dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • G20 je del problema

    Vsakoletno srečanje svetovnih voditeljev skupine G20, ki je bilo konec junija v Osaki na Japonskem, ni prineslo odrešujočih rešitev. Globalni problemi se kopičijo. Zadevajo podnebne spremembe in energetiko, globalizacijo in svetovno trgovino, digitalno prihodnost in sedanjo neenakost. Svetovna ureditev z ZDA na čelu razpada, spreminja se geostrateška podoba sveta, vojne vse bolj ogrožajo svetovni mir. G20 očitno želi postati nov paravan postmodernega multilaterizma, z ohlapnim mednarodnim pravom, brez prave politične legitimnosti. Zato niha med starim ekonomskim liberalizmom in novo avtoritarno politiko. Več

  • Dolgovi

    Svetovna zadolženost je deset let po veliki finančni krizi na najvišji ravni v dosedanji ekonomski zgodovini. Ta politično tiha, toda nevarna tempirana ekonomska bomba ob novi recesiji in razpadanju globalnega reda lahko dodatno ogrozi svetovni mir. Dolžniška ekonomija je še vedno enigma sodobnih monetarnih financ, tudi sistemska tveganja so drugačna kot prej. Dolg je bistvo denarja, eden od stebrov socializacije civilizacije, hkrati pa temeljni vzvod sodobnega gospodarskega razvoja in želene države blaginje. Toda prevelika zadolženost povzroča tveganja, zato je temeljno vprašanje, kakšna je danes vzdržna zadolženost. To je poleg ekonomske neenakosti in iskanja nove globalne ureditve osrednji ekonomski problem sodobnega sveta. Največja dolžniška tveganja so v razvitem kapitalističnem centru (ZDA, Japonska, EU), pa tudi na Kitajskem in v Latinski Ameriki. Očitno ostajajo dolgovi večna rešitev in hkrati prekletstvo tržnega gospodarstva. Več

  • Umetnost gradnje

    Zakonodajni trojček na področju urejanja prostora (ZureP-2), gradbeništva (GZ) ter arhitekturne in inženirske dejavnosti (ZAID) leto po sprejemu vedno bolj buri politične duhove in lomi strokovne interese. Trojček je nastal kot postopen konsenz stroke in politike glede drugačnega urejanja prostora in kakovosti gradenj. V ospredje postavlja evropska načela trajnosti in družbene odgovornosti. Ponuja odgovore na tri vprašanja. Kaj je pri urejanju prostora javni interes, kdo zanj nosi poklicno odgovornost, kako učinkovito izvajati in nadzirati gradnjo. Zalomilo se je spodaj, v sporu kompetenc različnih strok, v premalo jasni regulaciji in kakopak večnem spopadu za denar. Arhitekturno načrtovanje in projektiranje sta eno, gradbeno izvajanje in nadzor nekaj drugega. Toda namesto sodelovanja strok smo znova končali v njihovi cepitvi. Več

  • Politično gledališče

    Prodaja Abanke je spet v središču političnih kalkulacij, sporne in v marsičem škandalozne bančne sanacije 2013/2014. Politična srenja je razdeljena, postopki prodaje tečejo v varnem zavetrju SDH, povezuje jih standardna blasfemičnost prelaganja odgovornosti. V ospredju so stari argumenti spoštovanja evropskih zavez na eni in obrambe nacionalnih interesov na drugi. Toda tri okoliščine so nove. Abanka je zadnja priložnost glede slovenskega lastništva državno saniranih bank. Njena privatizacija poteka pod okriljem bančnih pravnih bitk med državo in Banko Slovenije, Evropsko centralno banko in evropsko komisijo v razmerju do Republike Slovenije, razlaščencev do Banke Slovenije in vlade. Hkrati pa evropske institucije menjajo svoja vodstva, novi so pogledi na preživele protikrizne ukrepe. Možen alibi odložitve prodaje Abanke so lahko prav ti tekoči pravni postopki glede stare bančne sanacije in odgovornosti vseh akterjev, domačih in evropskih. To pa pomeni konec domačih političnih norčij in težavno obrambo suverenosti države na ravni EU. Več

  • Kaj z Adrio Airways?

