Grega Repovž

Grega Repovž

2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Uvodnik

Ne država, drža

Pred dobrim letom je na Islandiji na predčasnih volitvah s 25 odstotki zmagala desna Neodvisna stranka pod vodstvom odvetnika Bjarnija Benediktssona. A slednji zaradi preteklih škandalov ni užival zaupanja drugih strank, da bi lahko ostal premier. Na drugo mesto se je z dobrimi 16 odstotki uvrstila leva Zelena stranka, ki jo vodi jezikoslovka Katrín Jakobsdóttir. Sledili so klasični zapleti, kot po vsem svetu in v vseh državah, kjer so vlade koalicijske, in na koncu je 42-letna levičarka Katrín Jakobsdóttir postala islandska premierka, v koalicijo pa sta vstopili še Napredna (kmečka) stranka in že omenjena desna Neodvisna stranka. Benediktsson (48 let) pa je postal finančni minister.

Gre za zelo raznorodno koalicijo, z zelo različnimi pogledi. Čeprav bi bilo na prvi pogled mikavno vleči kakšne vzporednice s Slovenijo, jih ni. So drugje: v preprostem dejstvu, da sta Slovenija in Islandija manjši evropski državi, ki morata ves čas zelo natančno presojati svoja dejanja, da ne prideta pod vpliv kakšne velike države. Paziti morata na svojo suverenost, ker je ranljiva. V slovenski politiki je ves čas prisotno stališče, da je država premajhna in zato preveč ranljiva, da bi se na primer spopadala z evropsko komisijo – razen če gre za teran ipd. –, Islandija pa se vede drugače. Čeprav se je na primer leta 2009, po kriznem zlomu, država odločila, da začne postopek pridruževanja Evropski uniji, so ta postopek leta 2015 ustavili, ker so ocenili, da bi ji vstop v zvezo škodoval. Bogokletno. Islandija je tako ostala pristopnica trgovinskih sporazumov EFTA in EEA, to pa je vse. Ali kot to ta teden pojasnjuje Katrín Jakobsdóttir v intervjuju za EuObserver: evropska ekonomska politika je preveč oddaljena od ljudi, da bi jo lahko podprla.

Islandija ima še enkrat višji BDP od Slovenije in je prav tako odvisna od mednarodnih finančnih in ekonomskih tokov, izvoz je prav tako izredno pomemben za to državo. A namen tega sestavka ni primerjati dve državi, ampak dve drži. In sicer govorimo o drži do Nata. Med Ameriko in Islandijo namreč obstajata dolgotrajna vez in hvaležnost Islandcev. ZDA so namreč z navzočnostjo svojih čet zaščitile Islandijo med drugo svetovno vojno, zato se je država vojni izognila. Islandija je ustanovna članica zveze Nato, njena članica je že od leta 1949. To pa ne pomeni, da je navzočnost ameriških čet ni motila – in Američani so ne glede na geostrateške interese Islandijo zapustili leta 2006. Islandija še vedno nima lastne vojske, ima bolj obalno stražo z nekaj letali in ladjami. To je pač njihov domet. In ne kupujejo orožja, ampak preprosto dajejo denar in tudi kadre Natu. Ne le zato, ker so pacifisti, ampak ker so racionalni: te majhne vojske nimajo nobene dejanske vojaške moči glede na moč vseh pravih vojska. In zato imajo Islandci raje svojo »obalno stražo«. Ne kupujejo patrij, ne boxerjev, ker itak vedo, da nima smisla. Raje imajo svojo civilno zaščito oziroma obalno stražo.

In prav za to gre: ne blefirajo, ne delajo se, da imajo lahko resno vojsko. Mar se ni ta teden ob vremenski ujmi spet pokazalo, da bi bilo tudi v Sloveniji denar bolje nameniti dobro opremljeni civilni zaščiti, kupiti helikopterje, opremljati, usposabljati in spodobno plačati civilno zaščito, v katero bi bili lahko vključeni tudi gasilci z resnimi plačami? Ne, ta vlada bo raje izvedla največji nakup orožja v zgodovini Slovenije. Kupila nove tanke. Katerih glavni funkciji bosta udinjanje Natu, Trumpu in nabiranje prahu.

Katrín Jakobsdóttir, levičarka, predsednica Zelenih, seveda članstva Islandije v Natu ne podpira. Zeleni članstvu v Natu izrecno nasprotujejo, ga pa sprejemajo kot politično dejstvo, na katero v tem trenutku nimajo vpliva. To pa ne pomeni, da se zato država do Nata in želja Natovih in ameriških odposlancev vede servilno kot Slovenija in hiti v kakšne neumne nakupe. Pač ne. Ne kupujejo orožja. Pika. Slednje pa velja za vse stranke – Islandci se ne gredo tega. Preostale stranke podpirajo članstvo v Natu, nekatere bi celo dopustile ponovno vzpostavitev vojaškega oporišča, ne opremljajo pa svoje vojske. Ker je to preveč trapasto, poenostavljeno rečeno.

In? Se Islandcem zato kaj zgodi? Jim borzni indeksi padajo? So njihove obresti za kredite zato višje? Težje poslujejo z ZDA? So neverodostojni v očeh mednarodnih partnerjev? So zaradi tega ranljivejši? Nič od tega. Pač vedejo se suvereno. Ne stokajo, da so premajhni, da bi se postavili po robu tako veliki organizaciji. Pa jih je zgolj 330.000. In, če želite, bližje Rusije so – če se zadnje čase uporablja Rusija kot argument za oboroževanje Slovenije. Suverenost države ni odvisna od števila starajočih se tankov po vojašnicah in hitrosti prikimavanja, ampak od njene drže.

Tako boxerji kot patrie so bili ta teden popolnoma neuporabni. Nad Tržičem in Jelendolom je brnel star helikopter.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Anton Rupnik, Ljubljana

    Ne država, drža

    Spoštovani, nekako na prelomu iz stare oblasti v novo se je pri nas zganjalo mnogo protislovanskega, ne samo protijugoslovanskega. Nekateri ihtavi osamosvojitelji so hoteli z ulic in gostiln pregnati čevapčiće, ražnjiće … kar vso balkansko kulinariko. Teh besed se ni smelo javno uporabljati. Več

  • Iztok Kostanjšek, Senovo

    Ne država, drža

    Spoštovani, pomembna je akcija, bolj kot drža. Več