov, ki ne morejo konkurirati strojni pridelavi bombaža v ZDA in velikodušnim subvencijam ameriškim pridelovalcem. Marca sta obiskala predelovalnice bombaža v Bangladešu in spoznala, v kakšnih grozljivih razmerah delajo delavci v tekstilni industriji. Poleti sta v Romuniji ugotovila, da je proizvodnja v tej državi članici EU cenejša kot na Kitajskem, plače v tekstilni industriji pa ne dosegajo niti minimalne. Za prikaz potrošnje izdelkov iz bombaža sta izbrala londonske veleblagovnice. Na koncu sta se odpravila še v ZDA, državo, ki poganja sodobni kapitalizem in usmerja tokove globalizacije.

Maruša Majer, igralka

Morda je talent povezan s sposobnostjo posameznika, da gre v neki stvari do konca, da se ji brezkompromisno preda. Da se v svojem umetniškem aktu ne ustavi na polovici, ne glede na ceno, ki jo takšna predaja prinaša. Vsekakor je takšno vstopanje v igro značilno za Marušo Majer, letošnjo prejemnico nagrade European Shooting Stars, ki ji bo ob ostalih devetih prejemnikih februarja izročena na pomembnem filmskem festivalu Berlinale. Nagrada pomeni odskočno desko, postavitev na zemljevid Evrope, ki odpira vrata novim sodelovanjem.

It’s Everyone Else, bend 

Z njunega koncerta boste odšli preplavljeni z najrazličnejšimi občutki, pa čeprav ju morda niti za hip ne boste videli. Zagotovo pa ju boste slišali. Visokooktansko kombinacijo kričavega ženskega in moškega vokala, elektronski ritem in predvsem veliko hrupa, ki tiste, ki se jima pod odrom najbolj približajo, spravlja v ekstatično »mosh-pitovsko« norenje.

Vuk Ćosić, pionir in klasik net.arta

Za njegovo delovanje je značilno, da ubira več ustvarjalnih poti hkrati. Sam pravi, da namenoma. Tako se je v zgodovino umetnosti zapisal kot pionir internetne umetnosti oziroma net. arta, v poslovnem svetu deluje kot digitalni strateg, v vseobsegajočem univerzumu pa se skozi aktivistično udejstvovanje kritično odziva na družbene anomalije.

Anja Golob, pesnica

Pesnjenje zanjo že dolgo ni le prostočasna dejavnost. Dela se loteva brezkompromisno. Zares. Ne išče bližnjic v ustvarjanju. Veliko bere, da bi globlje razumela poezijo. Na živce ji gredo pesniki, ki se lotevajo pesnjenja s figo v žepu in pišejo iz drugih vzgibov, ne zaradi poezije same.

Saša Štucin, oblikovalka

Pred dobrimi petimi leti se je odpravila na študij v London, na tamkajšnji Royal College of Art, in tam je ostala. Zato, ker ji britanska prestolnica, kjer kar vrvi od kreativnosti, omogoča, da je v stiku z najrazličnejšimi inovacijami, da čuti utrip umetniškega dogajanja. Pa tudi zato, ker zadnji dve leti tam skupaj s svojim partnerjem Nicholasem Gardnerjem ustvarja pod imenom Soft Baroque. Njuna slovensko-avstralska naveza je v kratkem času ustvarila pravi »buzz«.

Mateja Kavčič, slikarka

»Pripovedujem o krožnem gibanju narave, večnem ponavljanju, menjavi časov, o harmonični celoti, katere sestavni del smo tudi ljudje. Torej o naravnem redu, ki ga mnogi ne razumejo več,« pojasni Mateja Kavčič, ki s svojim delom in načinom življenja opozarja novodobno potrošniško družbo o odtujenosti od narave. Izraža se v likovnem jeziku. Kako se lahko razstava dobro »ugnezdi« v razstavni prostor in se z njim spoji v nov prostorsko-čustveni dogodek, je pokazala na razstavi Zavetja v Lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je zaradi velikega zanimanja podaljšana do 3. decembra. Eksponate je pletla kar v razstavnih prostorih iz materialov, ki jih je našla v naravi nedaleč od kostanjeviškega samostana. Korak v naravo je prinesel novo kvaliteto razstavnemu prostoru. Njen odnos do narave, iz katere črpa navdih in materiale za eksponate, je strogo etičen. Naravo spoštuje in ji dano vrača s svojim umetniškim delom. Pri njenem delu ne gre za izkoriščanje naravnih virov, ampak za pozorni poklon čudesom narave. Nekatera dela je oblikovala kar na kraju samem, v gozdu ali na travniku kot site-specific projekt, druge je prenesla v galerijo. Tako tudi v zaprtih prostorih ustvarja korake, ki nas vodijo do zgodovinskih izhodišč umetnosti v krajini – do land arta. Ob obisku Lapidarija sodelujejo vsi človeški čuti, poleg oči/pogleda tudi otip, sluh in vonj, ki sploh ni nepomemben. V prostore je nanizala lebdeče cvetne vence in trave, iz šibja spletena gnezda in kokone iz praproti in sena, vse do velike kopice sena, »ki vabi, da se vanjo zleknemo. Iz te perspektive pa postane pogled povsem drugačen. Nekdo bo mislil, da je sanjal, spet drugi bo šele nadaljeval pot v sen ... Horizonti so široki in prostora je za vse popotnike dovolj,« je poetično zapisal kustos razstave Goran Milovanović. Pogled na njeno umetnost in zgodbo si stke vsak posameznik sam iz arhetipov in simbolov, ki so potopljeni v njenih podobah in jih je postavila v širše sobesedje slovanske mitologije in likovne ikonografije.

