The Weeknd: Dawn FM

Morda vam gresta na živce njegov falzet in retronostalgični zvok, toda Kanadčan Abel Tesfaye upravičeno spada med bolj čislane pop obraze našega časa. Pri 31 letih je prodal več kot 75 milijonov albumov, doživel vse mogoče uspehe na Billboardovi lestvici in nastopil na Super Bowlu. Avtor himne pandemije Blinding Lights (2,7 milijarde predvajanj na Spotifyu) ima karizmo pop idola, lomilca src, ljubimca zvezdnic, nepoboljšljivega hedonista in zmernega čudaka, kar ga razlikuje od dobrih fantov à la Sheeran. Je tridimenzionalen milenijski melanholik-eskapist, ki rad opeva prepovedane strasti in amoralni užitek – sluzast in hkrati bad boy, a vselej na neškodljiv, mamicam všečen način.

Khalid: Scenic Drive

Ameriški R & B-slavček Khalid se odlikuje predvsem kot gostujoči vokalist, njegove samostojne avtorske stvaritve pa so – razen nekaj izstopajočih singlov – navadno preveč klišejske, predvidljive in formulaične, da bi v globalni krajini pop glasbe pustile resnejšo sled. Čeprav je bil pred tremi leti za kratek čas okronan za najbolj poslušanega izvajalca na platformi Spotify, se danes zdi že skoraj nekoliko irelevanten. Temu pritrjuje tudi medel sprejem najnovejšega mikstejpa Scenic Drive, rahlo monotone zbirke spevnih, a pozabljivih šlagerjev, ki se pretirano zanaša na grajenje enovitega, čutnega razpoloženja, zaznamovanega s filingaškimi, na trenutke precej osladnimi kitarskimi sempli, odsotnost prave substance pa kompenzira z vojsko visokokategornih gostov, ki protagonista nemalokrat zasenčijo.

Spelling: The Turning Wheel

Kalifornijska ustvarjalka Chrystia Cabral je na prvih dveh albumih stavila na osnovno, domačo produkcijsko bazo sintetizatorske skromnosti, v tretje pa igro precej spremeni. Enaintrideset sodelujočih glasbenic in glasbenikov s pevskim zborom, orkestrom ... in bendžem! The Turning Wheel je velikopotezna in ambiciozna produkcija, ki nekje zveni kot klasičen muzikal, drugje kot komorni pop, spet drugje – zaradi surovih kitarskih solaž – kot da prihaja iz srčike osemdesetih let. Je mehek in prijazen tok, ki izstopa ne le zaradi pristnoživljenjskih besedil, ampak tudi zaradi slogovne raziskovalnosti. Impresivno orkestriran pop – če se le navadite barve glasu, ki bi zlahka barvala božične albume, in interpretacije, ki gre zelo daleč.

Black Reaper: Under the Dying Sun

V nasprotju s punkom in hardcorom slovenski metal nikoli ni imel težav s podmladkom. Vedno znova se najde mlada kri, ki jo intrigira dediščina bendov, kot sta Death in Nile. Med novejša imena s scene spada goriška škvadra Black Reaper, ki v samozaložbi predstavlja svoj drugi album, zbirko žanrsko pravovernega deathmetalsko-thrasherskega rožljanja, tehnično žmohtnih kitarskih rifov, na katere bi bil ponosen Chuck Schuldiner, galopiranja na dvojni bas boben in pošastnega rjovenja verzov o niču, razpadu, mučenih dušah, pohlepu in drugih klasičnih motivih deathmetalskega imaginarija. Čeprav gre za razmeroma tradicionalistično metalsko plato, fantje dostavijo vznemirljivo rekombinacijo znanega na frišen in drzen način.

