-
10. 3. 2023 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Čeprav se na prvi pogled zdi, da hrupna kitarska plošča pomeni radikalen slogovni zasuk v opusu odličnega raperja iz Northamptona, gre pravzaprav le za logičen korak v nagli evoluciji njegove glasbe. Surova punkovska energija Slowthaia spremlja že od začetka ustvarjalne poti, po svoje pa ji poskočni ritmi, čvrste postpunkovske baslinije in distorzirane kitare laskajo še bolj kot hiphopovski beati, čez katere je v značilno vznesenem slogu kričal na prvih dveh albumih. UGLY je avtorjeva najtemačnejša plošča doslej, a ne zgolj na estetski ravni: čeprav so politično angažirani družbeni komentarji in duševne tegobe v njegovi glasbi že stalnica, še nikoli ni tako iskreno razgalil svojih duševnih stisk, povezanih z vsesplošno ogorčenostjo nad svetom.
-
10. 3. 2023 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Caroline Polachek: Desire, I Want to Turn Into You
»Za pop… mi gre na živce, da me označujejo za ‘Kate Bush te ge ne racije’,« je v razgretem tvitu nedavno zapisala ameriška pevka in glasbenica, nekdanja frontwoman indie pop benda Chairlift, ki se je v zadnjih letih profilirala kot ena bolj samosvojih predstavnic sodobnega (art) popa, razvijajočega se levo in desno od stadionskega po(m)pa. Njeno nerganje je utemeljeno. Kaže na trdovratni vpliv popkulturnih ikon, ki navdihujejo, a hkrati mečejo dolgo senco na mlajšo generacijo. Ob upoštevanju nedavne nepričakovane vrnitve Busheve na vrhove lestvic zaradi serije Stranger Things, pa gre priznati, da lahko take primerjave Caroline Polachek pomagajo pri prodiranju v širšo javnost, za kar si z novim albumom tudi nedvomno prizadeva.
-
Jonatan Leandoer96: Sugar World
Glasba, ki jo švedski cloud rap pionir Young Lean ustvarja s svojim stranskim projektom Jonatan Leandoer, je skorajda nadrealistična. Čeprav se sprva zdi predvsem kot neposrečena šala, v kateri protagonist, čigar pomanjkanje pevske nadarjenosti navadno rešuje ekscesna količina autotuna, zveni, kot bi se z vso silo trudil fušati, imajo njegove karaokovsko-croonerske pustolovščine neki nenavaden, težko opredeljiv čar. Očarljivost plošče lahko pripišemo predvsem prikupnim, namerno osladnim, vintidž zvenečim podlagam, ki jih podpisuje danski skladatelj Frederik Valentin, a tudi protagonistov nastop – čeprav je po tehničnih merilih enostavno porazen – pričara svojevrstno razpoloženje, v katerem lahko na trenutke uživamo tudi drugače kot zgolj ironično.
-
Dobri znanci naših odrov in veteranski magi žive improvizacije podpisujejo že devetnajsti album. Drugič zapored hudo ohlapno načrtovano mantranje v štirih približno dvajsetminutnih dejanjih in kot vedno prepoznavno potovanje mikroskopskih variacij in izjemno počasnega stopnjevanja. Trojec The Necks se ponovno izkaže z mojstrstvom odmerjanja, obvezno domišljijo pri počasnem razvoju kompozicij in risanjem prostranih panoram s precej omejenim arzenalom bobnov, klaviatur in basa. Hipnotično, meditativno, ponavljajoče se, a niti za hip monotono, grajeno z zmernostjo in uigrano potrpežljivostjo. Še vedno absolutno samosvoja kolektivna metoda/praksa antiihtavosti.
-
Slovensko-britanska hiphop naveza ritmoklepača Marka Sana, sicer tudi enega pomembnejših predstavnikov avtohtone dubstep scene in soustanovitelja založbe DeepEnd!, in pljuvača Axla Holyja na debitantskem EP-ju streže s paketom šestih zatripanih, temačnih in tesnobnih štiklov, ki mežikajo raznim scenam in obdobjem iz zgodovine hiphopa, a si pri tem nikoli neposredno ne prisvajajo zamisli. Izdajo tu in tam zaznamuje tista prepoznavna bristolska triphopovska atmosfera v liniji kakega Trickyja ali kolektiva Young Echo, drugod pa ulični depra vajb podzemnega newyorškega hiphopa s konca devetdesetih let, ki naprej živi tudi v cinematičnih albumih kultnega newyorškega raperja Kaja. Dobrodošlo čezmejno sodelovanje, ki nedvomno obeta še več.
