Janko Lorenci

Janko Lorenci

8. 7. 2010  |  Mladina 27  |  Kolumna

Kapitulacija

Namesto bančništva bomo raje tesarili, šivali avtomobilske prevleke, kelnarili

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Ni naključje, da smo se spet znašli sredi enega izmed utrudljivih in nevarnih spopadov zaradi nacionalnega interesa, pojmovanega kot vprašanje, ali naj vitalni deli slovenskega gospodarstva ostanejo v domačih rokah ali ne. Tokrat je znova na nitki usoda naše daleč največje banke, NLB.
Nasproti si stojita dva jasno razmejena tabora - javnost in politika. Prvi tabor je odločno proti prodaji »srebrnine«, drugi je neodločen ali neodločnost igra, v glavnem pa je prej za prodajo kot proti njej. Z izbruhom krize si je nacionalni interes, dolgo zasmehovan ali ignoriran, pridobil nekaj več veljave; zanj se je npr. izrekel tudi predsednik Türk. Toda kriza deluje tudi v drugi smeri: kot dežurni izgovor za vse mogoče sporne poteze oblasti, tudi za prodajo NLB.
Brez podpore javnosti bi nacionalni interes že zdavnaj žalostno preminil - država bi uprizorila veliko razprodajo. Javnost se v tem primeru kaže kot bistveno pametnejša od tistih, ki ji vladajo. Ali drugače: v visokih nadstropjih naše družbe prebiva nemalo butalcev. Lahko jim rečemo tudi ljudje, ki razmišljajo neoliberalno ali pa so, kot bi rekel Kovačič Peršin, nekakšna anacionalna, svetovljansko-provincialna (psevdo)elita. Rastko Močnik jih ima za nesposobno plenilsko politburžoazijo.
Eden najznamenitejših izrekov te pisane bratovščine se glasi: ni pomembno, kdo je lastnik tega ali onega. S to izvirno slovensko domislico je nedavno na nacionalki spet enkrat postregel multiuporabni ekonomist Pezdir. Toda traparije o drugorazredni vlogi lastništva radi ponavljajo tudi mnogi politiki.
Z državo, kjer politika in stroka trdita, da lastništvo ni pomembno, je nekaj krepko narobe. Zakaj potem Amerika, Nemčija, Francija ... ljubosumno varujejo svoja velika podjetja in banke in kljub drugačni retoriki zganjajo protekcionizem? Dobički podjetij v tuji lasti se pretakajo k tujim lastnikom, taka podjetja praviloma postanejo podružnice z možgani in blagajno v tujini, njihov dolgoročni razvoj se ustavi, krize pa to še pospešijo. Močno tuje lastništvo slabi makroekonomsko stabilnost države, pa tudi njen celoten razvoj, saj se znanje in kapital, zbrana okoli velikih podjetij, množita počasneje, odtekata drugam ali pa sploh ne nastajata. Za prodanimi podjetji in bankami ostane trajna luknja. Slovenija svoje Nokie zlepa ne bo postavila na noge, morebiti izgubljenih Gorenj, Krk, NLB ... pa ne nadomestila. Še Kolinske ne bo, ostaja nam le Bavčar, aroganten, bogat in nedotakljiv.
Da lastništvo torej ni pomembno?
Prodaja NLB bi bila nepotrebna, nepopravljiva in nerazumljiva. To je tako, kot da bi Amerika prodala slabo polovico svojih bank. Če bi Obama to dopustil ali celo spodbujal, kot to počne naš ljubi Pahor, bi ga pri priči strpali v norišnico. Opravičilo za prodajo ne more biti niti sedanja stiska oziroma potreba po stabilizaciji javnih financ. Kaj ti pomaga, če jih pozdraviš, a ostaneš na pogorišču. Pri tem ne samo dr. Mencinger opozarja, da dokapitalizacija NLB sploh ni nujna. Skratka, močan je vtis, da se kriza oz. dokapitalizacija izrablja kot izgovor za prodajo NLB. Gre torej za še en strumen slovenski korak naprej na blaženi poti svetega trojčka neoliberalizma - privatizacije, deregulacije in liberalizacije.