New Age Doom & Lee »Scratch« Perry: Lee »Scratch« Perry’s Guide to the Universe

Časovni popotnik Data Thief v dokudrami Poslednji angel zgodovine (1996) britanskega umetnika in filmarja Johna Akomfraha, ki se ukvarja z odnosi med znanstveno fantastiko, afriško kulturo in tehnologijo, raziskuje povezave med glasbo, vesoljem in prihodnostjo. Ko jazzovskega vizionarja Suna Raja in dub inovatorja Leeja »Scratcha« Perryja vpraša po skrivnosti njune glasbe, mu odvrneta, da je ta ogledalo vesolja: »Skozi glasbo raziskujemo prihodnost.« Če k njima prištejemo še Georgea Clintona iz funk institucije Parliament-Funkadelic, imamo pred sabo afrofuturistični triumvirat, sveto trojico kolonizatorjev prihodnosti, popularnih modernistov, praočetov sodobne plesne muzike, ki so o (ne)fizičnih razsežnostih glasbe razmišljali v kontekstu vesolja, in mož, katerih mitologija presega njih same. Toda v smislu raztegovanja zvoka, vpeljevanja avantgardnih studijskih tehnik in dojemanja studia kot vesoljske ladje, ki nas odpelje onstran prostor-časa, je bil Perry vsekakor največji radikalec, zato si v panteonu zasluži mesto ob najpomembnejših imenih iz glasbene zgodovine.

Gabriels: Bloodline

Losangeleški trojec Gabriels gradi počasi, a trdno. Lani je prav nič pompozno, vendar hudo opazno izdal malo ploščo Love And Hate In A Different Time, letos nadaljuje z istim formatom. Bloodline je ponovno kos orkestralnega soula vrhunsko dosledne izvedbe, ki zveni povsem staromodno žlahtno, toda ne zastarelo. Je bolj mrakoben od predhodnika in za odtenek bolj zvočno sodoben, še zmeraj pa suvereno mogočno leti na krilih neverjetnega zvena in edinstvene interpretacije nepatetičnih besedil pevca Jacoba Luska, nekje med tradicijo klasičnih soulovskih pevcev najširših razponov glasu in sodobno teatralnostjo Benjamina Clementina. Perfekcionizem zvoka na meji kompulzivno klinične pedantnosti.

Tierra Whack: Rap? / Pop? / R&B?

Filadelfijska raperka Tierra Whack je leta 2018 navdušila z albumom Whack World, petnajstminutno zbirko petnajstih skladb, nato pa je sledilo diskografsko zatišje, ki ga je zdaj končno prekinila s serijo treh malih plošč. Avtorica že z naslovi teh kratkih, a sladkih EP-jev jasno nakaže, med katerimi žanri je razpeta, a z vprašaji hkrati namiguje, da se požvižga na žanrske konvencije. Mali albumi so kot celota zelo konsistentni: na vsakem je en odličen banger, en rahel spodrsljaj in ena skladba, ki je čisto solidna, vendar nič posebnega. Roko na srce, od karizmatične raperke v tej točki pričakujemo veliko več: z magijo, ki jo pričara denimo v gospelovski baladi Heaven, dokazuje svoj neizmerni potencial, vendar pri celotnem projektu žal ni udejanjen.

Ben Lamar Gay: Open Arms To Open Us 

Čikaška institucija International Anthem, dom imen, kot sta Jeff Parker in Jaimie Branch, spada v sam vrh sodobne jazzovske ustvarjalnosti. Nov presežek v njegovi diskografiji je druga plata Bena Lamarja Gaya, na kateri ta kornetist in skladatelj osmišlja svoj odnos do poslušanja, ritma in improvizacije, ki ga je kot otrok oblikoval ob predpasniku alabamske tete. S subtilnim prepletanjem elektroakustičnih zvokov, fleksibilno rabo vokalov ter balansiranjem med dostopno in kompleksno kompozicijo Gay dostavi vznemirljivo vizijo jazza prihodnosti, ohranjajoč tisto izvorno radovednost, ki je gnala pionirje. Poetična avtorska muzika, prežeta z misticizmom afroameriške glasbene dediščine.

