Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    Različni izvajalci: DeepEnd! Chapter II

    Slovenska založba DeepEnd je po kakovosti globoko nabasiranih izdaj izjemno konsistentna, pa naj gre za solistične plošče njenih varovancev ali za kompilacije, prereze lokalne produkcije prefinjenega dubstepa. Glasbena scena, ki temelji na premikanju notranjih organov z globokimi subbasi in silno zmogljivim ozvočenjem, je pri nas precej robna, a DeepEnd postaja prepoznavna etiketa tudi na širši evropski sceni. Zato ni čudno, da je založba razprodala vse izvode plošč prvega vinilnega poglavja svojih basovskih vragolij, skoraj zagotovo pa ji bo to uspelo tudi z drugim poglavjem, saj je to prav tako resnično mojstrsko izvedeno: Chapter II ne dokazuje zgolj izjemnih tehničnih veščin lokalnih dubstep producentov, temveč tudi njihovo očitno poznavanje glasbe – sodobne bass produkcije in starejše glasbe, ki jo semplajo. Več

  • Gregor Kocijančič

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    BROCKHAMPTON: GINGER

    BROCKHAMPTON, samooklicani »vseameriški boy-band«, je verjetno ena prvih takšnih skupin, ki je ni nastavila glasbena industrija, temveč se je v ameriški mainstream povzpela povsem samostojno. Redefinicija pojma »boy-band«, za katero je odgovoren ta raperski kolektiv, izraža duha časa: najbolj jo zaznamujeta internet – člani zasedbe so se seznanili na spletnem hiphoperskem forumu – in kultura DIY. Ker so v trinajstčlansko skupino vključeni raperji, producenti, pevci, tekstopisci, vizualni umetniki, fotograf, menedžer, kreativni direktor in spletni oblikovalec, so v džungli glasbene industrije samozadostni; od produkcije do vizualne predstavitve glasbe – BROCKHAMPTON v rokah drži vse vajeti. Potem ko se je zasedba oblikovala na spletu, so se njeni člani skupaj vselili v ustvarjalno komuno, kjer so spali kar na tleh in dan za dnem kot po tekočem traku producirali hitiče. Trud se je izplačal: s prvimi tremi ploščami so zgradili tolikšno bazo sledilcev, da so za izdajo četrte sklenili (petnajst)milijonsko pogodbo z založbo velikanko. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Lana Špiler

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Dogodki

    Yes Lawd!

    Anderson Paak niti približno ni pak, temveč je totalen šef. No, množica oboževalcev, ki je v torek zvečer zapolnila razprodano katedralo ljubljanskega Kina Šiška, je to jasno vedela že pred koncertom, a karizmatični prvak neosoula je presegel vsa pričakovanja. Prvi .Paakov koncert pri nas je bil evforični spektakel, ki je srbenje v petah ter nenaden nagon po vriskanju vzbudil v prav vseh navzočih, zato smo po koncu skoraj dveurnega nastopa s prizorišča odkorakali popolnoma blaženi in preznojeni, kot bi koncert poslušali v turški savni. Že pompozni uvod je napovedal, da nas čaka izjemno intenziven koncert: protagonist večera je po očarljivem solu trobentača na oder pridrsal kot lik iz risanke, gladko pristal za bobnarsko baterijo, okrašeno s plastičnim zelenjem, in s širokim, iskrenim nasmehom, iz katerega sevajo »najbolj beli zobje v igri«, začel vihravo udrihati po bobnih. Več

