Duster: Together

Slowcore veterani iz zasedbe Duster so konec devetdesetih let izdali legendarno ploščo Stratosphere, ki se je resnično postarala kot vrhunsko vino, nato pa so kmalu po prelomu tisočletja poniknili za skoraj dvajset let. Pred tremi leti so se iz naftalina izmotali s ploščo, naslovljeno z imenom benda, ki je na trenutke nekoliko presenetila s hrupnostjo, na albumu Together pa se vračajo k spokojnim koreninam. Plošča resnično zveni, kot bi jo zasedba posnela v svojih najboljših letih, in daje vtis neposrednega nadaljevanja kultne klasike Stratosphere. Kalifornijcem se nikamor ne mudi: počasi brenkajo otožne akorde, nežno momljajo depresivna besedila in nekajsekundne zamisli ponavljajo v nedogled, za kar mora poslušalec sicer imeti precej potrpljenja, a je nagrajen s skorajda meditativnim učinkom. Počasi se daleč pride.

Red Hot Chili Peppers: Unlimited Love

Potem ko so člani RHCP medse ponovno sprejeli kitarista Johna Fruscianteja in pred kratkim končno dobili zvezdo na pločniku slavnih, se po šestih letih vračajo z reunion plato. Zdi se, da Kalifornijci, ki jih bomo vedno povezovali s funkovskim rockom devetdesetih let, poskušajo oživiti izvorno »sex magik« energijo, a je Unlimited Love, kot že nekatere prejšnje izdaje, predvsem dokaz izgube ustvarjalne potence nekoč velikega benda. Komadi niti niso slabi per se. Toda v primerjavi z vsemi klasikami skupine so tako neizstopajoči in oropani slehernega žmohta, da človek težko najde razlog za še en play. Hardcore fene bo album morda razveselil zaradi potencialnih turnej, drugi ga lahko mirne vesti preskočite.

Alabaster dePlume: GOLD

Alabaster dePlume je čisto svoja vrsta: je saksofonist, pesnik, recitator ..., ki skoraj hipijevsko ohlapno lucidno blodi nekje med folkom in jazzom. GOLD je velikopotezni veliki met, ki je nastal s specifičnim procesom: sodelujoči so imeli načrtno premalo časa za študij gradiva in posnetega niso smeli preposlušati. Snemali so ločeno, tako da je dePlume kasneje po mili volji rezal in lepil njihove prispevke. In rezal in lepil je res veliko. Sedemnajst ur materiala je uredil v lebdečo, a nujno prizemljeno in konkretno spiritualno izkušnjo komunalnosti – kompleksnega (zborovskega) prepevanja in bogatega instrumentarija neskončne druščine glasbenikov. Humanistični ep v nekem drugem, spet čisto svojem vesolju.

Bladee & Ecco2K: Crest

Drain Gang, kolektiv skandinavskih glasbenikov (in modnih ikon), si je s svojevrstnim zvokom cloud rapa po robnih kotičkih interneta zgradil izjemno močno bazo zvestih, ekstremno online oboževalcev, ki hrepenijo po zasanjano opranem zvoku (post)internetnega r & b-ja, po kakršnem se najbolj odlikujejo prav melanholični dečki s švedskega podeželja. Čeprav je skupina močno povezana z ekipo Sad Boys, kolektivom prvega moža švedskega rapa Young Leana, je Drain Gang zgradil svoj lasten, resnično edinstven zvok, ki ga je najbolj definiral sedemindvajsetletni vokalist Bladee. Ta je zdaj v sodelovanju z enigmatičnim ustvarjalcem, ki deluje pod imenom Ecco2K, posnel ploščo presenečenja Crest.

Denzel Curry: Melt My Eyez, See Your Future

Floridski raper Denzel Curry je ustavil konje. Čeprav je zaslovel s kombinacijo brezkompromisnih trap beatov in agresivno kričečega, brzostrelkasto hitrostnega repanja, zadnje čase navdušuje z intimnejšo produkcijo. V to smer je začel zavijati že na prejšnji dolgometražni plošči TA1300, na kateri se je uspešno preizkusil kot melodični raper, na petem albumu pa je ubral precej starošolski, soulovsko-boombapovski način, kar je verjetno posledica predlanskega sodelovanja s producentom Kennyjem Beatsom, ki podpisuje tudi zajeten kos nove plošče. Čeprav ga številni die-hard feni še vedno najrajši slišimo v kontekstu trap bangerjev, lahko vseeno cenimo napredek Curryjevih pesniških veščin, ki ga je opaziti na vsaki novi izdaji. Resen tekmec za rap album leta.

