Squid: O Monolith

V času, ko se bližamo vrhuncu vonja cvrtja kalamarov na naši obali in širšem Jadranu, neka druga vrsta tega morskega mehkužca streže z drugim albumom. Na njem nas britanski ustroj Squid ponovno zmede z divjim aranžiranjem nepredvidljivih obratov in kompleksnih struktur bogatega arzenala zvokov, pa tudi z resnim odporom do osnovnega glasbenega sidrišča – refrena. Z igrivo sunkovito dinamiko od tihega do hrupa (precej več je slednjega) je O Monolith še eno odbito razmetavanje, pri katerem nam po prvem poslušanju ni povsem jasno, kaj se je sploh zgodilo. Skupina referira na veliko – od krautrocka do postpanka in avantgarde –, a ostaja v hipu prepoznavna. Nemirna ropotarnica.

King Krule: Space Heavy

King Krule ponovno kruli, tokrat v najbolj pretanjeni maniri doslej, če seveda odmislimo odlično zbirko abstraktnega hiphopa in kantavtorske indietronice, ki jo je leta 2015 izdal pod svojim pravim imenom Archy Marshall. Space Heavy je njegova prva plošča po skoraj štirih letih, čislani 28-letni trubadur pa se na njej še vedno skriva v senci svoje nesporno največje mojstrovine The Ooz, izdane leta 2017.

Zhlehtet: Poletje Loops

Pianista in klaviaturista Roka Zalokarja je v zadnjem letu težko zgrešiti. Številni nastopi, takšne in drugačne izdaje, različna sodelovanja. Eden od njegovih številnih kanalov muziciranja je ohlapen jazzovski kombo Zhlehtet, katerega ustroj je modularen – članstvo se konstantno gnete in prilagaja. Prehod od bolj proste forme v smer spiritualno vesoljnega, ki ga je nakazal na lanski plošči Portals Vol. 1, potrdi tudi na albumu Poletje Loops. To ni pravi album, ampak zbirka posnetkov z živih nastopov zelo različnih nastavkov lanskega poletja. Barska terasa, domači vrt, bunker, transerski festival ... so kulise tokrat tria, ki pušča dosti prostora hipnim zamislim. Dokument utrinkov poletne uigranosti.

Nenad Kriljiv: Istoimenski album

Prvenec benda igralca Gregorja Grudna, člana ansambla MGL in starega znanca z malih zaslonov, ki je po 18 letih med pandemijo v domačem studiu ponovno združil različne prekaljene muzičarje iz izvorne zasedbe, je časovna kapsula slovenskega rocka z začetka tega tisočletja, iz obdobja Videospotnic, visokih naklad CD-jev in razprodanih festivalov Rock Otočec, oplemenitenega s sodobnimi družbenimi opazkami. Kot sinteza avtohtonih rock izrazov v liniji raznih big foot mam, letečih potepuhov, društev mrtvih pesnikov in MI2-jev, z dodatkom funka, psihedeličnih kitarskih odtenkov in nemalokrat pretirano »igralske«, patosa polne vokalne interpretacije je eklatanten primer »generacijske plošče« slovenske generacije X.

Protomartyr: Formal Growth in the Desert

Če imate radi, da vam postpunk postrežejo kot hladno jed, vam je šesta plošča detroitskega kvarteta Protomartyr pisana na kožo. Podobno kot njena predhodnica, pri kateri se je zdelo, da je bend dosegel vrhunec ustvarjalne poti, a mu je zdaj nekako uspelo preseči samega sebe, je tako konsistentno surova, zlovešča in mrka, da poslušalcu le redko dopusti trenutke predaha. Tudi instrumentalno prizanesljivejši komadi so tako močno zaznamovani z gnevom ogorčenosti nad svetom, ki se je ponovno nabral v frontmanu, odličnem piscu uporniških besedil in spoken-word baritonistu Joeju Caseyju, da nas popolnoma prežamejo z globoko melanholijo, ki se je težko otresemo še ure po poslušanju te vrhunske plošče.

