Injury Reserve: By the Time I Get to Phoenix

Injury Reserve, arizonska hiphop zasedba, že desetletje navdušuje s pestrim eklekticizmom in razmeroma eksperimentalnimi beati, zdaj pa je – na drugi studijski plošči – v glasbenem avanturizmu presegla samo sebe. By the Time I Get to Phoenix je tako radikalen slogovni zasuk na nepredvidljivi ustvarjalni poti drznega trojca, da pravzaprav začenja popolnoma novo poglavje, ki pa je, žal, tudi njegovo zadnje: raper Stepa J. Groggs, eden od ustanovnih članov zasedbe, se je lani poslovil s tega sveta, vendar je bil dobršen del albuma posnet že pred njegovo smrtjo. Tako je zasedbino najboljše delo doslej tudi Groggsova postumna plošča.

Mild High Club: Going Going Gone

Klub rahlo zapohanih, projekt ameriškega kantavtorja, producenta in multiinstrumentalista Alexa Brettina, je obrodil še eno izjemno ploščo, ki sprva ustvari vtis nemoteče glasbene spremljave za vožnjo v kakšnem hotelskem dvigalu, a se v njeni večplastnosti pravzaprav skriva veliko več – sicer na precej pretanjeni ravni, a ravno v tem je čar njegove psihedelične elevator glasbe, začinjene z jazzom, neosoulom in ležernim slacker rockom à la Mac DeMarco. Going Going Gone je izjemno igriva plošča, na kateri Mild High Club ne špara z instrumentalnim duhovičenjem, pa naj gre za osladne saksofonske solaže v slogu Kennyja G-ja ali za trenutke, ki zvenijo kot s soundtracka kakšnega vintidž porniča iz sedemdesetih.

Nala Sinephro: Space 1.8

Nala Sinephro se je, ko je bila mladinka, najprej kalila na odrih londonskih (jazzovskih) prostorov. Prepričljivost teh nastopov je verjetno glavni razlog, da na njenem prvencu igra zavidanja vredna druščina iz prve lige londonske novojazzovske scene. Posnela ga je pri 22 letih, sama ga je skomponirala, sproducirala, posnela, zmiksala. Na njem igra harfo in vijači modularne sintetizatorje. Izhodišče je studiozno, saj je temeljna premisa projekta, da zvok premika materijo. Album Space 1.8 je v večini ambientalna, popolnoma mehka, meditativna, hipnotična in strašljivo pedantno sestavljena tvarina, ki prikima šoli spiritualnega jazza. Z enim hrupnejšim vrhuncem. Eden od prepričljivejših letošnjih izdelkov britanskega glasbenega prostora in vesolje zvočne perfekcije.

Dj Seinfeld: Mirrors

Dj Seinfeld je eden od jezdecev izjemno trendovske scene šumeče, saturirane in melodične klubske muzike, ki se je je prijela oznaka lo-fi house. Izraz in estetika oziroma buzzword je bil v zadnjih letih zlorabljen vse do naslovov nepregledne množice youtubovskih miksov in spotifyevskih plejlist. Tako ni čudno, da je švedski didžej pri snemanju drugega albuma obrnil ploščo. Slogovni premik je bil torej nujen, je pa tudi povsem predvidljiv. Seinfeld se seli na največje odre. Mirrors je sčiščen, spoliran in všečen skupek sterilno brezdušnega housa in 2-stepa z vrivki trendovske progresive, ki je narejen z mislijo na ugajanje poslušalstvu. A ne Seinfeldovim starim fenom, ampak sredini širše klubske populacije.

