Goran Kompoš

  • Goran Kompoš

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Kokoko!: Fongola

    Kongovska zasedba Kokoko!, ena od favoritinj lanske Druge godbe, na dolgometražnem prvencu izvrstno ulovi vse tiste adute, ki so jo v zadnjih dveh letih izstrelili na (evropska) festivalska prizorišča. V srčiki plošče utripajo karnevalski (poli)ritmi, DIY-rešitve z doma izdelanimi glasbili in uporniška energija s kinšaskih ulic, vse to pa s privlačnimi in poznavalskimi elektronskimi posegi spretno nadgradi francoski producent Debruit. Včasih pobudo prevzame elektronika klubskega izvora, včasih posodabljanje afriških tradicij in še večkrat subtilno križanje obojega, rezultat pa je plesna, poltično angažirana plošča, ki ponudi avtentično glasbeno izkušnjo sodobnih Kinšase in Konga. Več

  • Goran Kompoš

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Cassius: Dreems

    Ušesa ljubiteljev plesne glasbe so bila konec devetdesetih let usmerjena proti pariškim house mojstrom, ki so s klubsko dediščino in pop senzibilnostjo osvajali vrhove glasbenih lestvic. V ospredju burnega dogajanja je bila prijateljska tekmovalnost med dvojcema Daft Punk, ki je pozneje z vijugo v pop postal svetovna senzacija, in Cassius, ki je v naslednjem desetletju poniknil v pozabo. S povratniško ploščo je nato pred tremi leti neuspešno pokukal v (daftpunkovski) pop, z novo ploščo pa se je zdaj vrnil k prefinjenemu, igrivemu housu s svojih začetkov. Ker se je tik pred izidom smrtno ponesrečil eden od članov, se zdaj vsekakor zdi prav, da Cassius še zadnjič slišimo v njegovi najprepoznavnejši podobi. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Sebastijan Iskra

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Dogodki

    Vrtna (ob)bluesovska idila

    Ljubljančani smo še pred nekaj leti obupovali nad pomanjkanjem koncertov v poletnih mesecih, zdaj pa skoraj vsak dan lahko izbiramo med kopico dogodkov. Eno dejavnejših poletnih prizorišč je tudi letos klub Gala hala na Metelkovi oziroma njegov Letni vrt, prikupna urbana oaza, kjer se na odru vsak večer izmenjujejo glasbeniki in didžeji najrazličnejših profilov. Letos so svojo ponudbo obogatili tudi s koncertnim ciklom Intimno, v okviru katerega gostijo zanimive balkanske glasbenike, minuli ponedeljek niškega posebneža Dimitrija Simovića oziroma njegov – tokrat v trio razširjen – solistični projekt Dimitrije Dimitrijević. Težko bi si izmislili lepšo kombinacijo prizorišča, razpoloženja in glasbe. Več

  • Goran Kompoš

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    The Black Keys: ’Let’s rock’

    Uspeh, razprodani stadioni in turneje so v delovanje dvojca The Black Keys prinesli veliko rutine. Preveč. Zato sta si Auerbach in Carney vzela premor, se posvetila stranskim projektom in delu z drugimi glasbeniki, konec lanskega leta pa sta se za slab mesec brez producenta in velikih ambicij spet skupaj zaprla v studio in posnela deveto – precej ziheraško – ploščo. Z vrnitvijo k surovejši kombinaciji bobnov, kitare, rifov in h klasičnemu, garažnemu blues rocku, vračata upanje starejšim fenom, hkrati pa zaradi pop oblike in senzibilnosti nove skladbe niso prezahteven zalogaj za njuno mainstreamovsko občinstvo. Soliden kompromis in potrditev tega, da je dvojec očitno dobil svež zagon. Več

  • Goran Kompoš

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Drago Ivanuša: La Bête Humaine

