Mladi levi: Polnost časa

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so Slovenci svojo majhnost vse težje prenašali: slovenski politiki so skušali zgraditi veliko slovensko cesto ( ja, avtocesto od Šentilja do Kopra oz. Nove Gorice), slovenski pisatelji so skušali napisati veliki slovenski roman, slovenski filmarji so skušali napisati veliki slovenski film, slovenski glasbeniki pa so skušali sestaviti veliki slovenski pop bend. Tak bend so bili Mladi levi, ki so se sestavili leta 1966. Že to, da so ime prevzeli po Shawovem bestsellerju Mladi levi (ali pa po Dmytrykovi ekranizaciji, v kateri je peroksidnega nacija igral Marlon Brando), je bil signal, da mislijo resno. V naslednjih letih, vse tja do leta 1975, ko je bend razpadel, se je zamenjalo 17 članov, v njem sta hkrati trobentala Petar Ugrin in Stanko Arnold, najboljša trobentača daleč naokrog, na vokalu pa so se izmenjali Tomaž Pengov, Bor Gostiša, Janez Bončina Benč in Jernej Jung, who’s who slovenskega pop vokala.

Razcepljen

Tri gimnazijke čakajo, da jih oče ene izmed njih odpelje domov. Dve sta hormonski prijateljici, tretja – tista introvertirana in “čudna”, Casey (Anya Taylor-Joy), popisana s travmo – pa je outsiderka, ki nima prevoza. Toda tik preden speljejo, neznanec – v srhljivem, briljantno zrežiranem prizoru – s kloroformom pospreja očeta, potem pa še gimnazijke, ki se zbudijo v katakombah, orjaškem podzemskem bunkerju, preurejenem v “stanovanjski” kompleks. Vprašanje je le, kdo jih je ugrabil – serijski morilec, kakršnega smo videli v filmu Zbogom dekleta, ali kak lunatični Fritzl, ki jih hoče preleviti v svoje sužnje? V resnici je še huje: kot se izkaže, jih je ugrabilo 23 moških, no, 23 osebnosti v eni osebi. Kevin (James McAvoy), “razcepljeni” pacient dr. Fletcherjeve (Betty Buckley), je namreč tudi nervozni, obsedeni Dennis in starejša, avtokratska Patricia in mlajši, imbecilni Hedwig in tako dalje (vse igra McAvoy). Ja, Kevin je multipla osebnost – muči ga disociativna motnja identitete. Obema ženskama, Casey in dr. Fletcherjevi, ne preostane drugega, kot da skušata vsaka s svoje strani, prva “od znotraj”, druga “od zunaj”, vse te moške osebnosti – vse te inkarnacije moškosti – izigrati drugo proti drugi, ali bolje rečeno: med vsemi temi moškimi skušata najti “disidentskega” moškega, “feminista”, ki bi ugrabljenkam odklenil vrata in jih osvobodil. Kar pa ni lahko: Casey recimo nikoli ne ve, če je Hedwig res Hedwig? Kaj, če je Dennis?

Rdeča želva

Brodolom, ki ga ne vidimo, brezimnega moškega naplavi na otok, na katerem ni nikogar – razen rakovic in gosenic, ki pa ne govorijo, tako da ostane brez besed in brez komentarja. Otok preišče, povzpne se na najvišjo točko, toda kakega magičnega portala ne najde – otok je otok, transportne poti pa so speljane daleč stran. Nikoli ga ne bodo našli. Zato si zgradi nekaj splavov, s katerimi skuša iz te divjine odpluti proti civilizaciji in se vrniti v kapitalizem, toda vsakič mu “nekdo” splav uniči, tako da se vrne nazaj, na samotni otok. Čez čas se izkaže, da je tisti “nekdo”, ki ga ne pusti nazaj v kapitalizem, velika rdeča želva. Hrane in vode je dovolj za oba. Vidite, še celo narava ve, da je kapitalizem nekaj protinaravnega – da torej ni naravno stanje človeštva. Tako kot v kapitalizmu ni več letnih časov, tudi ni več življenjskih obdobij – prvih ni več zaradi podnebnih sprememb, drugih pa ni več zaradi komercializacije življenja.