Lil Nas X: MONTERO

Spomnim se, kako me je na neki korpo zabavi, kjer sem vrtel glasbo, okoli 40-letni poslovnež večkrat zapored prosil za country-rap superhit Old Town Road (2019), s katerim naj bi bil danes dvaindvajsetletni afroameriški gejevski raper Lil Nas X prvotno meril predvsem na otroke in mladino (v slogu komada Kavbojci in Indijanci zasedbe Čuki). Neodvisno izdana skladba je doživela nesluten uspeh na TikToku in raper je na Twitterju k sodelovanju pozval country fejmiča Billyja Raya Cyrusa. Mož je privolil. Vse uspešnejši komad je bil nato izključen z Billboardove country lestvice, to pa je še povečalo njegovo priljubljenost in postal je eden najbolje prodajanih singlov vseh časov. Čeprav je vse skupaj dišalo po provokaciji konservativne Amerike – črnec in gej, ki povsem povozi belsko country sceno z zajebantskim (t)rap komadom –, se je Lil Nas X v samo dveh letih nepričakovano preobrazil v eno medijsko zanimivejših, dejansko samosvojih pop osebnosti mlajše generacije.

King Krule: You Heat Me Up, You Cool Me Down

Britanski samorastnik Archie Marshall je v letu 2020 uspel izvesti tri koncerte, posnetke z njih pa so zdaj sestavili v live album. Če je vokalist takoj prepoznavnega glasu, kitarist, producent, raper ... svojo nišo zrnate melanholije zarezal z nizom meglenih, zasanjanih, lebdečih albumov izrazitega avtorskega pečata, pa žive interpretacije materiala z zadnjih dveh albumov – lanskoletnega Man Alive! in tri leta starejšega The OOZ – s ščepcem starejših hitov na odru zvenijo bolj našpičeno, glasnejše, dinamično, postpunkersko. Brez kančka nastopaških trikov ali dolgovezenja. Po prisluhu ploščku You Heat Me Up, You Cool Me Down ni nobenega dvoma: glasbo Kinga Krula je treba doživeti v živo.

Iron Maiden: Senjutsu

Britanski pionirji tudi v svojem 46. letu ostajajo ena upravičeno najbolj čaščenih metal zasedb vseh časov. Ko legende izdajo nov album, četudi gre že za njihov sedemnajsti, je to za številne fene pač glasbeni praznik. To znova potrjuje njihova 82-minutna heavy/prog metal epopeja, ki jo zaznamujejo strukturno razgibani, celo 12-minutni komadi, eksplozivne stadionske kitarske nažigancije, pretežno melanholična atmosfera in mogočni Dickinsonov vokal, ki je po zmagi nad rakom v odlični formi. Ne gre toliko za starošolsko galopiranje à la Run To The Hills kot za kontemplacijo besedil in zibanje glave ob njihovih sofisticiranih aranžmajih. Kakovosten album ikon, ki prezirajo nostalgijo in gledajo naprej.

Low: Hey What

Dvojec Low, ki ga sestavljata mormonska zakonca Alan Sparhawk in Mimi Parker, se je skoraj popolnoma oddaljil od slowcore zvoka, ki ga je v devetdesetih pravzaprav ustvaril sam in ga nadgrajeval skozi bogat opus enajstih plošč. Pri dvanajsti, izjemni plošči Double Negative je presenetil z radikalnim slogovnim zasukom: upočasnjeno, spokojno kitarsko glasbo je zamenjal s kombinacijo ambientalne elektronike in melanholičnega popa, ki je kljub minimalizmu izjemno pestra in intenzivna. Ta zvok je zdaj, tri leta kasneje, z albumom Hey What še dodatno izboljšal. Ritem sekciji se tokrat skoraj popolnoma izogne ter se posveti predvsem večplastnim teksturam in melodramatičnim, a eteričnim večglasjem.