    Skladatelj, harmonikar in pianist Drago Ivanuša je eden naših najdejavnejših glasbenih ustvarjalcev. Redno sodeluje z gledališčniki, koreografi, filmarji in glasbeniki različnih pedigrejev, zdaj pa je posnel še solistično klavirsko ploščo La Bête Humaine, za katero je navdih našel v istoimenskem filmu Jeana Renoirja iz leta 1938. Občutek tesnobe, ki je takrat zaradi bližajoče se vojne ohromil Evropo, z natančnim, poznavalskim križanjem (avantovskega) jazza in klasične glasbe – deloma po naukih mojstrov Charlesa Mingusa in Billa Evansa – poveže z negotovostjo sedanjega časa in to virtuozno ujame v menjavah tempa in razpoloženj. Plošča za klavirske sladokusce in še en izvrsten vpogled v širino Ivanuševega ustvarjanja. Več

  • Goran Kompoš

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Thom Yorke: Anima

    Urnik Thoma Yorka je zdaj, ko je dopolnil petdeset let, verjetno bolj natrpan kot kadarkoli doslej. Potem ko je pred tremi leti izdal zadnjo ploščo z matično zasedbo Radiohead, sta najprej sledili obsežni svetovni turneji, konec lanskega leta pa je veliko pozornosti pritegnil s prvim soundtrackom za celovečerni film, rimejk horor klasike Suspiria. Aprila je francoski sestrski klavirski duo Katia and Marielle Labeque premierno izvedel njegovo prvo klasično skladbo. Začele naj bi se tudi priprave na prihodnje leto, ko bo Radiohead proslavil dvajseto obletnico izida prelomne plošče Kid A, ki je končala na vrhu številnih lestvic najboljših plošč prejšnjega desetletja. Zdaj pa je Yorke našel čas še za to, da je posnel tretjo solistično ploščo. Ta ne kaže nobenih znakov tega, da je z njo hitel. Celo nasprotno – Anima je brez dvoma najbolj dodelana Yorkova solistična plošča doslej. Več

  • Goran Kompoš

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Dogodki

    Plavajoči synthpop

    Ponedeljkov koncert domačih sintpoperjev, skupine Futurski, je bil obarvan turistično; vrhunec turistične sezone, nastop na Ljubljanici, eni najbolj priljubljenih turističnih točk v prestolnici, in za nameček predstavitev kvartetove nove plošče Emotional Tourist. Turistov nismo preštevali, je bilo pa med nekaj sto obiskovalci verjetno več domačinov, ki so tja prišli, da bi preverili, kako v živo zvenijo skladbe z druge (male) plošče – sodeč po obiskanosti koncertov – zelo priljubljene zasedbe. Bilo je sentimentalno, celo nekoliko osladno, naravnost za turistične razglednice, toda narejeno z občutkom: nikoli čez mero dobrega okusa. Več

  • Goran Kompoš

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Bruce Springsteen: Western Stars

    Springsteen pri devetinšestdesetih ne kaže nobenih znakov upočasnjevanja. Po prejšnji plošči izpred petih let sta za njim dve (razprodani) turneji, (bestseler) avtobiografija, hit predstava na Broadwayu in zdaj še nova plošča, ki po vsej tej pozornosti zveni kot Bruceova tiha, nevpijoča, intimna kontemplacija. Tokrat iz svojih izmišljenih likov ne dela junakov. Postavi jih na obrobje ameriškega zahoda, kjer z iskrenostjo prisluhne njihovim zgodbam, ki jih spremljajo cinematični, orkestralni aranžmaji z okusom po ameriškem baladnem pop folku s konca šestdesetih. Plošča, s katero Springsteen iz svojega rokava potegne še enega aduta. Več

  • Goran Kompoš

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Earth: Full Upon Her Burning Lips

    Nosilni steber izraza kultnih dronerjev Earth so že od začetka razvlečeni, hipnotični in predvsem do milimetra natančno ukrojeni kitarski rifi Dylana Carlsona. Od druge inkarnacije zasedbe na začetku novega tisočletja pa nosijo skoraj enako težo še prostorni ritmi bobnarke Adrienne Davies, ob Carlsonu članice benda z najdaljšim stažem. Dvojec je že s prejšnjimi izdajami širil izraz s pomočjo gostujočih glasbenikov, zato ni presenetljivo, da se je z novo ploščo, s katero je vstopil v trideseto leto delovanja zasedbe, odločil predstaviti v svoji najelementarnejši različici. S slečeno zvočno podobo, zaradi katere dialog obeh osrednjih članov zasedbe postane še bolj luciden in bogat kot v preteklosti. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Maša Gojić