Koffee: Gifted

Predstavljajte si največji kliše, s katerim se lahko začne sodobna reggae plošča. Točno to se zgodi v uvodu prvenca najbolj svetovnoarensko perspektivne jamajške izvajalke zadnjih let. Morda desetletja. V prvih sekundah najprej zaslišimo odmev, košček komada Redemption Song Boba Marleyja. Prav tako je predvidljivo nadaljevanje. Koffee jaha valove neverjetnega in hitrega preboja v srednjetok in prav nič ne tvega. Gifted je varna, preračunana, tudi vljudna, baladna mešanica reggaeja in afrobeata. Je izrazito mehek radijski pop brez trenutka zvočne drznosti, ki bo verjetno dobro služil svojemu namenu, ne bo pa obstal kot eden spomenikov zapuščine pevke iz Spanish Towna.

Ibibio Sound Machine: Electricity

Pevko Eno Williams, soustanoviteljico londonske naveze, ki je s prepletanjem angleščine in jezika južnonigerijskega ljudstva Ibibio izoblikovala svojstveno elektro funkijado s sodobnim disko predznakom, bi po karizmatičnosti in izraznosti lahko primerjali z irsko šefico Róisín Murphy. Lasti si žar fatalnih disko div in spominja na izmuzljive ikone, kakršna je Grace Jones. Tudi na novi plati naveze, ki jo sopodpisujejo synthpop fejmiči iz skupine Hot Chip, ogrodje zagotavljajo razmeroma konvencionalni disko prijemi, a njihova zvočna podoba je v esenci precej hibridna, »urbana« in afrocentrična. Nepretenciozni in dostopni feel good hitiči, ki po svežini suvereno prekašajo večino radijske disko pop produkcije.

Charli XCX: CRASH

Britanska pevka Charli XCX je v sodelovanju z napredno mislečimi producenti, kot so pokojna Sophie in člani ekscentričnega kolektiva PC Music, množicam v zadnjih letih približala estetiko hyperpopa in se uveljavila kot prva dama eksperimentalnega popa jutrišnjega dne. Njeno pomembno vlogo pri dobrodošlih premikih v mainstreamu smo prepoznali tudi v Mladini, pevka je kar dve leti zapored našla mesto v izboru najboljših albumov leta. Njene nove plošče CRASH na letošnjem Mladininem seznamu skoraj zagotovo ne bo: Charli XCX ni več zazrta v prihodnost, temveč kar nekaj desetletij v preteklost, saj želi – predvsem s posnemanjem sodobnih radijskih hitov in spogledovanjem z estetiko (synth)popa osemdesetih let in dance hitov devetdesetih – prodreti v sam vrh mainstreama, pri tem pa se, žal, izgubi dobršen del čara njene glasbe.

Bogdan Raczynski: ADDLE

Poljsko-ameriški IDM-veteran, znan po anekdoti, da ga je Aphex Twin menda odkril na tokijskih ulicah (kasneje je Raczynski navdihnil Britančev album DrukQs), se po petnajstih letih vrača s prvim LP-jem frišnega avtorskega materiala, ki nakazuje odmik od vratolomnih brejkov in hiperaktivnih aranžmajev. Gre za izvirno zbirko polsanjskih zvočnih topografij, ki jih sestavljajo iregularni ritmični pulzi, breztelesni, skoraj »kitovski« vokali, nebeško šelestenje, kozmično pršenje in ASMR-jevske sintovske barve – jamstvo za evokativno in pomirjujočo zvočno kopel, ki zbudi vsa hrepenenja. Obvezen postanek za fene IDM-klasik kot Selected Ambient Works 85–92 in Tomorrow’s Harvest, ki bi radi posodobili plejliste.

Kojey Radical: Reason to Smile

Britanski grime je v zadnjem desetletju naredil veliko. Prav tako Kojey Radical. Sprva bolj mojster govorjene besede kot čistokrvni raper prepoznavno raskavega glasu, je počasi nizal male plošče, do prvenca pa prilezel šele zdaj. Ta ni prav nič radikalen. Radical se je v preteklosti rad igral z različnimi prijemi, se lotil tudi drznejših zvočnih raziskovanj, tokrat pa hitro postane jasno, da je Reason to Smile utrjevanje v vodah srednjetoka. Album ni niti za trohico umazan, je pretežno dobrovoljen, sončen, melodičen, nežen, prijeten, poln glavozibajočih refrenov ... Je bolj r & b in novi soul kot grime. Projekt, ki cilja premišljeno in ki bo veliko več obratov deležen na radijskih valovih kot v klubovju.

