PinkPantheress: Take me home

Trenutno ena od najbolj nahajpanih izvajalk z britanskega otočja med najstnike na TikToku še naprej pridno širi klasično zapuščino britanske klubske glasbe, ki jo zakamuflira v zoomerski lo-fi pop, obogaten z risankasto sladkobnimi napevi. Uspešno leto, v katerem je pevka izdala odličen debitantski mikstejp, je zakoličila s (pre)kratko, a sladko ploščo, ki deluje predvsem kot nosilec naslovne skladbe. Ta je verjetno ena najboljših v njenem skromnem opusu, vsekakor pa je ena prvih, ki so daljše od dobre minute, kar kliče po praznovanju. Žal preostanek izdelka zveni kot reciklaža gradiva s prvenca, zato za zdaj še ni jasno, ali govorimo o muhi enodnevnici ali o nekom, ki bo dvignil še veliko prahu.

Oygn: Oygn II – Roko v ojgn

Pa je le tu. Komadi so kapljali počasi, po približno treh dolgih letih pa smo le dobili nadaljevanje enega impresivnejših pristavkov k slovenski rapovski založniški dejavnosti zadnjega desetletja. Brez vsakršne promocije ali napovedi. Oygn je antipod popularnim izrazom štajerskega hip-popa in je raziskovalen, mračen in temačen, oster, ekspliciten, distorziran, pokajoč, surov in hudo artikuliran udarec po glavi. Dvojec – naveza mladega producenta YNGFireflyja in veteranskega emsija Mita – ponovno in v drugo zvočno še bolj drzno, umazano in hreščeče niza trde podlage in trde zgodbe, obrača močno oprijemljive bobne in neposredno metaforične besedne zloženke. Roko v ojgn dam, ampak ne za Dee Jay Time!

Različni izvajalci: Clockwork Voltage Vol. 1 – Happy Little Voltages

Skupnost domačih ljubiteljev modularnih sintetizatorjev po zgledu nekaterih sorodnih iniciativ iz tujine predstavlja prvo pregledno kompilacijo avtohtone modularne ekspresije. Izdaja prinaša 17 komadov predstavnic in predstavnikov slovenske elektronske familije, od novejših imen, kot so 08080, Joondroid in Obscur, do veteranov Shekuze, Zergona in BeatMytha, producentk beepblip in Kikiriki ter drugih. Ne le z eklektičnim naborom izrazov, od robustnega techno pokanja, IDM-ovskega masiranja in cinematičnih modularnih eksploracij do abstraktnega eksperimentalnega šravfanja ter vsega vmes, tudi z nenadejanimi preskoki energije zbirka ponuja zadovoljivo dinamično poslušalsko seanso.

Leland Whitty: Anyhow

Multiinstrumentalist Leland Whitty, ki se najbolj vešče oprijema saksofona, streže s sanjavim, zaradi nežno vpetih godalnih aranžmajev pa tudi skoraj mini orkestralnim in zvočno premožnim prvencem. Kar je še toliko bolj impresivno, če vemo, da je večino snemalnih nalog opravil kar sam. Anyhow je med drugim intimen poklon obdobju klasične »library« glasbe, torej časom, ko so glasbene opreme velikih studiev in produkcijskih hiš delali mojstrsko progresivni skladatelji.

Fousheé: softCORE

Če ime Fousheé prepoznate zaradi pevkinega sodelovanja z izvajalci, kot sta Steve Lacy in Blood Orange, ali pa morda zaradi njenih zasanjanih R & B-jeremijad, ki so med pandemijo kraljevale na TikToku, vas bo njena druga dolgometražna plošča močno presenetila že v uvodu. Dobršen del albuma softCORE ni nič kaj »soft«, temveč gre za presenetljivo trdo in izjemno svežo interpretacijo zoomerskega pop punka. Avtorica, ki je po novem od glave do pet odeta v usnje, glasilke bolj kot kadarkoli napreza ob spremljavi distorziranih kitar in naspidiranih beatov, ki včasih tolčejo tudi z dvesto udarci na minuto, intenzivno glavnino plošče pa nekajkrat preseka s spokojnimi pop in R & B-baladami.

