
Grega Repovž
-
»Ogorčena sem nad razmerami, v katerih ljudi odstranjujejo iz države članice Evropske unije samo zato, ker pripadajo neki etnični manjšini. Nisem si mislila, da bo Evropa po drugi svetovni vojni še priča takšnim razmeram. Dovolj je.« Vivian Reding, evropska komisarka za pravosodje, v torek, 14. septembra »Nekatere besede, ki so predmet spora, so bile izrečene v trenutku jeze.
-
Čeprav gospodarski ministrici Darji Radić tega do danes nihče ni javno priznal, je delno ohranjena proizvodnja v prostorih in s stroji družbe Prevent posledica njenega angažmaja. Ministrica je tista, ki je naredila načrt, s katerim je država stopila pred družbo Boxmark, ki je ta teden zagnala proizvodnjo na Koroškem. In prav to je tisto, kar bi morala vlada delati od trenutka, ko je kriza prišla.
-
» Na stotinah strani korespondence se je ime Jožeta Zagožna pojavilo kot ime nekoga, na kogar so se nekateri sklicevali. Čeprav se je očitno vse spremljalo, ni bil zabeležen noben pogovor med njim in tistimi, ki so bili vpleteni. Njegovo ime so očitno posredniki na veliko uporabljali in mu pripisovali vse mogoče.« Janez Janša, v Dnevniku, 21.
-
Dokazi, s katerimi po več letih policijske preiskave pred sodišče prihajajo slovenski tožilci, ki so preiskovali primer Patria, so jasni. Predsednik slovenske vlade v obdobju od leta 2004 do leta 2008 je vpleten v eno najhujših korupcijskih afer v sodobni evropski zgodovini. To trdimo z vso gotovostjo, pri tem pa se opiramo na dokaze, ki so jih po finski in avstrijski policiji zbrali slovenski policisti, jih...
-
Morda se ne vlada ne sindikati, ne zdravniki ne policisti in navsezadnje niti voditelji na javni televiziji ne zavedajo, da so začeli hoditi po zelo tankem ledu. Zelo tankem. Namreč: dajejo vtis, da ne živijo v Sloveniji avgusta 2010. Dajejo vtis ljudi, ki z razmerami v tej državi nimajo nič. Dajejo vtis ljudi, ki ne razumejo, da se je dejansko v dobrem letu zrušila že druga slovenska regija, po Prekmurju še...
-
Zoran Janković se je v preteklih štirih letih postaral. Izraz na obrazu je malce manj gotov, več dvomov je na njem. Na njem se riše neprimerno več skrbi in težav kot takrat, ko je vodil eno največjih podjetij v državi. Tudi nasmeh ni več tako tipičen, širok, nenavadno brezskrben. A spremenili ga niso dogodki, povezani s padcem z mesta prvega v Mercatorju.
-
Slovensko reševanje krize ima po dveh letih boja eno temeljno značilnost. To je nekonsistentnost vseh vpletenih, od medijev do vlade. Poglejmo najprej medije. Ob propadu vsakega podjetja hitijo z opozorili in moraliziranjem, da se mora vlada tokrat vendar res odzvati. Da ne sme le opazovati od strani in se delati, da nima s tem nič. Ker tokrat gre za šivilje, pa delavke, pa zaposlene... Vse to je res.
-
Prav neverjetno navdušenje je požel štirinajst dni star poziv dr. Mladena Dolarja v intervjuju za Mladino k ustanovitvi nove stranke. V uredništvo je prišlo nekaj dobrohotnih sugestij, nekaj ljudi iz javnega življenja se je ponudilo, da so pripravljeni prevzeti kakšno nalogo, eden izmed pomembnih mislecev te države pa se je pridušal, da je ravno to želel napisati, a sta ga Marcel Štefančič jr.
-
»Vse na svetu ima svoje meje, samo človeška neumnost je brezmejna.« Miroslav Krleža, nekoč, nekje Je zmatrano celo ljudstvo ali so zmatrani le politiki? Zakaj nenadoma vsi modri opozarjajo na zdelanost, apatičnost te družbe? Kaj nas je tako utrudilo? Kriza? Menjave oblasti? Menjave ministrov? Globalna nestabilnost? Vse velike odločitve preteklosti, od osamosvajanja do prilagajanja novim formam? Vprašanja...
-
Zaradi pritiska krize in nezmožnosti vladajoče levice, da bi se ogradila od neoliberalnega kapitalizma, so stranke slovenske levice praktično od trenutka, ko so prevzele oblast, ostro kritizirane. Kritike so trde, a upravičene. Res je, da slovenska levica v svoji konceptualni izgubljenosti ni sama; taka je levica kar povsod po svetu. Pa še veliko krivde za današnje stanje nosijo leve stranke, pri čemer kakšne vsaj...
