Nesesari Kakalulu: Pramada

Sunkoviti severnoprimorski veter afrobeata in jazza v presledkih dobrih treh let streže s svojim že tretjim albumom. Hitremu tempu izdajanja pritiče tudi hitra muzika, in ta na Pramadi to nedvomno je. Je ognjevito našpičena fankijada z dolgimi kompozicijami tekočih in neštetih zavojev aranžmajskih iznajdljivosti in domiselnosti. Je divjina discipliniranega divjanja z redkimi predahi, z neštetimi pihalskimi izbruhi in številnimi večglasnimi napevi, kar odzvanja občutek komunalnega, kolektivnega ustvarjanja in avtorstva in tako v spomin prikliče razne kolektive afroameriških raziskovanj iz sedemdesetih let. Mini big band Nesesari Kakalulu, katerega člani očitno preživljajo skupaj precej časa, z vsako ploščo učvrščuje ohlapno preciznost uigranosti.

Koreless: Agor

Valižanski producent je na začetku minulega desetletja kot predstavnik postdubstepovske generacije skupaj z liki à la Mount Kimbie in James Blake krojil estetske smernice v britanski elektroniki. Njegov zadnji EP je izšel leta 2015, leta 2019 pa je koproduciral izvrstni album MAGDALENE pevke FKA Twigs. Po šestletnem zatišju zdaj končno streže z dolgo pričakovanim debijem, svojevrstnim predstavnikom hibridne britanske avtorske elektronike, ki ga zaznamujejo pikolovska obsedenost s podrobnostmi in tridimenzionalna, do oprijemljivosti spolirana zvočna slika, ki meji na kategorijo videov ASMR. Ne glede na čisto sintetično patino in kratkost njegovih produkcij je Agor zagotovo eden izmed letošnjih vrhuncev čustvene neplesne elektronike.

Billie Eilish: Happier Than Ever

Pri štetju grammyjev, s katerimi se lahko Billie Eilish pohvali pri rosnih devetnajstih letih, si mora pevka pomagati s skoraj vsemi prsti rok. Je edina izvajalka, ki je sočasno zmagala v vseh najpomembnejših kategorijah tega priznanja – singel leta, album leta, novinka leta –, in je tudi najmlajša izvajalka, ki je imela čast posneti naslovno skladbo za film o Jamesu Bondu. Billie Eilish je danes nesporno ena največjih zvezd na obličju zemlje, to pa za sabo seveda potegne tudi veliko nezaželenih izzivov in pritiskov. Ti so zdaj postali nesporni tematski fokus njene nove glasbe in osrednja tema druge dolgometražne plošče Happier Than Ever, morda najtežje pričakovanega pop albuma letošnjega leta.

Anika: Change

Politična novinarka Annika Henderson se je ob pomoči producenta skupine Portishead Geoffa Barrowa pred dobrim desetletjem prekvalificirala v deficitarno panogo muziciranja na področju postpunka, duba in wava. Besedila za svoj šele drugi samostojni album Change je pisala sproti, med snemanjem v studiu. To ni brez posledic. Pri kar nekaj posnetkih skoraj neskončno ponavljanje enovrstičnic že načne potrpljenje poslušalca. Prej razdraži kot hipnotizira. Muzika, ki v bolj udarniških delih prikliče duhove vlažnih kleti umetniških kotišč z začetka osemdesetih let, a ki (pretirano) ne šminkira s svojo retro pozo. Pristajal bi ji kakšen ostri rob ali plesni odlomek več ter kakšna mantra emancipiranega razočaranja manj.

Kavasutra: Zlati stojan, lajf in Celje

Ni veliko bendov mlajše generacije, ki bi v muziki utelešali lokalno identiteto. Med izjeme sodi goriški jazz-rock-funk kvartet, ki ga sestavljajo vajenci Zlatka Kaučiča, častilci Franka Zappe in poznavalci opusa Marka Breclja, kar se manifestira v njihovem na trenutke ekstravagantnem izrazu. Kavasutra je v esenci jam band, ki te zna zapeljati marsikam (poslušajte recimo Leonardo Di Cabrio), zato ne preseneča, da je za prvenec uporabil kar posnetke s celjskega nastopa, ki zaobjemajo bendovo energijo. Z ustvarjalno rabo primorskega narečja, urbanimi referencami na slovenske muzičarje in duhovitimi besedili v liniji Buldožerja fantje skrbijo za razburkanje zaspane opozicijske rock izraznosti.