Nas: Magic

Nas je leta 2006 izdal klišejsko izzivalno naslovljeno ploščo Hip Hop Is D ead, a šele pred nedavnim je razložil, da je s tem žugal predvsem newyorškim kolegom, ki naj bi bili takrat vsi zveneli enako in zastarelo. Naslov je nemogoče jemati resno in precej jasno je, da je šlo bolj kot za moraliziranje ikone rap glasbe za sales pitch. Veteran iz Queensa si tovrstno samopromocijsko bogokletnost lahko dovoli zaradi svoje verodostojnosti. Tej oholi drži so se sicer nekateri postavili po robu, a na križ ga ni pribil nihče. Prav obdobje dobrega desetletja po omenjenem projektu pa je zaznamovala njegova nedejavnost ali založniška suša. Toda pred tremi leti se je eden najbolj spoštovanih newyorških tekstopiscev in tehničarjev predramil in se vrnil v igro.

dltzk: Frailty

Mladi ameriški producent in vokalist dltzk si hvalospeve zasluži že zgolj zaradi radikalnega rušenja žanrskih konvencij. V slabi uri plošče Frailty se dotakne toliko različnih estetik, da jo je slogovno skoraj nemogoče opredeliti: predvsem krmari med indietronico, glitchpopom in hyperpopom, tukaj pa so tudi elementi starošolske emo glasbe, noise popa, digicora in še marsičesa. S tem ko nonšalantno ruši žanrske okvirje, sicer pogosto preizkuša tudi meje poslušljivega – in nemalokrat celo meje dobrega okusa –, a pod debelo fasado hyperpopovske nasičenosti in tinejdžersko-punkovske igrivosti pretanjeno pronica njegov nesporni songwriterski talent. Ta sicer postane najočitnejši v spokojnejših trenutkih albuma, ki pa jih, žal, ni prav veliko.

Različni izvajalci: Compilation Vol. I

Pandemija je klubsko kulturo stisnila za vrat in jo komaj pustila dihati, a zaprtje je obenem pozitivno vplivalo na avtohtono elektronsko produkcijo. Producenti so več časa posvetili ustvarjanju in izšlo je kar nekaj omembe vrednih EP-jev, albumov in kompilacij. Zadnja v vrsti je zbirka desetih komadov domačih techno zastavonoš različnih generacij v režiji novoustanovljene založbe in serialke DE/FRAGMENT. Kompilacija, ki prinaša različne odtenke aktualnega techno izrazja, od bolj mišičastih in glomaznih do bolj mističnih in obrednih odvodov, je idejno sveža, slogovno razgibana in brez vsakršnih filerjev. Oprijemljiv dokaz, da je slovenski techno verjetno v najboljši formi od konca devetdesetih let.

Nils Frahm: Old Friends New Friends

Novi album Nilsa Frahma se začne s posvetilom Johnu Cageu. Skoraj predvidljivo – glede na to, da je zadnji »pravi« avantgardist glasbe in zvoka ključno vplival na smeri, v katere vodijo tirnice razvoja sloga tega nemškega pianista in klaviaturista. Še več, na plošči Old Friends New Friends demonstrira čisti minimalizem (počasno razvijajočih se klavirskih skladb). Od Cagea pa se razlikuje v tem, da je precej manj drzen in tudi bolj ortodoksen. Zbirka dvanajstletnega kupčkanja samostojnih posnetkov je milozvočje nežno skladnih harmonij in melodij, ki ne skrivajo okolja, v katerem odzvanjajo – zvoka samih tipk in pedalov, škripanja in šumov. Tiho bližnje srečanje z Nilsom.

Mach-Hommy: Balens Cho (Hot Candles)

Mach-Hommy, ameriški raper haitijskega rodu, je eden najbolj enigmatičnih ustvarjalcev na polju abstraktnega hiphopa. Vztrajno skriva svojo identiteto – od pravega imena do podatkov o starosti –, obraz zakriva z ruto, okrašeno s haitijskim grbom, odklanja intervjuje in se otepa prisotnosti na družabnih omrežjih. Čeprav je v zadnjem desetletju izdal že več kot ducat albumov in mikstejpov, se trudi, da njegovo ime odzvanja predvsem med glasbenimi sladokusci, ki spremljajo najobskurnejše kotičke raperskega podzemlja: več plošč je (v zelo omejenih nakladah) izdal ekskluzivno v fizični obliki (navadno na kasetah) in jih prodajal za vrtoglave, trimestne vsote. Njegova izjemna glasba kljub temu že dolgo dviguje ogromno prahu: opazili – in javno podprli – so ga razni raperski veljaki, od podzemnih (denimo Griselda) do mainstreamovskih (denimo Jay-Z). Na spletu ga je opeval celo kanadski pop-rap superzvezdnik Drake. Mach-Hommy je torej eden tistih izvajalcev, za katere pogosto slišimo, da so »najljubši raperji vašega najljubšega raperja«.