-
Nam mora biti res mar, da je Matej Lahovnik izstopil iz stranke Zares? Moramo res vedeti, da je Irmo Pavlinič, njegovo strankarsko kolegico, to tako pretreslo, da je začela govoriti, da bo zapustila ministrski položaj? Res? Ali koga morda vežejo spodnjice? Ima kdo barvno neusklajene hlače in nogavice? Je kdo pozabil kupiti šalotko? Ježeš, res. Saj razumemo.
-
V času krize so ugled izgubili direktorji po vsem svetu. Menedžerji in direktorji danes veljajo, preprosto rečeno - za slabe ljudi. To je kazen za krizo, kazen, ki jo plačuje celoten direktorski ceh za malverzacije, ki so se najprej kot izjeme, nato pa kot pravilo uveljavile v svetu poslovnih financ. V Sloveniji smo imeli o direktorjih in menedžerjih, zlasti velikih podjetij, upravičeno dolgo časa zelo dobro...
-
Nastala je absurdna situacija: še nikoli niso imeli sindikati, predvsem javnega sektorja, pri boju za pravice zaposlenih tako malo podpore kot ta trenutek. Od sindikatov se nenadoma pričakuje, da bodo popustili vladi. Kaj se gredo, kaj tako trmarijo, mar ne vidijo, kako resne so razmere, postaja stalnica ocenjevanja sindikatov. V tej točki je treba zajeti sapo in še enkrat pogledati, kaj je tisto, kar gledamo.
-
Zakaj se politiki praviloma ne vozijo z ekskluzivnimi športnimi avtomobili, se izogibajo razkošnim dopustom in oblekam in se ne bahajo pred dragimi restavracijami, sploh pa ne govorijo, da se s 3002 evroma težko prebijejo skozi mesec? Ne pričakujte preveč, za tem ne stoji znanost. Preprosto zato, ker niso tako neumni, da bi se dajali v zobe javnosti in medijem.
-
Slovenski novinarji smo dolga leta delali napako: kadar so Janez Janša in njegovi pribočniki kričali, da je slovenski medijski prostor neuravnovešen in neuravnotežen, se je večini novinarjev vedno znova zdelo, da se na te obtožbe ne gre odzivati, da je treba to prenesti gosposko mirno, tudi zato, da ne bi s tem zašli v konflikt s svojim »predmetom« poročanja in komentiranja. To je veljalo za profesionalen odziv.
-
Že od začetka krize - pa tudi že prej - se tako v Sloveniji kot drugod izpostavlja kot osrednji problem naša konkurenčnost. Slovenija je nekonkurenčna, trdijo ekonomisti, trdi tehnična inteligenca, trdijo domači in tuji znanstveniki in strokovnjaki. A nihče ne pove: Slovenija nima Nokie in je nikoli ne bo imela. Slovenija nima poceni kitajske delovne sile in je tudi nikoli ne bo imela.
-
Če bo Janezu Janši uspelo, kar se je nameril, namreč zrušiti sporazum o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško, bo to treba razumeti kot velik poraz. Pa ne poraz vlade, ampak kot velik poraz razuma. Janez Janša nam namreč te dni vnovič demonstrira svojo staro igro: v kateri razumne odvrača od politike, družbe in česar koli skupnega v tej državi in hkrati vsem gnevnim, jeznim daje priložnost, da njihov glas šteje...
-
Najlaže je v tem trenutku tolči po študentih, jih zmerjati s huligani, cepci, nasilneži, nevedneži, zavedenimi, neodgovornimi, ki se nehote tolčejo za druge, sicer pa so tako ali tako usmerjani s strani požrešnih in bogatih lastnikov študentskih servisov in študentskih funkcionarjev. Tudi če bi bilo vse res, če bi torej vse to veljalo za demonstrirajoče dijake in študente, dogodka ne bi smeli odpraviti na ta način.
-
» Arbitražni sporazum predstavlja akt kolaboracije z okupatorjem. Hrvaška še ni v EU in mi smo jih držali s tem. Unija nas je prvič začela jemati resno. Nakar je predsednik vlade padel v depresijo in naredil »salto mortale« ter začel zganjati evforijo, ki je le druga plat depresije.« Tine Hribar, v izjavi v prostorih in v imenu Slovenskega panevropskega gibanja, 11.
-
»Ko začnejo politiki govoriti o sanjah, moramo biti zelo, zelo budni. Ker sanje nikoli ne počivajo!« Marko Zorko, Poltergajst, januar 2007 Zaupanje v politiko se vse bolj rahlja, avtoritete politikov pa razpadajo tako rekoč po vsem svetu. Krize ni konec; je kot mraz v slabo izolirani hiši. Naj peč še tako greje, tisti mraz, ki leze skozi stene, streho, okna in pod vrati, se počasi zažira v kosti.