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Dogodki

    »Horror glasba na rižu«

    Kolektiv Stiropor, ki skrbi za apetite fenov drznejšega konca (plesne) elektronike in beatsov, v promocijo svojega dogodka Small But Hard Invasion prejšnji petek v klubu Channel Zero na Metelkovi ni vložil prav veliko napora. Verjetno tudi zato, ker mu je bilo že vnaprej jasno, da je glasba, za katero je tokrat angažiral japonska samuraja DJ Die Soona in DJ Scotch Bonneta, preprosto preveč bizarna, ekscentrična in prezahtevna za to, da bi lahko nagovorila širše občinstvo. Ja, oba producenta in didžeja nagovarjata butične poslušalce. Ampak po koncu njunih nastopov je bilo enako jasno tudi to, da je tokratna japonska invazija v klubu Channel Zero zagotovo poskrbela za najbolj svež in zabaven petkov dogodek v Ljubljani. Več

  • Goran Kompoš

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Cate Le Bon: Reward

    Valižanska kantavtorica Cate Le Bon se je po prejšnji plošči Crab Day (2016) umaknila na severnoangleško podeželje in se tam posvetila rezbarjenju, kiparjenju in ustvarjanju novih skladb. Zato ni presenetljivo, da te močno zaznamujeta temi osamljenosti in izoliranosti, ki pa v izvedbi Le Bonove kljub melanholični podstati poslušalca poneseta. Deloma zaradi lahkotnih neopsihedeličnih aranžmajev, ujetih v klasično folkovsko obliko skladb iz zlatih sedemdesetih let, deloma zaradi prikupne melodičnosti, skozi katero tudi na tiste najbolj travmatične trenutke plošče posije žarek optimizma. Več

  • Goran Kompoš

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Skepta: Ignorance Is Bliss

    Skeptova prejšnja plošča Konnichiwa (2016) je bila hit. Oborožena s kopico uspešnic se je znašla tik pod vrhom britanske lestvice albumov, si pridelala nagrado mercury za najboljšo britansko ploščo in zvok grima še bolj približala severnoameriškim hiphoperjem. A bila je predvsem britanska plošča; z njo je Skepti z odkopavanjem (svojih) grimerskih korenin uspelo ujeti motiv sodobnega Londona in tamkajšnje hiphop skupnosti, za ustvarjanje navdihniti grimerski podmladek in prepričati britansko glasbeno industrijo, naj talente začne novačiti med domačimi glasbeniki. Kakšna je lahko naslednica ali celo presežek plošče, ki je bila deležna tolikšnega odziva in tako hvaljena? Zdi se, da severnolondonski MC in producent temu ni posvečal pretirane pozornosti. Raje si je vzel čas za to, da je z novo ploščo izklesal novo, samostojno zgodbo. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Dogodki

    Turbo trap?

    Petkov nastop najpopularnejšega hrvaškega raperja Vojka V v napolnjenem Kinu Šiška je bil že njegov tretji na naših odrih v zadnjega pol leta, in sodeč po njegovi pripombi, tudi najboljši. No, ker se je s tem pohvalil že nekje okoli tretjega komada, ga je bilo treba vzeti z nekaj rezerve. Ja pa obenem res, da si stvari v življenju in karieri tega štiriintridesetletnega splitskega emsija in producenta v zadnjem letu sledijo s svetlobno hitrostjo. Vse po zaslugi plošče Vojko, za katero je letos prejel kar tri najpomembnejše hrvaške glasbene nagrade Porin, med drugim tudi za album leta. Po kriteriju priljubljenosti in glede na vročični odziv občinstva na petkovem koncertu, ki je skupaj z Vojkom prepevalo njegove refrene, vsekakor upravičeno. Več

