Jure Trampuš
-
13. 11. 2015 | Mladina 46 | Politika
Številka 5044-3 danes ne pomeni veliko, a gre za pomembno podrobnost iz osamosvojitvenega časa. Tako je bil oštevilčen strogo zaupen dokument, povelje generala podpolkovnika Svetozarja Višnjića, v tistih jugoslovanskih časih poveljnika 5. vojnega območja, ki je vključevalo republiko Slovenijo. V strogem zaupnem povelju je general januarja 1988 poostril bojno pripravljenost enot Jugoslovanske ljudske armade in med drugim zaukazal, da morajo napisati »posebno politično-varnostno oceno za svoje področje odgovornosti, v kateri je potrebno registrirati in analizirati mogoča žarišča in pojave sovražnega delovanja, rušilnih in mirnih demonstracij, s ciljem, da enota ne bi bila varnostno presenečena in borbeno ogrožena«. Z drugimi besedami, tedanja JLA se je pripravljala na spopad v Sloveniji, tudi na uporabo vojske v primeru množičnih demonstracij civilistov. Del zaupnega dokument s številko 5044-3 je prekopiral praporščak Ivan Borštner, kopijo je izročil Davidu Tasiću, ta jo je dal Janezu Janši. Višnjićev dokument 5044-3 je pomenil začetek zgodbe o četverici.
-
6. 11. 2015 | Mladina 45 | Družba
Milan Kučan je star 74 let. Zadnji predsedniški mandat se mu je iztekel 23. decembra 2002, pred 13 leti. V politiki dejavno ne sodeluje več, če ga kdo kaj povpraša, pove svoje mnenje, novinarji z njim opravijo kakšen intervju. Na politični desnici ga imajo za udbomafijca, gospodarja v senci, človeka, ki z nevidno roko krmari Slovenijo. Gre za preganjavico, ki ima točno določen politični namen.
-
6. 11. 2015 | Mladina 45 | Politika
Slovenija ima že leta težave z razumevanjem demokracije, težave z razumevanjem pomena referenduma, instituta nadzora odločitev neposredno izvoljenih predstavnikov ljudstva. Leta so ga izrabljale politične stranke in v nekem trenutku so celo ustavni sodniki zahtevali, naj parlament natančneje določi, kdaj se pravica do referenduma lahko omeji. To se je pred dvema letoma zgodilo in po novem poslanci ne morejo zahtevati referenduma, pa tudi referendum je omejen, o nekaterih vprašanjih volivci neposredno ne smejo odločati.
-
30. 10. 2015 | Mladina 44 | Politika
ZDA so bile nekoč rasistična država, morda se to iz današnje perspektive zdi iracionalno, a v veljavi so bili rasistični zakoni. To se niti ni skrivalo. Veljal je recimo zakon o naturalizaciji, v izhodišču je bil sprejet že leta 1790, po katerem si lahko postal ameriški državljan, le če si bil »svoboden belec dobrega značaja«. Na začetku so bili tako izločeni ameriški Indijanci, sužnji iz Afrike, Azijci, državljanske pravice so imeli le dobri belci. Stvari so se potem spreminjale, po državljanski vojni so v zakon, ki je omogočal pridobitev državljanstva, dodali tudi »črne ljudi, ki izvirajo iz Afrike«. Na sodiščih so potekale prave intelektualistične razprave o tem, kaj pomeni bela in črna koža, kaj je z Japonci, so preveč rumeni, kaj je s Kitajci, Havajci. Sodniki so razpravljali, kaj so mislili, ko so napisali tak zakon, ali sta črna in bela točno določeni, kaj je potem z rdečo barvo, sivkasto, rjavo, bledo sivo. Mehičani so postali dovolj beli leta 1907, nekaj let kasneje tudi Sirci, kar je bila prelomna odločitev, saj so potem sodišča sprejela interpretacijo, »da so prebivalci Azije, s Sirijo vred, klasificirani kot beli«. Pravno-evgenično-legalistični rasizem se je končal leta 1952, ko je nov zakon prepovedal rasistično in spolno diskriminacijo v postopkih sprejemanja v državljanstvo. Kar se je zdela nekoč pomembna zakonodajna dilema, je z današnjega vidika, z vidika moderne družbe, ki upošteva človekove pravice in se zaveda pomena enakopravnosti, povsem absurdna razprava.