Pošast Molly

Tale nemška risanka je namenjena otrokom, ki jih starši vzgajajo s pedagoškimi, ljubkimi, neagresivnimi igračami, zato je nekako logično, da se v “pošastni” družini, ki dobi novorojenca, konkurence bolj kot mala Molly ustraši njena igrača, resda pošastna, toda na ljubek način, pač pedagoška kot sporočila o ekologiji strpnosti. (Kinodvor/Kinobalon)

Balerina in Viktor

Videli ste Odpleši svoje sanje. Pa Odpleši svoje sanje 2, Odpleši svoje sanje 3 in Odpleši svoje sanje 4. Oh, in Odpleši svoje sanje 5. Zdaj lahko vidite še animirano verzijo. Da bi zabrisali sledi, vse skupaj prestavijo v kostumski Pariz, kjer se skuša sirota prebiti v Hrestača, kar postane kmalu iritantno – kot kič, ki pleše tuje sanje.

Hudič v meni

Obstajajo ljudje, ki jih lahko odreši in očisti le Bog – spomnite se le Izganjalca hudiča in vseh izpeljank tega religioznega šokerja. Obstajajo pa tudi ljudje, ki jim Bog ne more pomagati – tedaj vskoči dr. Seth Ember (Aaron Eckhart), ki sicer noče, da mu rečejo eksorcist, a je prav to, le da je sekularen. No, incarnate. Ember – zapuščen, zblojen, zapit, hard-boiled, od prometne nesreče, ki mu je vzela ženo in sina, priklenjen na invalidski voziček (le kdo ne bi izgubil vere?) – lahko namreč penetrira v nezavedno človeka ( ja, kot Dennis Quaid v filmu Dreamscape, kot Leo v Izvoru, kot J.Lo v Celici), ustavi čas in likvidira parazita, tokrat demona (“Maggie”, sekularni Pazuzu), ki je obsedel nekega dečka, še prej pa njegovega sina.

Matura

Če gledate slovenske filme, nimate občutka, da je Slovenija tako skorumpirana, kot kažejo raziskave, toda če gledate romunske novovalovske filme, imate občutek, da je Romunija najbolj skorumpirana država na svetu. Korupcija, laži, sebičnost in depresija, ki ima očitno še vedno Ceauşescujeve oči, so tako epidemične in neodrešljive, da se Romuni množično izseljujejo, kar čaka tudi Elizo (Maria-Victoria Dragus), briljantno dijakinjo, ki jo hoče oče (Adrian Titieni), ugledni doktor, na vsak način poslati ven, na Cambridge.

Ameriška pastorala

Če ste videli Ogorčenje, posneto po romanu Philipa Rotha, potem veste, da II. svetovna vojna ni prinesla svobode – Amerika je bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja dežela napetosti, tesnobe, paranoje in agresivnega, represivnega konformizma. Prilagodi se – ali crkni! Ni čudno, da je Amerika potem v šestdesetih eksplodirala.

Skrita lepota

Tale dickensovski božični film se konča z manipulacijo, v katero bi se človek morda celo zaljubil, če ne bi bil sam film manipulacija že vse od začetka, pri čemer se je kar težko odločiti, kaj je hujša manipulacija – to, da Will Smith, ki igra šefa in solastnika mogočne marketinške agencije, ne more preboleti smrti svoje hčerke, to, da pisari dolga, kičasta new-age pisma Ljubezni (“Vsi hrepenimo po ljubezni”), Smrti (“Vsi se bojimo smrti”) in Času (“Vsi si želimo, da bi imeli več časa”), ali to, da njegovi sodelavci (Edward Norton, Kate Winslet, Michael Pena), prestrašeni, da bo Smithova nestabilnost destabilizirala agencijo, najamejo igralce, ki igrajo Ljubezen, Smrt in Čas (Keira Knightley, Helen Mirren, Jacob Latimore), ker se jim zdi, da je to edini način, da ga spravijo k sebi? Od filma, ki toliko manipulira, bi pričakovali tudi kaj inteligence in vsaj kak dialog, ki ne bi izgledal kot stranski učinek Kmetije.

Kitajski zid

Kitajski zid je 150-milijonski kitajsko-ameriški spektakel, zato lahko pričakujete kitajski zid in junaškega belca z irskim akcentom (Matt Damon), oportunističnega avanturista, ki ga bo rešil. Ker ga je posnel Zhang Yimou (Heroj, Hiša letečih bodal), lahko pričakujete “magično” akrobatiko, recimo bandži-vojščakinje, ki jih s kitajskega zidu “namakajo” v žrela zavojevalskih pošasti, bolj digitalnih kot peklenskih.

