Janko Lorenci

Janko Lorenci

14. 10. 2010  |  Mladina 41  |  Kolumna

Na slepo

Negotovost je morda prevladujoče občutje sveta, zlasti pa Zahoda

/media/www/slike.old/mladina/kolumna.jpg

© Tomaž Lavrič

Kdaj se bo kriza končala, kako se bo, ali se sploh bo? Je naš gospodarski model izčrpan? Bo socialna država preživela? Bo šlo ljudstvo na barikade ali pa se zaprlo vase, postalo še bolj pasivno in posnemalo slabe vedenjske vzorce iz zgornjih plasti družbe? Bo vse pomembnejše gospodarstvo res pristalo v rokah tujcev, kot je pred dvema desetletjema prerokoval profesor Bajt?
Sedanji čas je čas negotovosti. Odprta so velika vprašanja ureditve, razvoja, pravičnosti, premeščanja svetovne moči, okolja. Iz teh velikih, skorajda abstraktnih vprašanj nastajajo majhna in se cepijo v negotovosti, bojazni, strahove neštevilnih posameznikov. Vse to se nekako sestavlja v zeit-geist.
Ta duh časa nam vsiljuje vprašanje, ali je zgodbe o uspehu dokončno konec in ali smo zdaj v celoti na napačni poti. Navdajajo nas občutja, ki v glavnem niso prijetna, čeprav so premešana s prebliski večnega optimizma ali pa tiščanja glave v pesek. V tem času znova spoznavamo, da niso družbene negotovosti, tesnobe in nevarnosti nič manjše od tistih, s katerimi nas straši mati narava.
Taka in podobna vprašanja ne mučijo samo nas. Negotovost je morda prevladujoče občutje sveta. To paradoksalno še najbolj velja za Zahod, še vedno najbogatejši del planeta, ki pa izgublja svojo prednost in se boji, da je v zatonu. Nekdanjo samozavest, kar oholost izrinjajo bojazni. Bolj ko se zaveda različnih prežečih nevarnosti, bolj je v dvomih o pravilnosti svoje osnovne poti, svojega modela liberalnega kapitalizma. To sicer ni nujno slabo, ker odpira prostor za popravke. A za zdaj je predvsem poln tesnobe in pod pritiskom krize po malem dvomi o vsem. Ima varnost prednost pred svobodo? Bodo svetu prihodnosti vladale prepletene krize - ekonomska, ekološka, socialna, prehranska ... in vojne nacij za preživetje? Ali demokracija polagoma odmira?
Vprašljivo postaja vse, tudi nekoč neomajno prepričanje o nenehnem materialnem napredovanju. Pomirjujoče prepričanje, da se bo otrokom godilo bolje kot staršem, vnukom pa še bolje, se je spremenilo v strah, da je zlato obdobje že za nami. Prihodnost se iz vira optimizma spreminja v vir bojazni.
Tako je zašel v težave tudi sam pojem kapitalizma. Sedanja kriza je v marsičem otrok neoliberalizma, ki je načeloma poražen, a se trdno oklepa vzvodov moči. Kapitalizem, neoliberalni še najmanj, ne more biti ureditev za večno - to bi nasprotovalo evoluciji, človekovemu intelektu in zmogljivostim narave. Kapitalizem ne zna živeti brez nenehne rasti, neskončna rast v končnem svetu pa ni mogoča. Sedanji tip kapitalizma zajeda eksistenco prihodnjih generacij. Vendar za zdaj nima jasne, na hitro izvedljive alternative. Tako se nadaljuje mrtvi tek med krizo, neoliberalnim kapitalizmom, ki jo je zakuhal, in željami po popravkih tega kapitalizma.
Po svoje smo spet na začetku. Človek ne zaupa več ne sistemom, ki jih ustvarja sam, ne naravi, ki ga obdaja. Pri tem napol priznava, da je za marsikatero grožnjo narave vsaj deloma kriv sam. Zato je po malem nesrečen, toda vztrajnost sistema (in človekove narave) je tolikšna, da odnosa do okolja ne spremeni radikalno, kot bi ga moral. To nazorno kaže segrevanje ozračja.
