Janko Lorenci

Janko Lorenci

16. 6. 2011  |  Mladina 24  |  Kolumna

Nagoni in pamet

Najslabši možni razplet politične krize bi bil nastanek velike koalicije

/media/www/slike.old/mladina/kolumna_24.jpg

© Tomaž Lavrič

Pahor je za oblast sčasoma postal breme, za javnost rdeča cunja, za preudarno vladanje ovira. Trije padli referendumi so mu, enako kot vsej oblasti, prisolili zvenečo klofuto in ga prvič resno zamajali. Njegova zamenjava je zadnja priložnost za rehabilitacijo koalicije in vlade, boljše vodenje države in morebitno zmago levice na rednih volitvah. Toda sam se še vedno ima za najboljšega in torej nepogrešljivega.
Zares (in deloma LDS) je ravnal prav, ko je ostro zahteval njegov odhod. Brez ultimata bi Pahor preživel referendumski šok, koalicija bi životarila naprej, izgubila volitve in se najkasneje raztreščila takrat. Vsi njeni deli bi bili še šibkejši, kot so zdaj. Državi bi tako vladanje škodilo.
Toda tvegana igra z ultimatom je spodletela. Pahor hoče ostati premier, njegova stranka pa ga je podprla kot en mož. Če bo pri tem ostalo, si slabša položaj in izničuje možnost za svojo in zmago levice na volitvah leta 2012.
Za tako zmago bi moralo biti izpolnjenih nekaj pogojev.
Levica bi morala formalno ali neformalno ostati skupaj. Pahor mora oditi, naslediti ga mora boljši premier. Vladanje mora postati preudarnejše, koalicija mirnejša. Odpraviti je treba razširjeni vtis o dveh pravnih državah. Družbena klima se mora umiriti. Potrebno je tudi nekaj sreče, zlasti táko mednarodno dogajanje, ki bi omogočilo nadaljevanje gospodarskega okrevanja.
Vse razen zadnjega pogoja je najbolj odvisno od volje in zdrave pameti še vladajoče politike.
Prvemu pogoju se je trojček očitno že odrekel - Zares odhaja iz koalicije. Drugi visi v zraku: referendumski šok ni bil izrabljen za zamenjavo premiera. S tem je koalicija zamudila najboljšo in morda zadnjo priložnost, da se vrne v igro.
Pahor zdaj napoveduje glasovanje o zaupnici. Toda dogajanje ostaja zelo nepredvidljivo. Pri tem je položaj zagaten: država niha med ohromljeno, razpadajočo oblastjo, rušilno opozicijo, zastrupljeno družbeno klimo, nedokončano krizo in plašnim ekonomskim okrevanjem.
Začetek političnega razpleta bo morda prineslo glasovanje o zaupnici. Če to sploh bo.
Pahor zaupnice ne more dobiti, razen če ga podpre vsa sedanja koalicija in del opozicije. SNS mu je že nakazala podporo, toda od Zaresa in najbrž tudi LDS je ne bo dobil. Glasovanje o zaupnici bo javno in tako si premier ne more obetati niti odrešilnih glasov SDS in SLS. Če bi bilo glasovanje tajno, bi od njiju morda dobil nekaj taktične pomoči za preživetje.
Za Pahorja bi bil hud udarec, če bi bil po referendumski polomiji na hitro odpisan (če bi se SD pridružila zahtevi o zamenjavi premiera). Tej prvi nevarnosti se je izognil. Zdaj ga ogroža glasovanje o zaupnici.
Ne vemo, kaj mu hodi po glavi. Očitno pa se oblasti oklepa kot klop. Kakor ga je bilo treba pred tremi leti siliti, da premier postane, ga je treba zdaj siliti, da visoko funkcijo opusti. Zaupnica ga na smrt ogroža, zato se ji bo morda skušal izogniti. Sicer jo je napovedal, toda izjave spreminja kot kameleon barve. Zaupnico utegne nehigiensko odlagati v nedogled, čeprav bo pred sabo in javnostjo težko upravičil vztrajanje na položaju.
Nejasno je tudi, kaj se kuha v kolektivni glavi SD. Dokončno odločitev odlaga in se nagonsko zgrinja okoli voditelja. Nagoni so pogosto v sporu s pametjo. Vodstvo najbrž tuhta, koliko glasov bi stranki prinesle predčasne in koliko redne volitve, kaj bi pomenila manjšinska vlada s Pahorjem na čelu, kaj morebitna velika koalicija, ki jo po volitvah megleno ponuja Janša.