Little Simz: Sometimes I Might Be Introvert

Četrti album enega najprepoznavnejših glasov britanskega novosoulovsko-hiphoperskega miljeja zadnjih petih let je s tehnične plati daleč najambicioznejši doslej. Sometimes I Might Be Introvert prinaša veliko: orkestralne aranžmaje pihal in godal, upanje vlivajoče zborovske napeve, teatralne motivacijske nagovore, široko žanrsko kombinatoriko ... Tematsko ostaja, kjer je severnolondonska raperka brodila v zadnjem desetletju: v nepreračunljivi izpovedi in občasnem spretnem bahaštvu. A bolj kot narativni lok prepriča sama veščina obračanja in zlaganja besed v edinstveno gibki tok.

Zlatko Kaučič, Tomaž Grom: Raztrgana folklora spomina

Avtentična ekspresija, izbruhi nezavednega in kartiranje nikogaršnjih zvočnih topografij so zamisli, ki jih povezujemo s projekti bobnarja/tolkalca Zlatka Kaučiča in kontrabasista Tomaža Groma, velesil slovenske muzike, ki že več desetletij gojita umetnost impro glasbe, raziskujeta potenciale nekonvencionalnega muziciranja in ustvarjata čezmejno, ne le geografsko, tudi estetsko. Po prvencu Uho je senca očesa je pred nami nov izdelek, skupek kompozicijsko dinamičnih in zvokovno evokativnih elektroakustično-jazzovskih gmot, ki nas srkajo vase, vodijo po skritih hodnikih našega podpodja, bodejo, raztegujejo in občasno ljubkujejo. Izmuzljiva živa muzika, ki odpira psihedelični portal spominov.

Drake: Certified Lover Boy

Drake, kanadski superzvezdnik, ki je med sodobnimi glasbeniki absolutni rekorder v količini prodanih plošč, je playliste generičnega R & B-ja obogatil s ploščo presenečenja – še eno razvodenelo zbirko jeremijad o slavi in ljubezni. Album, ki naj bi, kot pravi avtor, govoril o »toksični moškosti in sprejemanju neizogibne srce parajoče resnice«, vsebuje malo morje sramotnih verzov, polnih blodnjavega samopomilovanja, in tipičnih drakizmov o osamljenosti in lažnih prijateljih. Avtor na plošči nikoli ne izstopi iz cone udobja: pravzaprav pogosto zveni nekoliko zdolgočaseno in zaradi tega tudi dolgočasno. Besedila močno zaznamuje rivalstvo s Kanyejem Westom, a Drake že dolgo slovi kot poraženec raperskih beefov, ta sloves pa zdaj le še dodatno zacementira.

08080: Astro Disco

Producent in oblikovalec zvoka Jure Anžiček nas na debiju vabi na medzvezdno potovanje po lastni orbiti. Kot primer sodobnega modularnega »techna«, ki se razrašča v polja abstraktnih ambientalnih pejsažev, hrupnih erupcij in kozmičnega brnenja, izdaja ponuja kuliso za poglobljeno poslušalsko izkušnjo na vrhunskih slušalkah v objemu domačega kavča. Ko že misliš, da boš skozi klubska vrata vdrl na plesišče, muzika ubere drugo pot in kmalu končaš v naročju kiborškega monstruma s sintetičnim glasom, ki spomni na Blawanove futuristične vokalne manipulacije. Kompozicijsko drzen in zvočno žmohten EP avtorske elektronike s presenetljivo mehkobnim epilogom – kot nalašč za dokumentarec o »techno« vizionarju Hermanu Potočniku.

Kanye West: Donda

Zbegani um Kanyeja Westa je obrodil še eno ploščo, ki bi jo najrajši popljuvali, a je za to preprosto predobra. Zdi se, kot bi se kontroverzni raper na vse pretege trudil, da bi se zameril tudi tistemu delu širše javnosti, ki ga doslej še ni zasovražil, vendar so njegova vprašljiva dejanja verjetno le del prebrisane strategije, s katero nenehno dviguje prah v medijski krajini.

