Različni izvajalci: VA01

Vsaka generacija ima svoj techno in mladi kolektiv KIBERNET KRIMINALITÄT, ki je s samoorganiziranimi partiji v zadnjem letu zaznamoval domače elektronsko dogajanje, na prvi kompilaciji predstavlja lastno vizijo, ki jo podpisujejo Astwø, MRK in Sub Terra. Njihov zvok je odziv na aktualni hajp okoli bliskovito hitrega, monokromatičnega, zloveščega, s šmirom zamazanega hard techna, ki se je v času koronske krize profiliral na ukrajinski, francoski ter berlinski sceni in zavladal festivalom. A čeprav gre za trendovsko oživljanje estetik izpred dvajsetih let, izdajo odlikujeta oprijemljivo posodobljena zvočna podoba in nalezljiva kinetična energija, ki vas bo silila k rejvanju pred domačim zaslonom.

Damon Albarn: The Nearer The Fountain, More Pure The Stream Flows

Hiperproduktivni Damon Albarn, frontman kultnih zasedb Blur in Gorillaz, med pandemijo ne najde časa za počitek. Po pestrem albumu, ki ga je lani izdal s svojo slovito zasedbo risanih pajdašev, zdaj predstavlja še drugo solistično ploščo, delikatno zbirko ambientalnega popa, navdihnjeno z lepoto Islandije – avtorjevega novega doma – in poezijo Johna Clara, britanskega pesnika iz 19. stoletja. Albarn še nikoli ni zvenel tako otožno – večidel plošče poje o izgubi in žalovanju –, surove žalostinke pa je opremil z orkestralno baladnimi in postrockovsko epskimi aranžmaji ter občasnimi izbruhi jazzovskih in atonalnih synthovskih kompozicij. Srce parajoča plošča, ki slikovito uglasbi zimsko melanholijo.

Silk Sonic: An Evening With Silk Sonic

Bruno Mars je eden največjih glasbenih zvezdnikov sedanjosti, v glasbeno početje pa je vpet tako rekoč, odkar se je skobacal iz zibelke: ko je bil star štiri leta, je že skoraj vsak dan v tednu nastopal z družinsko zasedbo. V zadnjem desetletju je osvojil bojno polje popa s starošolskim obrtniškim obvladanjem muziciranja in posebno retro senzibilnostjo, ki jo razteza čez različne žanre, od reggaeja prek soula do funka. Svojih prvih pet hitov številka ena na Billboardovi lestvici je odkljukal hitreje kot katerikoli moški izvajalec po Elvisu Presleyju. Prejel je 11 nagrad grammy, v Guinnessovo knjigo rekordov je vpisan trikrat.

Connan Mockasin: Jassbusters Two

Novozelandski posebnež Connan Mockasin je na začetku ustvarjalne poti pokazal neizmeren potencial, a ga zadnja leta, žal, niti približno ne izkorišča. Namesto da bi vztrajal pri skladanju konkretnih komadov, ga z napol fiktivnim bendom, imenovanim Jassbusters, le ležerno džema, vrhunce improvizacijskih seans pa nato lepi v spokojne, vendar nekoliko medle in blago rečeno nedodelane izdelke. Že prvi del plošče, izdan pred tremi leti, ni bil prav toplo sprejet, zdaj pa je tu drugo, še bolj razvodenelo poglavje. Album bi lahko sicer branili z utemeljitvijo, da je načrtno surov in nedovršen – improvizirani niso zgolj zasanjani kitarski riffi, temveč celo besedila –, toda plošča vseeno razočara, saj se feni zavedamo, da bi lahko avtor namesto zapohanih džemsešnov snemal mojstrovine.

Curtis Harding: If Words Were Flowers

Ameriška retro soul scena zadnjih dveh desetletij ne popušča in s svojim šmekom konsistentno zalaga kanale popa. Prav to je jezik, ki ga je Curtis Harding izpilil v miljeju Atlante na začetku novega tisočletja, njegov tretji album pa ne prinaša tako rekoč nobenih novosti. If Words Were Flowers krasijo staromodno žlahtni in organski zvok, dušobožajoči in srceparajoči aranžmaji godal, moralodvigajoči udarci pihal in sladko-trpka besedila. Praktično izključno ljubezenska. Plošček vsebuje tudi sledi garažnega rocka in psihedelije, a resnejših žanrskih premešanj ali premetavanj le ni zaznati. Z enim – recimo – sodobnejšim trikom, auto-tunanim vokalom na enem posnetku. Nerazburljiva zanesljivost.