Canyon Observer: Figura

Domači brezkompromisneži iz skupine Canyon Observer, ki smo jih doslej poznali kot izrazito kitarski (in ohlapno metalski) šus zida distorzije, z novim ploščkom razširjajo in odpirajo. Z elastičnim in dokaj radikalnim širjenjem članstva (torej instrumentarija) se neizbežno odpirajo tudi žanrsko. Dva violončela, še ena baterija in dva saksofona početje raztezajo v smer anahronistično rečeno avantgarde presečišča metala, noisa, jazzovskega prostega sloga, klasike … A pozor, to nikakor ne pomeni, da značilna intenzivnost kaj prida popušča. Figura je še zmeraj projekt ekstremne jakosti, klobčičev čistega hrušča, neizprosnega zvočnega bombardiranja in teženja … Le da tokrat z nekoliko bogatejšim vokabularjem.

Blackxwash: HIS HAPPINES SHALL COME FIRST EVEN THOUGH WE ARE SUFFERING

Zaključek serije treh albumov s pretirano gostobesednimi naslovi, s katero se je zambijsko-kanadska raperka in producentka odločno postavila na zemljevid, je zgovoren (in izjemno hrupen) dokaz, da prekletstvo neposrečenih finalov trilogij bremeni predvsem filmsko umetnost. Blackxwash je trilogijo začela in končala v pičlih treh letih, vsako izdajo pa je spremljal očiten napredek in vse bolj opredeljena avtorska identiteta: pri prvem delu se je mogoče še zdelo, da Blackxwash predvsem zapolnjuje vrzel, ki je na sceni nastala zaradi diskografskega zatišja tria Death Grips, do konca trilogije pa je dokazala, da to, kako se loteva ustvarjanja težkokategornega, gotskega industrial in hardcore hiphopa, pripelje do nečesa izredno kakofoničnega, a popolnoma edinstvenega.

Octex: Idei Lahesna (20th Anniversary Edition)

Naša elektronska scena še nima izoblikovanega kanona producentov, didžejev in kultnih izdaj, ki so najbolj zaznamovale njen razvoj. Od generacij, ki niso doživele dobe rejva, težko pričakujemo kaj več od poznavanja ponarodelih, z Ambasado Gavioli povezanih imen. Toda zaprašeni arhiv slovenske elektronike skriva veliko več, denimo albume, ki so bili v tujini deležni večje pozornosti kot katerakoli izdaja zadnjih let. Da je slovenski elektronski album prava redkost, je v Mladinini recenziji prvenca Numrebs dvojca Random Logic že leta 2001 opozoril kolega Kacin. Med redkimi, ki jim je tuji javnosti uspelo predstaviti svojo muziko, je predstavnik druge techno generacije Jernej Marušič oziroma Octex. Njegov mednarodno kritiško čislani prvenec Idei Lahesna (Tehnika, 2002) na forumih opisujejo kot eksemplaričen primer post Basic Channel (pionirski berlinski dvojec) dub techna, ki je prepričal fene tega nišnega, progresivnega, kontemplativnega podžanra (istega leta je izšla prva kompilacija iz serije Chilli Space, ki je odprla vrata novejšim, chillout odvodom).

Metro Boomin: Heroes & Villains

Stari znanec z vrhov lestvic Metro Boomin je superproducent, ki sodeluje predvsem s traperskimi prvoligaši. Na svoj drugi »samostojni« album, na katerem deluje kot avtor beatov in kurator jagodnega izbora gostujočih vokalistov, je povabil predvsem tiste favorite, s katerimi navadno podpisuje absolutne hite: to so velikani tipa 21 Savage, Travis Scott, Young Thug in Future, seznam častnih gostov pa je tokrat obogatil še s pop slavčki, kot so The Weekend, John Legend in, žal, tudi razvpiti nasilnež Chris Brown. Če želimo na albumu najti kakšen šibek člen, moramo zares močno napeti ušesa, eno pa postane kristalno jasno že pri površnem poslušanju: Metro Boominovi mrki klavirski beati in surovi flowi 21 Savagea so kombinacija, ki ji ni para.