  • Goran Kompoš

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Carly Rae Jepsen: Dedicated

    Po skupni turneji s Katy Perry in štiri leta po plošči E•MO•TION, ki jo je marsikdo razglasil za enega največjih pop presežkov tega tisočletja, se kanadska zvezdnica Carly Rae Jepsen vrača s četrto ploščo. Tudi na tej – s četico hitovskih producentov in piscev pesmi – ostaja zvesta romantičnim najstniškim popevkam in formatu lahkotnega radijskega popa, po novem v sodobnejši in še bolj obrtniško dodelani preobleki. Sintpopa z okusom po osemdesetih letih je zdaj le še za vzorec, namesto tega pa veliko večjo vlogo dobijo igrivi diskoidni EDM-ovski aranžmaji. Verjetno premalo pompozno za to, da bi se Carly Rae Jepsen prebila v prvo vrsto pop div, zagotovo pa bo plošča med poletnim potepanjem krajšala čas marsikateri družinici. Več

  • Goran Kompoš

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    balans: a vam je jasno

    Ob poslušanju tretjega dolgometražca zasedbe balans se porodi domneva, da ga je ljubljanski dvojec precej verjetno izoblikoval na podlagi izkušenj, ki jih je pridobil z nedavno udeležbo na Klubskem maratonu Radia Študent in festivalu Ment. Predvsem prvo polovico plošče zaznamujejo kompaktni, postpunkovski komadi z okusom po zlatem obdobju Madchestra. Druga polovica ponudi uravnoteženje v prepoznavnejši, psihedelični, mistični noisepopovski podobi, značilni za newyorške glasbene posebneže z začetka tisočletja. No, dvojec oba dela plošče lepo poveže z lo-fi estetiko, dadaističnimi, humornimi in angažiranimi besedili in s še večjim pogumom pri raziskovanju svojih inštrumentov in glasov. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Dogodki

    Genialni šovmen

    Benjamin Clementine, angleški glasbeni posebnež, pevec, pianist in skladatelj, je pri nas prvič nastopil pred poldrugim letom, ko je v napolnjenem Kinu Šiška predstavljal svojo drugo ploščo I Tell a Fly. Ker je to (za zdaj) njegova zadnja plošča, nas je nedavno nekoliko presenetila napoved o njegovem ponovnem obisku naših odrov. Še bolj zato, ker naj bi se koncert zaradi intimnejše narave akustičnega nastopa z godalnim kvintetom zgodil v Cvetličarni. Na koncu so organizatorji zaradi velikega zanimanja koncert prestavili v Kino Šiška, kjer je Clementine spet nastopil v polni dvorani. In najbrž bi jo napolnil tudi, če bi tam spet nastopil že prihodnji mesec. Ja, ko enkrat v živo slišiš njegov osupljivi glas in vidiš njegovo teatralno, enigmatično odrsko prezenco, se priložnosti za to, da ju ponovno izkusiš, preprosto ne moreš upreti. Več

  • Goran Kompoš

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča

    Shekuza: De Sica

    Miha Šajina alias Shekuza, ki ga širše občinstvo pozna kot klaviaturista rock posebnežev Moveknowledgement in kot neutrudnega techno didžeja, s svojim solističnim prvencem zdaj nagovarja predvsem elektronske sladokusce. Čeprav se s ploščo De Sica poznavalsko loti raznoterih elektronskih slogov, tudi tistih prikrojenih za plesišča, se dobršen del njenega šarma namreč skriva v sami zasnovi, ki je v celoti osredinjena okoli vijačenja in delikatnega oblikovanja zvoka z modularnim sintetizatorjem. Sta pa Shekuzov zahtevni in zamudni študij inštrumenta ter njegovo podrobno poznavanje sodobnih elektronskih smernic hkrati dobra razloga za to, da plošča ne bo zapihala le na duše elektronskih piflarjev. Več