-
Ko vidimo, da na isti plošči nastopajo Stevie Nicks, Bad Bunny, Tame Impala, Beck in Thundercat, smo lahko takoj prepričani, da so jo zakuhali tisti navihanci, ki so v času pandemije v en komad uspešno strpali Eltona Johna in baltimorskega (t)raperja 6lacka. Seveda govorimo o napol fiktivni zasedbi risanih likov, o radikalno eklektičnih mojstrih združevanja nezdružljivega, ki pod vodstvom Damona Albarna, frontmana legendarne britpop zasedbe Blur, že dobrih dvajset let navdušujejo pod imenom Gorillaz.
-
Toyota Vangelis: Výklopný svě tlomety
Samosvoji kantavtor in producent, glavni oblikovalec pri delavnici sintov Bastl Instruments in eden bolj profiliranih predstavnikov srednjeevropske avanturistične pop ekspresije, ki je zadnja leta občasno prebival v Ljubljani, se na prvencu predstavlja v vlogi povezovalca mlade češke scene. Producentsko pikolovsko dodelana vokalna elektronska plošča, ki mežika fenom post-Sophie in post-Drain Gang estetik, vključuje gostovanja nadobudnega podmladka. Najbolj pa ven štrli singel VPN, v katerem nas s prepoznavnim kiborškim tonom očara naša ikona v nastajanju Zevin, ki na Balkanu zastopa sorodne struje. Hipermoderni pop z melanholičnimi podtoni, ki izstopa zaradi prikupne melodije češkega jezika.
-
Po svežem vetru prvenca Couldn’t Wait To Tell You, ki je zbudil precej pozornosti, je ameriška pevka zvedavega r & b-ja Liv.e imela dve možnosti: varno igro dobrikanja z dostopnejšim zvokom ali manj preračunljivo in bolj trnovo pot sledenja viziji. Izbrala je drugo in tako je Girl In The Half Pearl precej raziskovalna in slogovno pretresena ljubka zmeda, na kateri se mlada pevka uspešno izogiba klišejem. Nestandardni aranžmaji, manko takoj udomačenih hakeljcev in refrenov, razni šumeči ali kričeči produkcijski posegi in izrazit pridih elektronike gradijo zmerno čudaško psihedelijo, ki bo nedvomno obstala kot eden dolgometražnih vrhuncev nišno butičnega ameriškega soula in r & b-ja letošnjega leta.
-
Pred dobrim desetletjem je imela Anna Wise veliko možnosti za komercialni preboj. Njeno nadarjenost je takrat prepoznal tudi Kendrick Lamar in pevko angažiral pri ustvarjanju nekaterih svojih najbolje sprejetih hitov. To ji je leta 2016 prineslo grammyja. A očitno se odlikuje predvsem kot spremljevalna vokalistka: njeni solistični poskusi so se izkazali za precejšnje spodrsljaje. Prvenec je sicer imel nekaj svetlih točk, na novi plošči pa zares težko najdemo kaj vrednega pohvale. Popolnoma je pozabila na svoje R & B-jevske korenine in posnela neambiciozno zbirko medlih folkovskih jeremijad, v katerih srce v pretirano melodramatični maniri izliva ob spremljavi akustične kitare, godal in minimalističnih, rahlo okornih elektronskih beatov, ki se ne premaknejo nikamor.
-
Skrillex: Quest For Fire / Don’t Get Too Close
Prav neverjetno je, da je Sonny Moore do leta 2023 izdal le en pravi pravcati album. Čeprav gre za producenta, ki je hudo zaslužen, da se je pred kakšnim desetletjem plesna elektronika dokončno prebila v ameriški mainstream, in ki brez pretiravanja pooseblja definicijo nemirne visokooktanske klubske muzike ali brostepa – »klovnovskega pankrta dubstepa«, kot bi rekli glasbeni puristi – je s prvencem Recess čakal kar dolgo in ga izdal šele leta 2014, po njem pa stavil izključno na krajše formate. Založniško vrzel zapolnjuje velikopotezno, s kar dvema tako rekoč hkrati izdanima albumoma: napovedanim Quest For Fire, ki je namenjen (tudi) klubskim obratom, in presenečenjem Don’t Get Too Close, ki se bo verjetno več zibal po radijskih valovih.