Ed Sheeran: –

Bolj kot nova plošča britanskega kralja popa je zanimivo, kako so jo (posredno) promovirali. V času pred izidom je zoper Eda Sheerana potekala tožba, obtožen je bil, da je z megahitom Thinking Out Loud kršil avtorske pravice posnetka soulovske ikone Marvina Gaya Let’s Get It On. Skratka, da mu je ta hit preveč podoben, da bi bilo to naključje. Da ga kopira. Da si je sposodil njegov ritem, razvoj akordov in še druge prvine. Takšne tožbe so vedno zanimive, saj je jasno, da se pop, odkar obstaja, hrani s samim seboj – pop glasba je absolutno vzorčasta, zaporedja akordov razmeroma strogo upoštevajo zakonitosti igre in so šablonska, ogromno hitov je narejenih po do pikice istem kopitu ... Tako se vedno znova postavi vprašanje, kje je tista meja med neskončno reciklažo formule in preprosto krajo. Predvsem pa, kako jo je mogoče dokazati.

KayCyy: TW2052

Če ste se kdaj po naključju spraševali, kako naj bi zvenela zmes (synth)pop baladnika The Weeknda, rage-rap vizionarja Playboija Cartija in trap velikana Travisa Scotta, lahko dokaj točen odgovor najdete na prvencu kenijsko-ameriškega glasbenika, nekdanjega varovanca Kanyeja Westa, ki ustvarja pod psevdonimom KayCyy. Ja, ko tako razčlenimo vplive, na katere se dokaj neposredno sklicuje, ga zlahka označimo za neizvirnega, vendar to ne pomeni, da mešanica zvokov, ki jo predstavlja na (pre)kratki plošči TW2052, ni sveža in učinkovita – daleč od tega. Za tako prepričljiv izdelek pa je precej odgovoren francoski prvak stadionskega elektra Gessafelstein. Ta podpisuje celotno instrumentalno plat albuma, ki je resda nostalgična po osemdesetih, a je sočasno odločno zazrta v prihodnost.

nikson: lfo ufo 2

Od debija leta 2020 se je rosno mladi ljubljanski producent prelevil iz nadobudnega zelenca v enega bolj profiliranih klepačev nekonvencionalno ukrojenih, komajda ukročenih hip hop instrumentalov, v zadnjem času pa se vse intenzivneje spogleduje tudi z junglom, dub technom in drugimi elektronskimi izrazi, vselej na prepoznavno »čudaški« način. Njegov drugi beat tape za rx:tx ne premore več tistega momenta presenečenja, pač pa predstavlja organski napredek v evoluciji njegovih opotekavih in valujočih beatov, ki jih zaznamuje absurdno dodelan občutek za podrobnosti. Vznemirljiv sveženj jazzovsko obarvanih sanjarij, abstraktnih ritmičnih študij in nemirnih hitičev s sesekljanimi vokali, kot je with no mileage. Za dobro nabrušena ušesa.

Kassa Overall: ANIMALS

Bobnar, pevec, raper in producent Kassa Overall je v zadnjih štirih letih opravil kar nekaj opaznega dela. Podpisal je podlage raznih raperjev, izdal triptih mikstejpov, ki je zbudil precej pozornosti, in od samozaložništva prek založbe Brownswood priplezal do avtoritativne institucije za elektroniko Warp. Ta je njegov novi dom ob izidu tretjega albuma, na katerem se v komaj kaj več kot pol ure zgodi zelo veliko: r’n’b-jevski refrenski napevi, hiphopersko glavozibje, kratki jazzovski izbruhi, organika, elektronika ... predvsem pa se zvrsti druščina gostov, ki jih ne bi niti v sanjah metali v isti koš: od raperjev Dannyja Browna in Lil B-ja do pianista Vijaya Iyerja in pop projekta Francis and the Lights. Natlačenka.