-
23. 10. 2015 | Mladina 43 | Politika
Ko je pred skoraj stotimi leti nemški sociolog Max Weber pisal o birokraciji, o njenem idealnem tipu, se mu je med drugim zapisalo, da je birokracija eden od najboljših in najbolj racionalnih modelov, na podlagi katerih se lahko organizira človekova dejavnost. Sistematičnost procesov, organizirana hierarhija in druge stvari so pomembne za vzdrževanje reda, maksimiranje učinkovitosti, prepričevanje protežiranja posameznikov. A to velja le v idealnih razmerah, te pa, kot vedo tudi znanstveni preučevalci družb, ne obstajajo. Preobsežna birokracija je grožnja svobodi, svobodni volji, ljudje so ujeti v »železno kletko« pravil in zakonov, ki jih izvajajo, ne glede na njihovo vsebino. Glavni namen birokracije, torej vzpostavljanja dobro delujoče družbe, se v tem primeru lahko obrne sam proti sebi, spoštovanje birokratskih načel in zakonov je pomembnejše od koncepta, za katerega so napisana. Birokratski aparat postane avtonomen sistem, katerega namen ni opravljanje prvotno zamišljenih nalog, temveč producira nove in nove naloge z edinim namenom osmišljanja svojega obstoja.
-
16. 10. 2015 | Mladina 42 | Politika
Zgodba o Mihi Turšiču, umetniku, ki gladovno stavka, pač ni zgodba o tem, kako naj bi se v vitanjskem Ksevtu šli kreativno računovodstvo, o čemer nas želi prepričati ministrstvo za kulturo. Pri tem, da ne bomo deležni očitkov o neuravnoteženem poročanju, obstaja možnost, da je bilo spornih 45.784 evrov z računovodskega vidika napačno zavedenih, a takšne sume bi moralo dokazati ali ministrstvo za kulturo ali za finance. Tega doslej ni prepričljivo storilo ne eno ne drugo.
-
9. 10. 2015 | Mladina 41 | Politika
Miha Turšič se ukvarja z umetnostjo v vesolju. Na prvi pogled je to bizarno, a samo tisti, ki je »slep«, ne vidi pomena kulturalizacije vesolja. Miha Turšič je bil še nedavno direktor Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju, a je odstopil in 1. oktobra začel gladovno stavko. Odkar je ministrstvo prevzela ekipa iz Kamnika, tako pravi, so se stvari zapletle, ministrstvo je tako rekoč ustavilo financiranje zavoda, govori o napačnih računovodskih izkazih, o neodgovornem ravnanju z javnimi sredstvi, o sporni obračunski dokumentaciji. Turšič vse obtožbe zavrača in odgovarja, da gre za cinizem oblasti, birokratsko politikantstvo, vsa javna sredstva naj bi bila porabljena za program zavoda. Pri stavki bo vztrajal, dokler se ne izpolnijo njegove tri zahteve: odstop državne uradnice, preoblikovanje Ksevta v nacionalno funkcionalno institucijo, povečanje sredstev državnega proračuna za kulturo na dva odstotka.
-
2. 10. 2015 | Mladina 40 | Politika
Še nedavno je veljalo, da raba rasističnega jezika ni družbeno sprejemljiva. Po Auschwitzu to ni več mogoče, so trdili nekateri, holokavst naj bi nas bil naučil človečnosti. Seveda je šlo za iluzije; kdor prebira spletne forume, to vidi. A danes rasističnega jezika ne govorijo le spletni anonimneži, ta jezik govorijo legalno izvoljeni predstavniki ljudstva. Recimo madžarski premier Viktor Orban, ki razpreda o Evropi za Evropejce in Madžarski za Madžare, ali češki premier Bohuslav Sobotka, ki zagovarja tezo, da bi morala Češka sprejeti samo begunce, ki imajo takšne vrednote in prepričanja, da se bodo takoj integrirali v tamkajšnji način življenja.
-
2. 10. 2015 | Mladina 40 | Politika
Ko nastaja ta članek, odločitev ustavnega sodišča uradno še ni znana. Vendar nekateri mediji (Dnevnik, Radio Slovenija) poročajo, da so ustavni sodniki, sicer s tesno večino, dovolili referendum o zakonski noveli, ki izenačuje pravice različnih parterskih skupnosti. Sedaj naj bi pisali samo še obrazložitve…
-
25. 9. 2015 | Mladina 39 | Politika
Je politična shizofrenija prava besedna zveza, ki bi lahko opisala, kaj se te dni dogaja na slovensko-hrvaški meji? Je boljši izraz sprenevedanje? Pragmatičnost? Strateško ravnanje? Humanost? Nesebična pomoč?