Gregor Zemljič, glasbeni producent

Gregor Zemljič (rojen 1973) je mastering inženir. Ključni avdioproducentski izrazi, ki bi sicer natančneje opisali, kaj počne Zemljič, bi nepoznavalca spominjali na strokovno terminologijo v atomski fiziki, zato gre njegovo delo raje opisati sila poenostavljeno: glasbenim izvajalcem omogoči, da ideje realizirajo tako, da njihovim komadom izpili zvočno sliko in jih pripravi za uporabo na različnih predvajalnih sistemih. To počne v Ljubljani, v svojem studiu, ki spominja na pilotsko kabino vesoljske ladje iz kakšne znanstvenofantastične uspešnice.

Katjuša Kovačič, performerka

Že od malih nog jo zanima iskanje ravnotežja. Rada je stala na rokah, hodila po rokah, delala kolesa in premete, odraščala v spoznavanju uličnega gledališča Ane Monro, kjer je igral tudi njen oče Marko A. Kovačič, performer, kipar, igralec in predvsem raziskovalec, kot pravi Katjuša. Radovednost in raziskovalno žilico je podedovala od Kovačičev, občutek za likovnost pa ima po Borčičevi družinski liniji – od starega očeta Bogdana, babice Zdenke Golob in seveda mame, umetnostne zgodovinarke, Barbare Borčič.

Jure Jakob, pesnik in pisatelj

Le malo je pesnikov, ki bi bralcem tako iskreno, prostodušno in s prefinjenim občutkom za prozni jezik razgrnili svojo pesniško genezo in doživljajski svet, ki jih vodi pri pesnjenju, kot je to storil Jure Jakob v proznem prvencu Hiše in drugi prosti spisi. V njem piše o rodnem Vitanju, o zakopanih stiskah in svetlobah otroštva, o selitvi v Ljubljano, o študiju primerjalne književnosti in filozofije in tudi o pohajkovanju po odročnih poteh, najprej peš in nato s kolesom, ki ga še vedno pomirja ali včasih vznemirja. Zanj je hoja tudi metafora. »O hoji lahko govorimo na različnih ravneh, od fizičnega premikanja do metafizičnih ali eksistencialnih razsežnosti. Ne nazadnje je tudi življenje nekakšna hoja od rojstva do groba.« Pravzaprav pesnik v Hišah le malo govori o samem pesnjenju, čeprav občasno vstopi v dialog z njemu ljubimi avtorji, Cioranom, Bernhardom, Rilkejem, zlasti pa angleškim pesnikom Tedom Hughom, da bi, včasih tudi v nasprotju z njihovim razumevanjem poezije in sveta, orisal svoje spomine na obdobja, ki so ga določila kot občutljivega človeka, in pojasnil, sebi in bralcu, zakaj je izbral poezijo za medij ubesedovanja svojega notranjega sveta. V prvem eseju z naslovom Hiše poda svojo »definicijo« dobre pesmi. V njem pravi, da je pisanje pesmi najprej veščina, ki se je moraš priučiti, »a moja izkušnja je, da se pesem konec koncev vendar predvsem zgodi. Pride, ker sem ji dovolj dolgo pripravljal prostor. Pride, ker sem dovolj dolgo čakal in oprezal za njo. Pride, ker sem v svoji nevidni hiši odprl okna dovolj na široko. In ko naposled pride, vidim, da se naseli v nečem, kar je tudi samo podobno prostoru, do katerega sem nekoč v otroštvu z vsemi štirim prilezel po deblu drevesa.« Nastajanje pesmi primerja z gradnjo hiše. Ko pesnik piše, gradi prebivališče tistemu, o čemer piše. Pesem »je ptičja hišica, ki je nisi postavil zato, da bi si nagrabil čim več ptic, ampak da opazuješ življenje in ga pokažeš tudi drugim, svojim bralcem«.

Ana Lazovski, oblikovalka maske in pokrival

Pravkar se je vrnila iz Londona. Tam je bila na londonskem tednu klobukov, London hat week, med več kot sto klobuki z vsega sveta razstavljena tudi njena mrežasta stvaritev, poimenovana Radar. Na odprtju razstave se je trlo obiskovalcev in večina je seveda imela na glavi klobuke. Že na prvi pogled je bilo jasno, da gre za ljudi, ki imajo radi pokrivala, jih spoštujejo in želijo ohranjati tradicijo. Največji kompliment pa je doživela med kolegi in mentorji, saj nikomur ni uspelo razvozlati, kako je ustvarila svoj klobuk in kakšen material je uporabila.