Hkrati ve, da bi Pahor glasovanje o zaupnici izgubil. To bi bila za SD najelegantnejša rešitev: ostala bi zvesta svojemu dolgoletnemu voditelju, a ga vendarle izgubila (se ga znebila), ker bi ga odslovili drugi. Če se bo Pahor zaupnice zagrizeno branil, pa je malo verjetno, da bi ga stranka v to prisilila.
Toda če glasovanje o zaupnici le bo in Pahor zaupnice po pričakovanju ne bo dobil, se bo stranka morala odločiti - ali nov predsednik vlade ali predčasne volitve. Poslanci bi že zaradi dokončanja svojega rednega mandata najbrž izbrali prvo možnost.
Pahorjeva zamenjava bi bila zadnja priložnost za morebitno rehabilitacijo in uspeh levice na volitvah prihodnje leto. Golobičeva stranka bi, čeprav ob zaupnici ne bo več članica koalicije, Pahorja pomagala odvoliti, novega premiera pa izvoliti. Enako velja za LDS. Najverjetneje bi se za novega premiera našel še kak dodaten glas. To bi bilo za novega premiera dovolj.
Tako bi se lahko sodelovanje trojčka nadaljevalo ali obnovilo - formalno ali neformalno. Pogoj za to bi bila tudi obetavno premiersko ime in vnaprejšnji tihi dogovor vseh treh strank. Mogoč pa bi bil tudi hiter ad hoc dogovor takoj po Pahorjevem padcu. Če bi se posrečil, bi bil to za trojček pogojno opravljen popravni izpit. Zanj bi bilo nujno, če naj bi bil smiseln, naporno nadaljevanje, med drugim opustitev pogubnih medsebojnih kregarij in izpolnitev prej zapisanih pogojev. Dober premier in bližajoče se redne volitve bi to morda lahko dosegli.
To bodo živčni dnevi. Če Pahor ne bo dobil zaupnice in tudi premierskega naslednika ne, nas bodo doletele predčasne volitve. Na njih bi skoraj zanesljivo zmagala SDS. Vrnila bi se avtokratska, omejeno sposobna, destruktivna oblast, ki se ji splošni interesi sladko fučkajo. Za to obstaja dovolj dokazov v prejšnjem in tem mandatu.
Toda tudi predčasne volitve se zdijo boljše kot to, da bi krmilo države okroglo leto vrtela oskubljena vlada pod Pahorjevo taktirko. Taka vladavina ne bi mogla prinesti drugega kot zmedo, slabšanje splošnega položaja, nadaljnjo slabitev SD. S tem bi se povečala verjetnost, da bi po rednih volitvah nastala velika koalicija.
To bi bil najslabši možni razplet. Združilo bi se vse najslabše iz malhe obeh partnerjev: avtoritarnost in makiavelizem SDS, prestreljenost obeh strank z lobiji, njun šibki posluh za pravnost itd. Dobili bi gnilo praktično izvedbo večinskega volilnega sistema. Stranki v veliki koaliciji, ki bi jo suvereno obvladoval Janša, se ne bi nadzorovali in dopolnjevali, ampak bi si razdelili plen. V sedanji koaliciji so se sicer trapasto mikastili, a si tudi gledali pod prste.
Povezali bi se še neoti z obeh strani. Voditelja sta si v tem pogledu podobna. Pahor je predstavnik preživele tretje poti, ki je v imenu socialnosti uresničevala neoliberalne dogme. SDS je med drugim zavrnila predlagano pokojninsko reformo in ponuja osebne pokojninske račune. To je značilno neoliberalen predlog v duhu nekdanjega Janševega zavzemanja za enotno davčno stopnjo.
Velika koalicija, manj odvisna od javnega mnenja, bi državi laže in dokončneje vtisnila neoliberalni pečat. Taka združba bi povečala družbeno apatijo, neoliberalizem pa živi prav od nje; odpor do politike, nezaupanje v ustanove, razkrajanje skupnega, izstopanje posameznikov in skupin iz družbe ... mu koristijo. Zaradi take preobrazbe bi neizbežno trpela tudi demokracija.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.