  • Goran Kompoš

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča

    Holly Herndon: PROTO

    Umetna inteligenca tudi v svetu glasbe že dolgo ni več novost. Od prvih računalniško ustvarjenih kompozicij pred več kot pol stoletja smo dosegli stopnjo, ko je najnovejša tehnologija z analizo ogromne količine zbranih podatkov postala tako rekoč sestavni del ustvarjanja generičnih mainstream hitov. Čas, ko bo UI sposobna povsem izločiti človeški dejavnik, je vse bližji. O filozofskih, pa tudi povsem praktičnih vidikih tega trenutka se na svoji novi, tretji plošči sprašuje ameriška elektronska skladateljica Holly Herndon. Ta je ploščo zasnovala v sodelovanju z UI-sistemom, ki ga je v zadnjih treh letih razvila skupaj s še z dvema programerjema in ga ljubkovalno poimenovala Spawn. Gre za sistem, ki je sposoben skoraj popolne avtonomije, zato plošča ponudi nekaj osupljivih trenutkov. Ker pa ga je glasbenega jezika naučila Herndonova, končni rezultat vendarle ni bistveno drugačen od tega, kar je prodorna glasbenica ponudila na prejšnjih ploščah. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura

    Soočenje klavirja in kitare

    Koncertni cikel Džez pri koritu pod okriljem KUD Mreža je bil skoraj desetletje priljubljeno zbirališče ljubiteljev jazzovske in improvizirane glasbe. Njegova ekipa se je leta 2015 nato zaradi različnih okoliščin poslovila od stalnega prizorišča v klubu Menza pri koritu, cikel preimenovala v FriForma, svoj z (avdio)vizualnimi umetnostmi nadgrajeni program pa v obliki koncertov, performansov in umetniških rezidenc začela izvajati na številnih drugih prizoriščih. Da je ta tudi pod novim imenom ostala zvesta poslanstvu predstavljanja drznih (glasbenih) vsebin, je bilo jasno tudi minuli torek, ko je FriForma z dvojnim koncertom premierno gostovala v klubu Cankarjevega doma. Najprej je mednarodna zasedba Ahmed, sestavljena iz uveljavljenih posameznikov, z jazzovsko (de)konstrukcijo na novo osmišljala pomembne glasbene nauke ameriškega skladatelja in basista sudanskih korenin Ahmeda Abdula-Malika. Nato pa sta v prosto improviziranem setu moči združila še skladateljica in pianistka Kaja Draksler ter nizozemski kitarist Terrie Hessels, sicer soustanovitelj tudi pri nas zelo priljubljenih eklektičnih anarhopankerjev The Ex. Več

  • Goran Kompoš

    10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Plošča

    Amon Tobin: Fear in a Handful of Dust

    Tisti, ki so upali, da se bo kultni elektronski mojster osem let po avant(uristični) plošči ISAM – z njo je obredel vse najpomembnejše elektronske festivale, pa tudi eminentne institucije, denimo sydneyjsko operno hišo – vrnil h glasbi, s katero je na prelomu tisočletja zaznamoval smernice vplivne založbe Ninja Tune, so se ušteli. Že na prvi posluh je namreč jasno, da ostane zvest vrhunski zvočni arhitekturi s predhodnice. Toda če smo na tej občudovali Tobinove tehnične sposobnosti, z novo ploščo razpre osupljivo paleto kompleksnih, introspektivnih razpoloženj. Fear in a Handful of Dust je Tobinova daleč najbolj emotivna plošča, pri čemer pa je treba vedeti, da svojih čustev ne nosi na rokavu. Doslej elektronski presežek leta! Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Dogodki

    Noise rock proletarci

    Level Up si je s koncerti, ki jih zadnji dve leti približno enkrat na mesec pripravlja v klubu Channel Zero na ljubljanski Metelkovi, upravičeno pridelal zaupanje glasbenih entuziastov. Čeprav praviloma gosti – vsaj med širšim občinstvom – manj prepoznavne bende, je zdaj že očitno, da so organizatorji zelo pozorni na to, koga povabijo. Tudi če benda (še) ne poznate, ste lahko prepričani, da boste skoraj zagotovo doživeli zelo dober koncert. Nič drugače ni bilo minulo nedeljo, ko se je cikel za enkratno priložnost preimenoval v Level 50 in se s to gesto pridružil pobudi Scena podpiše, s katero so številni producenti kulturnih dogodkov ob petdesetletnici Radia Študent izkazali priznanje njegovi vlogi na domači neodvisni in alternativni sceni. Ozvočenje v nedeljsko polnem klubu so najprej suvereno ogreli v domačem podtalju uveljavljeni glasbeniki, zbrani v novi alter rockovski zasedbi Body Says No, njegovo kapaciteto pa so na stresen test nato postavili še bostonski hrupni rockerji Kal Marks. Slabo se je končalo le za mikrofon podivjanega frontmana. Več