Asasinov nazor

Asasinov nazor, posnet po videoigrici, je vizualno tako atraktiven, da vas skoraj prepriča, da so parkour izumili leta 1492 v Španiji, toda vse ostalo izgleda le kot skrajšana verzija Da Vincijeve šifre, pomočene v Matrico. Teksaškega morilca (Michael Fassbender), ki je tik pred eksekucijo, “angažirata” templjarja (Jeremy Irons & Marion Cotillard), da bi se lahko v Animusu, tajnem motion-capture stroju, sinhroniziral z gibi svojega antiinkvizicijskega prednika (Fassbender), španskega asasina iz leta 1492, ki ve, kje je skriti, izgubljeni templjarski zaklad, neke vrste ključ, ki zaklepa tako “odprto kodo” kot svobodno voljo. Film skače iz leta 2016 v leto 1492, prepričan, da odkriva Ameriko, toda odkrije le to, da je videoigrice bolje igrati, kot pa jih le gledati.

The Beatles: Osem dni na teden

Ko je John Lennon blasfemično izjavil, da so Beatlesi slavnejši od Jezusa Kristusa, so kristjani – predvsem fundamentalisti – ponoreli, pa četudi je Beatlese s tem podcenil: Beatlesi, ki so imeli na Billboardovi lestvici hkrati pet štiklov na prvih petih mestih (to ni do tedaj uspelo še nikomur), niso bili le slavnejši od Jezusa, ampak so bili tako slavni, da sploh niso mogli več na turneje. Feni so jih manično zalezovali, nadlegovali, grabili, trgali in cufali – in ko so stopili na oder, se niso slišali več. Slišali so le še trušč – fene, ki so vreščali, hreščali in peli namesto njih. Izumili so pop, ki je prebavil vse, in slavo, ki je prišla v paketu s paniko in klavstrofobijo – ni čudno, za njimi so se valili teror, histerija, norost in najstniška omedlevica. “Na koncu je bilo vse zelo komplicirano,” pravi Paul McCartney, ki doda: “Beatlesi so bili šov, ne pa glasba.”

Potniki

Prava ljubezen obstaja le še v vesolju. Ali bolje rečeno: v vesolju sta ljubimca na varnem. Nikogar ni, ki bi ogrožal njuno romanco. Nikogar ni, ki bi ju motil ali oviral. Nikogar ni, ki bi skušal njega speljati njej – ali obratno. V vesolju nihče ne sliši njunih orgazmov. In seveda – v vesolju ne moreta reči, da si nista usojena. Nekaj takega se zgodi v Potnikih, kubrickovskem sci-fiju (Odiseja v vesolju sreča Izžarevanje), v katerem se Jim (Chris Pratt) in Aurora (Jennifer Lawrence) znajdeta sama v vesolju, na ladji Avalon, ki 5.000 “izbrancev” pelje v novo intergalaktično domovino, rajsko kolonijo.

Loving

V Ameriki so sužnjelastništvo odpravili leta 1865, kar je bil kakopak hud napor in velik dosežek, navsezadnje, da bi ga odpravili, so potrebovali državljansko vojno, ki je terjala 620.000 življenj, toda 100 let kasneje so črnci še vedno veljali za “nižjo raso”, predvsem na jugu, recimo v Virginii, ki je prepovedovala medrasne poroke, tako da sta se morala Richard Loving (Joel Edgerton) in Mildred Jeter (Ruth Negga), belec in črnka, sicer rezidenta Virginie, leta 1958 poročiti v Washingtonu, kjer so medrasne poroke tolerirali. Ko sta se vrnila domov, v Virginio, so ju takoj prijeli in zaprli. Še huje: sodišče je odločilo, da ju “osvobodi”, če se 25 let ne vrneta v Virginio, ali natančneje – v Virginii se ne smeta nikoli nahajati oba hkrati. In tako sta se odselila v Washington.

Los Angeles igra sebe

Leto 2016 je bilo leto, ko so Hollywoodu veliki, prestižni filmi – tisti, ki naj bi imeli oskarjevski potencial – spodleteli. Filmi 13 ur (bitka za Bengazi), Hologram za kralja (Tom Hanks v Savdski Arabiji), Veliki dobrodušni velikan (via Spielberg), Zaveznika (Romeo in Julija, le da Brad Pitt preživi), Free State of Jones (Matthew McConaughey v kostumu), Kamnite pesti (bio boksarja), Tekač (bio šprinterja Jesseja Owensa), Snowden (bio najslavnejšega žvižgača) in Mladi mesija (bio Jezusa Kristusa), ki so moledovali za oskarje, so se sfižili. Se še spomnite Ben-Hura? Ali bolje rečeno: ste ga sploh opazili? Tudi Akademija ga ne bo opazila. A ne pozabite: njegov veliki predhodnik, Ben-Hur, posnet leta 1959, je dobil 11 oskarjev.