NLB je seveda daleč od idealne banke, tako slaba pa spet ni. Zdajšnje težave si je nakopala predvsem z lahkomiselnim kreditiranjem. Vendar ni izgubila pameti nič bolj kot njen lastnik (država v času Janševega mandata) in celotno mednarodno okolje. Neposredni krivec za krizo je predvsem zasebni finančni sektor, ki je sproduciral umetno rast in si dal to dobro plačati. Proste roke mu je dala politika. Zasebna lastnina bank, raznih skladov itd. naj bi skrbela za njihovo treznost in umnost. Kriza je to zanikala.
Podobno je z NLB. Njene glavne težave se skrivajo v politiki. Nič ni narobe s tem, da je banka pretežno državna, saj zaradi pomanjkanja akumulacije še ne more imeti zasebnih domačih lastnikov. Narobe pa je, da naša politika ni dovolj suverena in pametna, da bi s privatizacijo počakala, dokler domače akumulacije ne bo dovolj, da v banki nastavlja slabe, povprečne ali vodljive vodilne ljudi, da slabo deluje nadzorni sistem. Kako naj NLB postane stabilna in prodorna, če že vsaj ducat let ne ve, ali bo samostojna, prodana, shirana v podružnico?
V političnih glavah glede nacionalnega interesa in tudi glede usode NLB še zmeraj vlada enaka godlja kot že dolgo. Desnica s častno izjemo SLS nenehno spreminja svoj odnos do tega vprašanja. Levica ni v bistvu nič boljša. Iz krize vleče zgrešene nauke, po glavi ji še naprej razgrajajo nauki naših mladoekonomistov in drugih neotov.
Za morebitno prodajo bodo izključno odgovorni in krivi vladajoča koalicija in njeni strankarski prvaki Pahor, Golobič, Kresalova in Erjavec. Dominantno vlogo med njimi igra premier Pahor, zamudniški pripadnik t. i. tretje poti oziroma tiste levice, ki je vneto pomagala uvajati neoliberalizem. Toda Clinton, Blair, Schröder so skrbno pazili, da so ostali gospodarji na domačih ekonomskih dvoriščih. Pahor pa se z debelo zamudo obnaša kot predstavnik tiste vzhodnoevropske periferije, ki je v skladu z nujnimi priporočili z evropskega zahoda in iz Amerike na hitro razprodala svojo »srebrnino«.
Premier je zelo nepredvidljiv, dvorezen, v nekaterih pogledih nevaren politik. V primeru NLB, kjer sicer spušča dvoumna sporočila, a prodajo v bistvu spodbuja, ga lahko ustavijo javni pritisk, deloma opozicija in posamezniki iz koalicijskih strank, zlasti pa poslanci njegove SD. Pahor, kakršen se kaže glede NLB in nekaterih reform (trga dela), svoji stranki dolgoročno bolj škodi kot koristi. Jemlje ji najpomembnejše - identiteto in verodostojnost. Če jo bo dokončno ukrojil po svoji meri in potem prej ali slej odšel, se bo sesula kot hiša iz kart.
Prodaja NLB (in drugih blue chipov) tujim lastnikom ali že resno razmišljanje o tem je škandalozno, zunaj vsake pameti. Kajti take prodaje pomenijo nič drugega kot zavestno slabšanje že tako slabe strukture naše ekonomske sfere - njeno primitivizacijo, blago rečeno. Bančništvu, ki je vendarle sofisticirana dejavnost, se, potem ko smo ga postavili na noge v socializmu, prostovoljno odpovedujemo v kapitalizmu. Namesto tega se bomo oprijeli preprostejših opravil - tesanja, šivanja avtomobilskih prevlek, gostinstva - in, Pahorjevi zmagovalci, strumno korakali v družbo, ki zahteva manj pameti in znanja in ki je nasploh bolj preprosta. Taki družbi je tudi preprosteje vladati.
Pri tem pa nenehno blebetamo o pomenu znanja, višji dodani vrednosti, izzivih prihodnosti. Pa še ene poštene banke ne upamo, ne znamo ali nočemo imeti. Kar prodali bi jo. Politika, ki počne take stvari, je bleferska, neumna, kratkovidna, ideološko zaslepljena, podkupljena, prek vsake mere občutljiva za smehljaje in pritiske iz tujine ali pa vse hkrati. Sicer si je to popolno odsotnost zdrave pameti težko razložiti.
Vsekakor gre za nesposobnost obdržati to državo v zahtevnih časih na spodobni razvojni stopnji. Razmišljanje o prodaji NLB je kapitulacija.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.