Parquet Courts: Sympathy for Life

Brooklynski kvartet, ki že dobro desetletje bolj ali manj drzno srfa po globalni indie sceni, občasno izstopa iz povprečja in v sferi robnih tokov kitarskega mainstreama stavi na kakovost, na osmi plati pozornost obrača proti artističnemu postpunku z mutantskim značajem. Na eni strani imamo aluzije na garažno rožljanje skupine The Stooges in newyorške inovatorje, kot sta Liquid Liquid in Talking Heads, na drugi pa madchestersko sceno, ki je ob koncu osemdesetih let z muziko bendov à la Happy Mondays in Primal Scream postavila temelje za razcvet plesne glasbe na Otoku. Funky gruvi, radoživi vokali, zapeljivo kitarsko okrasje in spogledovanje s plesiščem – skratka, preverjen recept v novem ličnem pakiranju.

Abba: Voyage

Dobičkonosna industrija nostalgičnega recikliranja je obrodila še en visokoproračunski reboot, tokrat na polju vintidž pop šlagerjev. Člani legendarne švedske zasedbe Abba na začetku prihodnjega leta napovedujejo londonsko rezidenco koncertnih spektaklov, na katerih bodo nastopali kot hologrami – oziroma »abbatarji«. Da bi bili ti koncerti še vznemirljivejši in spektakularnejši, so se prvič po devetintridesetih letih zbrali v studiu in posneli nekaj novih skladb. Studijske seanse so ponovno zanetile iskro ustvarjalnosti in namesto peščice skladb – ki bi, roko na srce, povsem zadoščala – je nastal nov dolgometražni album, naslovljen Voyage.

M.U.G. Trio: Mislec / Thinker

Naveza prekaljenih mojstrov Marka Brdnika (harmonika) in Uroša Rakovca (kitara) je leta 2016 prepričala z odličnim neoklasičnim jazzovskim albumom Leta, njun zvok pa zdaj dobiva dodatne razsežnosti s pridružitvijo bobnarja Gašperja Peršla. Novonastali trio na svežem prvencu spretno slalomira med aktualnim transžanrskim jazzom založbe International Anthem, sodobno komponirano glasbo, postrockersko atmosferičnostjo ŠKM Bande in fotrovsko kitarsko virtuoznostjo v duhu Johna Scofielda, ne da bi se zares prepustil zgolj enemu slogu ali razpoloženju. Iskrivi kitarsko-harmonikarski dialogi se razraščajo v žlahtne gruve, v misli kličejo podobe ožarjenih slovenskih polj med avgustovsko pripeko in nas vabijo k vedri kontemplaciji.

The War On Drugs: I Don’t Live Here Anymore

Skupina The War On Drugs je za zadnji album, leta 2017 izdani A Deeper Understanding, prejela nagrado grammy v kategoriji rocka. Philadelphijski ozvočevalci neštetih roadtripov po prazninah Amerike so se naslednjega podviga lotili pragmatično. Spremenili so bolj malo in prepoznavno rock ’n’ roll americano le še bolj destilirali in premaknili h koreninam. Zasedba in njen vodja, pevec in kitarist Adam Granduciel, sta znana po pedantnosti, tukaj pa stopita še korak dlje. I Don’t Live Here Anymore je bil posnet v sedmih studiih v obdobju treh let, neskončno delo pa je pripeljalo do tehnične brezhibnosti blizu popolnosti. Muzika samote, a ne osamljenosti, srčika postspringsteenovskega imaginarija Amerike.

Grouper: Shade

Grouper, projekt ameriške kantavtorice in producentke Liz Harris, je obrodil dvanajsto dolgometražno ploščo, kratko zbirko značilno melanholičnih skladb, ki so nastajale kar petnajst let. Večino plošče sestavljajo šepetajoči folkovski napevi, ki jih spremlja le nežno brenkanje po kitari, monotonost avtoričinega radikalnega minimalizma pa od časa do časa presekajo zasanjane zvočne krajine, sestavljene iz izmaličenih lo-fi semplov otožnih akordov in prasketanja magnetofonskih trakov: plošča v teh izstopajočih trenutkih zveni skoraj tako fantomsko, kot bi bila maslo The Caretakerja. Shade je sicer nesporno dobrodošel dodatek k njenemu bogatemu opusu, a je aranžmajsko tako oskuben, da kot celota zveni nekoliko razvodenelo.