-
18. 9. 2015 | Mladina 38 | Politika
Številke so pretresljive. Od leta 2010 število prošenj za azil v Evropski uniji občutno raste. Predlani jih je bilo v vsej Evropski uniji vloženih 431 tisoč, lani 625 tisoč, letos jih pričakujejo več kot milijon. Daleč največ, skoraj petina prosilcev, je Sircev pa Afganistancev, ljudi, ki prihajajo s Kosova, iz Eritreje, Srbije, Pakistana, Iraka, Rusije, Ukrajine, od povsod, kjer divja vojna in kjer države kot tvorbe miru ne obstajajo. Večina jih odide v Nemčijo in na Švedsko, v teh državah najpogosteje podeljujejo status begunca in zagotavljajo največ subsidiarnega varstva. V povprečju je ta pravica v vsej Evropi podeljena slabi polovici prosilcev (46 odstotkom), pri čemer so najbolj širokosrčni Bolgari, Finci in Švedi, najmanj Madžari in Hrvati.
-
11. 9. 2015 | Mladina 37 | Politika
Okrajno ljubljansko sodišče je odločilo, da je zadeva Patria zastarala, stvar je zavržena, Janša, Krkovič in Črnkovič so bili neupravičeno v zaporu, po vsej verjetnosti bodo sledile odškodninske tožbe. Država je zaprla nedolžne ljudi.
-
4. 9. 2015 | Mladina 36 | Politika
Dimitrija Rupla je težko opredeliti, nekoč je podpiral levico, z leti, ko je postal modrejši, pravi danes, je postajal konservativnejši. Vseskozi je bil samosvoj, tako se je pred meseci znova dokončno razšel z Janšo, podobno kot je storil v času razhoda Demosa, ko se ni strinjal z Janševim mnenjem, da je treba »družbeno strukturo prestaviti na desno«. Kasneje je na to malce pozabil. SDS je zapustil zaprepaden, osupel je, kako se ravna z ljudmi, tudi nad tem, kaj se znotraj te stranke dogaja s kritiki Janeza Janše. Sedaj zase pravi, da je predvsem liberalec. A ne smemo se sprenevedati, Rupel se ni spremenil, v Sloveniji po njegovem še vedno vlada globoka država, mediji so katastrofalni, večina politikov nesposobna. Tudi danes bi, kljub vsemu, kar se je zgodilo z Irakom, in ne glede na to, da je to ameriško posredovanje zanetilo vojne v sosednjih državah, podprl napad ZDA na Irak. Vilensko izjavo bi podpisal še enkrat.
-
28. 8. 2015 | Mladina 35 | Družba
Če je nekoč veljalo, da ima univerza določeno mero avtonomnosti, je danes ta vedno bolj načeta. Izobraževanje je danes vedno manj »učenje za hojo po poti iskanja resnice« in vedno bolj dresura za učinkovito in konkurenčno sprejemanje temeljnih družbenih pravil. Vse to se dogaja zelo subtilno, a te stvari je mogoče prepoznati in poimenovati, tudi znotraj visokošolskega študija.
-
1. 7. 2015 | Družba
S Keithom Lowom sem se pogovarjal dan po tistem, ko je obiskal eno od slovenskih povojnih morišč. Bil je pretresen, a nikakor ne maščevalen; zgodovino, tako pravi, je treba obravnavati celovito, posledice povezati z vzroki, ne pa iz enega ali drugega obdobja vzeti posameznih delcev, ki učinkujejo kot prirejene resnice. Res je, morija po drugi svetovni vojni je nekaj popolnoma nedojemljivega, gorje premagancem, a začetek te morije se ni začel leta 1945. Maščevanje je le oblika, odgovor, poskus moralnega uravnoteževanja, četudi napačen. Vzrokov za maščevanje pa je bilo leta 1945 obilo.
-
1. 7. 2015 | Družba
Z Lukom Mescem smo se pogovarjali, ko so v Bruslju razpravljali o Grčiji. To počnejo vsakih nekaj mesecev. Krožijo katastrofični scenariji, politiki grozijo, obupujejo, a pri vsem tem gre, kot bi rekel Mesec, le za dolg boj levice za strukturne reforme, ne v Grčiji, pač pa v vsej Evropi. To, da je grška Siriza dvignila glas, le pomeni, da se je zbudila demokracija, ljudstvo, ki se upira nadnacionalnim in nedemokratičnim mednarodnim finančnim institucijam. Preprosteje, ki se upira kapitalu.