Juice WRLD: Fighting Demons

Skoraj vsi najvplivnejši predstavniki emo trap glasbe so se poslovili prezgodaj in za sabo pustili ogromno nedokončanega gradiva, ki je zdaj last njihovih založnikov. Tem načelno ni mar za to, da te skladbe v času umetnikovega življenja niso izšle z razlogom: zanima jih predvsem dobičkonosni potencial vseh demo posnetkov, skic, idejnih zasnov in – pri že drugi postumni plošči Juicea WRLDa – celo posnetkov intervjujev, ki so na album implementirani kot spoken-word uverture. Da bi se plošča prikupila še mainstream občinstvu onkraj baze gorečih fenov pokojnega reperja, je tu vprašljiv nabor gostujočih vokalistov – izstopata Justin Bieber in Suga iz K-pop senzacije BTS –, ki zgovorno priča o odsotnosti založbinega spoštovanja do umetnikove zapuščine.

Richard Dawson & Circle: Henki

Gostobesednega trubadurja s prepoznavnim falzetom, ki v lucidnih, vseskozi zabavnih verzih kot neki vaški posebnež popisuje sodobno britansko resničnost, se spomnimo po neofolkovskem epu s srednjeveško tematiko Peasant (2017). Morda se naveza s finskimi veterani eksperimentalnega rocka iz zasedbe Circle ne zdi najbolj instinktivna, toda Henki, edini letos na tem mestu obravnavani album na temo botanike, antičnih semen in starodavnih dreves, je vse prej kot neposrečen. Besedila, ki so podana s posebno humorno slovesnostjo, ostajajo tipično pripovedniška in polna močnih podob, muzikalno pa se tokrat gibamo na obrobju progresivnega folka in hecnega prog rocka. Navihano nekonformistična kitarska muzika za raziskovalna ušesa.

Snail Mail: Valentine

Rockovski projekt Snail Mail vodi pevka in »kitarska čudodelka« Lindsey Jordan, in to od svojega nič več kot 15. leta. Njegov prvenec Lush je izšel, tik preden je postala polnoletna, in jo izstrelil v orbito neskončnega nastopanja. To je zahtevalo precejšen davek. Ko se je sestavila in prepustila svoja družabna omrežja profesionalcem, je posnela (še eno) plato s skoraj enotno tematiko – temami ljubezni, partnerstva, bolečine, razočaranja, upanja ... Valentine je tehnično gledano resen apgrejd – je pretežno akustičen, kitarsko-klavirski, kristalno čisto posnet, z godalnimi aranžmaji podprt ... polurni zibaj med indie rockom in baladnim popom. Nežen in intimen, a ne preveč statičen in brez resno izstopajočih posnetkov.

Jeff Parker: Forfolks

Čeprav vam gredo upravičeno na živce ponavljajoči se božični hiti, s katerimi kapitalizem v prazničnem času bombardira vse javne površine in prostore, verjetno nimate nič proti tistemu spokojnemu razpoloženju, kakršno skoraj vsakega izmed nas, ki prazničnega duha ne zavrača a priori, zaznamuje v zadnjih tednih leta. V nekaterih ga zbudijo slastna hrana, obilna pijača in darila, v drugih bližina domačih, v tretjih čas zase, nekateri pa kot sredstvo za uravnavanje razpoloženja uporabljajo glasbo, po navadi v obliki božičnih kompilacij zimzelenih hitov. Kakorkoli že, težko boste letos našli duhu in razpoloženju tega časa primernejši nebožični album, kot je Forfolks ameriškega kitarskega poeta in skladatelja Jeffa Parkerja, nekdanjega člana postrock pionirjev Tortoise in avant jazz zasedbe Chicago Underground Trio ter enega inovativnejših jazz kitaristov naše dobe. Parker v svoji specifični glasbeni poetiki izhaja iz dediščine jazza in njegovih bolj avantgardnih utelešenj, proste improvizacije, hip-hopa, postrocka in elektronike.