Različni izvajalci: ISKRA DELTA - Onboarding Soundscapes

Ko je leta 1995 Microsoft zaprosil Briana Ena, naj napiše glasbeno temo, ki bo spremljala zagon operacijskega sistema Windows 95, je glasbenik za izhodišče dobil le dolg seznam pridevnikov, kot so univerzalen, optimističen in futurističen, a tistih sedem sekund še danes požene kri po žilah vsakega, ki se je v devetdesetih letih prvič priklopil v kiberprostor. Postale so del kolektivnega zvočnega imaginarija neke generacije, podobno kot zvonjenje nokie 3310 ali prvega iPhona. Pred primerljivim izzivom oblikovanja zvočnega ambienta prihodnosti so se v sklopu 34. mednarodnega grafičnega bienala Ljubljana znašli glasbeniki, ki jih najdemo na tej spekulativno-futuristični kompilaciji. V fokusu letošnjega bienala so vizualne umetnice, glasbeniki in teoretičarke postinternetne kulture iz generacije milenijcev in generacije Z, ki se pri svojih praksah napajajo iz konceptualne umetnosti, sodobnih tehnologij, spletnih subkultur, memov, raznih futurizmov, teorij hipersticije, spekulativne fikcije, grajenja svetov in drugih miselnih orodij za premišljevanje o trikotniku preteklost-sedanjost-prihodnost.

Heraldo Negro: Far In

Heraldo Negro vse od začetkov pred dobrim desetletjem ni veliko spreminjal. Ameriški zanesljivi dostavljavec lahkotnega, zračnega popa in elektro folka je vedno stavil na nevsiljive glasbene panorame in besedila (v angleščini in španščini), ki so enkrat izrazito osebna, drugič precej obča, a vedno zvenijo zelo intimno. Tudi tokrat. Far In je z elektronskimi prilepki razgibana ravnica nežno folkaških napevov, skoraj mrmrajočega falzeta v ospredju, komaj slišnih kitarskih rifov in pulzirajočih ritmov v ozadju ter kakšnega dodatka saksofonske ali godalne linije tu in tam. Negrova muzika je precej enovita, enotna, nepretresljiva, konsistentna in dosledna. Za poslušalce, ki ne marajo presenečenj.

Circuit Des Yeux: -io

Čikaška folk rock eksperimentatorka Haley Fohr, obraz sodobnega robnega kantavtorstva v tradiciji vizionarjev, kot sta Diamanda Galás in Scott Walker, na šestem albumu išče tolažbo in reflektira smrt nekoga bližnjega. V celoti ga zaznamuje njen globoki, gromki glas, ki spomni na kako Nico ali še aktualnejšo Aniko – v njem lahko občutimo ne le brezup, ampak tudi pogum in usmiljenje. Fino razpoloženim indie rock vižam sledijo žmohtne postšlagerske orkestralne balade in zadušljivi klavirski kosi, akustične folkovske miniature pa tiho brbotajo in se prelivajo v proggy rock epe. -io je ambiciozna, zasukov polna plata, ki meandrira med dostopnim in sofisticiranim, vselej na meji med svetlobo in temo.

PinkPantheress: to hell with it

PinkPantheress, dvajsetletna producentka in pevka iz Velike Britanije, je v duhu časa najprej zaslovela s kratkimi videi na TikToku, v katerih je razvijala precej edinstven zvok R & B-ja, ki mu sama pravi »nova nostalgija«. Ta domiselna oznaka pravzaprav izredno slikovito povzema njeno nabrito muziko, po svoje močno nostalgično do britanske rejverske zapuščine – predvsem do druma & bassa, starošolskega housa in UK garagea –, hkrati pa je odločno zazrta v prihodnost: njen risankasto prikupni glas bi svoje mesto brez težav našel v kontekstu hyperpopa. Debitantski mikstejp, nabit s kratkimi, a sladkimi bangerji, je morda nekoliko preveč surov in premalo dovršen, da bi ga označili za pravi presežek, vseeno pa glasno opozarja na avtoričin neizmerni potencial.

JPEGMAFIA: LP!

S ploščo LP! je Barrington DeVaughn Hendricks izpolnil pogodbene obveznosti do založbe. To pomeni posebno olajšanje. Z muziko se ukvarja od otroštva, za zadnja leta, ko se je precej uspešno zapletel v kolesje glasbene industrije, pa pravi, da »je bil skoraj ves čas obkrožen z ljudmi, ki mu nikoli niso želeli najboljšega«. Zdaj je svoboden, tako vsaj pravi.