-
Yo La Tengo: This Stupid World
Od prve plošče indie veteranov so minila že skoraj štiri desetletja, a Yo La Tengo s sedemnajsto dolgometražno ploščo suvereno dokazuje, da mu tudi po tolikšni kilometrini še zdaleč ne zmanjkuje ustvarjalnega elana. Nasprotno: nepričakovano je izdal enega od nespornih vrhuncev svojega pestrega opusa. Surovo ploščo, ki jo je trojec posnel kar v živo in jo tudi sam sproduciral in zmiksal, odlikuje močan kontrast med nežnostjo in hrupnostjo, med katerima bend nenehno preskakuje – tudi znotraj posameznih skladb. V najboljših trenutkih se z značilnim motorik groovom poklanja klasikom krautrocka, kot sta Neu! in Can, ko pa se potopi v bolj umirjeno, rahlo folkovsko baladno razpoloženje, ki ga zaznamujejo precej morbidna besedila o smrti in žalovanju, zadeva nekoliko zvodeni.
-
Domači veteran elektronske glasbe in vodja kolektiva Synaptic Uroš Klančar, ki že več let biva v švicarskem Baslu, nas zalaga z novim paketom avtorskih produkcij različnih odtenkov in razpoloženj. Od atmosferične, z raznoraznimi mikrozvočnimi dogodki prepredene uverture Overrun, v kateri morda mežika Janu Jelinku, nas v kompoziciji Unsettling vodi proti ezoteričnim zvočnim svetovom, v katerih se prepletajo organski zvoki ptičjega petja, IDM-ovski ritmični prijemi in prosojne plasti nebeških sintov. Na strani B pa naletimo na prefinjeno valujoča deep house štikla z močno čustveno noto, ki bi se lahko znašla tudi v njegovih DJ setih. Blagozvočna elektronika za lenobno krmarjenje po lastnih mislih.
-
The Arcs: Electrophonic Chronic
Stranski projekt »črnotipkaša« Dana Auerbacha je kar nekaj let miroval. Čeprav je bila zasedba The Arcs kmalu po izidu prvenca Yours, Dreamily v polnem pogonu in je nove pustolovščine tudi snemala, je njeno delovanje presekala smrt člana in multiinstrumentalista Richarda Swifta. Material ji je sedaj le uspelo dokončati in speglati, Electrophonic Chronic pa je zato nekakšno poslovilno pismo Swiftu. Je strnjen skupek klasičnih soulovskih in r & b-jevskih balad pedantne produkcije oprijemljivo žlahtnega zvoka, ki pa ni staromodna, kvečjemu za kakšen odtenek preveč sčiščena in prilagojena novim časom. Album absolutnih obvladačev žanra in najverjetneje tudi zadnje poglavje oziroma epilog ustroja.
-
Ob izidu dolgo pričakovanega drugega albuma ameriško-etiopske vizionarke r & b-ja, na katerega smo čakali dolgih šest let, smo na Twitterju brali komentarje kot: »Pustite me pri miru, danes je Kelelin dan.« Zanos, ki je pospremil njeno vrnitev, ne preseneča, saj glasbenica s kolegicama SZA in FKA Twigs sestavlja triumvirat sodobnega avantgardnega r & b-ja. Čeprav je v primerjavi z njima zvezda manjšega formata, čemur pritrjuje tudi nadaljnje sodelovanje s kultno britansko založbo Warp, ji je pisana fenovska baza (pevka velja za ikono tudi na nišnih elektronskih scenah) povsem predana, tako zelo, da je Kelela v smislu razpolaganja z ogromnim kulturnim kapitalom nekakšna »Beyonce alter scene«. Zato se zdijo ustrezne opazke, da je njen novi album Raven, ki pomeni odmik od eteričnih in minimalističnih r & b-jevskih sanjarij proti nostalgičnim klubsko-ambientalnim eksploracijam, pravzaprav boljša verzija tistega, kar je hotel biti lanski Beyoncejin album Renaissance.
-
Jonah Yano, kanadski glasbenik japonskih korenin, je nase prvič resno opozoril s sodelovanjem z jazzovsko zvezdniško zasedbo BADBADNOTGOOD in ta je občutno pripomogla tudi k produkciji njegove druge solistične plošče Portrait of a Dog. Ta je najočarljivejša takrat, ko se avtor popolnoma prepusti jazzovskim vplivom, in precej manj takrat, ko zatava v folkovske jeremijade. Takšni preskoki se navadno dogajajo znotraj posameznih skladb, zato je dokaj težko ločiti zrno od plev. Čeprav prijetno melanholičen, rahlo osladen, a masleno gladek jazz zaznamuje dobršen del plošče, se njeno jedro, žal, skriva v baladnem kantavtorstvu, ki je pogosto pretirano sentimentalno in melodramatično, hkrati pa izrazito medlo.