Arca: kiCK iiiii

Finale Arcine sage Kick je pretanjena, a monumentalna zbirka ambientalnih, neoklasičnih kompozicij – bodisi orkestralnih bodisi synthovskih –, ki po intenzivnosti poslušalske izkušnje prvih štirih poglavij deluje kot balzam za ušesa. Že četrti del brcajočega popotovanja se je dodobra poslovil od klubskih ritmov in z baladnim popom jutrišnjega dne začel pripravljati teren za peto poglavje, ki je brez dvoma Arcino najspokojnejše delo doslej. Instrumentalni komadi pravzaprav pogosto zvenijo kot glasbena spremljava za film bratov Safdie, ki jo navadno podpisuje Daniel Lopatin, vokalne balade pa so večinoma precej težaške, celo nekoliko pretenciozne, in bi se bolje kot na studijskem izdelku znašle v kontekstu kakšnega konceptualnega performansa.

Arca: kick iiii

Čeprav platnica z megalomansko kiberskulpturo, pod katero ležijo trume odrabljenih humanoidov, iz katerih se napaja Arcina ustvarjalna energija, namiguje na nasilje in žrtvovanje, potrebno za take kolosalne stvaritve, je predstavljeni material čisto nasprotje. Četrti del pentalogije je blagozvočen in spokojen album, zbirka zanosnega futurističnega popa ter atmosferičnih hiperbalad, ki bi lahko delovale kot klasične klavirske skladbe, a pod Arcino taktirko dobivajo precej bolj poetično in ambiciozno naravo. Z rabo množice različnih glasov – izmaličenih, raztegnjenih, mutantskih, iz niča sintetiziranih – Arca osmišlja svojo trans identiteto. Obvezen postanek za fene in fenice Björk, FKA Twigs in Oneohtrix Point Never.

Arca: KicK III

Drugi Kick v šusu – oziroma tretji, če štejemo še lansko, prvo brco – Arca jedrnato povzame kot »mutantsko klubsko glasbo«. Težko bi bila s tako malo besedami jasnejša in točnejša. III je v primerjavi z II konkretnejši, bolj podivjan, bolj mrzličen, bolj ritmično razvejen, neposrednejši, bolj dinamičen in ja, bolj klubski. Tukaj si venezuelska ikona trendovskih robov elektronike zares da duška in nas brez predaha brca z visokooktanskimi in močnimi udarci, ki jih na trenutke težko prenesemo, še težje pa bi nanje plesali. To je klubska glasba, ki hitro postane nevzdržna, a hkrati v njej odzvanja nekakšen juriš svobode. Nadaljevanje, ki namiguje, da se je z vsemi deli serijalke Kick najbolj smiselno spoprijeti (in na trenutke trpeti) zapored.

Arca: KICK II

Arca – sinonim za špico drznega popa, postklubsko muziko in mogočno zvočno oblikovanje – je svoje pompozne albume nizala preudarno, v zmernem tempu. A nič več, saj so te dni tako rekoč naenkrat izšli kar štirje njeni projekti. Kick II, III, IIII in IIIII z enim sunkom zaokrožajo in zaključujejo zgodbo – pentologijo, ki se je začela lani s projektom Kick I in ki rovari po nekakšni distopiji današnjih glasbenih trendov, po temni plati srednjetoka.