Slovenija je del te zgodbe Zahoda o negotovosti, izgubljanju samozavesti in nevedenju, kako naprej. Zdaj vemo, da smo v trajnejši krizi z negotovimi razpleti. V svojih slabostih nismo unikatni, toda nekatere so pri nas še posebej izrazite. Poudarjeno nas mučijo šibka pravnost, zanikrno izvajana privatizacija, huda politična razklanost, negativna selekcija, pomanjkanje dialoga ... To so stvari, zaradi katerih zaostajamo.
V krizi je ta slika postala jasnejša. Toda nobena od teh slabosti ni vzeta do konca zares. Zlasti ni priznano, da je naša kriza na najboljši poti, da postane ekonomska, psihološka, socialna, moralna - se pravi celovita družbena kriza. Da je torej nikakor ne morejo rešiti zgolj zategovanje pasu in parcialni ekonomski ukrepi, ki se jim daje zdaj ves poudarek. To priznanje (spoznanje) bi morala izreči predvsem politika in potem tudi ukrepati. Tega ne stori tudi zato, ker je sama pomemben generator te krize z mnogimi plastmi.
Novejša Slovenija doživlja tako splošno negotovost prvič. Proti koncu socializma je prihodnost zbujala podobno negotovost, a takrat se je verjelo vsaj to, da se lahko rešimo v boljši sistem - kapitalizem. Zdaj je večidel izgubljeno tudi zaupanje vanj. Niti ekološki strahovi niso bili še nikoli tako močni.
V vsej tej negotovosti doživljamo še krizo, znotraj obojega pa potrebno, a v bistvu neproduktivno fazo - samo golo kožo si rešujemo in torej podaljšujemo stare in nove zagate. Namesto jasnega priznanja vseh razsežnosti krize in načrta, kakšne in katere poti lahko vodijo iz nje, vladajo difuzna negotovost, zmeda in parcialni, pogosto površinski ukrepi.
Naraščanje napetosti, stavk, anomije je v takem stanju neizbežno. Še vedno pa je mogoče iti naprej z dialogom ali brez njega. Žal dialoškost ni slovenska odlika. Ultimativen dokaz tega je navsezadnje državljanska vojna, njen mirnodobni ekvivalent pa spopadanje med politično levico in desnico, čudna mešanica pajdašenja in spopadanja elit, neštevilni sosedski spori itd. Tolerantnost je majhna, decibeli imajo praviloma večjo težo kot argumenti.
Zaradi mnogih vsakdanjih primerov, otrplosti politike in pravosodja, pa tudi zaradi odsotnosti resnega dialoga se širi prepričanje množic o vsesplošni gnilobi vladajoče ureditve. Drugače ne more biti, ker je stanje slabo, o njem pa ne spregovorimo scela in odkrito. Zdaj je ogrožen celo socialni dialog. Sistem kot da trka ob meje svoje materialne in moralne vzdržnosti.
V vsej tej negotovosti in naraščajoči stiski se na eni strani krepita družbeni pesimizem in pasivnost, na drugi pa jeza in protestništvo. Morda je prav kombinacija krize, negotovosti in protestništva tisto, kar bo pripeljalo tudi do dialoga. Pritisk je pogoj za spremembe. Morda se bo iz krize, pritiska in dialoga rodilo obdobje večje angažiranosti, novega občutka za skupno in za solidarnost, morda celo kako novo gibanje ali stranka. Vedno bolj ogroženega se čuti tudi srednji razred in to utegne biti za tak pozitivni zasuk dobro.
Seveda pa je mogoča tudi nasprotna pot. V vsej Evropi se krepijo populisti in ekstremisti. V Nemčiji, ključni državi celine, naj bi bila ekstremistična kar petina volivcev. Hkrati 80 odstotkov Nemcev misli, da se je politika odklopila od njihovega življenja. Te številke so svarilo za vse.
Negotovosti s koncem te krize ne bo konec. Družbeni nemir je velik, stara nasprotja in anomalije ostajajo živi. Toda na velika neodgovorjena vprašanja bo treba prej ali slej odgovor vsaj zajecljati. Trdnih in nedvoumnih odgovorov pa zlepa ne bo. A najslabše je zdaj, ko nas vodijo prisile krize, ki je v celoti niti ne priznamo, in ko capljamo v prihodnost nemo, na slepo, brez orientirjev.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.