  • »Arijska boginja« v boju proti Trumpu

    Taylor Swift, dvakratna dobitnica grammyja za ploščo leta (in osmih drugih grammyjev), pevka, ki se je s hitrostnimi rekordi prodaje plošče kar petkrat zapisala v Guinnessovo knjigo rekordov, se je v trinajstih letih od izdaje svojega prvenca iz najstniške country kantavtorice preobrazila v eno največjih pop superzvezd na globalnem glasbenem zemljevidu. Morda celo največjo: na pred nedavnim objavljeni Forbesovi lestvici najbolje plačanih zabavljačev na svetu zmagovito zaseda najvišjo stopnico – v enem letu je namreč zaslužila kar 185 milijonov ameriških dolarjev. Svoje stadionske turneje razproda v nekaj minutah, plošče prodaja v milijonskih nakladah, in če na Billboardovi lestvici najbolj poslušanih skladb v ZDA ne zaseda prvega mesta, je to razumljeno kot poraz. Ker imajo pop zvezde tolikšne veličine znaten vpliv na svoje zveste oboževalce, se od njih pričakuje, da so družbeno angažirane. Javno morajo zavzemati politična stališča, pa če to želijo ali ne. Ker je bila pevka več kot deset let svoje vesoljno uspešne kariere strogo apolitična, so ji trume ogorčenih kritikov, oboževalcev in hejterjev velele, naj izkoristi svojo moč, naj dvigne svoj glas, naj se postavi za deprivilegirane: ljudje so jo v času ameriških predsedniških volitev leta 2016 vztrajno pozivali, naj javno izbere svoj pol, kot so to počeli drugi glasbeni veljaki njenega ranga. Njena najspornejša politična lastnost je bila torej ta, da je bila politično nevtralna. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Lana Špiler

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura

    Oleg Kulik, umetnik: Zaradi poraza človeške družbe sem postal pes

    Oleg Kulik, »ruski pes, princ med ljudmi, človek med psi«, se je leta 1961 rodil v Kijevu, živi in ustvarja pa v Moskvi. Je eden najpomembnejših vzhodnoevropskih umetnikov našega časa. V mednarodnem umetniškem svetu prah dviguje že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja: najprej je nase opozoril s kuratorskim delom, ko se je lotil radikalnega in sila nekonvencionalnega predstavljanja avantgardne umetnosti, ki ga je marsikdo sprejel z dvignjenimi obrvmi. Pripravil je denimo prireditev, na kateri so se v kletki, postavljeni sredi moskovske galerije Regina, okoli performerjev sprehajali gepardi, spektakel pa se je končal z zakolom prašiča, katerega meso so nato postregli gostom. Več

  • Gregor Kocijančič

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Bon Iver: i,i

    Justin Vernon, idejni vodja zasedbe Bon Iver, s ploščo i,i zaključuje serijo štirih albumov, ki predstavljajo različne letne čase. S prvimi tremi je vztrajno poizumljal svoj slog: začel je z akustičnim folk minimalizmom in pristal v elektronskem popu, nova plošča pa je kot kolaž, ki združuje vsa prejšnja poglavja. Ta so ne glede na številne slogovne zasuke vedno zaznamovali mehkobni falzet, otožna besedila in rahlo naporna sentimentalnost epskih skladb. Nova plošča zato ne postreže z nikakršnim pretiranim presenečenjem, a vseeno navdušuje na številnih ravneh – od nekonvencionalnih aranžmajev do vrhunske produkcije –, na njej pa je tudi nekaj resnično ganljivih trenutkov, ki jih nedvomno lahko štejemo med vrhunce zasedbinega diskografskega kataloga. Več

  • Zvezdniška diplomacija

    Raperski superzvezdnik A$AP Rocky, dvakratni nominiranec za grammyja, ki plošče prodaja v milijonskih nakladah, je bil pred dobrim mesecem na Švedskem domnevno vpleten v ulični pretep: švedske oblasti so ga obdolžile fizičnega napada in ga prisilno pridržale v zaporu, kjer je do prejšnjega tedna, kot pravi njegov odvetnik, »po krivem trpel v nehumanih razmerah«. Raperja so iz pripora izpustili po dolgotrajnem mednarodnem prizadevanju, ki je bilo deležno tolikšne pozornosti svetovne medijske krajine, da se je vanj – na pobudo zvezdniških svetovalcev Kanyeja Westa in Kim Kardashian – lastnoročno vpletel sam predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump. Več