-
»V letu in pol, odkar imamo to vlado, se na področju socialnega dialoga ni zgodilo nič. To je najslabša vlada doslej glede uresničevanja procesa, pri katerem se partnerji dogovarjajo in usklajujejo...,... Slovenija se ne zaveda, da so pravice izborjene, ne podarjene. Potrebujemo več povezanosti in solidarnosti. V ospredju bi morali biti pojmi, kot sta blaginja in družbena odgovornost kapitala, medtem pa še vedno...
-
»Oddam starejšo kmečko hišo, za naselitev delavcev, 120 kvadratnih metrov, do 25 postelj, eno stranišče notri, dve premični zunaj, dva tuša, kuhinja z dvema štedilnikoma, ogrevata celo hišo, vsa oprema.« Oglas na enem od spletnih portalov, maj 2009 Nekatere stvari ostajajo nespremenjene. Ena izmed njih je Radio Študent. Ne trdimo, da se Radio Študent ne spreminja, seveda se, a ostaja enako zanesljiv v tem,...
-
»Lahko sami kadarkoli odločimo, kdaj bomo enostransko umaknili vojake iz Afganistana. Ko se tako odločimo, ko presodimo, lahko to naredimo z enim telefonskim klicem.« Predsednik vlade Borut Pahor, 21. decembra 2009, v intervjuju za Mladino »Mislim, da je okrog Afganistana, gospodje in gospe, čas, da si nalijemo čistega vina. Ni treba napadati vojske zaradi tega, ker sodeluje v Afganistanu.
-
»Zgodovinske izkušnje nas učijo, da v trenutku največje krize ne prihaja do radikalnih sprememb, uporov ali revolucij. Od francoske revolucije vemo, da do radikalnih družbenih sprememb prihaja šele, ko kriza mine. To resnico je po svoje opredelil že Karl Marx, ko je dejal, da zavest zaostaja za družbenimi boji. Sedaj imamo krizo. Vendar se je kot družba še ne zavedamo.
-
Roža naj bi bila nekaj pozitivnega. Seveda, so lepše, manj lepe, dišeče in ne, velike in male, a pač rože. Kaj pa roža onesnaženja? Ta za nevajeno oko čudni graf, okrog ene točke sklenjene črte različnih barv, nam rožo postavi v povsem drug kontekst. Kaže povprečne koncentracije trdnih delcev v zraku pri različnih smereh vetra. V Sloveniji rože onesnaženja izredno dobro uspevajo, imamo res velike! Poročila o...
-
Nikoli ne bomo vedeli, ali je Janez Drnovšek leta 2000 pomagal priti Andreju Bajuku in Janezu Janši na oblast - le zato, da bi se lahko na oblasti obdržal še en mandat. Za osvežitev spomina: leta 2000 je RKC, nekim čudnim združbam in velikemu igralcu iz ozadja, predsedniku SDS Janezu Janši, uspelo izpeljati združitev dveh strank, SLS in SKD.
-
Eden boljših slovenskih gospodarstvenikov, zadržan mož, ki redko javno nastopa, načelno ne razdaja svojih mnenj kar počez, že desetletja pa deluje predvsem v tujini, pravi, da se Sloveniji vse bolj pozna njena majhnost. In tudi on pravi, gre za te mreže in mreženje, ta aktualni odgovor na malodane vse probleme. Problem pa niso preveč razvejene mreže in poznanstva, naš problem je ravno nasproten.
-
Smo ta teden res izvedeli kaj novega o Zmagu Jelinčiču in SNS? Kaj pa je tako novega? Da so to ljudje brez kakršnih koli zadržkov in morale? To vemo že od prvega mandata Zmaga Jelinčiča, ko je kot poslanec hodil okoli oborožen. Le prijatelji so bili takrat drugi. Nič nas pri Zmagu Jelinčiču in njegovi klapi (to pač je ta združba, klapa) ne more presenetiti.
-
Sociolog in zgodovinar dr. Tomaž Mastnak, eden najaktivnejših članov civilne družbe v osemdesetih, danes profesor na University of California, se je v osemdesetih letih deklariral kot homoseksualca po političnem prepričanju. Pa ne le ali preprosto zato, ker geji takrat niso imeli pravic. Šlo je za resno konceptualno stališče - za dosledno vztrajanje pri tezi, da so vse pravice enake in enako pomembne.
-
»Mučna in tragična smrt pripadnika tranzicijske levičarske elite je razgalila delovanje mafijskega omrežja, ki omogoča ljudem brez vesti stanje, v katerem je vse dovoljeno. Dobesedno vse. Niso jim dovolj samo zlorabe sistema in ljudi, pred njimi niso varne niti domače živali.« Janez Janša, 19. 2. 2010, na www.sds.si »Ob odstranjevanju vsaj nekaterih tančic iz ozadij garažne afere se v vsej svoji grotesknosti...