Kaytranada: Intimidated EP

Čislani kanadski producent Kaytranada, ki deluje na presečišču housa, neosoula in hiphopa, se – po z grammyjem nagrajenem albumu, na katerem je gostovala vojska visokokategornih R & B-vokalistov – vrača z nekoliko manj ambicioznim projektom. Mala plošča Intimidated je pravzaprav le plovilo za izdajo naslovnega singla, ekscesno skompresiranega soulful house bangerja, na katerem prepeva vzpenjajoča se R & B-zvezda H.E.R. Vrhunec izdelka je zaključni komad, filingaški G-fankovski hip-house banger, na katerem repa enigmatični Mach-Hommy, varovanec slovite buffalovske založbe Griselda. Vmesna skladba, na kateri gostuje sicer odlični neosoulovski posebnež Thundercat, se zdi skoraj odveč, a ni tak spodrsljaj, da bi plošča pustila kakršenkoli grenak priokus.

Porto Morto: PORTOPOP

Malokateri bend iz nekdanje Juge, kjer zadnja leta prevladuje utrujajoča obsesija z bleščičasto retro nostalgijo (ja, Svemirko, nate mislim) in estetizacijo kolektivnega spomina (spomeniki), si drzne vpeljati svoj žanr. Prav to na tretji plati z rahlo ironičnim nasmeškom počnejo zagrebški ambasadorji postjugo popa. Gre za domiseln pop rock artizem, prikupen preplet mnoštva aktualnih (ob)popovskih izrazov, zapakiranih v sofisticiran producentski jezik. Njihovi hitiči, ki jih ni malo, imajo preproste verze in se hitro zarijejo v možgane. V svojih ambicijah in vizualni dodelanosti so fantje hipsterji, v težnjah po stadionskih refrenih, ki bi lahko premikali množice, pa čisti populisti. Eden od ex-Yu presežkov leta 2021.

Makaya McCraven: Deciphering the Message

Zadnjega, a ne prvega od globljih potopov v arhiv jazzovske velikanke Blue Note je opravil eden prodornejših predstavnikov sodobne, visokodejavne chicaške scene Makaya McCraven. Elitna poteza premešanja koščkov uglednega kataloga ni nepričakovana, saj je bobnar zadnja leta nizal sijajne albume drugega za drugim. Deciphering the Message je namešanka, ki nas opomni, da je McCraven ne le zverzirani muzicist, ampak tudi izvrsten »reži-lepi« producent. A stopi še korak dlje. Plošček ni navaden skupek remiksov, saj je glavni protagonist k projektu povabil kup kolegov, ki so dodali kar nekaj gruvov in zank. Te je tudi rezal in lepil. Resen angažma, ki aranžmajev ne pelje predaleč od kanona.

Ross From Friends: Tread

Sredi prejšnjega desetletja se je Felix Clary Weatherall, ki ustvarja pod psevdonimom Ross From Friends – večinoma zaradi YouTubovih algoritmov, ki so po nepojasnjenem spletu okoliščin vsem povprek priporočali njegov izjemni melanholični hitič Talk To Me, You’ll Understand – vzpostavil kot vodilni izvajalec na polju trendovskega žanra elektronike, imenovanega lo-fi house. Ta je pravzaprav klubska elektronika z močno nostalgijo po plesni glasbi devetdesetih let, a jo zaznamuje tako meglena, zamazana zvočna slika, da veliko bolje kot na plesišču deluje na domačih zvočnikih ali med vožnjo po avtocesti. Morda je imel žanr lo-fi housa ravno zaradi te specifične namenskosti tako omejen rok trajanja: večina njegovih glavnih predstavnikov se je usmerila v razmeroma standardizirani deep house in techno, sproduciran na način, ki ne dela krivice velikim ozvočenjem. Weatherall ne sodi mednje. Ustvarjanje je pod pokroviteljstvom institucije Brainfeeder, založbe očaka futurističnih beatov Flying Lotusa, usmerjal v vse bolj avanturistično, eklektično in napredno mislečo produkcijo.