  • Renesansa temnopoltih kavbojev

    Lil Nas X, 20-letni raper iz Atlante, prestolnice južnjaškega hiphopa, si je nadel kavbojski klobuk in nekoliko parodično, a izjemno učinkovito križal trap in country ter se z megauspešnico Old Town Road suvereno zapisal v zgodovino: postal je izvajalec, ki se je najdlje od vseh doslej obdržal na prvem mestu Billboardove lestvice najbolj poslušanih skladb v ZDA. Prej sta si to častno mesto delila Despacito, reggaeton hit iz leta 2017, katerega nadležnost odmeva vse do danes, in One Sweet Day, baladna skladba, ki sta jo leta 1995 skupaj ustvarila Mariah Carey in skupina Boyz II Men. Old Town Road na najvišji stopnici lestvice, ki upošteva prodajo, strimanje in radijsko predvajanje, stoji že kar 18 tednov. Vesoljni uspeh mladega (country) raperja je izrazito večplasten popkulturni fenomen: Lil Nas X je istospolno usmerjen črnski glasbenik, ki kraljuje v countryju – pretežno belski zvrsti – in rapu – pretežno straight in pogosto homofobnem žanru. Zaslovel je tudi zaradi spletnih memov, pretkane rabe družabnih omrežij in spretnega poigravanja s kulturo remiksov in spletnimi algoritmi. Lil Nas X je pohekal ameriško sodobnost. Več

  • Gregor Kocijančič

    9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Ty Segall: First Taste

    Od izdaje prejšnje plošče Tya Segalla, prvega moža kalifornijskega garažnega rocka, je minilo osemnajst mesecev, in – glede na izjemen opus – to lahko obravnavamo kot dolgo diskografsko zatišje. Zdaj ga je suvereno prekinil z glasnim udarcem. Avtor se je zadnja leta nekoliko izgubljal v nasičeni gmoti pretirano raznolikih, a vedno drznih zamisli, zdaj pa je očitno našel fokus: posnel je ploščo, ki je verjetno njegovo najkoherentnejše delo doslej. Čeprav se je tokrat izogibal kitaram in poprijel za nekoliko bolj eksotična glasbila, kot so denimo japonski koto, grški buzuki in mandolina, njegova glasba še vedno zveni kot kitarsko žaganje. Ty Segall kar kipi od distorzirane lo-fi surovosti in psihedelije, in verjetno bi žgal tudi, če bi igral na harfo. Več

  • Gregor Kocijančič

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Willow: Willow

    Osemnajstletna hči Willa Smitha želi s tretjo ploščo ustvariti vtis razsvetljene upornice, ki bi se s kvazidrzno glasbo rada rešila okovov prekletstva zvezdniških staršev, čeprav so ti verjetno edini razlog, zakaj svet njenemu delu sploh prisluhne. Plošča, ki traja zgolj dvaindvajset minut, je slogovno sicer presenetljivo raznolika, vendar Willow ne prepriča z nobenim žanrom, ki se ga loti: ko ustvarja psihedelični folk in dream pop, kljub redkim prepričljivim trenutkom zveni kot spodletela imitacija Enye, ko ustvarja neosoulovski R & B, zveni pretirano baladno in izumetničeno. Z besedili, ki jih zakamuflira pod debelo fasado efektov, želi podobno kot njen starejši brat Jaden delovati poduhovljeno in globoko razmišljujoče, a namesto tega deluje izrazito plehko. Več

  • Gregor Kocijančič

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    The Flaming Lips: King’s Mouth