-
Ko je škotski trojec Young Fathers za prvenec leta 2014 prejel nagrado mercury, so bile smernice za naprej jasne: »Adijo alter, živel pop!« Tri albume kasneje streže z najkompaktnejšim izdelkom doslej: z nasičeno natlačenko rocka, hiphopa in soula, ki mu jo nekako uspe ne le stlačiti, ampak elegantno pospraviti v predal estetskih zahtev sodobnega popa. Album Heavy Heavy je na trenutke res težek in distorzirano hudo hrupen – s prepoznavnimi večglasnimi napevi celo baročen – a drugje tudi tih, intimen in nežen. Vse se dogaja z veliko hitrostjo, najbolj impresivno pa je, kako druščini uspe tak maksimalizem, tak zgoščeni kaos nabora zvokov ukrotiti in urediti v tako smiselno zaokrožene pol ure.
-
Tomislav Simović: Professor Balthazar
Hrvaška založba Fox & His Friends skrbi za ponatise in ekskluzivne izdaje pozabljenih biserov iz skupne jugoslovanske zakladnice, od jugofuturistične elektronike in socialističnega disca do glasbe za animirane filme in telovadbo v duhu oddaj aerobičarke Jane Fonda. Zadnja v vrsti raritet, ki prispevajo k prepoznavnosti regionalne popkulturne dediščine, je soundtrack mednarodno uspešne mojstrovine zagrebške šole animiranega filma iz let 1967–1978. Otroško radoživa in razigrana, jazzovsko, tu in tam celo elektronsko obarvana feel good orkestralna muzika skladatelja Simovića, ki je spremljala psihedelične pustolovščine pacifističnega profesorja Baltazarja, bo razveselila vse, ki ste odrasli ob njej.
-
Eno od največjih glasbenih presenečenj novega leta smo doživeli že konec januarja: Lil Yachty je izdal psychrock plato, ki se v več komadih spogleduje z ležernim synthpopom, le v redkih pa z avtorjevim domačim terenom – hiphopom. Ne boste verjeli, dokler ne boste slišali: sloviti momljajoči (t)raper tokrat (seveda ob pomoči ekscesne količine autotuna) srce izliva čez podlage, ki na trenutke zvenijo kot poklon Pink Floydu, še pogosteje pa kot imitacija Tame Impale. Mala jahtica se je tako pridružila trendovskemu valu raperjev, ki na svojo glasbeno širino opozarjajo z radikalnimi slogovnimi preobrati – z ostrimi zavoji na polje »alternativne«, kitarske muzike. Je bila preobrazba v tem primeru uspešna?
-
BabyTron - Bin Reaper 3: New Testament
BabyTron je prvo ime izjemno nišnega odvoda podzemnega hiphopa, ki pogosto meji na parodijo, saj se v osnovi vrti okoli duhovitih enovrstičnic o vprašljivih virih zaslužka, predvsem o spletnih prevarah. Te poleg obskurnih popkulturnih referenc in opevanja Luke Dončića sestavljajo glavno tematsko rdečo nit BabyTronovih pesmi. Ne le zaradi prismuknjenih besedil, temveč tudi zaradi apatičnega sloga rapanja in ironične izbire semplov, na katerih temeljijo podlage, je BabyTronova glasba delovala predvsem kot posrečena šala, zdaj pa je zadevo ponesel na višjo raven: moči je združil z nekaterimi pomembnejšimi imeni s scene, a kljub temu ostal zvest svojim koreninam. Rezultat zveni kot kompromis med trolanjem in muziciranjem, ki uspešno združuje najboljše iz obeh svetov.
-
Polbog elektronske, ambientalne in filmske glasbe Ryuichi Sakamoto je predlani sporočil, da bo od zdaj moral živeti z boleznijo ob boku, a ta se v njegov tempo izdajanja albumov ne vmešava. 12 ni njegov dvanajsti album (prej okoli dvajseti), ampak je album, ki je predstavljen kronološko, kakor je nastajal, kot neke vrste glasbeni dnevnik – dvanajst poglavij v ciklu enega leta. V strukturi je izjemno preprost in hudo minimalističen, je niz posnetkov le nekaj plasti zračnih klavirskih melodij in nežnih synthovskih panoram, ki se nikoli ne razvijejo, ampak le lebdijo. V krhke, a močne atmosfere se od časa do časa komaj slišno vključi avtorjevo dihanje. Mojstrski v tem, da z zelo malo muštra pove veliko.