Arlo Parks: My Soft Machine

»Samo mi se spava,« je na Evroviziji nedavno pel srbski predstavnik Luke Black. Podobni občutki človeka prevevajo ob drugi plošči mlade britanske glasbenice Arlo Parks, prejemnice nagrade brit za najobetavnejšo glasbenico leta 2021, zaradi katere se je na odru hitro znašla ob boku zvezdnikov, kakršna sta Harry Styles in Billie Eilish. Arlo Parks se je s prvencem Collapsed in Sunbeams, dobitnikom nagrade mercury za album leta 2021, prebila na svetovni podij pomembnejših ustvarjalk tako imenovanega spalničnega popa. Gre za specifičen segment pop produkcije zadnjih 20 let, ki ga zaznamujejo preplet indie rock in pop estetik, manj bombastične, celo lo-fi produkcije ter nasploh večji poudarek na intimi, milejši zvočnosti in ljubezensko-bivanjskih temah. Gre za sanjavo, neinvazivno muziko, ki diskretno razgalja nežno notranjost, na kar namiguje tudi naslov albuma, ki govori o »mehkem stroju«, kar se bržkone nanaša na črpalko, ki nas poganja.

Salami Rose Joe Louis: Akousmatikous

Lindsay Olsen je bila nekoč podnebna znanstvenica, ki je v prostem času ustvarjala abstraktne, jazzovsko obarvane beate, navdihnjene z odbitimi znanstvenofantastičnimi koncepti in obogatene z zasanjanim soulovskim vokalom. Nišno, a zvesto občinstvo je našla na platformi Bandcamp, zatočišču za glasbene outsiderje, kakršna je sama, nato pa je njeno neizmerno nadarjenost prepoznal Flying Lotus, prvi mož abstraktnega hiphopa. Akousmatikous je že druga plošča, ki je izšla pri njegovi založbi Brainfeeder, avtorica pa se je v njenem varstvu poglobila v še bolj čudaški zvok, ki je poln majavih, rahlo razglašenih synthovskih akordov, nalomljenih minimalističnih ritmov in eteričnih vokalnih harmonij. Zares edinstven zvok, ki za zdaj še nima pravega tekmeca.

Fred again.. & Brian Eno: Secret Life

Fred again.. se je iz nič kaj pretirano izpostavljenega »go to« producenta pop zvezdnic prelevil v enega najvznemirljivejših performerjev klubske scene. Zgodilo se je lani v hipu, v mežiku očesa. Njegov nenavadni studijski zmenek z ikono ne le robov, ampak tudi srčike popularne muzike, »ne-glasbenikom« Brianom Enom pa ni zares nenavaden, če upoštevamo, da je Eno družinski prijatelj mladega povzpetnika. Secret Life je skica ali nedokončan zvarek ambientalnega albuma – je razvlečena, medla glasba za ozadje milih klavirskih akordov in naključno posejanih vokalnih vinjet; nekatere od njih so preprosto pobrane iz raznih Fredovih preteklih izdelkov. Ko se vsak trenutek poslušanja zavedamo, kako se staramo.

Tinariwen: Amatssou

Utemeljitelji puščavskega bluesa, ki so se formirali leta 1979 in bili kasneje osebno vpeti v razne geopolitične spore, upravičeno spadajo med najbolj cenjene severnoafriške zasedbe. Njihova fuzija avtohtone tuareške psihedelije in rock idiomov, ki jo zaznamujejo iskrive kitarske harmonije, sinkopirane perkusije in očiščevalno kolektivno petje, na novi plošči ostaja politično melanholična, zasidrana v kolonialni preteklosti in vsakdanji stvarnosti tuareških ljudi, portretiranih v njihovih verzih. Bendova bojevita esenca je neskaljena, le zven je za odtenek bolj »ameriški« oziroma countryjevski, nedvomno tudi zaradi nashvilskega studia Jacka Whita, kjer je album delno nastal, ter vložkov Wesa Corbeta in Fatsa Kaplina.