Remi Wolf: Juno

Če bi morali vtis o prvencu kalifornijske pevke Remi Wolf zreducirati na eno besedo, bi bila to vsekakor ’igrivost’. Petindvajsetletnica je, kot se danes za novinko na sceni spodobi, sprva zaslovela kot fenomen na TikToku, kjer je njen kaotični »funky soul pop« prevzel horde funky zoomerjev, zdaj pa s shizofreno barvitim dolgometražnim debijem bazo oboževalcev širi na glasbene sladokusce različnih generacij: Juno je psihedelična, a dostopna plošča, ki je žanrsko precej izmuzljiva, grobo rečeno pa bi jo lahko označili za neobremenjeni pop, ki krmari med prefinjenim synth-funkom, veseljaškim r & b-jem in še marsičim. To je paradoksalno izjemno sodobna in hkrati zelo retro muzika, ki je močno, takoj prepoznavno avtorsko zaznamovana.

Warhorse: Atlatl

Veterana alter scene Shekuza in Lifecutter sta se v zadnjih letih profilirala kot dva izmed bolj produktivnih predstavnikov avtohtone industrial techno izraznosti. Izkušena producenta znanje in vizijo mračnih plesnih koračnic zdaj združujeta pri novem projektu s prikladno evokativnim imenom Warhorse. Prvenec Atlatl prinaša skupek mišičasto distorziranih, skoraj nasilno intenzivnih modularnih techno pokalic s kovinsko, kot brusni papir hrapavo, a obenem visokoresolucijsko zvočno patino. Pri sintezi svojih estetik v liniji imen, kot so Blawan, Scalameriya in Perc, ne stavita le na silo in moč, pač pa tudi na vijugaste gruve in skoraj metalske riffe. Presežni techno domačega izvora, ki zveni kot soundtrack čudeža pri Kobaridu.

Coldplay: Music Of The Spheres

Ko smo si že oddahnili, misleč, da je žanr softrocka končno izumrl – ali pa vsaj ni več aktualen ali že zdavnaj ni več taktika plezanja na vrhove pop lestvic –, v prostor vstopi Music Of The Spheres. Gre seveda za pretiravanje in karikiranje – britanski rockerski veljaki še zmeraj znajo na kakšnem koščku zganjati malce hrupa, a lep del albuma je vendarle ekstremno oslajen, baladen in zastarel, drugje pa je popolnoma zbledela brezobrazna plastična gmota popa. Tudi uporaba emodžijev za naslove nekaterih posnetkov ni ravno avantgardna. Coldplay, namesto da bi narekoval trende špice pop rocka, varno igra na rezultat. Skupek ne najbolj usklajenih posnetkov, ki ga le stežka slišimo kot celoto.

FINNEAS: OPTIMIST

Štiriindvajsetletni Finneas O’Connell je kot producent in glasbenik zaslovel v tandemu z mlajšo sestro, pop velikanko Billie Eilish. Njegov solistični dolgometražni prvenec OPTIMIST, na katerem se skuša dokazati še kot pevec in tekstopisec, je suveren dokaz, da bi se moral trdno držati vloge producentskega »brata iz ozadja«.

Full of Hell: Garden of Burning Apparitions

Prvoborci ameriškega novodobnega metala, ki se kot himeričen cronenbergovski stvor razrašča iz razpadajočih kosov black/death metala, grindcora in hardcora, nas na svojem petem albumu obstreljujejo z rafalom dvanajstih kratkih komadov, ki nas brezkompromisno prebadajo po vsem telesu. Če ste mislili, da je temačna kitarska muzika v smislu kreativnosti zadela ob steno, aktualna plata Full Of Hell predstavlja silovito zaušnico – je hkrati vrnitev k izvorni neposrednosti grindcora in sodoben transžanrski zvarek, ki posega v polje hrupnih power electronics estetik. 21 minut neizprosne, brutalno zasičene, meso parajoče ekstremne glasbene ekspresije za fene vizionarskih veteranov à la Converge.

BADBADNOTGOOD: Talk Memory

Peti album kanadskega festivalskega hita jazzovskega jezika za seboj pušča dvoje: enega člana benda in gostujoče vokaliste svojega predhodnika. Talk Memory je obred prehoda v »odraslo« obdobje, je jazz v bolj destilirani, klasični obliki, s precej improviziranja in s skoraj nič markantnih hakeljcev. BADBADNOTGOOD – zdaj trojec – se izkaže v najbolj zreli, kompleksni in produkcijsko najbolj prepričljivi izvedbi doslej, za kar pa ne more pobrati vseh zaslug. Na pomoč mu je namreč priskočilo nekaj muzicistov, predvsem (podobno kot pred kratkim tudi novosoulovski skupini Hiatus Kaiyote) brazilski veteran Arthur Verocai z godalnimi aranžmaji, ki so vtkani tekoče in nevsiljivo. BBNG, čisto pravi jazzerji.