Pregled leta: Boj proti izkoriščanju

Celovečerni prvenec režiserja Luke Marčetića ter domačih spletnih zvezdnikov Gorana Hrvaćanina, Dejana Krupića in še nekaterih drugih je v le slabih dveh mesecih postal tretji najbolj gledan slovenski film v samostojni Sloveniji. Več kot 150 tisoč gledalk in gledalcev je potrdilo, da je ekipi, ki na videoportalu YouTube ustvarja na kanalu Ajkule, uspel redek preboj s spleta na platna.

Pregled leta: 14 zelozajev

Carol (Todd Haynes)
Špeganje v film, ki špega v lezbično utopijo.

Daleč na sever

Tale animirani film ni Disneyjev, zato 14-letno Sašo, malo rusko aristokratko, od katere starši pričakujejo le dobro poroko in prilagoditev patriarhalnim klišejem, na severni tečaj pošlje brez glasbenih točk, maničnih govorečih živali in digitalne scenografije, toda v svoji zenovski preprostosti in abstraktni preciznosti se za svoje dobro preveč na silo trudi, da bi njeno neodvisnost vklesal v led.

Planetarij

Sestri Barlow (Natalie Portman & Lily-Rose Depp, Deppova hči) sta ameriški kabaretni spiritualistki, ki pred II. svetovno vojno tržita stike z duhovi mrtvih, dokler ne nabašeta na filmskega producenta, ki hoče z njima posneti film, v katerem bodo nastopali pravi duhovi, kar bi filmski umetnosti dalo novo dimenzijo, toda Planetarij intrigantno premiso prelevi le v jeremiado o karnevalski razduhovljenosti sodobnega filma, ki bi jo ovrgel vsak paranormalni šoker.

Zakaj ravno on?

V filmu Ugani, kdo pride na večerjo (1968) je hči staršem predstavila zaročenca – črnca. Zadrega je bila huda, pa četudi sta bila ata in mama, Spencer Tracy in Katharine Hepburn, liberalna. V komediji Zakaj ravno on? pa ata in mama nista liberalna, zato sta še toliko bolj šokirana, ko jima hči (Zoey Deutch) kot zaročenca predstavi digitalnega tajkuna iz Silicijeve doline (James Franco), tetoviranega, odbitega, xanadujskega frika, ki izgleda kot karikatura paralelnega sveta, kar je verjetno tudi razlog več, da vsak vic in gag ponovijo večkrat, celo večkrat kot v Njenih tastarih in Njegovih tastarih skupaj.

Vse za prstan

Magični prstan, ki se izgubi, superbaraba, ki si hoče pokoriti svet, mali človek, ki postane superjunak, da bi rešil svet, roboti, ki so bolj človeški od ljudi, darling, ki čaka na prstan, utrudljiv humor in akcijski ringelšpil – nič, tale ne ravno magična animacija, ki sporoča, da nihče ne sme ostati samski, je le korejska replika holivudskega imaginarija.

Rogue One: Zgodba vojne zvezd

Rogue One se začne v oddaljeni galaksiji (brez crawla in fanfar), kjer karizmatični Imperij – Darth Vader (z basom Jamesa Earla Jonesa), Grand Moff Tarkin ( ja, z obrazom Petra Cushinga!), Zvezda smrti, ki vso nepokorščino spreminja v sončni prah, njen “direktor” Krennic (Ben Mendelsohn) in beli jurišniki – sproži uporniškega duha, konča pa se le nekaj ur pred začetkom Novega upanja, četrte epizode Vojne zvezd (1977), ko predskywalkerski hard-boiled uporniki, ki jih vodita Jyn Erso (Felicity Jones), hči arhitekta Zvezde smrti, in Cassian Andor (Diego Luna), Han Solo pred Hanom Solom, z ukradeno ladjo Rogue One samomorilsko naskočijo Krennicov štab in tajni načrt Zvezde smrti.