-
Mašina z usnjenim telesom, neuklonljivi oporečnik, dvoživka, razcepljena med mainstreamom in alternativo, in punk dedek, ki bo za vedno mlad, tudi pri 75 letih ohranja »raw power« vitalnost, zaradi katere ga obožujemo že od konca šestdesetih let. Povratniški album, ki ga podpisuje čislani pop producent, prejemnik producentskega grammyja za leto 2021 Andrew Watt, se sicer naslanja na predvidljive, v njegovi diskografiji že večkrat uporabljene recepture, a se Every Loser vseeno ponaša s stadionskimi ambicijami, podkrepljenimi z avtorsko globino in širino. Prinaša vse od nažigaškega protopunka in poetičnih himn v slogu njegovega berlinskega obdobja do kabarejskih pustolovščin in croonerskega baladarstva v liniji Toma Waitsa.
-
Popularna kultura je bila vedno poligon za manifestacijo ali – bolje rečeno – razkazovanje fascinacije človeštva nad vesoljem, kozmosom, nad nebesnimi telesi, planeti, asteroidi, sateliti in zvezdami, nad neznano črnino nad nami. Še posebej popularna glasba, in to vse, odkar obstaja. Od zgodnjega space age popa in super hita Telstar, ki ga je leta 1962 vizionarski producent Joe Meek napisal za skupino The Tornadoes (no, nekako »ustvaril«, sproduciral in posnel, saj not ni znal ne brati ne pisati), do jazzovskega sprevoda ikone Suna Raja in njegovih občasnih obiskov Zemlje.
-
Kali Malone: Does Spring Hide Its Joy
Nova kompozicija mlade ameriške skladateljice, ki jo je pri nas predstavila na lanskem nastopu v Cukrarni, je pravi preizkus potrpljenja. Triurni postminimalistični sežetek sinusnih tonov oscilatorjev Kali Malone, čelovskega dromljanja Lucy Railton in električnih kitarskih tonov Stephena O’Malleyja iz kultne metalske zasedbe Sunn O))) deluje kot nekakšen zvočni hologram, sonična skulptura oziroma prosojna prikazen, ki s svojim sinusnim žarčenjem v celoti zaobjame prostor, čeprav ne gre za fizični objekt. Je primer časovno megalomanske, a hkrati miniaturne glasbe, odvisne od počasnih aranžmajskih sprememb in zvočnih mikromodulacij. Idealna plata za seanse globokega poslušanja.
-
Mac DeMarco: Five Easy Hot Dogs
Čudaški trubadur nizkotehnološke psihedelije si je vzel odmor. Mac DeMarco namreč na svojem petem albumu sploh ne poje, ustvarjal pa ga je na roadtripu med domačim Los Angelesom in hišico v Utahu. Na poti se mu res ni nikamor mudilo. Five Easy Hot Dogs je počasno, ležerno, pritajeno in ljubko razštelano potovanje v čistem leru, saj instrumentalni posnetki tako rekoč sploh niso aranžirani. Lenobno tečejo in se potem preprosto končajo. Prav neambiciozna ali naivna rudimentarnost materiala deluje izjemno simpatično, posnetke, ki so pravzaprav le odtenki istega zamaknjenega razpoloženja, pa zlahka poslušamo v naključnem zaporedju in s tem prav nič ne spremenimo doživetja.
-
Množični hejterski odzivi na vesoljni uspeh mlade raperke iz Bronxa, ki ob spremljavi drill beatov rapa pod psevdonimom Ice Spice, so trenutno eden večjih spletnih misterijev. Čez noč je postala priljubljena tarča spletnih memov, v poplavi komentarjev pod njenimi viralnimi videospoti pa zares stežka najdemo kakšno pohvalo. A roko na srce, avtorica s kratkometražnim prvencem suvereno dokazuje, da je vse to sovraštvo popolnoma neutemeljeno: bahaške, vendar duhovite verze, ki so morda za njene raperske veščine na trenutke res nekoliko pregostobesedni, vselej dostavi v neusmiljeno hladni maniri, vse skupaj pa lepo zaokrožijo risankasto navihane podlage, ki že same po sebi pričarajo precej edinstveno razpoloženje. Če se Ice Spice, kot pravi, s tem EP-jem šele ogreva, bo zagotovo dvignila še ogromno prahu.