Darkside: Spiral

Po osemletnem diskografskem zatišju se dvojec Darkside – zasedba Nicolasa Jaara, čislanega ameriškega glasbenika čilenskih korenin, in Dava Harringtona, eksperimentalnega kitarista iz Brooklyna – vrača z najboljšim delom doslej. Jaar se je zadnjih nekaj let posvečal produkciji ambientalnih zvočnih krajin, kar močno zaznamuje tudi album Spiral: odlikujejo ga detajlne psihedelične teksture in izjemno večplastna produkcija, a tudi pestri aranžmaji, ki sočasno zvenijo improvizirano in natančno skoordinirano – kar je paradoksalna kakovost, s katero se dvojec ponaša že od svojih začetkov. Med najbolj dobrodošlimi spremembami je večja prisotnost Jaarovega vokala, ki pogosto spominja na solistični prvenec – največjo mojstrovino v njegovem bogatem opusu.

Leon Bridges: Gold-Diggers Sound

Soulovski pevec Leon Bridges streže s tretjim albumom organskega plastenja, umirjenega razpoloženja in počasnejšega tempa. Pevec, kitarist in multiinstrumentalist z juga ZDA je vedno bolj nežno zibal kot kričeče razplesal, nova plošča pa prinaša opaznejšo, a neposiljeno slogovno prevetritev.

Pop Smoke: Faith

Prva postumna plošča Pop Smoka, pionirja newyorškega drilla, je bila komercialno izjemno uspešna, zato založba Republic iz njegove zapuščine neizdanega gradiva zdaj skuša izmolsti vse, kar lahko. Večina prejšnjega albuma je nastala še v času Smokovega prekratkega življenja in izdelek zato ni pustil vtisa, da gre zgolj za produkt založniškega pohlepa. Plošča Faith je čisto nasprotje: zveni kot nedodelana zbirka surovih demoposnetkov, ki niso bili predvideni za izdajo, a jih je vojska producentov na silo izpilila – pogosto z izrazito generičnimi producentskimi postopki – in jih okrasila z morjem verzov raznih pop zvezdnikov. Faith je zaradi tega popolnoma prenatrpan z gostujočimi vokalisti – od Chrisa Browna prek Pharella do Due Lipe in Kida Cudija –, ki v kontekstu Smokove glasbe delujejo popolnoma neprimerno.

Različni izvajalci: Access Frame: Monstrosity

Četrta kompilacija domače nišne spletne platforme iz serije Access Frame v ospredje postavlja koncept pošastnosti v vseh njegovih sintetičnih odtenkih. Petindvajset producentk in producentov nas zalaga s paketom avtorsko zaznamovanih elektronskih eksploracij, ki neortodoksno posegajo v polje ambienta, zvočne umetnosti in hrupa, pa tudi robnega techna, electra, downtempa in IDM-a. Veseli smo razširitve Kamizdatove familije na nadobudne mlajše ustvarjalce, kot so 2xp, Douchean, dvidevat, Gisaza, Slowmotion Livestream in 08080, ki plamenico raziskovalne elektronske izraznosti nosijo naprej. Ključno poslušanje za razumevanje in poznavanje aktualnih tokov v brbotajočem slovenskem spletnem podzemlju.

Chet Faker: Hotel Surrender

Pevec z lahkoto prepoznavnega glasu Nick Murphy je pred petimi leti opustil vzdevek, ki ga je (pred tem) hitro izstrelil v sam vrh avstralske pop scene. Pod imenom Chet Faker je že leta 2012 zajahal lestvice s prvencem Built On Glass in sedaj se paradni projekt vrača. Hotel Surrender je nevsiljiva razvlečenka brez zapomnljivih posnetkov in hakeljcev, je baladno zaspana pop elektronika, ki se tu in tam spusti v diskoidno mehak drnec zadržanega poplesavanja. Murphyju je uspelo posneti album, ki se uvidevno sprehodi mimo nas, ne da bi ga sploh opazili. Zanašanje na izpolnjevanje slogovnih pričakovanj težko prinaša nove zamisli in se tokrat izkaže za bledo ziheraštvo sicer res takoj prepoznavnega izraza. Hotel kaj že?!

Clairo: Sling

V dobi TikToka, ko je koncept viralnosti – hitrega širjenja avdiovizualnih spletnih vsebin, ki lahko čez noč dosežejo astronomsko število ogledov – zaradi tiranije algoritmov relevantnejši kot kadarkoli prej, se zdi viralni lo-fi hitič Pretty Girl (2017), ki ga je ameriška pevka Claire Cottrill posnela pri 19 letih v domači sobi, skoraj artefakt iz nekih drugih časov, ko je še obstajala nekakšna »zdrava viralnost«. Poslušalcev se je dotaknila z iskrenim ljubezenskim kantavtorstvom, a hitro so se pojavile tudi govorice o »industrijskem vsadku« zaradi zvez njenega očeta, ki naj bi ji bil pomagal do pogodbe z založbo Fader, pri kateri je izdala odlično sprejeti prvenec Immunity. Ne glede na obtožbe o nepotizmu se je Clairo na njem izkazala za domiselno avtorico intimnega popa s pridihom konca devetdesetih let, s katerim je nagovorila ne le fene srednjega toka, ampak tudi tiste, ki na pop gledajo s kritično distanco.