Moor Mother: Black Encyclopedia of the Air

Camae Ayewa, ameriška pesnica, aktivistka in glasbenica, je na lanski plošči BRASS nekoliko obrzdala svoje ekstremistično eksperimentalne težnje in začela ustvarjati glasbo, ki ni namenjena zgolj peščici glasbenih sladokuscev z visokim pragom tolerance za preizkušanje mej poslušljivega. Dostopnejši poligon za pesniško sporočanje aktivističnih zamisli je našla v ritmih hiphopa, a to še zdaleč ne pomeni, da lahko od njene nove plošče pričakujete lahkotno poslušalsko izkušnjo. Ta je sicer nekoliko olajšana s široko paleto gostujočih vokalistov iz raperskega podzemlja, vseeno pa album zaznamujejo sila abstraktni beati in napredno misleča produkcija, ki se v zadnji tretjini plošče prevesi v nekoliko težaške zvočne eksperimente, združene z intenzivno spoken-word poezijo.

James Blake: Friends That Break Your Heart

Ikonični Scott Walker je bil med tistimi raritetami popularne glasbe, ki so se v 60. letih uveljavile kot najstniški fenomen, a se je kasneje predal raziskovanju novih glasbenih svetov in v novem tisočletju glasbeno pot končal kot zastavonoša sodobne avantgarde. Vendar je kariera večine sodobnih (kant)avtorjev diametralno nasprotna. Od kompleksnega, izrazno drznega muziciranja sčasoma vodi k brzdanemu, varnemu, znanemu – kar bi lahko primerjali z zanesenjaškim političnim revolucionarstvom mladih ljudi, ki sčasoma sublimira v sredinsko socialdemokratsko konservativnost. V to kategorijo muzičarjev spada britanski kantavtorski producent, ki se je prelevil v vsem ljubega r&b slavčka. To je James Blake, predstavnik novodobnega atmosferičnega elektronskega baladerstva, ki uteleša tisti specifični vajb mrzlega, deževnega londonskega jutra z meglicami, hlapečimi iz jaškov, in ekrani, ki na podzemni bolščijo v utrujene potniške obraze. Blakova muzika je že od začetka čustveno precej enodimenzionalna, fokusirana na specifično urbano svetobolje in postinternetno melanholijo – na občutek, da nam v življenju stalno nekaj manjka.

Sufjan Stevens & Angelo De Augustine: A Beginers Mind

Hiperproduktivni kantavtor Sufjan Stevens se po razmeroma dolgem obdobju, v katerem je raziskoval svetove ambientalne elektronike in indietronice, vrača k folkovskim koreninam – tokrat v tandemu z varovancem svoje založbe Angelom De Augustinom. Kemija med avtorjema ni nič manj kot čarobna: lepo se dopolnjujeta glasbeno in tekstovno, njuna eterična večglasja pa so izjemno prijetna na posluh, vseskozi doživeta, a nikoli pretirano vznesena. Za vsako od štirinajstih spokojnih pa hkrati epskih skladb na plošči sta avtorja navdih poiskala v filmu, ki sta si ga ogledala skupaj – od Ponorelega Maxa do Čarovnika iz Oza –, vendar to med poslušanjem pravzaprav ni ravno očitno, tudi če pozorno prisluhnemo besedilom.

The Specials: Protest Songs 1924–2012

The Specials je bil glas britanskega glasbenega multikulturalizma desetletja pred »merkelskim multikulti cinizmom«. Bend, ki je znal jamajški gruv prevesti v britansko okolje z jasno politično držo in v antoloških razsežnostih, je doživel več reinkarnacij. V zadnji je izvornih članov zasedbe ostalo bolj malo, zato pa ta z novim albumom priredb protestnih pesmi prav nič ne stavi na staro slavo. O skaju oziroma two tonu ni ne duha ne sluha, predelave (najbolj znane so tiste Boba Marleyja, Franka Zappe in Leonarda Cohena) pa skupina zlaga urejeno, po pravilih, baladno, rockovsko, veteransko, spoštljivo, zmerno, na trenutke šablonsko in rahlo »terasa-bendovsko« ... Povsem starošolsko in zunajtrendovsko.

