-
Črno ali belo
Belo ali črno je Annie, le da ne pojejo, ampak se trudijo, da ne bi bušnili v smeh. Zgodba je namreč tako tenka in prisiljena, kot da so jo res sneli iz kakega mjuzikla.
-
Leviatan
Kakšna je razlika med Bogom in demokracijo? Bog ljudi stalno testira. Testiral je Abrahama. Testiral je Joba. In oba sta strašno trpela: Bog ju je prisilil, da sta počela strašne, nore, nečloveške reči. Koljo (Aleksej Serebrjakov), ruskega mehanika z Barentsovega morja, ne testira Bog, ampak država, leviatanski birokratski aparat, ki pa izgleda in deluje kot sekularna verzija Boga, kot božje kraljestvo na zemlji.
-
Ex-Machina
Spomnite se, kako je Harrison Ford v Iztrebljevalcu uletel k nekemu tehno tajkunu, da bi testiral njegovo asistentko: je živa ali umetna? Mesena ali sintetična? Človek ali android? Pravo vprašanje je: ali je on sam človek? Kaj če je on sam android?
-
Petdeset odtenkov sive
Anastasia Steele (Dakota Johnson), alias Ana, revna in naivna študentka, še devica, sreča Christiana Greyja (Jamie Dornan), mladega magnata, vsemogočnega lastnika telekomunikacijske multinacionalke, ki jo hoče pofukati do bolečine. Kdor ni videl Tarantinovega filma Reservoir Dogs, bo mislil, da se tu zgodi nekaj takega kot v Madonninem štiklu Like a Virgin, toda vsakdo, ki ga je videl, ve, da je punca v Madonninem štiklu dejansko nimfomanka, ki ji “pravi” fukač omogoči, da jo zaboli kot “prvič”. Ko gledate film Petdeset odtenkov sive, glorifikacijo romantičnih klišejev, ki so obtičali v slaščičarni 19. stoletja, se ne morete znebiti občutka, da Ana le hlini, da je devica. V resnici je še huje: težko se boste znebili občutka, da se oba, ona in on, ves čas le delata, da jima je do seksa. K seksu so očitno spravili igralca, ki se niti drug drugemu nista zdela seksi. Lahko si predstavljate, kako seksi je potem šele film, v katerem se traparije, o katerih v romanu le berete, tudi vidijo, in v katerem tisto, kar naj bi se videlo, zatemnijo.
-
-
Paradoks nemške moči
Če ste videli film Smrtonosno orožje, potem dobro veste, kaj morate narediti, ko naletite na »norca«, ki grozi, da bo skočil s kake stolpnice: delati se morate, da ste še bolj nori od njega. Natanko to namreč stori policaj, Mel Gibson. Povzpne se na stolpnico, zleze k »norcu«, ki grozi, da bo skočil, in dahne: Zdajle bova pa skočila! Potem začne guncati afne, blazneti, noreti. Njegovo sporočilo je jasno: Ti misliš, da si nor, toda jaz sem še bolj nor od tebe! »Norec«, ki grozi, da bo skočil, se na smrt prestraši. Vsa »norost« ga v trenutku mine. Navsezadnje, pred sabo ima policaja, potemtakem Zakon, ki je še bolj nor od njega.
-
Pobeg s planeta Zemlja
V tejle ne ravno žmohtni, družinsko intonirani intergalaktični animaciji o malem astronavtu (Sašo Prešeren), ki skuša rešiti svojega ošabnega, napihnjenega, precej slavnejšega astronavtskega brata (Mirko Medved) in svet, soočen z “globalno” zunajzemeljsko nevarnostjo, se boste nasmehnili le ob kratkem črnobelem interludiju, ki zavojevalskim alienom pokaže, kako je življenje na neodrešljivi Zemlji nazadovalo – od simpatičnih, prijaznih, miroljubnih dinozavrov do pogoltnega, sebičnega, destruktivnega, gensko in klimatsko spremenjenega človeštva, ki vedno glasuje proti svojim lastnim ekonomskim, socialnim in kulturnim interesom.
-
Annie
Annie, reboot slovitega broadwayskega mjuzikla, ki ga je leta 1982 ekraniziral že John Huston, je bil eden izmed tistih filmov, ki jih je pred kratkim shekal in spiratiziral Kim Džong Un. Očitno je hotel čim prej videti to pravljično, srce parajočo, poskočno, spevno, v vse jezike prevedljivo dickensiano o mali siroti Annie (Oliver Twist?), ki tako navduši mogočnega, sebičnega, trdosrčnega magnata (Scrooge?), da jo posvoji. Toda nikar ne pričakujte komunistične revolucije.