Ka: Woeful Studies / Languish Arts

Osamelec ameriškega rapovskega miljeja, noirovski pesnik newyorških ulic, izobčenec glasbenoindustrijskega kompleksa in avtorsko najprepričljivejši rimometalec iz Velikega jabolka zadnjega desetletja. Ka je letos navrgel kar dva vzporedna albuma, ki se med seboj ločita po ... Ločnica pravzaprav ni jasna, saj sta oba temačna skupka natančne igre metafor in lucidnega komentarja neglamuroznih obronkov New Yorka. Mestna politika ne deluje. Ne za vse. Veteran ne spreminja absolutno ničesar, do potankosti premišljene verze ponovno raskavo umirjeno niza čez preproste zanke zrnatega minimalizma. Še dve enoti v edinstvenem katalogu unikatne konsistentnosti. Študijsko gradivo.

Duval Timothy: Meeting with a Judas Tree

Za londonskim pianistom je precej uspešna sezona. S svojimi producentskimi prijemi je prispeval k opaženemu albumu Kendricka Lamarja, to pa je njegovo ime z novojazzovskih obrobij poneslo med širšo javnost. Leto zaključuje s kratkim, a sladkim albumom naelektrenih klavirskih meditacij na presečišču spiritualnega jazza, avanturističnega hiphopa in filmske glasbe. Njegove čustvene, z efekti procesirane klavirske melodije v duhu McCoya Tynerja se prepletajo s plejado terenskih posnetkov živali, sintetičnih zvočnih barv, distorzij, prasketanja, šumov in drugih »anomalij«. Introspektivna instrumentalna muzika, posvečena naravi, ki spominja na kultni soundtrack filma Večno sonce brezmadežnega uma.

King Gizzard & The Lizard Wizard: IDPLML / Laminated Denim / Changes

Avstralski sekstet tako kipi od zamisli, da je kar težko slediti njegovi neustavljivi hiperproduktivnosti. V enajstih letih delovanja je posnel že več kot dvajset dolgometražnih plošč, pri tem pa ni nikoli sklepal kompromisov: kljub tako bogatemu diskografskemu izkupičku se zdi, da King Gizzard & The Lizard Wizard kvalitete nikdar ne žrtvuje kvantiteti – tudi ko v enem letu izda kar pet albumov, kot je prvič storil leta 2017 in ponovil letos, ko nas je manj kot pol leta po izdaji odličnega dvojnega albuma Omnium Gatherum presenetil s serijo treh plošč, izdanih v manj kot mescu dni.

Special Interest: Endure

Tretja plata angažiranega kvir punk kvarteta iz New Orleansa, zloglasnega po energičnih nastopih, daje vtis posodobljene, eksperimentalne pop izpeljanke newyorškega no-wave eklekticizma osemdesetih let, prikrojene za potrebe novega poslušalstva. Kraljujejo namreč udarni, distorzirani pulzi ritem mašine in sintetične zvočne barve, ki pa obstajajo znotraj igrivega, mutantskega disko punk okvira. Njihova muzika je urgentna, konfrontacijska, disonančna, a tudi glamovsko barvita, klubsko poskočna, polna presenečenj, kot so mežiki čikaškemu housu, r & b-ju in eurodanceu. Endure ni nikoli klišejsko všečen ali predvidljiv. Uteleša frišnega, času primernega punkovskega duha, podkrepljenega z močnimi teksti in večglasjem vokalov.

Ab-Soul: Herbert

Kalifornijski raper, ki se ga je prijel imidž tistega, ki zna med člani ekipe Top Dawg rimati najbolj temačno psihedelične kulise, je zadnja leta nekoliko poniknil. Življenje z njim ni ravnalo najbolj nežno, vrača pa se z odgovorom, ki veliko namigne že z naslovom. Herbert je Ab-Soulovo pravo ime in je album čiste intro-/retrospektive, zmerno optimistične samokontrole in mehko melodičnih podlag. Divja leta so preteklost, čas je za sprehod po poti spominov preživetja, čas za hvaležnost za male stvari, čas za napotke, kako premagati odvisnosti ... Streznitev umirjenega tempa prihaja v različnih oblikah – od novega soula do klasičnega »nahrbtniškega« rapa, prav zato pa se nikakor ne sestavi v kompaktnost albumovske forme.

Lucretia Dalt: ¡Ay!