emjulate: emjulate EP

Častilec nizkih tonov in lomljenih ritmov Dan Jurca je eden redkih domačih producentov, ki so močno vpeti v mednarodno dubstep in bass skupnost. Kot številni drugi glasbeniki je nedavno na platformi Discord vzpostavil skupino, kjer si z okoli 70 drugimi mladimi ustvarjalci izmenjuje producentske trike in glasbene vtise, na Bandcampu pa najdemo že tri pakete semplov iz njegove zvočne knjižnice. Po odlično sprejetem marčevskem debitantskem albumu, ki ga je Koprčan podpisal z vzdevkom FLO in je razgalil njegovo intimnejšo plat, se zdaj predstavlja s frišnim kratkičem pod imenom emjulate, na katerem ostro zavija proti plesiščem. Visokoločljivostni, na trenutke surovi, drugič vase obrnjeni drum’n’bass/halfstep sladkiši z nesramno glomaznimi basi.

Tirzah: Colourgrade

Tirzin prvenec – leta 2018 izdani Devotion – je stroka skoraj enoglasno potrdila z oznako odličnosti: deležen je bil sijajnih kritik in je pristal v izborih založniških vrhuncev tistega leta. A intimni minimalizem mlade londonske pevke ni podkoval za vlogo nove zvezdnice velike in izjemno produktivne tovarne britanskega r & b-ja levega pola. Album in njegova avtorica bi sicer težko galopirala po prerijah slave. Prvič, gre za razmeroma tih izdelek nepompozne produkcijske narave in zmernega aranžiranja. Drugič, ključno, Tirzah se rada drži zase, ne rine v ospredje, ne kriči za pozornost, tudi ni plesalka, ne narekuje modnih smernic, ni integralni del the in-crowda ... Pravzaprav se najbolje počuti v svoji domači »vasi« v južnem Londonu.

HOMESHAKE: Under the Weather

Peter Sagar se je zaradi depresije umaknil v samoizolacijo že precej pred pandemijo in začel v samoti skladati otožne, neizmerno ležerne kompozicije, ki jih zdaj predstavlja na kratki, a sladki plošči Under the Weather. Že pri prejšnjem albumu Helium se je zdelo, da je Sagar skladbe aranžmajsko nekoliko preveč oskubel, zdaj pa je v minimalističnih težnjah naredil še korak dlje: skoraj popolnoma je opustil R & B-jevske elemente, zaradi katerih so bila njegova zgodnejša dela tako spevna in prikupna, in se posvetil spokojni, skoraj ambientalni melanholiji, pri kateri je meja med žalostinkami in uspavankami izjemno tanka.

PTČ: NEKI TKO VSAK DAN

Zadnja leta smo na ramenih uspeha tria Matter priča procesu posodabljanja avtohtone rap izraznosti. Vznikajo nova imena, ki z vpeljevanjem vsakdanjih spletno-urbanih tem in novih producentskih prijemov oldskul formate prikrajajo potrebam novih generacij. Mednje spada mladi ljubljanski tandem Vala Fürsta in Pavla Panona Raščana, ki na prvencu zaseda teritorij, kjer se klešejo ambicije klubskih pokalic in abstraktnih beatov. Njune produkcije, pankrti hiphop artizma in gen Z popa, so samosvoje, večplastne, vseskozi sveže. Žal pa njunemu flowu in verzom, ujetim med pronicljivostjo in pretencioznostjo, manjka avtorske zaznamovanosti: učinkujejo kot imitacija matterinščine. Obetaven prvenec, za naprej pa manj izumetničene enigmatičnosti in več žmohtne vsebine.

José González: Local Valley

Ima v glasni sodobnosti množične kulture klasična folk muzika sploh še šanse? Ima! José González se je potihoma in nevsiljivo prikradel v kolesje stroja velikih festivalov kot zmeren, akustičen one man band. Albume niza počasi. Novi, Local Valley, prihaja šest let po zadnjem, tehničnih in vsebinskih novosti pa na njem skorajda ni. Gonzálezov »ustvarjalni razvoj« je minimalen, njegova muzika ostaja izpovedna kantavtorska klasika, intimno kombiniranje ali, bolje rečeno, svojstveno enovito zlitje akustične kitare in glasu. No, tokrat ne poje samo v angleščini, ampak tudi v domorodni švedščini in materinščini španščini. In dodaja majhne, subtilno nevsiljive dodatke igranih in programiranih ritmov tolkal. V skromnosti je moč.