Jenny Hval: Classic Objects

Norveška kantavtorica in pisateljica se je doslej gibala po progresivnejših obronkih alternativnega popa in na raznih konceptualnih albumih obravnavala teme feminizma, spolnosti, patriarhata in identitete, na osmi plošči pa vse stavi na zvočno toplino in spevnost. Classic Objects ne skriva eksplicitno popovskih tendenc; omreži nas s preprostostjo in dostopnostjo, lahko bi celo rekli »klasičnostjo« (težko ne omenimo Joni Mitchell), ki pa ni predvidljiva. Bolj kot zbirka presežnih singlov je to razpoloženjski album s (še vedno) politično izrazitimi besedili za fene imen, kot so Julia Holter, Beach House in Frank Ocean. Presežni avtorski pop za prihajajoče lenobne dneve pod cvetočim drevjem.

Rosalía: MOTOMAMI

Svetovne zvezde sodobne pop krajine, ki praviloma pojejo v neangleščini, so redka vrsta. Če odmislimo čudaške enkratne posebnosti (kot je na primer Celine Dion, ki je na nekem gala dogodku za kitajsko novo leto pela v ... kitajščini!), je le peščica zgradila omembe vredno kariero na besedilih onkraj jezikovnega hegemona. Tu vstopi Rosalía.

The Cool Kids: BEFORE SHIT GOT WEIRD

The Cool Kids je bil nekoč eden najobetavnejših tandemov novega fenomena »internetnega rapa«. Po dobrih petnajstih letih, ne najbolje sprejetem prvencu in enem razhodu ponovno brca. Nič kaj malenkostno. Before Shit Got Weird je prvi del trilogije in je ne najbolj kompakten album številnih gostovanj. Je nametanka vsega, kar velja za podpis fantov: tla drmajočih bobnov, sijajnega izbora semplov, kombinatorike alter futurizma, hiphopovske klasike in pop apila. Nametanka neskončne, a nič pikre ironije pronicljivih in hkrati duhovitih besedil, z obveznimi, bistro formuliranimi referencami na večne rapovske spomenike. Plošča številnih vrhuncev, solidnih epizodnih vlog in nekaj odvečnih delov.

Žiga Ipavec: TolKalSka

Tolkalski solo album spada med zahtevnejše formate, doslej so se s takimi albumi proslavili mački kot Max Roach, pri nas pa Zlatko Kaučič in njegov učenec Gal Furlan. Drugi Kaučičev varovanec, Žiga Ipavec, hiperaktivni protagonist goriške scene (Kavasutra, Nesesari Kakalulu, Koromač, Kombo B), gre na svojem debiju še dlje. Poleg raznih perkusivnih zvočil v impro skladbe vključuje tudi terenske posnetke, sintetične zvoke in obredne vokale. TolKalSka je postjazzovska onomatopoija vaških zvokov (brušenja kose, motorke, zvonov, vaških fantov, psov), ki so glasbenika obkrožali med bivanjem v primorski vasici – skupek psihedeličnih, prostorsko zračnih elektroakustičnih improvizacij, ki v sebi nosijo duha prostora, kjer so nastale.

Rex Orange County: WHO CARES?

Alex O’Connor, spalnični indie pop kantavtor, ki ustvarja pod psevdonimom Rex Orange County, je nase resno opozoril s sodelovanjem z raperjem Tylerjem, The Creatorjem. Ta zdaj gostuje tudi na enem od vrhuncev plošče WHO CARES?, ki pa sicer – podobno kot Connorjev dosedanji opus – pusti mešane občutke. Avtor ponovno dokaže izjemno nadarjenost za skladanje nalezljivo spevnih melodij, vendar so te – paradoksalno – zapakirane v precej pozabljive skladbe, pri katerih najšibkejši člen ostaja njegov deški glas. Tudi nova plošča je močno zaznamovana z nenavadnim nasprotjem med otožnimi besedili in radostnim razpoloženjem, ki ga avtor tokrat nekoliko omili s pogosto uporabo dramatičnih godalnih aranžmajev.