The Bug: Fire

Fizični učinki basov na telo so že od leta ‘97 glavna preokupacija Kevina Martina, basovskega maga in ambasadorja transatlantskih soundsystem estetik, ki dub(step), dancehall, grime in industrial združujejo v prepoznavno londonski zvok. Album Fire, ambiciozni tretji del njegove urbane trilogije, je epohalen soundtrack za svet, ki gori pod našimi nogami. The Bug skupaj z dolgim seznamom izvrstnih MC-jev servira prave male potrese, napete, glomazne, srhljive komade, ki zbujajo tesnobo kot brezpilotniki nad glavo, preden te dodobra prerešetajo s svojimi rafali. Distopične projekcije so se prikradle v naš vsakdanjik in zahtevale svoj prostor pod soncem, Fire pa je album, ki oprijemljivo zvočno zaznamuje to sedanjost.

travnik: PUBECI NE JOČEJO

Mariborski prostor raperskega izrazja je vedno znal postreči s kakšnim relevantnim imenom. V zadnjih, »posttekočih« letih je bil to najpogosteje prav član ključne zasedbe Tekochee Kru Mito. No, tokrat poslušamo manjše presenečenje, saj je mikrofon prevzel njegov najpogostejši sodelavec producent. YNGFirefly v navezi s frendi, kolegi, momci, jarani, pubeci ... skače po travniku na presečišču rapa, trapa in popa. PUBECI NE JOČEJO, zato pa uravnovešeno rapajo in pojejo, autotjunovsko zavijajo, sčilirano nametavajo in predvsem vajbajo. Album vsakdanjika popolnoma ležernega teka ali hipermelodični tinejdžerski pop dobesednih opisnih tekstov in oslajenih hakeljcev.

The Beach Boys: Feel Flows

The Beach Boys so nas počastili s še eno porcijo neizdanih posnetkov, ki se skrivajo v njihovi arhivski zakladnici. Tokrat razkrivajo gradivo, nastalo v času snemanja albumov Sunflower in Surf’s Up. To je bila komercialno porazna, a ustvarjalno triumfalna doba bratskega benda, ki je takrat deloval predvsem kot plovilo za vizionarsko skladanje zbeganega Briana Wilsona. V paketu petih diskov je kar 108 doslej neslišanih posnetkov, od akapel do pozabljenih demotov in tudi nekaj vrhuncev s solistične plošče bobnarja Dennisa Wilsona, ki so zdaj prvič ugledali luč sveta. Čeprav je izdaja nekoliko napihnjena – posnetki koncertov so denimo popolnoma odveč –, je fascinanten vpogled v eno od najbolj eksperimentalnih obdobij tega legendarnega in izjemno plodnega benda.

Halsey: If I Can’t Have Love, I Want Power

Leta 2021 nadobudni pop ustvarjalci srečo vsakodnevno preskušajo na platformi TikTok, danes 26-letna ameriška pevka pa je pot v naročje mainstreama začela leta 2012 z objavami na platformi Tumblr, ki je v zadnjem desetletju krojila popkulturne trende med milenijci, preden so jo na rob virtualne zavesti potisnili novi medijski velikani. Od takrat se je Halsey profilirala kot samooklicana antipopzvezdnica s kameleonskimi sposobnostmi prestopanja različnih žanrskih pragov – sodelovala je z Justinom Bieberjem in EDM-producentom Marshmellom ter metalci Bring Me The Horizon. Je javna osebnost z močno aktivistično držo in med drugim opozarja na samomorilnost, spolno nasilje in rasno diskriminacijo. Spada skratka v širši krog alter pop pevk, ki so se na sceni uveljavile v zadnjih nekaj letih, predvsem zaradi prelomnih izdaj ikon, kot sta Lorde in Lana Dey Rey, ki so pomagale prevetriti definicijo sodobne pop zvezdnice (v primerjavi s seksualno bombastičnostjo Britney Spears, J. Lo in drugih predhodnic).