-
Jupiter v vzponu
Lana in Andy Wachowski, ki sta nekoč ustvarila Matrico, skušata ustvariti nov svet, sestavljen iz dveh svetov, zgornjega in spodnjega.
-
Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju
Film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, sklepni del Anderssonove trilogije o “stanju človeštva”, je film o ljudeh, ki do kapitalizma nimajo več nobenega veselja. Vsi so smešni, a nihče se ne smeji. In prav tu je poanta: ljudje so najbolj smešni tedaj, ko ni razloga, da bi se kdo smejal – tedaj, ko umirajo.
-
Kingsman: Tajna služba
Kingsman, ki se začne s štiklom Money For Nothing (via Dire Straits), je spektakel, v katerem eksplodira rekordno število človeških glav. In pokajo tako kot steklenice šampanjca. Ali bolje rečeno: pokajo tako, kot da so steklenice šampanjca. In to je v popolni rimi z alarmantnimi podatki o ekonomski neenakosti, ki se poglablja, in elitah, ki vse bolj bogatijo, kajti glave, ki pokajo kot šampanjci, so prav privilegirane glave zgornjega odstotka – in njihovih varuhov.
-
Kako kupiš predsednika
Če ste spremljali svetovno prvenstvo v rokometu, ki se je odvrtelo v Katarju, potem ste lahko začudeno in presenečeno gledali, kako se je katarska reprezentanca, ki do sedaj na svetovnih prvenstvih ni imela še niti ene vidnejše uvrstitve (šestnajsto mesto je bilo doslej največ), prebijala iz kroga v krog, iz skupinskega tekmovanja v izločilne boje, iz četrtfinala v polfinale, iz polfinala v finale – in na koncu osvojila drugo mesto, srebrno medaljo. Nikar se ne čudite: presenetljivo ni to, da je katarska reprezentanca osvojila srebro, ampak to, da ni osvojila zlata. Zakaj bi prirejal svetovno prvenstvo, če potem ne zmagaš?
-
7. palček
Trnuljčica je na tem, da dopolni osemnajsti rojstni dan, ne da bi se zbodla. Če bi se do osemnajstega leta zbodla, bi kraljestvo padlo v stoletno temo, ledeno dobo, hja, hudo klimatsko spremembo. Toda pet pred dvanajsto se potem vendarle zgodi natanko to: vešča in njen “koristni idiot”, sedmi palček, poskrbita, da se vendarle zbode. In kraljestvo pade v ledeno dobo. S tole nemško animacijo, Disneyjem iz tretje roke, bi se strinjali le ameriški konservativci, ki trdijo, da klimatske spremembe niso produkt človeka, saj bi z veseljem pritrdili tezi, da če že, potem so klimatske spremembe nadnaravno, božje maščevanje za najstniško promiskuitetnost. Do klimatskih sprememb je prišlo zato, ker najstnice seksajo pred polnoletnostjo! Logično.
-
Še vedno Alice
Dr. Alice Howland (Julianne Moore), profesorici kognitivne lingvistike, ki zna z besedami, se zgodi najhujše: besede začne pozabljati. Sredi predavanja v odločilnem trenutku pozabi, kaj je hotela reči. Malce kasneje pozabi, kje je. Še malce kasneje pozabi, kako je ime sinovi punci. Ko zdravniki odkrijejo, da ima Alzheimerja, je jasno, da bo kmalu pozabila tudi to, kako je ime sinu (Hunter Parrish), obema hčerkama (Kate Bosworth & Kristen Stewart) in možu (Alec Baldwin).
-
Ugrabitev Michela Houellebecqa
Michel Houellebecq je literarni Charlie Hebdo: v svoji karieri je mnoge “karikiral” in en passant užalil, tudi muslimane, ko je leta 2002 izjavil, da je “islam najneumnejša religija.”
-
Birdman
Za Michaela Keatona je Birdman to, kar je bil za Johna Travolto Šund, za Mickeyja Rourka pa Rokoborec – druga priložnost. Priložnost za odrešitev. Priložnost za ponovno vstajenje. Keaton je blestel, se prelevil v globalnega zvezdnika, postal celo superjunak (Batman), potem pa omagal ter pristal v filmih, ki ga niso bili vredni, in kot glas v računalniških igricah, tako da se je zdelo, da bo tudi njegove vloge v igranih filmih kmalu prevzel kar računalnik. Toda če ne bi bil zvezdnik, ki je po strmem vzponu in strmem padcu kar klical po odrešitvi, ne bi nikoli pristal v Birdmanu, ki je prav to – film o nekdanjem zvezdniku, ki je po strmem vzponu strmo padel, tako da zdaj pripravlja odrešilni comeback.