    King’s Mouth, psihedelična, konceptualna in pripovedna plošča, govori o plemiškem otroku z gigantsko glavo, ki je tako velika, da v njej najdemo številne galaksije, ekosisteme in podnebne pasove. Pravljica, ki jo poleg Wayna Coyna, idejnega vodje zasedbe The Flaming Lips, pripoveduje Mick Jones, nekdanji kitarist legendarnega punk trojca The Clash, govori tudi o tem, kako kraljevi otrok reši svoje ljudstvo tako, da z velikanskimi usti pogoltne grozeči plaz. Pri tem žal umre, ljudstvo pa po rešiteljevi smrti odreže njegovo gromozansko glavo, se vanjo vseli in v njej večnost preživi v utopični družbi. Zveni bizarno? Brez dvoma, a glede na pester katalog petnajstih konceptualnih plošč zasedbe The Flaming Lips ne gre za nič kaj posebej čudaškega. Konec koncev v opus skupine sodijo tudi božični B-filmi, plošče o bojnih robotih, mehanskih psih in telepatsko-kirurških posegih, številna (ambientalna) sodelovanja z Miley Cirus, sodelovanje s pozabljeno trashy pop zvezdo Ke$ho, pa tudi skladbe, daljše od štiriindvajsetih ur ter več dolgometražnih plošč blasfemičnih priredb, za katere bi bilo bolje, da sploh ne bi obstajale. Več

  • »Vseh nas ne morejo ustaviti«

    Leta 1938 je Orson Welles, eden najpomembnejših režiserjev vseh časov, z radijsko igro Vojna svetov, v kateri so Marsovci napadli New Jersey, povzročil množično paniko. Radio je bil takrat najbolj priljubljen medij, in ker je Wellesova radijska igra prepričljivo posnemala slog radijskih poročil, ji je marsikdo nasedel, naglo spakiral kovčke in odvihral »na varno«. Danes je vodilni medij splet, kjer pa se te dni dogaja nekaj podobnega: dvajsetletni anonimni meme trol s šaljivo napovedjo dogodka na Facebooku ljudi poziva, naj septembra skupaj vdrejo v Areo 51, razvpito tajno vojaško oporišče sredi puščave v Nevadi, ki se že dolgo pojavlja v različnih teorijah zarote. Več

  • Gregor Kocijančič

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Khruangbin: Hasta El Cielo

    Teksaški trojec s tajskim imenom, ki ga ne znajo izgovoriti niti nekateri njegovi najbolj goreči oboževalci, se je na glasbenem zemljevidu suvereno zasidral z lansko ploščo Con Todo El Mundo. Resnično gre za zemljevid celotnega sveta, saj zasedba vplive vleče od vsepovsod: od Irana prek Azije do Jamajke. Z novim albumom se posveti prav tej zadnji: je dubovska reciklaža lanske plošče, kar se zdi nekoliko nepotrebno, saj je dub občutno zaznamoval že izvirno gradivo. Hrbtenica plošče je – kot se za dub spodobi – spokojno nagruvan dialog med basom in bobni, je pa to skoraj vse, kar ponuja Hasta El Cielo. Več

  • Gregor Kocijančič

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Beyonce: The Lion King: The Gift

    Glasba, ki jo je sloviti (filmski) skladatelj Hans Zimmer ustvaril za sodobno predelavo Disneyjeve klasike Levji kralj, očitno ne zadošča. Trženje filma spremlja še plošča The Gift, ki jo je podpisala Beyonce. Za »darilo« kraljice popa je izbran nenavaden format, ki je nekje med Beyoncejinim avtorskim albumom, zbirko izbranih odlomkov dialogov iz filma in kompilacijo afropopa, ki jo je kurirala sama. Namen plošče, ki jo avtorica opisuje kot »ljubezensko pismo Afriki«, ni jasen: razen odlomkov dialogov, ki so uporabljeni za uvode v skladbe, album nima ničesar skupnega z Levjim kraljem: plesni afropop, ki ga je izbrala Beyonce, bolj kot v Disneyjevo pravljico sodi v kakšen plažni bar na portoroški rivieri. Razen dveh izstopajočih skladb ves izdelek deluje nekoliko medlo in nedodelano, pogosto pa je preveč osladen celo za Disneyjeve standarde. Več