  • Goran Kompoš

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Plošča

    Sunn O))): Life metal

    Pomemben čar kultnih seattelskih drone metalcev so nedvomno koncerti, na katerih v polnosti začutimo fizično potentnost njihovih masivnih rifov. Ni naključje, da sta si osrednja člana zasedbe novo ploščo zato želela posneti s cenjenim tonskim mojstrom Stevom Albinijem, ki slovi po tem, da je na posnetke sposoben ujeti gole esence bendov. Ta je Sunn O))) zato, da je ujel srčiko njegovega zvoka, posnel na magnetofonski trak. Plod tega je plošča, ki ponudi občutek, da stojite neposredno pred ojačevalci in glasnim ozvočenjem zasedbe. Ja, v ospredju so spet osupljive brneče kitarske plasti, dobi pa izraz tokrat še simfonični prizvok, za katerega sta poskrbela čelistka Hildur Guðnadóttir in organist Anthony Pateras. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Dogodki

     Postrockovska katarza ...

    V Kinu Šiška so v zadnjem mesecu močno zapihali na duše privržencev kitarskih muzik. Začelo se je z bluesovskimi vragolijami Jona Spencerja in njegovega novega benda, nadaljevalo s stoner ritualom zasedbe Sleep, prejšnji petek pa so po štirih letih tam spet nastopili kultni japonski postrockerji Mono. Trije unikatni bendi, trije vrhunski (in razprodani) koncerti. Vsaj pri Monu pa tudi zamujena priložnost za to, da organizatorji njegovega koncerta niso prestavili v zgornjo, večjo dvorano. Ne le zaradi velikega zanimanja, temveč zato, ker bi kvartetova razširjena zvočna paleta, ekstremnejša in kompleksnejša dinamika ter še bolj epska podoba skladb z nove plošče Nowhere Now Here na velikem odru lažje zadihale. Več

  • Goran Kompoš

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Plošča

    The Matthew Herbert United Kingdom and Gibraltar European Membership Referendum Big Band: The State Between Us

    Ime benda pove skoraj vse: Matthew Herbert, britanski producent, skladatelj in aktivist, se je z novo ploščo lotil vprašanja brexita. Ali še raje svoje britanske identitete, z zvokom ujete med pripravo angleškega zajtrka, demontažo Fordove fieste, korakanjem okoli rezidence britanskih premierov, raznimi političnimi shodi in še kopico brexitovskih referenc. Ambiciozna plošča, izrazno ujeta med jazzovskim swinganjem in subtilno elektroniko, zagovornikov izstopa verjetno ne bo spreobrnila, bo pa morda komu dala še en povod za vnovičen razmislek. Več

  • Goran Kompoš

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Plošča

    Apparat: LP5

    Sascha Ring že skoraj dve desetletji sodi med najbolj cenjene nemške elektronske producente. Na klubsko sceno so ga na prelomu tisočletja izstrelila sodelovanja z Ellen Allien, prvo damo berlinskega techna, v tistem času pa je pod solističnim imenom Apparat ustvarjal drznejšo elektroniko na sledi britanskega IDM. Izpopolnjevanje tega izraza, ki se mu je posvetil v naslednjih letih, ga je konec prejšnjega desetletja pripeljalo do sodelovanja s priljubljenim dvojcem Modeselektor, znanim tudi po tem, da ga je Thom Yorke razglasil za svojo najljubšo skupino in ga povabil na skupno turnejo z zasedbo Radiohead. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Dogodki

    Stonerska maša

    Da bo premierni slovenski nastop kalifornijskih stoner skrajnežev Sleep poseben dogodek, je bilo jasno že ob lanski napovedi koncerta. Zaradi njihovega mogočnega statusa v polju težkih rockovskih muzik in tudi zaradi ekskluzivnosti: njihov koncert v Kinu Šiška prejšnji četrtek je bil eden izmed petih v okviru evropskega dela bendove turneje. Ker se ga je zato udeležilo tudi veliko obiskovalcev iz okoliških držav, je bil koncert razprodan, evforija pa je spomnila na čase, ko so alternativni rockerji zlahka polnili največja prizorišča. Ja, navdušenci nad rockom in metalom koncerta preprosto nismo smeli zamuditi, Sleep pa se nam je oddolžil z vrhunsko heavyrockovsko mašo, med katero so v potu obiskovalcev začela poganjati semena kanabisa. Več