Tropski nokturno vajb novega albuma vselej samosvoje kolumbijske glasbenice, ki je bila doslej cenjena predvsem v nišnih sferah eksperimentalne glasbe, je osvojil stare in (kot kažejo komentarji na spletu) številne nove fene. V zadnjih tednih je ta zanjo prelomni, karierno transformativni avant pop album pristal na nekaterih vplivnih seznamih albumov leta. S premišljeno znanstvenofantastično premiso, igranjem z dediščino tropicálie, flamenka in bolera, uglajeno elektroakustično patino, skrivnostno, tu in tam nelagodno, a hkrati omamno atmosfero v duhu nedavno preminulega Angela Badalamentija in hipnotičnim španskim glasom se je avtorica z »margine« prebila v zavest in ušesa širše javnosti. Več kot zasluženo.

Ezra Collective: Where I’m Meant To Be

Drugi album londonske zasedbe Ezra Collective je predvidljivo premišljen korak proti prijetnemu, prijaznemu, jasnemu, tekočemu, oprijemljivemu, žmohtnemu, radiofoničnemu ... Kvintet, ki ga vodi bobnar Femi Koleoso, z njim le izčiščuje pretekle prakse.

dvidevat: Pulse Defusion

V samo dveh letih se je štajerska producentka in didžejka, ki je postala redna gostja ljubljanskih klubov, prebila v ospredje. Postala je ena slogovno bolj profiliranih predstavnic našega elektronskega podmladka, sinonim za galopirajoče electro koračnice, distopični breakbeat techno in druge nabrejkane plesne odvode. Njena tretja izdaja je v smislu idejne zasnove, pestrosti aranžmajev in zvočne silovitosti otipljivo robustnejša od predhodnikov. Propulzivni lomljeni ritmi se držijo ustaljenih obrazcev, izstopajo pa njene melodične domislice, od didžeridujevskega valovanja uverture Format in retrofuturističnega acid zavijanja komadov Disc Detective in M87 do spiralastega, lasersko ostrega sintovskega rjovenja pokalice Circuit X.

birds of unknown: Gently sailing

Če pri oznaki »lahkotne jazzy glasbe« takoj začutite nelagodje in pomislite na »nouvellevaguovske« priredbe, ki ubijajo duha in telo, je za to verjetno kriva predvsem uniformna glasbena izbira kafičev brez domišljije. Obstaja namreč tudi prikupen, domiseln in senzibilen pol tovrstnih izrazov. Takšnega goji štajerski trojec birds of unknown, ki nevsiljivo leti v nežni sapici počasne jazzovske popevke. Glas pevke Patricije Škof včasih pelje skladno z melodijami kitare in saksofona, drugič z njima plete mehke dialoge izčiščenih nastavkov, pri katerih sploh ne pogrešamo manka očitnega – celotne ritemsekcije. Povsem zračna in pridušena muzika dokaj klasičnih zamahov, ki pa jadra posebej ubrano in z jasno določeno smerjo.

Little Simz: No Thank You

Eden od najmočnejših raperskih glasov z britanskega otočja je pripravil novo mojstrovino. No Thank You, tretja dolgometražna plošča z nagrado mercury ozaljšane raperke, je album presenečenja, ki se zaradi nerodnega časa izida ne bo znašel na večini seznamov plošč leta, a bi se praviloma moral. To je zares prefinjena zbirka izrazito ležernih, pa vseeno udarnih skladb, v katerih Little Simz razgali duševne stiske, povezane s tegobami vpetosti v neprizanesljivo glasbeno industrijo. Instrumentalno plat plošče podpisuje hiperproduktivni Inflo, idejni vodja skrivnostne zasedbe Sault, ki je z Little Simz že sodeloval, a njene glasbe ni še nikoli tako zaznamoval s tako izrazito saultovsko naravnanostjo, ki tokrat na površje privre predvsem v obliki gospelovskih vplivov.

SZA: SOS

Leta 2017 izdani trojni platinasti prvenec CTRL prizemljene, za zvezdniško življenje nerazpoložene ameriške alter R & B-zvezde SZA je postal eden najbolj reprezentativnih R & B-albumov minulega desetletja. S priljudno persono in zbirko nežnih, romantično obarvanih komadov, v katerih so rezonirale izkušnje milijonov mladostnikov, se je prikupila fenicam in fenom z vseh vetrov. Album je postal soundtrack za čilanje, džuskanje in ljubimkanje celotne generacije. SZA medtem ni počivala. Izdala je 16 singlov, med njimi uspešnico Kiss Me More z raperko Dojo Cat, in sodelovala z raperjem Kendrickom Lamarjem za hollywoodski blockbuster Črni panter, prav zdaj pa se pripravlja na prvo filmsko vlogo.