    Adria Airways (AA) se tri leta po privatizaciji vrača na politično prizorišče, ne kot dokaz uspešnosti, temveč nove poslovne katastrofe. Finančna in poslovna sanacija nista uspeli, razvojno tiči družba že desetletje v brezizhodnem položaju. Njena domala šestdesetletna poslovna zgodovina je učna ura, kje in kako grešiti, tako pod nekdanjimi komunisti kot novodobnimi kapitalisti. Država je kot dolgoletni lastnik družbo zavozila in jo prodala, novi nemški lastniki sedaj ne morejo preživeti brez državnih pomoči. Tragikomično, toda privatizacijo AA lahko očitno reši novo podržavljanje ali pa bo doživela stečaj in dokončno zaprtje. Kje tiči bistvo številnih zablod in kdo je zanje odgovoren? Več

  • Čas za izsiljene napake

    Evropske volitve so potrdile staro politično nakano, da v propadajočih politično-ekonomskih skupnostih spremembe pomenijo zgolj utrjevanje statusa quo. Politični obraz EU se bo spremenil zaradi nove sestave parlamenta, komisije in peterice vodilnih funkcionarjev, toda novi obrazi so zgolj pokritje za premik EU iz votlega v prazno. Preprosto, novo politično ravnotežje ohranja ekonomski status quo, nihče ne obeta drugačne ekonomske normale. Volitve so dokaz, da je demokracija v EU bolj formalna kot dejanska. Politični prostor se je razpršil, toda stare politične elite so izgubile premalo in nova populistična alternativa je dobila premalo, da bi kaj spremenila. Med znanilci pozitivnega političnega preboja so zeleni. Trajnostni razvoj in zeleni »new deal« postaja resna ekonomska usmeritev v političnem svetu, ki ne priznava alternativ. Več

  • Plače

    Plačni sistem javnih uslužbencev je postal predmet paradoksalnih sistemskih protislovij in političnih preigravanj. Po desetih letih je sistem pred svojim samodejnim zlomom. Izredna seja državnega zbora sredi maja 2019 je zgolj dokaz, da politiki pri tem še vedno ne razumejo skoraj ničesar. Slovito Virantovo plačno reformo je postavila prva Janševa vlada, danes pa se ji prva odpoveduje. Šarčeva vlada nasprotno brani temelje sistema, ki postaja zgolj papirni tiger. Političnim bitkam za to oslovo senco ni videti konca. Enotni plačni sistem je največji Janšev socialistični projekt, ki ga danes branijo njegovi goreči nasprotniki. Ne eni ne drugi ne dojamejo, da sedanje anomalije niso napake, temveč sistemska protislovja. Zato rešitev ni reforma sedanjega plačnega sistema v javnem sektorju, temveč njegova opustitev. Več

  • Nasvidenje, ZDA, dober dan, EU!

    Iranska kriza postaja novo geostrateško politično torišče stopnjevanja vojn na Srednjem vzhodu. ZDA so lani izstopile iz slovitega jedrskega dogovora, po letu dni zaostrene politične retorike in ekonomskih sankcij Iran napoveduje, da opušča njegove zaveze. Zdi se, da je svet pred novo vojno, nevarnejšo od katerekoli sedanje. Tokrat so političnoekonomski vložki veliko večji kot v sirski državljanski vojni. Gre za naftni biznis, za spopad mnogo širših regionalnih političnih koalicij, za neposredno merjenje moči ZDA in Kitajske, pa tudi Rusije. EU je tu v velikem političnoekonomskem, tudi vojaškem precepu. Jedrske grožnje so v hladni vojni zagotavljale mir, danes vse bolj netijo nove vojne. Bombe lahko očitno uničite samo z bombardiranjem. Več

  • Petnajst let EU

    Petnajsta obletnica vstopa Slovenije v EU je priložnost za premislek o prehojeni poti države, še zlasti če to povežemo s tridesetletnico majniške deklaracije in stoletnico pariške mirovne pogodbe. Slovenija je v stotih letih zamenjala pet državnih formacij, dve monarhiji, dve republiki in tiči sedaj v EU kot prav posebni politični entiteti. Od tod naša institucionalna prilagodljivost in hkrati identitetna izgubljenost. Romantična predstava samostojne države in EU je danes zbledela. Trčila je ob realna protislovja evropske institucionalne arhitekture in lastne omejenosti upravljanja in vodenja države. Volitve, domače in evropske, zgolj razkrivajo blasfemičnost teh podob, problematičnih in napačnih pričakovanj. Več

  • Evropski New Deal

    EU je letos v teh prvomajskih dneh pred pomembnim razmislekom, kaj storiti s svojo socialno državo. Pred majskimi volitvami v evropski parlament potrebuje pozitivno vizijo kot odgovor na svoje številne krize. Prebivalci EU želijo spremembe, ki povečujejo družbeno vključenost, solidarnost in večjo enakost. Vendar pa EU ni niti političnoekonomska niti socialna unija. Evropski socialni model je namreč ena od osrednjih identitet EU, toda socialne države članic že desetletja ogrožajo neoliberalizem in globalizacija, spremembe na trgu dela in fiskalna protislovja. Tradicionalna nosilka socialne države, evropska levica, izgublja bitko z desnim političnim populizmom. Razlog je preprost, namesto praznih (tudi prvomajskih) retorik volivci zahtevajo uporabne spremembe. EU potrebuje predvsem pragmatične rešitve, socialni Marshallov plan, novi ekosocialni dogovor (»New Deal«). Več