-
Foxcatcher: Boj z norostjo
Družbena, ekonomska in socialna neenakost je nekaj patološkega, razredni zid je neprebojen, ameriški sen je le še iluzija, sporoča Foxcatcher, ki je tako morbidno leden, kot da je stanje, ki ga popisuje, zamrznjeno, nespremenljivo in večno. Tu imate Marka Schultza (Channing Tatum), proletarca, ki se fanatično predaja rokoborbi (čemu pa?), toda leta 1984 mu vendarle uspe – na olimpiadi osvoji zlato medaljo. Ne da to kaj spremeni – vrne se v svojo ruralno vukojebino, svojo podhranjeno telovadnico in sivino svojega deklasiranega življenja. Ko ga kakšna šola povabi, da učencem predava o svoji silni olimpijski izkušnji, dobi 20 dolarjev.
-
Danes Grčija, jutri Evropa
Ko je v Grčiji na nedeljskih parlamentarnih volitvah – pred nabito polnim globalnim stadionom – premočno, gladko in karizmatično zmagala Siriza, koalicija levice, si je levica oddahnila, vsem drugim pa je vzelo sapo. Najbolj moraste sanje Bruslja, trojke in neoliberalne kabale so se s tem dokončno udejanjile: Grki so izvolili pošast! Zmagalo je strašilo, ki so se ga vsi najbolj bali. Ali bolje rečeno: v svetu, v katerem naj ne bi bilo alternativ, je zmagala alternativa.
-
Žurerka
Ali lahko 60-letna hostesa spremeni življenje, začne znova in najde srečo, sprašuje francoska Žurerka.
-
Asteriks: Domovanje bogov
Najnovejši Asteriks – ne igran, ampak animiran (3D), posnet po sedemnajstem albumu (via René Goscinny & Albert Uderzo, se razume), ozaljšan s Pixarjevim animatorjem (Louis Clichy) – je v Franciji vzletel še pred izbruhom pegidskega “boja proti islamizaciji Zahoda”, toda zgodba o zadnji galski vasici, ki se še upira romanizaciji, bo marsikomu dvignila kocine, še toliko bolj, ker vsemogočni Julij Cezar (Aleksander Golja) sklene, da te nezlomljive vasice ne bo romanziral na silo, z invazijo in okupacijo, ampak z infiltracijo oz. kolonizacijo, potemtakem tako, da bo zraven te galske vasice postavil Domovanje bogov, luksuzni kompleks, v katerega bo naselil Rimljane, ki naj bi Galce zapeljali, spreobrnili in romanizirali z materialnimi dobrinami, razkošnim življenjskim slogom in nalezljivim “civilizacijskim” bliščem, kar bi mu morda celo uspelo, če ne bi vskočila Asteriks (Mirko Medved) in Obeliks (Iztok Lužar), pompozna stebra francoske kulture, varuha francoske identitete, ogrožene in karikirane kot tisočletno zlo, tako da ta galska vasica – magari nehote – izgleda kot alegorija Francije, ki se upira islamizaciji, in obenem kot alegorija muslimanske dežele, ki se upira pozahodnjačenju.
-
Escobar: Izgubljeni raj
Ko se naivni zahodnjak odpravi v kako eksotično deželo, kjer pričakuje, da bo izživel vse svoje fantazije, se mu vedno zgodi kaj hudega, strašnega, pogubnega. Običajno ga tam namesto raja pričaka torture porn (Krvavi motel, Turistas, Borderland ipd.).
-
Mamica
Ko Steve (Antoine-Olivier Pilon) in Diane (Anne Dorval) bušneta v burne in bučne verbalne vojne, izgledata kot zakonca iz filma Kdo se boji Virginie Woolf. Ko drug pred drugim bežita in se skrivata, izgledata kot zakonca iz Vojne zakoncev Rose. Toda Diane in Steve nista zakonca niti ljubimca, ampak več kot zakonca in več kot ljubimca – mati in sin. Č
-
Teorija vsega
Stephen Hawking, avtor slovite Kratke zgodovine časa, velja za človeka, ki se je najbolj približal skrivnosti nastanka vesolja. Za človeka, ki ve, kako je nastalo vesolje. Za človeka, ki pozna izvor vesolja. Saj veste: vesolje je samozadostno, nima ne roba ne meje, ne začetka ne konca, ampak samo je. “Kje je potem še prostor za Stvarnika?“
-
Vojna proti terorju 2.0
Baracka Obame na pariški multimilijonski »shod shodov« ni bilo – menda iz varnostnih razlogov. Lahko bi tudi rekel, da se shodov »belske solidarnosti« ne udeležuje, toda ko ga ni bilo, se je zdelo, kot da hoče reči: Vojna proti terorju me ne zadeva več! Tu jo imate! Zdaj se z njo ukvarjajte vi, Evropejci! Zdaj je to vaša stvar!