KAYTRAMINÉ: KAYTRAMINÉ

Kralj remiksov Kaytranada, z grammyjem ovenčani kanadski superproducent haitijskih korenin, ki je v dokaj kratki, a izjemno plodni karieri sodeloval z marsikaterim prvoligašem s polja R & B-ja, hiphopa, popa in neosoula, se je ponovno združil z navihanim portlandskim raperjem Adamom Danielom, ki ustvarja pod psevdonimom Aminé.

LA Priest: Fase Luna

Sam Eastgate, nekoč frontman vplivne, a kratko živeče zasedbe Late of the Pier, danes pa indie outsider, ki zasanjane funkovske in synthpopovske skladbe brez pompa izdaja za precej nišno občinstvo, je med pandemijo obtičal v Mehiki in tam posnel tretjo solistično ploščo Fase Luna. Te okoliščine pojasnijo, zakaj plošča, na kateri je avtor skoraj popolnoma opustil elemente elektronike in se s polno paro osredotočil na majavi kitarski zvok, zveni tako hipijevsko ležerno, s soncem prežgano, rahlo zapohano in nekoliko leno. Zdi se, da je opustil kakršnekoli ambicije po nadaljnjih komercialnih prebojih in začel ustvarjati predvsem zase, zato je precej nenavadno, da je pri tem izgubil svoj avtorski glas in začel zveneti kot kopija Maca DeMarca.

Overmono: Good Lies

Izkušena brata Russell na prvencu nadaljujeta tradicijo dvojcev z Otoka (The Chemical Brothers, Disclosure, Bicep), ki lahko v ekstazo pahnejo tisočglave množice. S sintezo britanske elektronske dediščine (UK hardcore, breakbeat, 2-step), house, downtempo in trap sanjarij, nostalgično obarvanih stadionskih melodij, pocukranih »helijevskih« in čutnih moških vokalnih samplov neustrašno naskakujeta mainstream. Vendar sta brata kot ena redkih tovrstnih »dvoživk« izredno cenjena tudi v podzemlju, saj so Overmonovi singli (še prej pa Trussove in Tessellove solo izdaje) zadnja leta zaznamovali svetovna plesišča. Primer prvovrstnega elektronskega populizma, prežetega z evforično nostalgijo, ki bo zaznamoval poletje 2023.

Mike Dean: 4:23

Mike Dean, eno od ključnih imen produkcijske plati komercialno uspešnega hiphopa in eden daleč najbolj zaželenih zvočnih inženirjev v industriji, je med pandemijo začel snemati synthovske džeme, ki se klanjajo zapuščini očakov, kot sta Tangerine Dream in John Carpenter. 4:23 je že četrta plošča v seriji izdaj napol kuhanih vesoljskih epopej, ki nastajajo v Deanovem domačem muzeju vintidž strojne opreme, in že četrti dolgometražni dokaz, da se Mike Dean odlikuje predvsem v vlogi producentskega strica iz ozadja. Album, na katerem večkrat zapoje kanadski pop velikan The Weeknd, ki izdelek podpisuje tudi kot izvršni producent, v najboljših trenutkih zveni kot soundtrack kakšnega znanstvenofantastičnega B-filma, v najslabših, ki jih ni malo, pa kot generična spremljevalna glasba tutorial videov z YouTuba.

balans: nima smisla

Kljub precejšni revščini okoli glasbe vrteče se medijske krajine (nacionalka, na primer, že vrsto let ne premore ne-narodnozabavne glasbene oddaje) in z nekoliko bolj strukturirano podporo nekaj institucij (kakršni sta, na primer, Radio Študent in festival Ment) se je nekaterim bendom na naši strani Alp zadnja leta le uspelo dodobra profilirati s svojo pojavnostjo. Z dodelanimi in premišljenimi kostumografijo, estetiko, nastopom ... skratka, s slogom, kot se šika, je eden takih nedvomno balans. Uspela pa mu je tudi učinkovita prelevitev iz v hipu vpadljive prvotne postave tandema v ne ravno klasičen rock ’n’ roll trojec.