Converge: BLOODMOON: I

Ameriška hardcore velesila, eno konsistentnejših imen ekstremnih kitarskih muzik zadnjih 30 let, je združila moči s kompanjonom Stephenom Brodskyjem (Cave In, Mutoid Man), ambasadorko gotskega rocka Chelsea Wolfe in njenim sodelavcem Benom Chisholmom. Drugače od prebadajočih rafalov distorzije, vratolomnih ritmov in hreščečega vokala, ki smo jih vajeni s predhodnikov, deseti album zaznamujejo zrela ukročenost, žalobna teatralnost in pocukrana metalska melodičnost à la Evanescence. Tempo je pričakovano počasnejši, fokus pa na ubranem postgrunge baladarstvu v soju krvavo rdeče lune. Converge na najdostopnejši plati doslej avtorsko brezkompromisnost žrtvuje na oltarju dostopne metalske muzikalnosti.

Zergon: Dolos

Naša deželica premore peščico malih založb, ki se ukvarjajo z robnejšimi (elektronskimi) praksami, in Kamizdat je ena najdejavnejših med redkimi. Zergon pa je veteran zvedavih rokavov housa, techna in drugih zavitih meandrov klubskih udarcev s kilometrino didžeja in avtorskega performerja. Zdaj končno streže s prvo resno samostojno izdajo štirih daljših kosov, ki se dinamično in nemirno smukajo skozi različna pomembnejša poglavja zgodovine – od IDM-a do breakbeata. Aranžiranje na plati Dolos jasno sledi mikro modulacijam modularnih sintetizatorjev, Zergonov glavni trik pa je preprost in tiči v kombiniranju drnca gibkih acidaških melodij z ambientalnimi panoramami. Kontrast, ki ni ravno radikalen, je pa zato učinkovit.

Jon Hopkins: Music for Psychedelic Therapy

Čislani britanski producent dostopnejših odvodov IDM-a nas v teh sila stresnih časih vabi k umiku v meditacijo. V jamah pod amazonskim pragozdom je napravil kup terenskih posnetkov in jih zložil v pomirjujoč zvočni kolaž, obogaten z eteričnimi synthi, hipnotičnimi droni in psihedeličnimi teksturami. Osupljivost rezultata ni tolikšna, kot bi pričakovali od tako nadarjenega glasbenika, kakor je Jon Hopkins: to je precej neizzivajoča, rahlo generična ambientalna glasba, ki bi dobro delovala kot zvočna kulisa v kakšnem masažnem salonu. Plošča verjetno na poslušalca naredi boljši vtis, če ji ta – kot namiguje naslov – prisluhne pod vplivom kakšnih eksotičnih psihedelikov, v treznem stanju pa deluje kot glasbeni ustreznik močnega uspavala.

Adele: 30

Mehki toni električnega klavirja Rhodes, retro godalni aranžmaji in izrazit vokal iz uvodne skladbe četrtega albuma britanske pop dive Adele vnaprej zakoličijo njegove estetske koordinate. Čakajo nas razkošni instrumentali v liniji filmskega skladatelja Henryja Mancinija, opiranje na čar vokalnih mojstric 20. stoletja in tipična cinematičnost, kakršno smo prvič spoznali v njeni naslovni skladbi za film o agentu 007. Čeravno ne obetajo nič novega – od ene najuspešnejših pevk našega časa niti ne gre pričakovati radikalnih obratov –, nas Adele hitro posrka v svoj svet.

IDLES: CRAWLER

Skoraj točno leto po izidu tretjega albuma bristolski post-punk-wave-rock hrupneži strežejo že z novim. A prejšnji krog je IDLES tekel preprosto in distorzirano enodimenzionalno, četrtega pa ubira z več triki, spremembami tempa in kadence. CRAWLER se začne povsem lokalno bristolsko – prvi takti albuma bi zlahka pristali na katerem od projektov zrelejšega obdobja mestnih zvezdnikov trip hopa, skupine Massive Attack. Napoved je presenetljiva, a pomenljiva. Zasedba tokrat ne stavi (vsega) na preprost udarec po gobcu, ampak nekje na brezritemsko lebdenje, drugje na počasno industrijsko čudaškost, spet drugje na čisti hrup punka, celo s kakšnim kosom, ki bi mu skoraj lahko rekli balada. 50 odtenkov zasedbe IDLES.