-
19. 6. 2015 | Mladina 25 | Družba
V nedeljo, 7. junija, je bila izredna seja vlade. Ministri so se ukvarjali s Telekomom in ponudbo finančnega sklada Cinven. Šlo je za prvovrsten politični dogodek, čas se je iztekal, na mizi je bilo veliko odprtih vprašanj.
-
19. 6. 2015 | Mladina 25 | Politika
Leta 1934 je Tone Brodar izdal knjižico o fašizmu. V njej govori o Mussoliniju, Hitlerju, o nevarnostih fašizma. Brodar je zapisal, da svetovni fašizem morda prireja boj proti ljudski bedi, hkrati pa ne more zakriti roparskega pohoda finančnega kapitala na proletarske življenjske interese. Zapisal je tudi, da fašizem ni zmanjšal brezposelnosti, ampak le število brezposelnih, saj je tisočim odvzel podporo. Brodar je še jezno dodal, kar sicer zveni zelo znano, da se je fašistična reorganizacija bančništva izvršila tako, da je država z ljudskim denarjem podprla finančne kapitaliste. Brodar knjižico, na naslovnici katere je narisana kobra s svastiko, končuje z mislijo, da je fašizem izraz slabosti finančnega kapitala, izraz strahu pred množicami, ne pa izraz njegove moči. Zver fašizma namreč ne bo zmagala in ne more ustaviti hudournika novih idej.
-
12. 6. 2015 | Mladina 24 | Politika
Pred enim letom je bil Miro Cerar simbol pametnega, umirjenega človeka. Bil je tisti, ki pozna odgovor na vsa vprašanja, še posebej, če so povezana s pravom in univerzalno etiko. Pisal je kolumne, razglabljal o etični podstati družbe, sestavljal pravna mnenja za te in one naročnike. To, da je pri tem dobro služil, ni motilo nikogar. Kadar se je parlament izgubil v pravnem blodnjaku, so ga poklicali na pomoč, da je med nasprotujočimi se določbami poiskal najboljšo pot. Mediji so ga imeli radi. Zaradi zadržanosti, odmaknjenosti, neškodljivosti ga je pustila pri miru politika. Miro Cerar se je obdal z avro nedotakljivega modreca. In v njej poduhovljeno užival.
-
5. 6. 2015 | Mladina 23 | Politika
Tam, v rosnih devetdesetih letih, pravzaprav že nekaj let prej, sta na Mladino s svojevrstnim predlogom prišla velika prijatelja Janez Janša in Igor Bavčar. Uredništvu sta predlagala, naj Mladina kot časopis podpre njuno nastajajočo politično stranko. Ker Mladina ni želela biti strankarski časopis, jima ni uspelo. Potem je nastala Demokracija, Janša pa od takrat ni več prestopil praga uredništva.
-
29. 5. 2015 | Mladina 22 | Politika
26. maja 1945 je bil v osvobojeni Ljubljani shod partizanskih sil. Zbrane je z balkona stavbe ljubljanske univerze nagovoril Josip Broz - Tito in napovedal, kaj se ima zgoditi (in kar se je že dogajalo) z domobranci in drugimi protipartizanskimi enotami, ki so med drugo svetovno vojno tako ali drugače sodelovali s premaganimi Nemci.
-
22. 5. 2015 | Mladina 21 | Politika
SDS in velik del politične desnice že desetletja sistematično načenjata mit o partizanskem junaštvu. Kar je pravilno – miti so junaške zgodbe, ne pa verodostojni popisi zgodovine, partizani so med drugo svetovno vojno in po njej v imenu revolucije storili množico zločinov, med njimi tudi poboje vrnjenih domobranskih enot. A pri tem delu niso bili edini. Tudi četniška, domobranska, ustaška, nacistična stran ima krvave roke. Janševa revizija zgodovine ne govori o tem, zanj je zgodovina enoplastna, preprosta. Janša (in pri tem nikakor ni edini) ne omenja, kdo je napadel Jugoslavijo, kdo je sodeloval z okupatorji, kdo je to deželo želel narediti nemško, kdo je organiziral transporte vlakov, na katere so se vkrcavali prisilno izseljeni Slovenci, ne omenja, zakaj je bil pomemben antifašizem, kakšno je bilo bistvo nacistične ideologije, kaj pomeni zločin kolaboracije, kakšno je njeno izhodišče. Njegov pogled na zgodovino je izrazito selektiven. Ne gre torej za spopad različnih zgodovinskih razlag, pač pa za politično željo po relativizaciji kolaboracije, ki naj bi bila taktična, strateška, prehodna, začasna, prisilna, nikakor pa naj ne bi pomenila brezpogojnega sodelovanja z nacističnim režimom.