-
Poročna priča d.o.o.
Josh Gad bi se rad poročil, a nima nobenih prijateljev, kar pomeni, da nima poročne priče in svatov. Kevin Hart pa vodi podjetje, pri katerem lahko najameš poročne priče in svate. Iskreno rečeno, bolje bi bilo, če bi vodil podjetje, pri katerem lahko najameš vice in gage, no, humor. Tale komedija je namreč tako “manično” lenobna, da pozna le vice o gejih in ženskah, medtem ko zgodbo – kolikor je pač je – najame pri komedijah iz prejšnje dekade (Hitch, Lovci na družice, Stari, rad te imam ipd.), ki so jih vsi že pozabili, tako da so spet zrele za reciklažo.
-
Rio, ljubezen moja
Tale omnibus je korežiralo dvanajst režiserjev, med njimi tudi nekaj prestižnih, zato je še toliko bolj čudno, da izgleda le kot reklamni projekt brazilske turistične zbornice, saj nam Rio predstavlja kot optimistično in svetovljansko velemesto, v katerem se lahko zaljubiš, v katerem imaš kaj videti, v katerem lahko trčiš ob Vincenta Cassela, Vanesso Paradis, Johna Turturra in Harveyja Keitela, v katerem lahko snemaš filme, plešeš, poješ, ližeš sladoled, letaš z zmaji in prosto plezaš na oni velikanski križ, v katerem lahko nosiš nogometni dres, v katerem grešnike kaznuje kar morje in v katerem brezdomci komaj čakajo, da lahko zarajajo v fontani. Ja, Padilhova Elitna patrulja in Meirellesovo Božje mesto sta bila le fikciji.
-
Sodnik
Kaj je narobe s Sodnikom? Tole: ko ga gledate, imate stalno občutek (in res stalno!), da je posnet po scenariju, ki je izdelan po napotkih priročnika “Kako napisati scenarij in ga potem tudi prodati”.
-
Ritem norosti
Ko sta Michael Powell in Emeric Pressburger leta 1948 posnela virtuozne Rdeče čeveljčke, se jima ni niti sanjalo, kako vpliven film sta posnela.
-
Igra imitacije
Igra imitacije je moralka, ki nam v doživetem ritmu wikipedijskega gesla pokaže, kako je Alan Turing (Benedict Cumberbatch), genialni britanski matematik, kriptograf in logik, med II. svetovno vojno prebil kodo Enigme, nemškega šifrirnega stroja, ki je veljal za neprebojnega in nezlomljivega (Nemci so kodo, ki je imela 159,000,000,000,000,000,000 kombinacij, spreminjali vsak dan), kako je s tem vojno skrajšal za dve leti in rešil 14 milijonov življenj, kako je po vojni zaradi gejevstva padel v nemilost (dva britanska tajna agenta, Guy Burgess in Donald Maclean, sicer geja, sta leta 1951 prebegnila v Moskvo), kako so mu potem “panične” britanske oblasti dale na voljo dve možnosti, ječo ali “hormonsko terapijo” (kemično kastracijo), kako je potem izbral slednjo in kako si je kmalu zatem, leta 1954, vzel življenje.
-
Šuplje priče
Šuplje priče – no, Pulp Fictions – so slovenska gverilska, slowlywoodska, subtarantinovska farsa, ob kateri bodo lahko “pravi” Slovenci še enkrat premislili, koliko od tega, kar vidijo v “drugih” (priseljencih, “južnjakih”, “čefurjih”), je dejansko le v njihovih zblojenih, skriziranih, bolnih glavah.
-
Kako je umrl evropski sen
Po Evropi hodi pošast – pošast Sirize. Stebre evropske oblasti je zgrabila panika: kaj se bo zgodilo, če 25. januarja na grških parlamentarnih volitvah zmaga Siriza, koalicija levice, alternativa temu, kar Bruselj trdi, da je »prava pot«? Bo Grčija opustila evro in se vrnila k drahmi? Bo nemara zapustila Evropsko unijo? Grkom so začeli groziti ter jih strašiti s katastrofičnimi scenariji in apokaliptičnimi prerokbami: Grčijo čaka bankrot! Grčijo čaka stradanje! Grčija ne sme skreniti s prave poti! Grčija ne sme izvoliti Sirize! Če kaj, potem evropskim elitam – plus finančnim trgom in njihovim izterjevalcem, bonitetnim agencijam – ni do tega, da bi zmagala Siriza.