Ghost: IMPERA

(O)kultna švedska heavy metal/hard rock formacija je leta 2010 prevetrila metalski svet s prvencem Opus Eponymous, ki je dvignil precej prahu, in s svojim retro zvokom v duhu legendarne zasedbe Blue Öyster Cult. Hkrati je njena vpadljiva podoba v tradiciji zamaskiranih bendov à la Kiss, Slipknot ali Lordi hitro zbudila pozornost popkulturne industrije.

Nilüfer Yanya: PAINLESS

S prvencem Miss Universe se je Nilüfer Yanya predstavila kot izjemno celovita avtorica – sijajna tekstopiska, kitaristka in aranžerka. Plošča redke dodelanosti in intrigantne razmetanosti je končala v številnih izborih vrhuncev leta 2019, nadaljevanje pa udari nekoliko drugače. Pravzaprav sploh ne udari. Londonska pevka tokrat nastopi precej nežneje in bolj umirjeno, čez neštete subtilno markantne kitarske melodije zmerno niza sladko-grenke verze o strtem srcu. V bolj folkaških delih spomni na brenkanje kakšnega Kurta Vila, v bolj distorziranih pa na tisto manj raziskovalno početje kakšnega Kinga Krula. Še enkrat mojstrski sveženj ljubezenskih kislic, izčiščeno dostavljen brez balasta patosa.

Tangerine Dream: Raum

Čeprav je Edgar Froese, ustanovitelj kultne krautrock zasedbe Tangerine Dream, leta 2015 preminil, je na novi plošči še vedno prisoten: preostali člani zasedbe so gradivo za album črpali iz arhiva njegovih neizdanih skladb in jih ob pomoči producenta Paula Fricka aranžirali v kozmične synthovske epopeje. Tangerine Dream je nekoč ustvarjal napredno mislečo glasbo, ki je prestala preizkus časa in še danes zveni futuristično, na dobršnem delu novega albuma pa je, žal, ravno nasprotno: več skladb zveni kot rahlo cenena »progresivna« elektronika, kakršna je v Nemčiji nastajala na prelomu tisočletja. Vprašanje, ali so ga polomili še živeči člani benda ali je bilo težavno že izvorno gradivo, ostaja brez odgovora, jasno pa je, da Raum v kontekstu bogatega opusa zasedbe izstopa kot eden redkih spodrsljajev.

The Weather Station: How Is It That I Should Look at the Stars

Leta 2020 je Taylor Swift izdala sestrska albuma, ki sta zbudila veliko pozornosti. Podobno je pri novi plošči ravnala glasbenica in igralka Tamara Lindeman. Lani smo Kanadčanko hvalili zaradi izstopajočega albuma baročnega indie folka, zdaj predstavlja njegovo diskretnejše, bolj na osnovne gradnike okleščeno nadaljevanje – intimnega spremljevalca za tiho kontemplacijo. Na njem avtorica razgalja svojo nežnejšo kantavtorsko plat, utelešeno v žametnih klavirskih baladah s skromnimi godalnimi, trobilnimi in pihalnimi okraski. Središče gravitacije je njen krhki, skoraj šepetajoči glas, ki boža in pomirja. Solidna, toda razpoloženjsko monotona plata, ki (pre) hitro izpuhti iz glave.

Conway The Machine: God Don’t Make Mistakes

Ekipa Griselda je očitno imela hudo izdelan načrt. Z na gosto posejanim rafalom izdaj albumov in mikstejpov, ki jim je preprosto težko slediti, in bistrimi poslovnimi potezami je malo mesto Buffalo postavila ne samo na zemljevid hiphopa, ampak kar na prestol tistega surovega, podtalnega, necenzuriranega oddelka žanra. »Kolektiv pred posameznikom« oziroma »več nas je, več zmoremo« je taktika, ki se je različnim rapovskim kolektivom obrestovala že v preteklosti. Spomnimo se le kulta unikuma Wu-Tang Clana. Tudi tokrat.