  • Gregor Kocijančič

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Futurski: Emotional Tourist 

    Synthpop romantiki iz skupine Futurski, ki se je rodila iz ostankov garažne indie rock zasedbe Barley Modern, se vračajo z drugo malo ploščo. Ta je v primerjavi s prvo – ki je bila prav tako precej prepričljiva – na številnih ravneh bolj dodelana, najočitnejše pa je napredovanje v produkciji beatov. Futurski ponovno pričara melanholično, epsko in izrazito nostalgično razpoloženje, ki ga tokrat nadgradi z drznejšimi basovskimi linijami. Skrbno izbiro sintetičnih zvokov bi verjetno požegnal marsikateri purist, ki prisega zgolj na vintidž analogne sintetizatorje, a tisto, kar najbolj zaznamuje glasbo domačega elektronskega kvarteta, je težko naefektiran vokal, za katerega se zdi, da se nenehno sklicuje na Cher oziroma na njeno uspešnico Believe. Več

  • Gregor Kocijančič

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Prince: The Originals

    Kdo napiše tako očitno uspešnico, kot je Nothing Compares 2 U (ki je zaslovela v izvedbi Sinead O’Connor), in jo nato radodarno pokloni drugemu izvajalcu, ne da bi pretirano poudarjal svoje avtorske zasluge, včasih celo anonimno, pod skrivnimi psevdonimi. Princeov briljantni ustvarjalni um je bil tako poln izjemnih zamisli, da je avtor kot nekakšna dobrodelna tovarna hitičev radodarno razsipal svoje stvaritve in s tem v višave ponesel manj znane ustvarjalce, v katere je verjel. To, da je imel Prince nadnaravno sposobnost skladanja brezčasnih uspešnic, je popolnoma jasno. Tudi dejstvo, da je bil hiperproduktiven izvajalec, pisec in producent, je splošno znana resnica: ne le da je v življenju izdal skoraj štirideset dolgometražnih plošč, za sabo je pustil tisoče ur neizdanega gradiva, ki zdaj postopoma kaplja v javnost. Manj znano pa je, da je bil izjemno dejaven tudi kot ghostwriter. Več

  • Gregor Kocijančič

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Peggy Gou: DJ-kicks

    Južnokorejska producentka in didžejka Peggy Gou je na podzemni house, elektro in tehno sceni postala tako zaželeno ime, da je iz undergrounda takoj po izdaji prve male plošče začela naglo prodirati v mainstream. Postala je obraz številnih modnih oglaševalskih kampanj, po vsem svetu je začela vrteti vsaj dvajsetkrat na mesec, njene hitiče pa smo na plesiščih slišali tolikokrat, da so – čeprav so resnično vrhunski – postali že nekoliko prežvečeni. A vsej slavi navkljub ni spustila kriterijev: vztrajno navdušuje z miksi in produkcijo, s prispevkom za ugledno serijo miksov DJ Kicks pa nam z barvitim naborom svojih vplivov pokaže, kaj jo je izoblikovalo v tako eklektično ustvarjalko in selektorko. Učna ura iz sodobnih klasik plesne elektronike. Več

  • Gregor Kocijančič

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Black Midi: Schlagenheim

    Člani mlade londonske zasedbe Black Midi so se spoznali na umetniški šoli BRIT School, ki slovi po (v kritičnih očeh izrazito standardiziranem) urjenju pop izvajalcev, kot sta denimo njena diplomanta Adele in Ed Sheeran. Zasedba Black Midi je popolno nasprotje tega, za čimer stoji ustanova, ki je združila njene člane: ti ustvarjajo izrazito eksperimentalno kitarsko glasbo in pri tem skorajda pretiravajo z eklekticizmom. Rdeča nit njihovega sloga je nekje med math rockom in noise punkom, a pri improvizacijskem bahanju z virtuoznimi glasbenimi veščinami zavijejo marsikam: od krautrocka prek funka do postpunka ter celo countryja in industriala. Black Midi združuje nezdružljivo in pravzaprav ni čudno, da si je zvesto, skoraj privržencem kulta podobno sledilstvo pridobil zgolj z nastopi že dolgo pred izidom prvenca. Več