Za vsako ceno

To je film, ob katerem vam bo Brecht šepnil: Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke? Nekoč so ljudje ropali banke – danes banke ropajo ljudi. Toby (Chris Pine) in Tanner (Ben Foster), brezposelna, obubožana, deklasirana teksaška brata, o tem nimata nobenih iluzij. Njuna mati je imela kos zemlje, na kateri so odkrili nafto, toda banka je materi podtaknila hipoteko, ki je bila “strukturirana” tako, da je ne bo mogla nikoli odplačati. Neodplačljivi dolg pa lahko danes odplačaš le tako, da oropaš banko – in natanko to storita brata, le da so obresti takšne, da morata oropati več bank. Dolg gori počasi – kot obup.

Božična žurka v pisarni

Da ameriške stolpnice izzivajo, je opozoril tako 11. september kot Hollywood. V filmu Umri pokončno stolpnico ugrabijo teroristi, v Peklenski stolpnici jo zgrabi požar, v filmu 2012 stolpnice pokosi apokaliptična prerokba Majev, v Božični žurki v pisarni pa uslužbenci nekega tehno-podjetja (Jason Bateman itd.), ki mu grozi likvidacija (via Jennifer Aniston), priredijo orgiastično žurko, s katero skušajo impresionirati poslovneža (Courtney B. Vance), ki bi jih lahko rešil, toda ko se v tisti čikaški stolpnici vsem skupaj utrga (hej, jutri nas morda ne bo več!), zlahka tekmujejo z Al Kaido, Rickmanovo tolpo, stoletnim požarom in destruktivnostjo apokaliptičnih prerokb. Nihče ne zna Amerike napasti tako, kot jo znajo napasti sami Američani.

Paterson

Travis Bickle – Scorsesejev Taksist – je bil alergičen na 20. stoletje. Paterson (Adam Driver) – Jarmuschev šofer mestnega avtobusa iz Patersona (New Jersey) – pa je alergičen na 21. stoletja. Mobilca nima, internet ga ne vleče. Paterson – zen verzija Travisa Bickla – je romaneskni offline preostanek 20. stoletja. Poročen je z Lauro (Golshifteh Farahani), ki sanjari, da bo country pevka (ali pa bo odprla arty pekarno, odvisno pač od dneva).

Toni Erdmann

Lisa Chodolenko je pred nekaj leti posnela dramedijo The Kids Are Alright, v kateri umetno spočeta otroka vzgajata lezbijki, Annette Bening in Julianne Moore. Filma v naše dvorane ni bilo, toda naslov bi se glasil: Otroka sta v redu. In naslov bi imel prav: otroka sta namreč res v redu. Nemško dramedijo Toni Erdmann pa bi lahko oglaševali z revizijo tega naslova: Otroci niso v redu. Kako to, da niso v redu? Kaj je narobe z njimi? Kaj se je zgodilo? Za začetek, “Toni Erdmann” je alter ego Winfrieda (Peter Simonischek), ločenca pri dobrih šestdesetih, učitelja glasbe, ki je ostal brez učencev – in zdaj mu je umrl še pes. Kar ga potre. Ko izgubi psa, ne izgubi le prijatelja, temveč tudi stik z zadnjim preostankom človeštva. Kot da bi vedel, da živi v svetu, ki ga je Gordon Gekko (Michael Douglas) v Wall Streetu (1987) opisal s slovito frazo: “Če potrebuješ prijatelja, si kupi psa!” Gekko – oče filmskega neoliberalizma, filmski alter ego Miltona Friedmana in Friedricha Hayeka – je kakopak briljiral še z eno frazo: “Pohlep je dober.” Winfried – po malem nostalgičen in sentimentalen, potreben “pasje” topline – zato sklene, da bo obiskal Ines (Sandra Hüller), svojo edinko, ki pa mu jo je nekje vmes speljal in odpeljal Gordon Gekko. Trenutno je v Bukarešti, na “divjem”, “eksotičnem” postkomunističnem vzhodu, kjer hladnokrvno izpolnjuje zapovedi neoliberalnega evangelija – Ines je pasja vojščakinja globalne korporacije, čista profesionalka, ki ji adrenalin poganja neoliberalni lingo.

Ujeta

Ujeta je triler, ki skuša zlomiti Naomi Watts. Sama je in vsa depresivna, nekje daleč stran, v novoangleški zimi, kjer skrbi za sina, ki je po prometni nesreči, v kateri je umrl njen mož, ostal paraliziran. To je priložnost za “oskarjevske” emocije (kriki & šepetanja), toda v napačnem filmu. In ko se začnejo v hiši dogajati “čudne” reči, ko začne hreščati (duhovi!) in ko se zazdi, da v tistih stenah ždi neki drugi deček, ki je nedavno izginil, naredi Wattsova, ki igra otroško psihologinjo (!), toliko napak, da si rečete: ali je diplomo prepisala ali pa ni videla še nobenega trilerja? Niti Utelešenega zla.

