Goran Kompoš

  • Goran Kompoš

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Thom Yorke: Anima

    Urnik Thoma Yorka je zdaj, ko je dopolnil petdeset let, verjetno bolj natrpan kot kadarkoli doslej. Potem ko je pred tremi leti izdal zadnjo ploščo z matično zasedbo Radiohead, sta najprej sledili obsežni svetovni turneji, konec lanskega leta pa je veliko pozornosti pritegnil s prvim soundtrackom za celovečerni film, rimejk horor klasike Suspiria. Aprila je francoski sestrski klavirski duo Katia and Marielle Labeque premierno izvedel njegovo prvo klasično skladbo. Začele naj bi se tudi priprave na prihodnje leto, ko bo Radiohead proslavil dvajseto obletnico izida prelomne plošče Kid A, ki je končala na vrhu številnih lestvic najboljših plošč prejšnjega desetletja. Zdaj pa je Yorke našel čas še za to, da je posnel tretjo solistično ploščo. Ta ne kaže nobenih znakov tega, da je z njo hitel. Celo nasprotno – Anima je brez dvoma najbolj dodelana Yorkova solistična plošča doslej. Več

  • Goran Kompoš

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Dogodki

    Plavajoči synthpop

    Ponedeljkov koncert domačih sintpoperjev, skupine Futurski, je bil obarvan turistično; vrhunec turistične sezone, nastop na Ljubljanici, eni najbolj priljubljenih turističnih točk v prestolnici, in za nameček predstavitev kvartetove nove plošče Emotional Tourist. Turistov nismo preštevali, je bilo pa med nekaj sto obiskovalci verjetno več domačinov, ki so tja prišli, da bi preverili, kako v živo zvenijo skladbe z druge (male) plošče – sodeč po obiskanosti koncertov – zelo priljubljene zasedbe. Bilo je sentimentalno, celo nekoliko osladno, naravnost za turistične razglednice, toda narejeno z občutkom: nikoli čez mero dobrega okusa. Več

  • Goran Kompoš

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Bruce Springsteen: Western Stars

    Springsteen pri devetinšestdesetih ne kaže nobenih znakov upočasnjevanja. Po prejšnji plošči izpred petih let sta za njim dve (razprodani) turneji, (bestseler) avtobiografija, hit predstava na Broadwayu in zdaj še nova plošča, ki po vsej tej pozornosti zveni kot Bruceova tiha, nevpijoča, intimna kontemplacija. Tokrat iz svojih izmišljenih likov ne dela junakov. Postavi jih na obrobje ameriškega zahoda, kjer z iskrenostjo prisluhne njihovim zgodbam, ki jih spremljajo cinematični, orkestralni aranžmaji z okusom po ameriškem baladnem pop folku s konca šestdesetih. Plošča, s katero Springsteen iz svojega rokava potegne še enega aduta. Več

  • Goran Kompoš

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Earth: Full Upon Her Burning Lips

    Nosilni steber izraza kultnih dronerjev Earth so že od začetka razvlečeni, hipnotični in predvsem do milimetra natančno ukrojeni kitarski rifi Dylana Carlsona. Od druge inkarnacije zasedbe na začetku novega tisočletja pa nosijo skoraj enako težo še prostorni ritmi bobnarke Adrienne Davies, ob Carlsonu članice benda z najdaljšim stažem. Dvojec je že s prejšnjimi izdajami širil izraz s pomočjo gostujočih glasbenikov, zato ni presenetljivo, da se je z novo ploščo, s katero je vstopil v trideseto leto delovanja zasedbe, odločil predstaviti v svoji najelementarnejši različici. S slečeno zvočno podobo, zaradi katere dialog obeh osrednjih članov zasedbe postane še bolj luciden in bogat kot v preteklosti. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Maša Gojić

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Dogodki

    »Horror glasba na rižu«

    Kolektiv Stiropor, ki skrbi za apetite fenov drznejšega konca (plesne) elektronike in beatsov, v promocijo svojega dogodka Small But Hard Invasion prejšnji petek v klubu Channel Zero na Metelkovi ni vložil prav veliko napora. Verjetno tudi zato, ker mu je bilo že vnaprej jasno, da je glasba, za katero je tokrat angažiral japonska samuraja DJ Die Soona in DJ Scotch Bonneta, preprosto preveč bizarna, ekscentrična in prezahtevna za to, da bi lahko nagovorila širše občinstvo. Ja, oba producenta in didžeja nagovarjata butične poslušalce. Ampak po koncu njunih nastopov je bilo enako jasno tudi to, da je tokratna japonska invazija v klubu Channel Zero zagotovo poskrbela za najbolj svež in zabaven petkov dogodek v Ljubljani. Več