New Balkan Wife: Ništaa

Postjugoslovanska grupacija, ki jo sestavljajo domači posebneži Balans in peščica srbsko-bosanskih muzičarjev iz bendov Klotljudi, Tipon, Dogs in Kavala in Nevaspitani, je v sklopu projekta Dvocikel napisala album, ki namiguje, da je bila hipna kemija na seansah očitno prava. Ništaa ni radikalen odmik od njihovih individualnih slogov – poetičnega art rocka, kabaretnega postpunka, srboritega synth popa in psihedeličnega baladarstva – toda predstavljeni dvojezični in večglasni material je v smislu produkcije, aranžmajev in pesmopisja še prepričljivejši od posamičnih bendovskih izdaj, posebej izstopajoča je uvodna četvorka. Če vam dogajajo Devo, Life Without Buildings, Guerilla Toss ali Moon Duo, je to direktno za vas.

alt-J: The Dream

Posebnosti britanske skupine alt-J v morju »drugačnih« rockovskih bendov sta dve: prvič, ne glede na to, koliko elektronike dodaja svojemu izrazu, vedno zveni nekako akustično, zmerno, nekričeče, pogosto tiho. Drugič, pevec Joe Newman ima res posebno krhek glas, njegova interpretacija je samosvoja. Z leti je sicer postala nekoliko bolj vsakdanja, četrti album absolutnega neljubljenca glasbenega hegemona Pitchforka pa je še ena zibanka, tokrat bolj optimistična, prijetna, kompaktna, bogato in dokaj popovsko aranžirana, s kar nekaj špikanja godalnih, tudi zborovskih vložkov. The Dream ne stavi na raziskovanje ali odklone, zato pa streže z obrtniško brezhibnostjo in redkimi vrhunci krešendov kiča pop strani klasične glasbe.

Različni izvajalci: STOP THE WAR

Trenutno je preprosto nemogoče razmišljati o čemerkoli drugem kot o vojni v Ukrajini. Ob pogledu na prerešetane blokovske fasade, kordone razstreljenih vozil in podobe zoglenelih trupel se zdi pisanje o glasbi precej jalovo početje. Toda prav ob najepohalnejših dogodkih postane glasba še pomembnejše družbeno vezivno tkivo, saj dejavno briše ideološke razlike in nas vseskozi opominja na kozmično soodvisnost. Zasedba Ukrajine, kjer se je v zadnjih letih razvila ena najvznemirljivejših klubskih scen v Evropi, je med ustvarjalci in ljubitelji elektronske glasbe pričakovano spodbudila sočutje in napetosti. Največ prahu je dvignila objava svetovne techno ikone, ruske didžejke Nine Kraviz. Na njeno sporočilo, da moli za mir, sta se uveljavljeni ukrajinski didžejki Nastia in Daria Kolosova (za njima pa še na tisoče ljudi) odzvali z očitki, da svoje vplivne platforme ni izkoristila za izrecno obsodbo ruskega predsednika. Slutiti je, da se zvezdnica, katere kariera temelji na promociji enakosti in miru skozi plesno glasbo, boji sankcij, zato je raje ostala nevtralna, a je že na delu sodobna kultura črtanja ljudi zaradi (ne)izrečenega.

yeule: Glitch Princess

Za Yeule stoji singapurska samooklicana kibergotska entiteta Nat Ćmiel, ki na svojem drugem albumu v liniji avant pop vizionark Björk in Grimes v naš metaverzum vnaša vso vznemirljivost in tesnobnost življenja v hiperdigitalizirani poznokapitalistični resničnosti. Kot zrcalo duha našega časa album zaznamuje nekakšen digitalni smrtni gon, obseden s samoizbrisom iz matrice, v katero smo ujeti. Na njem slišimo transžanrsko fuzijo prostolebdečih sintovskih modulacij, zaglitchanih sintetičnih balad, energičnih levopolnih pop hitičev in postinternetnih r & b-štiklcev, ki so hkrati mračni in nebeški. Izjemno aktualna muzika, kakršna bi spremljala Kiborški manifest (1985), če bi ga Donna Haraway napisala danes.

Beach House: Once Twice Melody

Baltimorski dream pop dvojec Beach House z vsako izdajo preseže samega sebe. Resnično se zdi, da je vsak album vrhunec njegovega opusa, in tako je tudi z ambiciozno ploščo Once Twice Melody, izdano v štirih poglavjih, ki so zadnje štiri mesece postopoma kapljala v javnost. Beach House k sreči niti tokrat ne odkriva novega terena, temveč na osmi plošči le posodablja formulo, ki se je sicer zdela že izpopolnjena, a je dvojec v njej očitno našel prostor za napredek: razgibane aranžmaje obogati z orkestralno spremljavo, pogosteje poprime za synthe, se še globlje potopi v zasanjano psihedelijo in zaradi tega še bolj spominja na zapuščino legendarnega britanskega benda Broadcast, kar je, blago rečeno, dobrodošlo. Album epskih razsežnosti.