  • Gregor Kocijančič

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Plošča

    Hot Chip: A Bath Full of Ecstasy

    Veliko glasbe, ki je pred dobrim desetletjem nastala kot del synthpopa in elektropop revival scene, se ni lepo postaralo. Tudi številni izvajalci, ki so se v tem času odlikovali ne le ustvarjalno, ampak tudi komercialno, so že precej zastareli. A tega nikakor ne moremo trditi za pomembne krivce za prerod synthpopa, člane britanske zasedbe Hot Chip, ki po dvajsetih letih ustvarjanja navdušuje še bolj kot na začetku. V glasbenem smislu se zdi, da se zasedba zdaj zadev loteva resneje kot kadarkoli prej, toda to nikakor ne pomeni, da je popolnoma opustila sproščenost, norčavost in humor, ki so od nekdaj veljali za njene najprivlačnejše atribute. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Miha Fras

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Dogodki

    Nadrealistična open-air intima

    Poleti v starem jedru prestolnice odmevajo predvsem akustične priredbe Vilija Resnika v kavarni Tromostovje, tisti trije akordi izpod rok harmonikarja na Prešernovem trgu in pompozno evforični vzkliki animatorjev na raznih športnih prireditvah. Zato je Selekcija, letna serija koncertov na odprtem odru pred mestno hišo – prireja jo bar Pritličje –, izjemno dobrodošla in nujno potrebna prevetritev zvočne krajine javnih površin Stare Ljubljane. Poimenovanje koncertov slikovito odraža njihovo poslanstvo, saj je izbor nastopajočih vsako leto res skrbno izbran, hkrati pa tudi nepredvidljiv, nekonvencionalen in izrazito svež, kar sovpada s siceršnjo programsko politiko Pritličja in njegovega krovnega didžejskega kolektiva Ustanova. Odprtje letošnjega programa Selekcije je bilo v rokah Perere Elsewhere, britanske vokalistke in producentke šrilanških korenin, ki živi in ustvarja v Berlinu. Več

  • Gregor Kocijančič

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Radiohead: MiniDiscs (Hacked)

    Neznani storilec je britanski zasedbi Radiohead vdrl v računalnik in ji ukradel šestnajst ur gradiva, ustvarjenega v času, ko je nastajala prelomna plošča OK Computer. Heker je za posnetke zahteval odkupnino v znesku 150 tisoč ameriških dolarjev, vendar se Radiohead s teroristi ne pogaja. Zlikovcu je rajši pokazal srednji prst in gesto začinil z altruizmom: ogromno količino posnetkov studijskih seans je objavil kot spletno izdajo, ves izkupiček od prodaje pa bo namenil okoljevarstveni organizaciji Extinction Rebellion. Čeprav se skozi obsežen arhiv stežka prebijemo tudi najzvestejši oboževalci skupine, najdemo neprecenljivo vrednost že v tem, da nam ponuja vpogled v ustvarjalni proces ene najbolj cenjenih plošč devetdesetih let. Več

  • Gregor Kocijančič

    21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Plošča

    Avicii: TIM

    Švedski producent Avicii je bil prvi mož žanra EDM, tistega najbolj skomercializiranega, standardiziranega in generičnega zvoka elektronske plesne glasbe, ki je navadno križana s pompoznim vokalnim popom. Njegova posthumna plošča TIM brez odstopanj sledi tej formuli. Nastala je iz skrbnega izbora njegove neizdane zapuščine dvestotih demov, ki jih je posnel v času, ko se je zaradi pritiskov glasbene industrije boril z alkoholizmom in depresijo, zgodba pa se je tragično končala z njegovim domnevnim samomorom. Čeprav založba trdi, da se v avtorjevo vizijo plošče ni pretirano vtikala, jo v največji meri zaznamujejo prav osladno evforični napevi vokalistov, ki so svoje vložke posneli po njegovi smrti; njihova besedila delujejo kot Aviciijevo poslovilno pismo. Več

  • Gregor Kocijančič

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    The National: I Am Easy to Find