  • Goran Kompoš

    19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Plošča

    Show Me the Body: Dog Whistle

    Newyorški aktivistični hardcore trio Show Me the Body je s koncerti na prostem v marginaliziranih četrtih domačega mesta postal novi ljubljenec podtalja še pred izidom dolgometražnega prvenca pred tremi leti. Na tem se je z brutalnim križanjem hardcora, rapa in hrupa spoprijel s problematiko gentrifikacije, z novo ploščo pa se zdaj na podlagi zelo osebnih izkušenj spopade s težavami na rob odrinjenih posameznikov in skupnosti. Spet z ubijalskim šusom distorziranega bendža in vokalnega lajanja, po novem pa v bolj spolirani in izrazno poenoteni podobi. Ja, Dog Whistle je v primerjavi s prvencem bolj obrtniško dodelana plošča, a še vedno z vsemi atributi, s katerimi se je trio odlepil od sodobnih punk bendov. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Dogodki

    Pevka z veliko začetnico

    Teresa Salgueiro je v začetku leta dopolnila petdeset let, od tega jih je triintrideset preživela na odrih. Najprej doma na Portugalskem, od leta 1994, ko se je s svojo takratno zasedbo Madredeus pojavila v filmu Zgodba iz Lizbone Wima Wendersa, pa še na najuglednejših evropskih in svetovnih koncertnih prizoriščih. Z Madredeus je pri nas nastopila dvakrat, prejšnji četrtek pa smo jo drugič slišali še v samostojni izvedbi. Ni presenetljivo, da so koncert zaradi velikega zanimanja iz manjše Linhartove prestavili v veliko Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Pela je v portugalščini, toda tudi tisti, ki niso razumeli njenih besed, so to, o čemer poje, občutili v polnosti. Njen izjemni glas in interpretacija preprosto nikogar ne pustita ravnodušnega. Več

  • Goran Kompoš

    12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Plošča

    Weyes Blood: Titanic Rising

    Natalie Mering, ameriška pevka, multiinstrumentalistka in ustvarjalka pesmi, si je za četrto ploščo pod imenom Weyes Blood, ki jo mnogi že razglašajo za indie ploščo leta, naslov izposodila pri Cameronovem Titaniku. K sreči s svojim vintidž, baročnim popom prej kot na Céline Dion spominja na Lano Del Rey (ta plošči na spletnih omrežjih piše hvalospeve) ob spremljavi Georgea Harrisona z dodatkom pop kompleksnosti, ekstravagance in avanturizma Julie Holter. Zdi se, kot bi si ustvarila svoje nadaljevanje Titanika, v katerem skozi prispodobe in pop senzibilnost iz zlatih sedemdesetih let popiše vse od introspektivne ljubezni do taljenja ledenih pokrovov in negativnega vpliva Hollywooda. Mojstrovina. Več

  • Goran Kompoš

    5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Plošča

    Fennesz: Agora

    Ni veliko glasbenikov, ki bi z vztrajanjem pri svoji estetiki z vsako novo ploščo navduševali fene in kritike. Dunajski elektroakustik si s tem ne beli glave. Za prvo ploščo po petih letih se je celo vrnil k ustvarjalnim začetkom in v skromno opremljenem sobnem studiu le s prenosnikom obdelal zvok električne kitare. No, rezultat je naravnost osupljiv. Dih jemajoče, brneče, zgoščene zvočne plasti, sestavljene v štiri daljše kompozicije z otipljivimi temami in močnim poudarkom na presunljivi melodiki. V najlepši podobi se ponudita Fenneszov maksimalistični minimalizem in njegov unikatni zvočni svet, s katerim si je že pred dvajsetimi leti odprl vrata med najvidnejše sodobne ambientaliste. Več