Billy Woods & Kenny Segal: Maps

Ko govorimo o konsistentnosti in ameriškem neodvisnem hiphopu zadnje, recimo, desetletke, je billy woods na samem vrhu popisa doslednic in doslednežev. Tako rekoč brez enega zgrešenega strela nas zalaga s samimi vrhunskimi udarci realizma lucidnih vinjet brez šodra. Maps je tematski album sizifovskega turnejskega življenja: neskončnega premikanja med mesti, vmesnega prostora in časa med koncertiranjem, kroničnega nespanja ..., ki je obenem ležeren, resnoben in duhovit. Skiciran, a precizno slikovit. Hkrati je tudi novo woodsovo sodelovanje s producentom Kennyjem Segalom z izvrstno izbiro gostov: Danny Brown, Quelle Chris, Sam Herring (Future Islands), Shabaka ... Genialnost nespečnosti.

Različni izvajalci: Trust The Rust vol.1

Domača specializirana založba KRI, ki jo kurirata veterana Schrauff in Lavka, na drugi izdaji servira prerez darkerskega, formalno šablonskega, umazano distorziranega, s patino saturiranega kasetnega zvoka zaznamovanega EBM, wave in electro izrazja z različnih koncev sveta – od ameriških, ruskih, britanskih, italijanskih in ljubljanskih fotrov do čilenske mladeži ter mednarodno vse bolj uveljavljenega hrvaško-slovenskega dvojca Black Dot. Gre za nišne, retronostalgično obarvane elektronske estetike z oldskul pridihom, ki v punk duhu stavijo na surovi zven starih analognih mašin (ali digitalnih emulatorjev analognega zvoka) in primarno nagovarjajo poznavalsko publiko, doma v EBM in electro scenah.

SBTRKT: THE RAT ROAD

Ko je Aaron Jerome naredil rebranding – si nadel masko, novo ime in začel delati bolj trendovsko muziko – je vedel, kaj počne. Tak je vsaj vtis skoraj petnajst let kasneje. Pod imenom SBTRKT se je hitro uveljavil kot eden najbolj iskanih remikserjev basovskih muzik, pomagal pa je tudi pri katapultiranju karier različnih vokalistk. Po nešteto sodelovanjih in dveh albumih zdaj streže z zajetnim kupčkom kar dvaindvajsetih posnetkov, ki še enkrat potrdi: Jerome ima edinstven občutek za plasiranje gostujočih glasov (teh je spet precej), obvlada pa tudi plasiranje stilemov klubskih muzik v normative popa. Tokrat sicer z več posnetki počasnega teka in kratkega formata. Bolj nekakšen showreel kot pravi album.

Dora Tomori: Where No Heartbreak Has Gone

Dvajsetletna kantavtorica Dora Tomori, ki se je v zadnjih dveh letih na domači indie sceni uveljavila kot eden vznemirljivejših glasov mlajše generacije, sodi med tiste rosno mlade umetniške duše, ki so osebno in ustvarjalno levitev doživele med koronsko krizo. Predstavnica ene bolj prizadetih generacij, ki so bile v ključnih letih odraščanja, na prelomu iz najstniških let v odraslost, potisnjene v obremenjujočo osamo, se je med karantenami prepustila glasbenemu ustvarjanju in presenetljivo hitro postregla z nadpovprečno »resnim« pesmopisjem. Predvsem izstopa z izrazitim vokalom, ki ga zaznamuje za ta leta nepričakovana globina. Čustvena teža njene interpretacije in fino niansirana artikulacija angleških besedil namigujeta na zrelost, navadno značilno za avtorice s precej več življenjske kilometrine.

