27. 8. 2009 | Mladina 34 | Kolumna
Ekonomistovo poročilo
Zakaj ekonomisti krize nismo uspeli napovedati ali pa jo celo preprečiti?
Sredi septembra prihaja v Ljubljano Paul Krugman. Za Stiglitzem pred leti bomo tako gostili drugega nobelovca za ekonomijo. Hkrati Ekonomska fakulteta in KD Group kot nosilca projekta pripravljata tudi prevod njegove zadnje knjige o globalni ekonomski krizi. Oboje je spodbudno za naše intelektualno okolje in hkrati pomembno za premislek, kje smo glede globalne krize in kako učinkovito se spoprijemamo z domačo recesijo.
Ekonomisti smo globalno krizo običajno razlagali z zgodovinsko analogijo. Velika depresija leta 1929 je postala ogledalo velike recesije 2009. Toda pri analizi krize in predlogih za njeno reševanje so stopili v ospredje ideološka nasprotja in teoretski spori. Če bi parafrazirali L. Kolakowskega, nedavno umrlega poljskega filozofa iz Oxforda, nam razumevanje ekonomske zgodovine in priporočila sedanjosti še največ povedo o nas samih. In Krugman je letos v središču medijskih luči in teoretskih polemik. Ne samo zaradi svojih ostrih kolumn, ki pogosto govore več ad hominem kot ad res, temveč tudi zaradi vsesplošnega prepira med ekonomisti.
Sodnik in ugledni pravnik s čikaške univerze Richard Posner je v svoji knjigi »Študija o zatonu javnih intelektualcev« (2001) opozoril, kako akademski ekonomisti kot politični uradniki (Summers) ali pa javni intelektualci (Krugman) radi opustijo znanstveno rigoroznost in politično ideološko nevtralnost. Sedanje javne polemike med ekonomisti razkrivajo, da smo očitno ekonomisti del problema in ne rešitelji kriznih razmer. Sedanja globalna recesija razkriva krizo same ekonomske teorije. In oboje deluje enako frustrirajoče.
Zakaj ekonomisti krize nismo uspeli napovedati ali pa jo celo preprečiti? Robert Shiller je ponudil zanimivo razlago. Tudi potresov ne moremo natančno napovedati, čeprav vemo, da se bodo zgodili. Pred letom 1906 so vsi opozarjali, da bo treba v San Franciscu graditi varneje, pa jih je katastrofalni potres vseeno presenetil, ker nihče ni hotel priznati splošne negotovosti in dejanske nevarnosti potresa. Shiller in Akerlof sedanjo ekonomsko krizo pojasnjujeta s posebnostmi psihološkega obnašanja ljudi, kjer uporabita staro Keynesovo metaforo o »živalskih nagonih«. Tu čustva nadomeščajo racionalnost, finančni dobitki pa, kot dokazujejo sodobna nevrološka spoznanja, sprožajo v človeku podobna nagnjenja kot pri uživalcu kokaina. Ekonomija postaja nekakšna halucinacija, kjer vas tveganja ne skrbijo, ker jih preprosto ne vidite in tudi ne prepoznavate.
Sedanjo krizo očitno bolje pojasnjuje obrobna behavioristična ekonomija kot pa centralna in za mnoge elitna makroekonomija.
Za Lauro Tyson so razmere podobne grški tragediji. Ljudje izgubijo igro zaradi svojih človeških slabosti in se prepustijo usodni igri bogov. Najverjetneje je mislila pri tem na ekonomsko mistiko Smithove »nevidne roke« in domala nezlomljivo vero ekonomistov v učinkovitost trga. Ugledna generacija povojnih ekonomistov, kot so bili Tinbergen, Samuelson, Tobin in Arrow, tržne institucije razume kot protisloven sistem, poznejša generacija, kot so Friedman, Lucas, Becker in plejada finančnih ekonomistov, pa je prepričana o nezmotljivosti trga. In tudi danes se vse teoretske polemike lomijo na tej razmejitveni črti vloge trga in države, ekonomije in politike, ki jo je že zdavnaj začrtal Keynes. Očitno je imel C. Kindlberger prav, ko je kot ekonomski zgodovinar obtožil ekonomiste, da nikoli niso dobro razumeli povezanosti ekonomije in politike, odvisnosti realnega gospodarstva in finančne ekonomije, predvsem pa usodne povezanosti biznisa z zaupanjem in tveganji. Finančni šoki in špekulativnost kreditov, nepremičninski trgi in odločitve podjetnikov so dejansko zunaj prevladujoče ekonomske teorije.
Pravzaprav je paradoksalno, kako najuglednejše ekonomske revije z akademskim zaostankom objavljajo slavospeve Irski in Islandiji, ali pa Latvi in Litvi, kako študenti Harvarda in Cambridgea že pet let zahtevajo reformo študija in opuščanje »avtistične ekonomike« in kako ugledni profesorji prek kolumn ali blogov drug drugemu razlagajo, kdo bolje razume abecedo ekonomije. Krugman je ekonomskemu zgodovinarju Fergusonu odčital lekcijo v New York Timesu, zakaj lahko imamo presežno varčevanje tudi pri obrestni meri, ki je dejansko enaka nič, in kako delati s starim Hicksovim modelom IS-LM. Spodbudno za interni teoretski dialog, katastrofalno za javni imidž ekonomistov. Krugman zato oznanja srednjeveški mrak makroekonomije. Stiglitz pravi, da je v krizi, ker je globoko spolitizirana in prepojena z lastno ideologijo. Lucas pa v ostri polemiki oboje označuje za nesmiselno karikaturo. Kdo ima prav? Nihče prav posebno.
Sedanja kriza je dejansko afirmirala keynesianski pristop vladnih spodbud, hitra reakcija centralnih bank pa ni ponovila starih napak velike depresije.
To so dokazi dobre in ne slabe kondicije ekonomske znanosti. Slabše kaže pri iskanju izhodov iz krize. Strastna polemika z Romerjevo, prvo vladno ekonomistko, ki je avgusta objavila analizo o uspešnosti Obamovega fiskalnega paketa, je v teh dneh dosegla vrhunec. Spet so v ospredju domala šolske dileme o uspešnosti fiskalne politike na račun monetarne, o hitrejši multiplikaciji večjih javnih izdatkov v razmerju z znižanimi davki, kar sodi v klasični key-nesianski arzenal. Nasprotna stran dokazuje neuspešnost paketa z višjo brezposelnostjo, kreditnim krčem, izrinjanjem zasebnih investicij in podobno. Toda težava je drugje. Fiskalne spodbude ne delujejo, če ni politično-ekonomskega zaupanja. Monetarni ukrepi ne prijemljejo, če ni resnejše reforme bančnega in finančnega sistema. In izhoda iz krize ne bo, dokler bodo podjetja velik del dobičkov kovala na finančnih trgih namesto v realni ekonomiji. Gospodarska rast ni rešitev. Ne potrebujemo več blaga, temveč nove zaposlitve, drugačno ekološko proizvodnjo in potrošnjo, predvsem pa novo socialno državo in pravičnejšo delitev bogastva.
Potrebujemo torej drugačno družbo in tej lahko ustreza samo nova ekonomska teorija. In morda zanjo potrebujemo tudi novo generacijo ekonomistov, ki mora na novo domisliti stare reči, namesto da o prihodnosti mislimo po starem. Verski skepticizem v tržno božanstvo bo pri tem končno merilo odrešitve. Z dobrodošlo Krugmanovo popotnico ali brez njega.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.