    Če so ameriški veterani The National svojo slavo zgradili z dodelanimi indie epopejami, s katerimi so se na prelomu tisočletja znašli na samem vrhu ameriške post punk revival scene, so njihove zamisli po dvajsetih letih delovanja več kot očitno razvodenele. To zdaj neuspešno skrivajo pod fasado osladnih godalnih aranžmajev, zborskega petja in gostujočih glasbenikov: na plošči I Am Easy to Find je več gostujočih pevk kot svežih glasbenih zamisli. A tudi tem ne uspe rešiti enoličnosti vzdušja, ki ta pusti studijski izdelek bremeni na skoraj vseh možnih ravneh. Prepričljiva je zgolj ritem sekcija, ki – kot se za The National spodobi – dostavi kup drznih idej, kompozicijsko in aranžmajsko pa je plošča tako monotona in bleda, da nanjo pozabimo, še preden se odvrti do konca. Več

  • Gregor Kocijančič

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Plošča

    Jai Paul: A Leak 04-13 (Bait Ones)

    Zgodba uspeha Jaija Paula je edinstven fenomen. Na prelomu prejšnjega desetletja je na takrat priljubljeno družabno omrežje Myspace naložil zgolj eno skladbo, imenovano BTSTU. Ta je po zaslugi glasbenih blogov postala viralna uspešnica: Jai Paul je čez noč pridobil milijonsko sledilstvo in opevali so ga vsi najrelevantnejši glasbeni mediji: Pitchfork mu je pisal vzhičene hvalnice, BBC-jev novinar Zane Lowe pa ga je opisal kot mešanico med J Dillo in D’Angelom. BTSTU sta semplala Drake in Beyonce, za Paula, ki je štel komaj dvajset let, pa so se začele grebsti številne založbe velikanke; na koncu ga je dobila XL Recordings. Enigmatični britanski pevec in producent indijskega porekla je obveljal za enega največjih mladih upov alternativne pop in R&B scene. Kar je sledilo, je kot nekakšna indie kriminalka. Več

  • Gregor Kocijančič

    7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

    Denzel Curry: ZUU

    Čeprav od izdaje Curryjeve trap epopeje TA13OO – na njej je v treh poglavjih predstavil svoje tri plati: temno, svetlo in tisto vmes – ni minilo niti leto, se mladi raper vrača z delom, s katerim presega samega sebe. Tokrat predstavi še četrto (in še kakšno) plat svoje domiselne ustvarjalnosti, a to stori brez nepotrebne konceptualne zasnove, ki je bremenila prejšnjo ploščo. Niha med surovimi trap beati, frajersko synth nostalgijo in sklicevanjem na miami bass vragolije, pri divjaških bangerjih pa upraviči naziv black metal terorista, ki si ga je dal sam. V besedilih slikovito prikaže, da njegov rodni Miami ni zgolj mesto plažnega blišča, temveč območje pristne urbane kulture in drame uličnega nasilja, a to stori brez spotikanja ob klišeje. Več

  • Gregor Kocijančič

    31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

    Steve Lacy: Apollo XXI

    Čeprav je Steve Lacy na dan izdaje prvenca Apollo XXI dopolnil šele enaindvajset let, se lahko pohvali s sodelovanji z velikani, kot sta Solange in Kendrick Lamar, ter z nominacijo za grammyja, ki jo je dobil z zasedbo The Internet, katere basist je. Je šele na začetku poti, a pravzaprav ni dvoma, da bo ta veličastna. Temu suvereno pritrjuje debitantski album, surova zbirka izrazito ležernih skladb na presečišču med neo-soulom, slacker popom in indie R & B-jem, Lacy pa se preizkusi tudi kot raper ter v tej vlogi zveni prav tako prepričljivo. Plošča je polna preprostih, a učinkovitih in izjemno spevnih komadov, ki imajo ogromen potencial za pop hite, toda Lacy zamisli rad nonšalantno zaključi ravno v trenutkih, ko se razživijo. Več

  • Gregor Kocijančič

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    Tyler, The Creator: IGOR