Jack Harlow: Jackman

Čeprav so številni hiti z drugega albuma Jacka Harlowa suvereno zavladali na TikToku, uzurpirali zvočnike v garderobah trgovin H & M in lep čas krasili sezname najbolj priljubljenih rap pesmi, se zdi, da se svet skorajda soglasno strinja, da je bila plošča razočaranje: zvenela je kot izrazito generična, enolična in povsem očitna imitacija kanadskega slavčka Draka. Na tretji plošči skuša raper vtis popraviti tako, da se stvari loti bolj zrelo: beate zaznamujejo boombapovski ritmi in soulovski sempli, predvsem pa nas skuša Harlow očarati z osebnoizpovednimi besedili, v katerih se baha s ponižnostjo in razgalja svojo ranljivost. Napredek se zdi na prvi pogled dokaj očiten, a se je pravzaprav zgodil le na izrazito površinski ravni.

Slowmotion Livestream: A Statue in Front of the Devil

Domači producent Slowmotion Livestream se je stvari lotil potihoma, a prav nič malenkostno. Brez resnejšega piarovskega pompa je v dobrem letu nanizal kar tri EP-je in mini album. Slogovno je z zavojem v povsem plesne udarce najbolj izstopal slednji, devet mesecev kasneje pa že poslušamo vrnitev k bolj raziskovalnemu izrazu, a hkrati spet nekaj povsem novega. A Statue in Front of the Devil je pretežno ambientalna plošča domiselnega aranžiranja, mojstrskega stopnjevanja, lebdečih mikromelodij, vdorov glasnih sinthovskih intervencij in redkih ritmičnih gimnastik, z nekaj lo-fijasto sedativnimi kitarskimi vrinki ali intermezzi. To je muzika, ki odzvanja zlata leta IDM-a, a ne kopira. Izredno zunajserijsko.

Bill Orcutt: Jump On It

Solo akustična plata zastavonoše sodobne ameriške kitarske lirike iz nekdanje noise rock formacije Harry Pussy pomeni občuten odmik od eksplozivnih kolaboracijskih albumov in svobodnjaških avantur zadnjih let. Pričara namreč nepričakovano spokojno, netipično ukročeno razpoloženje, ki sloni na zrelem pesmopisju pod vplivi velike ameriške pesmarice. Posnetki iz njegove dnevne sobe utelešajo fizičnost njegovega igranja, ki ga spremljajo vdihi in izdihi, drsenje prstov po strunah in resoniranje kitarskega trupa. Srčika njegovega prepoznavnega avtorskega sloga je še naprej igriva spontanost, ki se manifestira v fluidnosti polimproviziranih skladb, ki jih ponekod presekajo tipični orcuttovski rafali.

Mac DeMarco: One Wayne G

Pred nekaj leti je ameriška televizijska mreža PBS pripravila portretni prispevek o kantavtorju Macu DeMarcu in ga predstavila kot učbeniški primer »neodvisnega indie glasbenika, ki mu uspeva v digitalni dobi«. Televizijsko ekipo je sprejel v studiu in novinarju predvajal degustacijsko porcijo iz svoje neskončne zakladnice neobjavljenih demo posnetkov. Nekajsekundni odlomek navihanega funk džema, ob katerem se je avtor nagajivo smehljal in pozibaval glavo, kot bi bil bubblehead figura, je v značilno skromni maniri opisal kot »totalne smeti, ampak smeti, ki jih je bilo zabavno ustvariti«. DeMarcovo zvesto občinstvo se z oznako ni strinjalo. »Če so to smeti, sem jaz rakun,« je pripomnil eden od navdušencev. »To poslušam dvajsetkrat na dan in ne mislim nehati,« je priznal drugi, kar nekaj pa jih je izrazilo željo, da bi DeMarco »posnel celoten album takšne muzike«. Bili bi skromni, če bi rekli, da jih je le uslišal.