-
Osemdesetletni Valižan, avanturistično usmerjeni glasbenik in producent, soustanovitelj ene najvplivnejših zasedb vseh časov The Velvet Underground in avantrockovski estet, ki je avantgardne dronovske prakse glasbenega modernizma 20. stoletja prevedel v svet popularne glasbe, je novo ploščo s svežim avtorskim materialom postopoma napovedoval že vsaj sedem let. Vse od izdaje zadnjega albuma M:FANS (2016), na katerem je postregel z reinterpretacijami svojih starih komadov. A kot je za legende z gromozansko zapuščino (16 soloalbumov, diskografija The Velvet Underground, nešteto sodelovanj) in številnimi vzporednimi projekti tipično, je izdajo prestavljal iz leta v leto, vse do končnega izida na začetku tega leta.
-
03 Greedo & Free Mike: Free 03
03 Greedo, novodobna legenda zahodnoobalnega gangsta (t)rapa in nekdanji član razvpite tolpe Crips, je bil pred dobrimi štirimi leti zaradi posesti drog in strelnega orožja obsojen na dvajsetletno zaporno kazen. Če se vam bodo nekateri posnetki z njegovega najnovejšega albuma, ki ga podpisuje skupaj s producentom Free Mikom, zdeli nekoliko nizkofidelični, je to zato, ker jih je kar nekaj posnel za rešetkami, brez profesionalne studijske opreme. Novi album, ki je zato izrazito surov in poln očitnih pomanjkljivosti, za katere je precej odgovoren tudi Free Mike, lahko dojemamo kot hladno predjed za vse, kar prihaja zdaj, ko je bil pogojno izpuščen. Držimo pesti, da bo pri prihodnjih studijskih pustolovščinah moči združil s kakšnim drugim producentom.
-
Oznaka »Sun Ra Arkestra Mediterana« je hudo naivna. Čeprav gre za orkestralni ustroj ohlapno fluidnega (20+!) članstva, teatralne prezentacije, folkaško lokalnih motivov, vesoljske univerzalnosti ... Mimika vendarle pripoveduje drugačne zgodbe v drugačnem jeziku. Oziroma jezikih. V Zagrebu ustaljeni ustroj tokrat govori jezike Sredozemlja, natančneje Jadrana, artikulira pa jih v razvejenih pletenicah mogočnih aranžmajev med ljudskim in jazzom, med lokalnimi ritmičnimi vzorci in kompozicijskimi pravili kanona. Markantno prepričljiva vokalna interpretacija teče v mrtvih narečjih Istre in Dalmacije, katerih ostanke najdemo na Baretićevem Trećiću (knjiga Osmi poverjenik). Dosledna študioznost.
-
Earth: Even Hell Has Its Heroes
Kultni Dylan Carlson, vodja najpočasnejšega benda na svetu, oče drone metala in umetnik mikrofonije, je bil v formativnih letih cimer Kurta Cobaina, po njegovi smrti pa dolga leta hud heroinski odvisnik. Morda je res tragična figura zgodnje grunge scene, a tudi pionir unikatne glasbene senzibilnosti, ki je estetike začetnikov dronovskega minimalizma prevedel v svet kitarske glasbe in ustvaril metal v počasnem posnetku. Začetek leta smo dobili soundtrack, ki sta ga z bobnarko Adrienne Davies pripravila za bendov novi dokumentarni film Tudi pekel ima svoje junake – potopitveno seanso psihedelične americane, neskončnih kitarskih mikrofonij, raztegnjenih riffov in polžjega bobnanja. Muzika dolgega trajanja.
-
Producent, multiinstrumentalist, pevec in didžej Frederick John Philip Gibson, bolj znan kot Fred Again, je hiperproduktivna tovarna hitov na dveh nogah, ki se je učila od najboljših; že v najstniških letih je sodeloval s pionirjem ambientalne glasbe Brianom Enom. Čeprav danes ne šteje niti trideset let, se lahko pobaha že z dvema nominacijama za nagrado grammy in kupom pop uspešnic, ki so v zadnjih letih krasile vrh lestvice najpopularnejših skladb v Veliki Britaniji.
Iskanje brez piškotkov ni možno