    Tyler, The Creator se je ponovno transformiral. Med desetletno umetniško evolucijo je pokazal že veliko obrazov: iz raperja se je prelevil v producenta, iz homofoba v homoseksualca, iz problematičnega najstnika, ki v videospotih žveči ščurke, v romantika, ki poje o strtem srcu. Čeprav se je že v pozni puberteti, ko je vodil kolektiv Odd Future, uveljavil kot izjemno vešč raper, je pred leti dejal, da rapanje sovraži, saj ga preveč uokvirja. Na večer pred izdajo plošče IGOR nas je opozoril, naj ne pričakujemo rap albuma in naj pravzaprav ne pričakujemo ničesar. Kljub suspenzu, ki ga je s tem ustvaril, IGOR preseneča od uverture do zadnjega tona. Več

  • Gregor Kocijančič

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča

    Mac DeMarco: Here Comes The Cowboy 

    Mac DeMarco je prvi mož ležernega indie kantavtorstva, ki je s svojim neobremenjenim pristopom do skladanja in neumorno iskrenostjo sprožil celoten podžanr indie glasbe. Temu nekateri pravijo slacker rock, sam mu pravi jizz-jazz, verjetno zato, ker je eden izmed največjih šaljivcev na sceni. Z bizarnim humorjem deluje kot Andy Kaufman glasbenega sveta: nekoč je na koncertu denimo dvajset minut preigraval glasbo iz filma Top Gun. Humor v veliki meri zaznamuje tudi novo ploščo, pogosto pretirano. Ko tri minute ponavlja stavek »prišel je kavboj« ali ko celotno skladbo oponaša zvok vlaka, plošča deluje kot DeMarcova interna šala, ki nasmeji zgolj njega. A v večini ponovno očara z zapohanimi rifi in neposrednimi besedili, ki so globoka kljub surovemu minimalizmu. Več

  • Javna pokora Kanyeja Westa

    Kanye West, rapersko-producentski superzvezdnik, ki iz rokava kot po tekočem traku stresa domiselne manevre za pritegovanje medijske pozornosti, je spet na delu. Zadnje čase prah dviguje s performativnimi mašami, imenovanimi Sunday Service, ki jih ob spremljavi gospelovskega zbora v spremstvu klana Kardashian in drugih zvezdnikov vsako nedeljo že od začetka leta prireja na svojem kalifornijskem veleposestvu in drugih prizoriščih, tudi v različnih cerkvah. Vrhunec je njegova nova faza pred nedavnim dosegla kot spremljevalni dogodek kalifornijskega puščavskega festivala Coachella, enega največjih svetovnih srečevališč influencerjev, springbreak razuzdank in testosteronskih bratov v majicah z V-izrezom. Organizatorji Coachelle so posebej za velikonočni spektakel zgradili hrib, na katerem je West, obkrožen z glasbeniki in zvezdniki, odetimi v barvno usklajene pastelne tunike in ponče, ves blažen in ekstatičen dirigiral dveurni koncert standardov gospela in pobožnih priredb svojih skladb, starih in še neobjavljenih. Več

  • Gregor Kocijančič

    10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Plošča

    Vampire Weekend: Father of the Bride

    Vampire Weekend se po šestletnem zatišju, v katerem je zasedbo zapustil Rostam Batmanglij, eden krovnih članov, ki se je posvetil solistični karieri, vrača z najbolj dodelano in neobremenjeno ploščo doslej. Čeprav značaj prav vsake od kar osemnajstih skladb na albumu zaznamujeta pretirana prijaznost in nekoliko osladna pop spevnost, ki zasedbo spremljata že od začetkov, plošča ne neha presenečati: naj gre za večplastnost, ki skriva pretanjen žanrski eklekticizem (od countryja prek jazza do flamenka), za domiselne aranžmaje ali za igrive, skoraj duhovite produkcijske trike. Father of the Bride je nepredvidljiva zbirka nepreračunljivih kompozicij, ki v ameriško indie pop sceno vnaša ogromno svežine. Več