  • Goran Kompoš

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Cate Le Bon: Reward

    Valižanska kantavtorica Cate Le Bon se je po prejšnji plošči Crab Day (2016) umaknila na severnoangleško podeželje in se tam posvetila rezbarjenju, kiparjenju in ustvarjanju novih skladb. Zato ni presenetljivo, da te močno zaznamujeta temi osamljenosti in izoliranosti, ki pa v izvedbi Le Bonove kljub melanholični podstati poslušalca poneseta. Deloma zaradi lahkotnih neopsihedeličnih aranžmajev, ujetih v klasično folkovsko obliko skladb iz zlatih sedemdesetih let, deloma zaradi prikupne melodičnosti, skozi katero tudi na tiste najbolj travmatične trenutke plošče posije žarek optimizma. Več

  • Goran Kompoš

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Skepta: Ignorance Is Bliss

    Skeptova prejšnja plošča Konnichiwa (2016) je bila hit. Oborožena s kopico uspešnic se je znašla tik pod vrhom britanske lestvice albumov, si pridelala nagrado mercury za najboljšo britansko ploščo in zvok grima še bolj približala severnoameriškim hiphoperjem. A bila je predvsem britanska plošča; z njo je Skepti z odkopavanjem (svojih) grimerskih korenin uspelo ujeti motiv sodobnega Londona in tamkajšnje hiphop skupnosti, za ustvarjanje navdihniti grimerski podmladek in prepričati britansko glasbeno industrijo, naj talente začne novačiti med domačimi glasbeniki. Kakšna je lahko naslednica ali celo presežek plošče, ki je bila deležna tolikšnega odziva in tako hvaljena? Zdi se, da severnolondonski MC in producent temu ni posvečal pretirane pozornosti. Raje si je vzel čas za to, da je z novo ploščo izklesal novo, samostojno zgodbo. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Dogodki

    Turbo trap?

    Petkov nastop najpopularnejšega hrvaškega raperja Vojka V v napolnjenem Kinu Šiška je bil že njegov tretji na naših odrih v zadnjega pol leta, in sodeč po njegovi pripombi, tudi najboljši. No, ker se je s tem pohvalil že nekje okoli tretjega komada, ga je bilo treba vzeti z nekaj rezerve. Ja pa obenem res, da si stvari v življenju in karieri tega štiriintridesetletnega splitskega emsija in producenta v zadnjem letu sledijo s svetlobno hitrostjo. Vse po zaslugi plošče Vojko, za katero je letos prejel kar tri najpomembnejše hrvaške glasbene nagrade Porin, med drugim tudi za album leta. Po kriteriju priljubljenosti in glede na vročični odziv občinstva na petkovem koncertu, ki je skupaj z Vojkom prepevalo njegove refrene, vsekakor upravičeno. Več

  • Goran Kompoš

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Carly Rae Jepsen: Dedicated

    Po skupni turneji s Katy Perry in štiri leta po plošči E•MO•TION, ki jo je marsikdo razglasil za enega največjih pop presežkov tega tisočletja, se kanadska zvezdnica Carly Rae Jepsen vrača s četrto ploščo. Tudi na tej – s četico hitovskih producentov in piscev pesmi – ostaja zvesta romantičnim najstniškim popevkam in formatu lahkotnega radijskega popa, po novem v sodobnejši in še bolj obrtniško dodelani preobleki. Sintpopa z okusom po osemdesetih letih je zdaj le še za vzorec, namesto tega pa veliko večjo vlogo dobijo igrivi diskoidni EDM-ovski aranžmaji. Verjetno premalo pompozno za to, da bi se Carly Rae Jepsen prebila v prvo vrsto pop div, zagotovo pa bo plošča med poletnim potepanjem krajšala čas marsikateri družinici. Več

  • Goran Kompoš

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    balans: a vam je jasno

    Ob poslušanju tretjega dolgometražca zasedbe balans se porodi domneva, da ga je ljubljanski dvojec precej verjetno izoblikoval na podlagi izkušenj, ki jih je pridobil z nedavno udeležbo na Klubskem maratonu Radia Študent in festivalu Ment. Predvsem prvo polovico plošče zaznamujejo kompaktni, postpunkovski komadi z okusom po zlatem obdobju Madchestra. Druga polovica ponudi uravnoteženje v prepoznavnejši, psihedelični, mistični noisepopovski podobi, značilni za newyorške glasbene posebneže z začetka tisočletja. No, dvojec oba dela plošče lepo poveže z lo-fi estetiko, dadaističnimi, humornimi in angažiranimi besedili in s še večjim pogumom pri raziskovanju svojih inštrumentov in glasov. Več