SAULT: 11, AIIR, Earth, Today & Tomorrow, Untitled (God)

Na papirju anonimni kolektiv SAULT je na začetku novembra v nekaj dneh postregel ne z enim, ne z dvema, ampak s kar petimi zastonjskimi albumi. Čeprav smo se pri številnih izdajah v zadnjih letih že navadili slogovnih presenečenj, je zajetni petdelni nabor mogočnosti zborovskega petja, žlahtnih soula in funka, zahodnoafriške poliritmije, simfoničnega orkestriranja, distorzije ... res impresiven. Nepotrjeni, a najverjetnejši mastermind projekta, producent Inflo (znan po sodelovanju z Adele in Michaelom Kiwanuko) očitno zna delati prekleto hitro. V peterčku kontinuiteto s preteklimi dosežki ekipe zagotavljata AIIR in 11, po sprinterskih enajstih albumih v treh letih pa je morda pravi trenutek za počitek.

SPIRAL MIND: The Inbetweens

SPIRAL MIND se je začel kot solistični projekt multiinstrumentalista Manuela Brajnika, zablestel pa je kot bend – včasih trojec, drugič kvartet –, ki nenehno krmari med elektronskim in organskim zvokom in se trmasto izogiba kakršnemukoli žanrskemu predalčkanju. Če bi morali zvok zasedbine nove plošče zreducirati na en žanr, je verjetno najočitnejša izbira postrock, a SPIRAL MIND zatripane instrumentalne epopeje plete okoli široke palete vplivov, od afrobeata prek jazza do žanrsko izmuzljive elektronike, Brajnikovo intenzivno brenkanje pa na trenutke – še posebej v povezavi z virtuoznim bobnanjem Gaja Bostiča – spomni tudi na kakšne mathrockovske ekscese. Odlična zbirka zares kompleksnih in večplastnih skladb, ki pa jih na trenutke obremeni pretirano bahanje s tehničnimi veščinami.

Zhlehtet: Portals Vol. 1

All-star formacija mlajše slovenske jazz (avant)garde pod vodstvom hiperproduktivnega pianista Roka Zalokarja na novi plošči servira izbor raznorodnih skladb, ki smo jih v zadnjih letih v različnih utelešenjih slišali na njenih nastopih. Fantje tokrat meandrirajo po familiarnih zakotjih spiritualnega in fusion jazza šestdesetih in sedemdesetih let minulega stoletja in obenem vzpostavljajo iskriv dialog s sodobnejšimi izraznimi tangentami. Ubrani kvintet ponekod stavi na zimzelene akordne prijeme in atmosferična blagozvočja, tu in tam pa avanturistično razteguje izraz z rabo digitalnih procesov obdelave zvoka, iščoč glasbeno »nikogaršnjo zemljo«. Nekje na pol poti med klanjanjem očakom in razigranim tipanjem po temi.

Mount Kimbie – MK 3.5: Die Cuts | City Planning

Mount Kimbie je pred dobrim desetletjem veljal za enega od najobetavnejših elektronskih projektov z britanskega otočja, ki je lastnoročno definiral zvok postdubstepa in z odličnim dolgometražnim prvencem Crooks & Lovers (2010), ki še danes zveni napredno (in, roko na srce, naravnost čudovito), svoje ime odločno postavil na zemljevid.

MGMT: 11-11-11

Točno enajst let po koncertu, ki ga je MGMT 11. novembra 2011 odigral v newyorškem Guggenheimovem muzeju, lahko prvič slišimo glasbo, ki jo je dvojec napisal posebej za odprtje retrospektivne razstave slovitega italijanskega kiparja Maurizia Cattelana. Nastop je bil posnet v obdobju, ko se je MGMT iz tovarne elektropop hitov presenetljivo preobrazil v psych pop zasedbo, posnetek pa zaznamuje začetke izživljanja bendovih eksperimentalnih teženj po ustvarjanju izrazito psihedelične glasbe, v kakršno se je potapljal naslednje desetletje. Del posnetka sicer zveni kot razvlečen jam session, za kakršnega naj na studijskem albumu ne bi bilo prostora, vključuje pa tudi nekaj konkretnih, zares dodelanih skladb, ob katerih se lahko le čudimo, da niso bile nikoli deležne podrobne/dejanske studijske obravnave.