Niko Novak: Pankow

Samotni potnik, podalpski bluesman, mrmrajoči kantavtor zrnatega glasu. Nika Novaka poznamo še iz slavnih dni skupine Dicky B. Hardy in kasneje dvojca Incurabili, zadnja leta pa redno niza izredne albume, napol na skrivaj, večinoma na spletu. Samo glas in bas, posneta in nič kaj spolirano zapakirana. Tokrat je drugače, saj so v Nikov špelunkasti one-man-blues všpikali še druge instrumente in efekte, glasbo pa potem čisto zares zmiksali in izdali na vinilu. Vse brez pretiravanja in z občutkom. Čeprav predvsem bobni dodajo neko novo dimenzijo, neko globino in težo, pa se pri nekaterih posnetkih bogatenje in čiščenje zdita skoraj odveč. Minimalizem Novakovega izraza je hkrati njegova glavna značilnost.

Lorde: Solar Power

Mlada novozelandska superzvezdnica Lorde, ki jo je David Bowie okronal za »prihodnost glasbe«, je zaslovela že pri rosnih šestnajstih, status ene od najvplivnejših pop pevk z začetka 21. stoletja pa je zakoličila s čislano ploščo Melodrama, ki ji je prinesla tudi grammyja za album leta. Sodeč po težko pričakovani plošči Solar Power, na katero smo čakali kar štiri leta, je bila Melodrama ustvarjalni vrhunec njene kariere. Na novem albumu krmari predvsem med kopiranjem generičnih pop šlagerjev devetdesetih let – pol plošče zveni kot hommáge Alanis Morissette – in monotonim pop-folkovskim kantavtorstvom: v besedilih se pogosto osredotoča na plehka razsvetljenja, do katerih je prišla z jogo, meditacijo, astrologijo, magičnimi kristali in pozdravi soncu.

Tropical Fuck Storm: Deep States

Avantpunkerji iz dežele tam spodaj spadajo v skupino anglosaških postpunk preroditeljev, ki poskušajo širiti obzorja novodobne kitarske ekspresije. V primerjavi z anglo-ameriškimi tovariši je ekstravagantni kvartet nekoliko bolj psihoaktiven, to potrjuje njegov tretji album, na katerem orje globoko v polja prosto lebdečih, ponekod surovo hrapavih, drugod bolj funkyjevskih instrumentalov, ki jih dopolnjujejo prepogosto izumetničena moško-ženska večglasja. A težko zaobidemo občutek, da poslušamo še eno (re)kombinacijo istih slogovnih elementov, kot jih najdemo pri skupini Viagra Boys ali IDLES, le da z nekaj več avstralske prismuknjenosti, sarkazma ter verzov o lovkah globoke države in raznih teorijah zarote.

Ka: A Martyr’s Reward

Ka, newyorški poet hrapavo šepetajočega rapa, samotarski pripovedovalec zgodb z napačne strani Brooklyna, podnevi pa gasilec, je samostojno in neodvisno izklesal nišo, ki jo zadnja leta poslušamo kot minižanr izrazito narativne, osebne, mračne, sedativne, uličarske, netrendovske in breznavlačne narave. Novi album A Martyr’s Reward potrdi, da je veteran potrpežljivo zgradil prepoznavno samosvoja in nevsiljiva zvok in slog, ki jima ni para.

Bleachers: Take the Sadness Out of Saturday Night

Pod psevdonimom Bleachers ustvarja Jack Antonoff, eden najbolj zaželenih producentov v sodobnem popu in petkratni dobitnik grammyja, ki je soodgovoren za nekatere najodmevnejše pop albume zadnjega desetletja. Kot producent – in pogosto tudi kot soavtor glasbe – redno sodeluje s pop velikankami, kot so Lorde, Taylor Swift in Lana Del Rey, a ob poslušanju njegove tretje solistične plošče se zdi, da vse najboljše zamisli pokuri za delo z drugimi izvajalci. Skladbe na plošči Take the Sadness Out of Saturday Night se tako zelo sklicujejo na dela Antonoffovih idolov, da je v njih težko zaznati kakršnokoli sled avtorske izvirnosti.