Dinner Party: Enigmatic Society

Superskupina saksofonista Kamasija Washingtona, multiinstrumentalista Terracea Martina, klaviaturista Roberta Glasperja in producenta 9th Wonderja je jazzovska le na papirju. Pod kalifornijskim soncem se je prvič zbrala leta 2019 in tudi v drugo streže z albumom, ki bolj kot na jazzovsko govorico stavi na to, čemur Američani pravijo r & b, torej na dostopen, mehek, zračen vokalni pop šablonskih jazzovskih nastavkov ali, bolje rečeno, okraskov. Mlačno baladno kopel rahlo zaziba/ ta le kakšen ritem ali dva, sicer pa sanjave in brezhibno rezbarjene popevke med sabo ločimo le stežka. Ime projekta je dobesedno: glasba za nevsiljivo tapetno spremljavo umirjenih večernih druženj.

Masayah: Zavedno

Socialno ozaveščeni, stilistično kameleonski, starošolsko potentni, a produkcijsko ziheraški solo prvenec 21-letne ankaranske šefice s prepoznavnim globokim vokalom je realistična osebnoizpovedna štorija, ki nam v neolepšanem obalnem flowu predstavi perspektivo lezbijke iz deprivilegiranega okolja. Zavedno je album levitve, hiphoperski bildungsroman ranjene duše, ki se je ob Sahareyji, Fraw Blanki in ŽENI prelevila v eno odločnejših domačih rimoklepačk. Beati Hyuja, Eraka in Emilija nas vodijo od radijskega UK garagea, formulaičnega trapa in zadržanih r&b balad do drznejše zapakiranih instrumentalnih podlag, winehouseovskega soula in pinkovskega pop rocka. Esencialna plata za domači mainstream, a obenem zakasnel odgovor na globalne trende.

Alfa Mist – Variables

Alfa Sakitoleko, eden ključnih predstavnikov brbotajoče londonske jazz scene, ki bo julija skupaj s spremljevalnim kvartetom nastopil na Jazz festivalu Ljubljana v Križankah, predstavlja svojo peto ploščo. Čeprav ta nekajkrat izda, da je glasbenik ljubezen do jazza vzgojil prek poslušanja mojstrovin beatmakerskih očakov, kot sta Madlib in J. Dilla, se avtor v dobršnem delu albuma ne spogleduje s hiphoperskimi vzorci in se kot skladatelj in pianist popolnoma razbohoti v pompoznih jazzovskih epopejah. Te so kompozicijsko precej pestre, zato lahko cenimo trenutke, v katerih avtor intenzivno vzdušje razbremeni z intimnejšimi skladbami, predvsem tiste, v katerih protagonist v značilno spokojnem slogu zarepa ob spremljavi toplih klavirskih akordov in ležernih, a čvrstih beatov.

Everything But the Girl: Fuse

Največji hit dvojca Everything But The Girl (katerega mnogi, pomotoma, obravnavajo kot one-hit-wonder) sploh ni izvirnik. No, ni čisto samo njun posnetek. Missing, kot ga poznamo, je remiksana različica, ki jo je nekaj mesecev po izidu originala posnela ikona newyorške house scene, didžej Todd Terry. Ravno nasprotno od rebrandinga so material (bolj ali manj) uveljavljenega imena pregnetli v smer trenutnih ali prihajajočih trendov in ga zapakirali brez posebnih zaznamkov preobrazbe. To sicer ni neka izjema: v devetdesetih, zlatih letih razvoja in popkulturne afirmacije klubskih muzik, je bila tovrstna praksa kar pogosta. Od Madoninega hita Express Yourself do dance projekta Nightcrawlers in posnetka Push The Feeling On (ki pa je bil pravi one-hit-wonder) smo poslušali remikse in jih ponotranjili kot originale.