Podzemlje: Krvave vojne

Krvave vojne? Odkar so se vrnile Vojne zvezd, lahko pričakujemo veliko filmov z “vojnami” v naslovu. Podzemlje je že vse tja od leta 2003 prizorišče tisočletnih vojn med vampirji in volkodlaki, prizorišče velike tekme za primat v filmskem bestiariju – vampirji ali volkodlaki? Selena (Kate Beckinsale), neogotska vampirka v oprijetem usnju (Buffy + Blade), je zdaj na eni, zdaj na drugi strani. Tokrat se vrne k vampirjem, preden spet ne odskoči k volkodlakom. Ne zato, ker bi nujno potrebovali akcijsko junakinjo, temveč zato, ker tako piše v scenariju, v katerem piše tudi, da njena hči – jasno, Eva, prva “čista hibridka” – navdihuje fantazije o svetovni prevladi. Zadnji ljudje bodo čisti. Ko je poročnica Ripley (Sigourney Weaver) v Osmem potniku preživela vse napade aliena, smo dobili prvo pravo akcijsko junakinjo. Le da tega tedaj, leta 1979, še nismo vedeli. Mislili smo, da je bila poročnica Ripley le devica, ki je preživela križarski pohod pošasti – da je bila torej le “zadnje dekle” (final girl), ki je preživelo grozljivko. Tako kot recimo Laurie Strode (Jamie Lee Curtis) v Noči čarovnic. V slasherjih, ki so tedaj cveteli (in Osmi potnik je bil vesoljski slasher, “Žrelo v vesolju”), je bilo to pravilo: preživela je le devica – no, “čista” ženska, ki se je hranila za poročno noč. Klavski napadi pošasti – psihopata, serijskega morilca, običajno maskiranega (hej, v grozljivki smo, zato je treba žrtev najprej prestrašiti in šele potem likvidirati) – so bili itak videti kot penetracije, posilstva.

Zapoj

Hollywood je daleč od časov, ko je bil tovarna mjuziklov. Mjuzikli so danes migrirali v animirane filme. In Zapoj ni le mjuzikl, temveč džuboks. Koala, lastnik in impresario starega, nekoč uglednega teatra, ki razpada, kar pomeni, da nujno potrebuje obnovo (kot vsa ameriška infrastruktura, bi dodal Donald Trump), napove veliko – in odrešilno – varietejsko predstavo, v kateri naj bi nastopili talenti, ki bodo preživeli avdicijo. Javijo se mnogi, tako da dobimo bitko talentov via Do nazga.

Animateka 2016

V Disneyjevi animaciji Vaiana gre polinezijska najstnica dlje, kot bi smela – onstran “grebena”, onstran meje, ki jo je določil njen oče, poglavar rajskega polinezijskega otočka. Jasno, tam – “onstran” – jo čakajo pošasti. Če hočete videti resnico Vaiane, potem skočite na Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se bo med 5. in 11. decembrom – pod neminljivo taktirko Igorja Prassla – vrtel v Ljubljani (Kinodvor, Slovenska kinoteka, Stara mestna elektrarna). V Adami (Simon Rouby), francoski animaciji, se onstran meje, ki jo določajo postave, odisejsko stegne Adama, 12-letnik iz rajske oaze v afriški puščavi, ki hoče nazaj pripeljati svojega ubežnega brata, toda “onstran”, v “svetu vetrov”, ga čaka prava pošast, hujša od iniciacijskih ritualov – I. svetovna vojna. Tako kot številni Afričani tudi on obtiči v peklenskih, grizlijevskih jarkih Verduna. Za kolonialiste niso “ljudje”, toda ko pride vojna, postanejo nepogrešljivi – migranti, ki jih ne zavrnejo. V belgijskem Cafardu (Jan Bultheel) v jarkih I. svetovne vojne pristane belgijski rokoborski as – nič, niti najbolj brutalne borbe v ringu, ga ni moglo pripraviti na pekel vojne. V času, ko so ljudje že povsem imuni na žive slike nasilja in vojnih grozot, so animacije tiste, ki pokažejo grozljivost in odvratnost nasilja, ali bolje rečeno, le še v animiranih filmih nasilje res izgleda grozljivo – in realistično.