Janko Lorenci

Janko Lorenci

20. 5. 2010  |  Mladina 20  |  Kolumna

Ne poslušajte modrijanov

Kolateralna škoda tlečega konflikta s Hrvaško daleč pretehta tveganje, ki ga prinaša arbitraža

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_20.jpg

© Tomaž Lavrič

Premier Pahor se zagrizeno trudi, da bi rešil sporazum o arbitraži. Ne bo lahko. Vprašanje meje s Hrvaško je zapletena in vsestransko občutljiva mešanica.
Po svoje ji že dolgo posvečamo preveč pozornosti. Tudi zaradi svojih čustvenih sestavin se je polagoma osamosvojila, postala os naše zunanje politike in hkrati predmet tekmovanja med levico in desnico. S tem je samodejno še teže rešljiva. Spor je bolj kot mi kurila Hrvaška, do sosede zakompleksana, na spornem terenu napadalna. Vendar pri njej ne gre samo za običajno občutljivost do rodne grude ali morja; njena agresivnost se je hranila tudi s tem, da ima z mejnim vprašanjem v rokah močan adut za druge nerešene težave med državama.
Kakorkoli, s hrvaškim vprašanjem že dolgo ne znamo mirno živeti. Načeloma bi ga lahko zamrznili in ostali pri tem poljubno dolgo, v praksi pa je to težko, saj je preveč emocionalizirano in del naše notranje politike. Tudi hrvaškega napredovanja na spornem ozemlju (morju) nismo bili sposobni ustaviti. Sporazumeti s sosedo se prav tako nismo znali. Tako je vsaj od propada sporazuma Drnovšek-Račan edina realna možnost, da se meja določi, mejni spor konča, odnosi med državama pa uredijo, ostala arbitraža.
Stopicanje na mestu in nabiranje zamer na obeh straneh meje je pretrgal Pahor z blokado hrvaških pristopnih pogajanj. Premierovo solistično potezo so podprle vse stranke, nenadoma vse bojevite in polne občutka moči zaradi domnevnih prednosti članstva v EU. Za ostrino je bilo tudi ljudstvo.
Operacija je bila tvegana in naivna v pričakovanju, da bo Hrvaška v celoti popustila (nam priznala teritorialni dostop do odprtega morja). Soseda se ni vdala, EU je pritisnila nanjo in na nas. Končalo se je vendarle srečno, s popuščanjem obeh strani in sporazumom o arbitraži, majhnim zmagoslavjem politične treznosti. Za nazaj je mogoče reči, da se brez blokade ne bi premaknili ne Hrvaška ne Unija. Ta sunek je bil tvegan, a potreben. Zaradi izsiljevanja nam ni treba imeti slabe vesti že zato, ker smo ga nekoč čutili na lastni koži in ker se je z nasilnim širjenjem v zalivu izsiljevalsko vedla tudi Hrvaška. Vsakdo je pač skušal izkoristiti svoje prednosti. Pahor je imel kar dobro intuicijo in tudi nekaj sreče, da je Sanaderja zamenjala Kosorjeva.
Glede arbitraže je bilo povedano že vse bistveno. Je tvegana, a tveganje ostaja razumno (predsednik Türk). Dobili bomo mednarodno priznan dostop do odprtega morja (najverjetneje nekakšen dimnik po zgledu sporazuma Drnovšek-Račan) in nikakor ne bomo nehali biti pomorska država. Na slabše od sedanjega stanja ne moremo priti. Pri tem je jasno, da po mednarodnem pravu nikakor ne bi mogli dobiti neomejenega teritorialnega dostopa do odprtega morja, tudi če bi spet nadzorovali ves Piranski zaliv. Za to imamo preprosto premalo obale, hrvaško širjenje gor ali dol. Politiki in »strokovnjaki« so nas očitno pitali s prevelikimi pričakovanji. To se utegne maščevati na referendumu.
Če potegnemo črto, ni ne zdaj ne v dogledni prihodnosti videti nobene druge poti razen arbitraže, da bi izboljšali sedanje stanje, s katerim ni v Sloveniji zadovoljen nihče - razen nenadoma vseh nasprotnikov arbitraže. Ni videti razlogov, da bi Hrvaška čez čas postala popustljiva in velikodušna. Bo kdaj gospodarsko tako na kolenih, da si bomo lahko teritorialni dostop do odprtega morja kupili? Ga bomo izsilili z vojaškimi grožnjami ali vojno? Tudi tako ugodne arbitraže si morda ne bomo izposlovali nikoli več.