Khruangbin & Leon Bridges: Texas Moon

Najprej sonce, zdaj luna. Prva, dnevna mala plošča, nastala s sodelovanjem teksaške skupine Khruangbin in enega prepoznavnejših ameriških soulovskih pevcev sodobnosti Leona Bridgesa, je bila milo rečeno ležerna, nočno nadaljevanje pa je na las podobno in še kanček bolj sedativno. Naveza ponovno streže s hipnotično nežnim psihedeličnim soulom, ki se udobno namaka v morju efektov, Bridgesov vokal pa se občasno potopi v zibajoče valove in prevzame vlogo enega od inštrumentov. Texas Moon tako ne ponuja nobenih slogovnih premikov ali sprememb, zato pa še enkrat potrdi, da kombinacija bolj kakor enkratna pobuda deluje kot pravi bend. Uigrano, tekoče, previdno, brez tveganja in drznosti.

Alice Glass: Prey//IV

Ploščo Prey//IV, solistični prvenec kanadske pevke Alice Glass, lahko obravnavamo kot četrto ploščo legendarnega elektro-punk dvojca Crystal Castles. Na to namiguje že naslov: bendov zadnji album, pri katerem je Alice še sodelovala, je bil naslovljen preprosto III. Po pevkini osamosvojitvi leta 2014 je producent Ethan Kath sicer našel nadomestno vokalistko in svojo glasbo še naprej izdajal pod imenom Crystal Castles, a je bil pri tem sila neuspešen: izgubil je naklonjenost oboževalcev, ki so vedeli, da je bila Alice Glass srce in duša izvirne zasedbe. Dokaz za to je bila tudi porazna plošča Amnesty (2016), na kateri je nova pevka Edith Frances nonšalantno posnemala Glassovo, vendar se poslušalci niso pustili prelisičiti.

Trentemøller: Memoria

Danski producent Anders Trentemøller se je že na prejšnji plošči Observe močno spogledoval s shoegazom, temu je botrovalo tudi to, da je na njej gostovala ena od starost žanra, Rachel Goswell iz zasedbe Slowdive. Na novem albumu se vplivom shoegaza popolnoma prepusti, jih začini z elementi krautrocka, postpunka in synthpopa ter se odlično ujame s pevko Lisbet Fritze, ki z zasanjanimi vokali obogati skoraj polovico izdelka. Kameleonski producent je našel teren, na katerem se resnično odlikuje, ko pa eterična dream pop blagozvočja združi s plesnimi, tehnoidnimi ritmi, ustreli v prazno. Kljub tem redkim spodrsljajem lahko brez zadržkov trdimo, da je Trentemøller ponovno v odlični formi, žal pa z novo ploščo še zdaleč ni pritegnil pozornosti, ki si jo zasluži.

Big Thief: Dragon New Warm Mountain I Believe in You

V Brooklynu udomačena zasedba Big Thief ne zveni nič kaj brooklynsko. V njenih začetkih še prepoznamo ostaline garažno surove plati indie rocka, do tretjega albuma U.F.O.F. pa je že popolnoma izčistila mešanico klasičnega ameriškega folka in širše americane. A z albumom Dragon New Warm Mountain I Believe in You udari presenetljivo široko. Redukcija kar 45 posnetih komadov na 20 uporabljenih še zmeraj pomeni ploščo epske dolžine z vložki indie rocka, malimi ovinki proti akustičnemu popu devetdesetih let, povsem nepričakovano pa celo trip hopu in subtilnemu nastavku soula. Posnetku staromodnega countryja sledijo programirani bobni! Zračno nežna razmetanost, ki pa jo brez muje poveže edinstvena pevka Adrianne Lenker.

Trupa Trupa: B Flat A

Četverica prijateljev iz Gdanska sestavlja enega bolj lucidnih in poetičnih evropskih alternativnih rock bendov tega trenutka. Trupa Trupa je zunajčasovna kapsula, v kateri se dogaja fuzija estetik čudaškega Syda Barreta, nežnega Georgea Harrisona in zunajkategornih bendov tipa Fugazi, Can, Sonic Youth in The Beach Boys. Tudi šesta plata poljskih posebnežev ni mala malica. Daje nam občutek, da nad njo lebdi težek črn oblak. A čeprav je atmosfera pogosto svinčena in katatonična, se vmes prikradejo tudi slajše melodije s psihedeličnimi odtenki ter ostrejši rifi za brezglavo rajanje, ki albumu vtisnejo tisti neizrekljivi joie de vivre. Lirično vijuganje med stadionsko ambicioznostjo in baladno samozadostnostjo.