Joy Orbison: still slipping vol. 1

Producent, ki je bil označen za nacionalni zaklad britanske elektronike, je s svojim enkratnim slogom močno vplival na estetske tokove plesnih muzik z Otoka. Dvanajst let po prelomnem singlu Hyph Mngo Orbison servira dolgometražni prvenec, ki odseva njegovo filigransko producentsko uho, slogovno fleksibilnost in občutek za dramaturgijo. Zasnovan je kot intimen mikstejp s posnetki članov njegove družine in dolgim seznamom vokalistov, na njem pa najdemo abstraktne downtempo beate, čutne dancehall, garage in dubstep produkcije, sončne house štikle, futurističen d’n’b in še marsikaj. Nesporna mojstrovina britanske elektronske muzike 21. stoletja – ki kar kriči »to je London!« –, h kateri se boste redno vračali.

Jungle: Loving in Stereo

Londonski dvojec Jungle je leta 2016 udaril premišljeno: sprva anonimno, z markantnimi »uličnimi« videospoti, zaledjem uigranih muzicistov in prvencem zasanjano pesnega soulovskega popa rahlo odtujene vokalne izvedbe. Tretji album prinaša največje slogovne spremembe doslej: prinaša opazna nihanja v tempu, prinaša dva gostujoča vokalista, prinaša več razgibanosti v petje glavnih protagonistov in več življenja v samo muziko. Loving in Stereo se slogovno bolj kot prejšnji izdelki spogleduje z »londonsko novo sceno«, od prepoznavnega sčiščenega disca je ostalo bolj malo, kar je dobrodošla poteza za znamko, ki je doslej stavila tako rekoč na en sam trik. Spolirana, apolitična različica novosoulovske sodobnosti metropole.

The Killers: Pressure Machine

Čeprav vesoljne uspešnice, kot sta Mr. Brightside in Human, še vedno vztrajno odmevajo po radijskih valovih, poročnih zabavah in Spotifyevi šaljivi playlisti, imenovani Pesmi, ki navdušujejo belce (Songs That Excite The While Folk, op. p.), je zasedba The Killers že več kot desetletje tako passe, da marsikdo živi v prepričanju, da se je njena ustvarjalna pot končala že pred prelomom prejšnjega desetletja. A lasvegaški pop-rock trojec pravzaprav nikoli ni poniknil, ker pa se je dolga leta boril z identitetno krizo – katere učinki so bili denimo recikliranje prežvečenih formul, neuspešno preizkušanje novih terenov ali pa solistični spodrsljaji frontmana Brandana Flowersa –, se svet za njegove sodobnejše diskografske izdelke ni resnično zmenil. Vse do letos, ko je bend svežino nepričakovano našel v sklicevanju na zapuščino fotrovskega americana rocka, folka in celo countryja: The Killers je končno opustil težnje po ustvarjanju baladnih pop-rock himn, stadionsko pompoznost je zamenjal za melanholično spokojnost in se pri iskanju navdiha zazrl v glasbeno tradicijo ruralne Amerike.

Ty Segall: Harmonizer

Za povprečnega glasbenika ni dvoletno zatišje nič posebnega, za hiperproduktivnega mojstra garažnega rocka, ki je v zadnji dekadi redno izdajal vsaj po en album na leto, pa to ne velja. Kalifornijec je premor, med katerim je postavil svoj studio, brez fanfar presekal s frišnim albumom, ki drugače od eksotičnega predhodnika deluje kot vrnitev k njegovemu mogočnemu, zdaj še bolj sofisticiranemu in sodobnemu kitarskemu zvoku s pridihom kalifornijske psihedelije. Segall pač ni revolucionar; kot muzičar si prizadeva za preseganje rock klišejev in iz novih perspektiv servira že tisočkrat slišane riffe, ne da bi se vdal poceni nostalgiji in kopiranju legend na prvo žogo. Mastna kitarska nažigancija za iskalce svežine v rocku.