Če bo sporazum o arbitraži na referendumu padel, lahko resda znova uvedemo blokado - ne ratificiramo pogodbe o hrvaški pridružitvi Uniji. Toda ali bi zdržali oster pritisk Unije in Amerike? Ne bi ga, saj ga že pri prvi blokadi nismo. Ranljivi smo. In ko bi popustili, bi si izposlovali kvečjemu slabši arbitražni sporazum od sedanjega - če bi si ga sploh. Če bi vendarle vztrajali pri blokadi št. dve, bi zabredli v resne težave in še bolj zaostrili odnose s Hrvaško. V tem primeru bi nam, ob zatiskanju evropskih in ameriških oči, morda res začela nagajati pri plovbi v spornih vodah. Položaj bi lahko postal dramatičen.
Tisti, ki nasprotujejo arbitraži, počnejo to neznosno lahkotno. Trdijo, da je arbitražni sporazum slab, reševanje mejnega vprašanja pa bi, ker o rešitvi nimajo pojma, odložili ad calendas graecas. Bo že kako. Toda sreča pomaga junakom, ne bedakom.
Pri arbitraži nikakor ni pomembna samo meja, kakršno bi dobili z odločitvijo tretjega. Vsaj tako pomemben je kontekst nerešenega mejnega vprašanja.
Še naprej izkopana mejna sekira s Hrvaško nam prinaša same slabe stvari. Kvari medsebojne ekonomske odnose in trajno ovira naše gospodarsko prodiranje na jugovzhod. Zastruplja naše notranjepolitično prizorišče, redi populizem in spreminja patriotizem v nacionalizem. Kvari razpoloženje pol milijona vsakoletnih slovenskih turistov na Jadranu. Hrvaško, naravno zaveznico proti italijanskemu revanšizmu in v zgodovini našo edino prijazno sosedo, spreminja v nasprotnico in tako hudo slabi naš položaj v regiji. Varnost utegne v čedalje bolj negotovih časih, ko lahko raznese celo Unijo, znova postati zelo resna stvar.
Skratka, ureditev odnosov s Hrvaško bi vnesla več normalnosti v našo notranjo in zunanjo politiko in poskrbela za ustreznejše postavljanje prioritet. Spor s sosedo ne bi smel biti naš popek sveta. Fiksiranost na mejno vprašanje in hkratna nesposobnost spor rešiti nas delata bolj zaplankane, manj uspešne, manj varne.
Vsa ta kolateralna škoda tlečega konflikta s Hrvaško bi se po propadu arbitražnega sporazuma nadaljevala in stopnjevala. Ta škoda nedvomno pretehta tisto tveganje, ki ga prinaša arbitraža. Zato je odločitev zanjo toliko lažja.
Ljudstvo arbitražo za zdaj pretežno še podpira. Upajmo, da bo pri tem ostalo. Če bo arbitražni sporazum vendarle padel, bo padel predvsem zaradi krize, šibkega zaupanja v vlado, ki arbitražo ponuja, in nasprotovanja opozicije. Ta sporazumu nasprotuje zato, da bi škodila vladi, drugo je ne briga, čeprav nenehno govoriči o državnih interesih. Kar zadeva tri modrijane, smo lahko samo žalostni; v tem primeru malo mislijo in veliko čustvujejo, izgubljajo občutek za realnost in nastopajo, vsebinsko gledano, v imenu domoljubja tragikomično antipatriotsko.
Pahor je z arbitražnim sporazumom morda dosegel vrhunski dosežek svoje politične kariere. Čeprav je tvegal in v marsičem igral na slepo, mu gre za to priznanje. Zdaj je na tem, da igro dobi ali izgubi. Če jo dobi, bo to v korist vseh. Če jo izgubi, bo to hkrati njegov osebni poraz. Ironija je v tem, da svoj veliki dosežek ogroža tudi sam - s svojim nastopanjem jaz jaz jaz, s čudaškim odnosom do Janše, ki pooseblja nasprotovanje arbitraži, in nasploh z vsem kravalom in zmedo, ki ju ustvarja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.