nikson: 3D

Rosno mladi Niko Komac z diskretno samozaloženo zbirko zbrkljanih avtorskih beatov ponovno dokazuje, da spada med domačo producentsko elito. Ohlapni hiphop žanrski okvir komaj še stoji, saj mladenič vanj vpenja stotero frišnih idej … od navezovanja na spektralno produkcijo pionirskega dub techno dvojca Basic Channel, podvodnega atmosferičnega prasketanja Buriala in razštelanih, »wonky« ritmov domačega očaka Octexa do vključevanja skandiranja afrofuturista Leeja Scratcha Perryja in sintovskih prijemov prog rocka osemdesetih let. Kot je jasno iz naslova, se Nikson zvoka loteva skulpturalno, prostorsko, v treh dimenzijah, predvsem pa z gromozanskim poudarkom na bogatih zvočnih teksturah z melanholičnim značajem. Neobremenjena virtuoznost.

Brockhampton: TM

Za fene Brockhamptona, ene od najvznemirljivejših hiphop zasedb zadnjega desetletja, je to obdobje tragično. Ne le zato, ker se bend za vselej poslavlja, temveč tudi zato, ker je pompozno slovo obrodilo dve dokaj medli plošči. Najprej album The Family, ki je pravzaprav solistični izdelek frontmana Kevina Abstracta, nato pa še ploščo presenečenja TM, na kateri pred mikrofon dejansko stopijo vsi člani, a še zdaleč ne dajo vsega od sebe. Čeprav TM vključuje nekaj bangerjev, ki bi lahko mesto našli celo na bendovi presežni trilogiji Saturation (denimo skladba New Shoes), večidel zveni kot nedodelana zbirka ostankov, izpadlih iz lanskega dolgometražca Roadrunner. To je epilog, ki vas bo pustil hladnejše kot tretji del Botra.

Loraine James: Building Something Beautiful For Me

Med pobudami, s katerimi se opozarja na izjemnost skladateljskega opusa skoraj popolnoma pozabljenega Juliusa Eastmana in katerih frekvenca se počasi stopnjuje zadnje desetletje, je tudi tista založbe Phantom Limb. Ta se je v navezi z britansko elektronsko vizionarko Loraine James, ki je v zadnjih letih pri etiketi Hyperdub izdala dva albuma, deležna precejšnje pozornosti, lotila reinterpretacije koščka njegovega kataloga.

Richard Dawson: The Ruby Cord

Zaključni tretji del gostobesedne, nadvse nenavadne avantfolk-sreča-art rock trilogije angleškega posebneža, ki nas po srednjeveškem vsakdanjiku prvega in sodobni stvarnosti drugega albuma naposled vodi v kiborško prihodnost, ne dosega visokih standardov predhodnikov. Razvlečena 41-minutna »uvertura« The Hermit, ki je v resnici soundtrack za spremljevalni kratkometražni film, albumu ne dela usluge. Njegov arzenal prijetnih čudaštev, nekonvencionalnih zvenov in vznemirljivih pripovedovalskih trikov ne dosega več istih učinkov. Izraz sicer ostaja tipično žmohten, a je tudi predvidljiv. Čeprav je ideja eksperimentalnega folkovskega albuma iz prihodnosti všečna, je britanski bard tokrat ustrelil mimo.

Etceteral: Rhizome

Domači avdiovizualni trojec je s sila obetavnim prvencem opozoril nase pred dvema letoma. Sedaj okope trdno utrjuje z udarnim nadaljevanjem, ki oprijemljivo združuje veliko: od modularno sintetizirane psihedelije do glasne jazzovske govorice – igrivo nepredvidljivega dialoga saksofona in bobnov –, ki nemirno, a ubrano drvi med gruvom in prostim slogom, med markantnimi temami in atonalnimi klobčiči. A Rhizome ni tako abstrakten ali naključen, kot namiguje naslov, in se večplastno sklicuje na preteklo zvedavost krautrocka in sodobnejša elektronska naredi-sam brkljanja. Na redkih mestih nežno ambientalno, sicer pa hrupno, plesno, izrazito ritmično, gosto prepleteno ... skratka, prožno!