Liars: The Apple Drop

Avanturistični postpunkovski trojec na jubilejni deseti plošči obuja svojega kolektivnega duha. Frontman Angus Andrew je v zadnjih letih pod imenom Liars izdajal solistična dela, ki niso dvignila ravno veliko prahu, zdaj pa je moči združil z jazzovskim bobnarjem Laurenceom Pikom in eksperimentalnim multiinstrumentalistom Cameronom Deyellom ter ustvaril eno najboljših plošč v svojem bogatem opusu. Hkrati je The Apple Drop Liarsov najdostopnejši studijski izdelek doslej: čeprav se zasedba tudi tokrat ne špara z značilno temačnimi besedili, drznim eksperimentiranjem in pogostimi rafali rezkega hrupa, odbite zamisli zapakira v dokaj konvencionalne strukture – v skrbno organiziran kaos – in v skoraj vsaki skladbi očara s presenetljivo spevnimi refreni.

Altin Gün: Âlem

Trenutni glavni popularizator posodabljanja zvoka turške psihedelije in anatolskega rocka preteklosti domuje v Amsterdamu. Zasedba Altin Gün se je v zadnjih treh letih izjemno hitro prelevila iz drugogodbaške eksotike v popularno festivalsko stalnico. To ji je med drugim uspelo s slogovnim popravkom: vse bolj se je usmerjala proti discu in synth popu. Tudi tokrat, v četrto, že z drugim letošnjim albumom. Âlem je najbolj elektronski izdelek ekipe doslej, psihedelični učinki in rešitve so potisnjeni v ozadje, v ospredju kraljujejo preproste, v uho hiteče sintetizatorske melodije, vsi zaslužki pa gredo ekološki dobrodelni organizaciji Earth Today. Privlačno, zapomnljivo, izčiščeno, naivno in včasih klišejsko.

Prince: Welcome 2 America

Aprila smo se spomnili pete obletnice smrti enega ključnih afroameriških avtorjev popularne muzike 20. stoletja, posodobitelja funka, briljantnega multiinstrumentalista in pevca, modnega ekscentrika, lastnika ikoničnih brkov, najbolj seksapilnega moškega v petkah, avtorja lastnih in tujih hitov (Sinead O’Connor, The Bangles itd.), šarmerja, ki je zaslovel z rock dramo Škrlatni dež (1984), skladatelja filmske glasbe in enega bolj izmuzljivih superzvezdnikov z osupljivim opusom, ki obsega kar 39 studijskih albumov. Prince je bil pač en sam, vselej korak pred konkurenco, zato ne preseneča, da je njegov postumni studijski album, ki je nastal marca 2010 pred začetkom istoimenske turneje, nemudoma zbudil pozornost glasbenega občestva.

Isaiah Rashad: The House Is Burning

Dolgih pet let je trajalo, da smo dočakali tretjo ploščo enega najbolj čislanih raperjev z ameriškega juga. Tako dolge čakalne dobe ustvarijo velika pričakovanja, ki jih je težko izpolniti, in Isaiah Rashad se je z odlašanjem ustrelil v koleno. Čeprav je The House Is Burning milo rečeno soliden studijski izdelek, poln prijetno zapohanih beatov, značilno ležernega rapanja in dobrodošlega klanjanja Rashadovim južnjaškim (t)raperskim koreninam, pusti nekoliko medel vtis: ležernost se na trenutke prevesi v apatično zaspanost, prijetna zapohanost pa v zdolgočaseno monotonost. Vse hitiče smo kot single slišali že pred izidom celotnega studijskega izdelka, zato si po poslušanju albuma preprosto želimo še več.