-
22. 5. 2015 | Mladina 21 | Politika
Ko se je pojavila informacija, tako je poročal POP TV, da je bil zoper nekdanjega ministra Žigo Turka in njegovega nekdanjega vodjo direktorata za visoko šolstvo Boruta Rončevića vložen obtožni predlog zaradi zlorabe položaja, saj naj bi bil za tri izbrane zasebne fakultete razpis prirejen tako, da so le one lahko dobile koncesijo, je obtoženi bivši minister lahkotno tvitnil, da imajo očitno nekateri nekaj proti njemu. Hkrati je dodal, da se je iz politike umaknil in se s politiko ne ukvarjam več. »Vem le, da sem kot minister delal za blaginjo Slovenije in prav nič kaznivega.«
-
15. 5. 2015 | Mladina 20 | Politika
Petnajsti maj 1955 je bil za Avstrijce velik dan. Postali so svobodni, rešili so se vojaške uprave. Ustanovila se je Avstrija, nastala je Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP). Podpisnice ADP so bile štiri zmagovalne sile (Sovjetska zveza, Velika Britanija, ZDA in Francija), k njej pa so kot sopogodbenice pristopile še druge države, Jugoslavija, Češkoslovaška, Poljska …. Vsaka s svojimi interesi. Za Jugoslavijo, ki se je po vojni odpovedala ozemeljskim zahtevam na Koroškem, je bil med drugim pomemben 7. člen te pogodbe, ki določa pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji.
-
8. 5. 2015 | Mladina 19 | Svet
Nemčiji ne moremo očitati, da beži od svoje preteklosti. Ničkoliko državnikov se je opravičilo za zločine dedov in staršev. Ko je te dni Angela Merkel obiskala Dachau, je recimo govorila o »nedoumljivih grozotah« in o tem, da žrtev in dogajanja v nacističnih taboriščih ne smemo pozabiti.
-
24. 4. 2015 | Mladina 17 | Politika
Danes se zdi, da je Milan Kučan še vedno povsod, v SDS ga vsak dan omenjajo kot največjega krivca za vse, kar se je hudega zgodilo Sloveniji, zagovorniki razprodaje državnega premoženja pa ga slikajo kot utelešenje gospodarskega in moralnega propada. Milan Kučan v resnici ni predsednik že od decembra 2002, več kot ducat let. Tudi njegov Forum 21 je izgubil družbeno moč in vpliv, ki naj bi ga imel. Milan Kučan je v resnici nekdanji politik, ki svojih stališč ne spreminja, ki ga politika še vedno zanima, a bolj kot opazovalca. »Pripisujejo se mi stvari, ki naj bi jih počel, pa jih ne. Pa tudi želje po tem nimam,« pravi. Vseeno je zaskrbljen, temeljni problem Slovenije je, da nima strategije, da ne ve, kaj bi počela sama s seboj, brez pravih odgovorov pa postaja nesamozavestna država. Nekoč je bilo drugače.
-
17. 4. 2015 | Mladina 16 | Politika
»Še pokojniku ne dajo miru,« te dni govorijo desničarska socialna omrežja. »Ko je umrl M. Ribičič, so se takoj ustavili vsi postopki, a je kdo kaj spraševal Cirila? V primeru Zagožna je obratno,« so zapisali na Politikusu. »Pustite pri miru družino!«
-
10. 4. 2015 | Mladina 15 | Družba
Novinarsko častno razsodišče je samoregulativni organ, kar pomeni, da so ga ustanovili novinarji, člani Društva slovenskih novinarjev. Ti so del svoje avtonomnosti, svobode prenesli na skupino kolegov, ki presojajo, ali so poročali v skladu z novinarskim etičnim kodeksom ali pač ne. Razsodbe, mnenja razsodišča nimajo neposrednih pravnih učinkov, veljalo pa naj bi, da poskušajo krmariti vest novinarjev in urednikov, ko jih poleg novinarstva zanimajo gledanost, prodaja, klikabilnost, manj pa vprašanje javnega interesa ali družabnega pomena razkritega.