Tkay Maidza: Last Year Was Weird Vol. 3 EP

Le vprašanje časa je, kdaj bo Tkay Maidza, avstralska raperka in pevka zimbabvejskih korenin, iz podzemlja prodrla v mainstream. Njena glasba je popolnoma prepojena s spevnimi refreni in izjemnim občutkom za pop senzibilnost – pri številnih komadih tako zelo, da se zdi njen položaj v glasbenem undergroundu nekoliko neumesten. Z zaključkom trilogije Last Year Was Weird nadaljuje zgodbo pestrega eklekticizma – mala plošča ponuja vse od r&b-ja prek neo-soula do popa in trapa –, ki je po eni strani morda pretirano shizofren, po drugi pa vznemirljiv, saj poslušalec nikoli ne more pričakovati, v katero smer bo zavila naslednja skladba.

Katalena: Kužne pesmi

Dvajset let skupine Katalena prinaša njen deveti album. Eden najprepričljivejših in najdlje hrupajočih domačih gnetilcev, osvežilcev in posodobilcev ljudskega izročila se tokrat – predvidljivo – loti enega večnih motivov človeške civilizacije: kuge in na njo lepljivih tem bolezni, izolacije, solidarnosti, skrbi ... Kot zapoveduje nepisano pravilo, kolektiv tudi tokrat prepriča v kategorijah aranžiranja, tekstopisja in interpretacije. Pesmi so razkošno razdelane, melodično švigajoče in inštrumentalno bogate – toliko bolj zaradi pristavkov godalke Jelene Ždrale –, besedila sežejo do duhovito pronicljivega družbenega komentarja, vokali so suvereno konkretni. S kakšnim izjemno retro zvenečim vrinkom linije klaviatur, klarineta ali kitare.

Hobo Johnson: The Revenge of Hobo Johnson

Zgodba uspeha kalifornijskega kantavtorja je skoraj neverjetna: Hobo Johnson je viralni fenomen na družabnih omrežjih postal v času, ko je bil še brezdomec. Nenavaden slog njegovega edinstvenega spoken-word »repanja« je od samega začetka preizkušal meje dobrega okusa, a pripovedna iskrenost in pristnost trpljenja, ki ga je izražal skozi svojo glasbo, je prepričala marsikaterega glasbenega avanturista. Z novo ploščo zdaj nalašč sabotira svojo kariero: kar je bilo prej pri njegovi glasbi karizmatično, je zdaj le še pretirano melodramatično in nadležno; kar je bilo očarljivo in spevno, je zdaj razglašeno in kakofonično. Johnson je že prej močno polariziral občinstvo, z namernim trolanjem svojih poslušalcev pa bo izgubil tudi naklonjenost tistih, ki so vanj optimistično verjeli.

Vince Staples: Vince Staples

Vince Staples je eden tistih redkih ameriških emsijev, ki so hkrati kredibilni stebri sodobne raperske sredine in neke (manjše) pop ikone mladeži. Njegovi tehnika in vsebina rimoobračanja uživata tudi globoko spoštovanje tako stroke kot raperskih fenov, hkrati pa polni dvorane, njegovo ime je pri vrhu festivalskih plakatov, nastopa v reklamah največjega proizvajalca gazirane pijače, razvija TV-serijo za enega glavnih ponudnikov spletnega pretakanja videovsebin. Je straight edger, ki ne pije alkohola, pametnjakovič, duhovitež, ulični kronist ostrega jezika, pronicljivih in kratkih besednih zloženk, a popolnoma flegmatičnega sloga.

Različni izvajalci: 8 (Dark)

Temnejša stran nekakšne jin in jang kompilacije slovenske producentske ustvarjalnosti prinaša komade dolgoletnih akterjev z obalne basovske in beat scene, med njimi dubstep mojstrov CLZ-ja in FLO-ja, Kanomotisa in Rochwalda, mladega talenta Niksona, pevca in ritmoklepača Žige Murka ter hrvaškega mojstra Shaa. Večina iz sedmerice izhaja iz okvirov atmosferično napetih, včasih rejversko melanholičnih, vselej pa nizkofrekvenčno obilnih odvodov britanskih plesnih muzik, ki jih še najbolje pooseblja muzika enigmatičnega Buriala. Le Murko streže z enkratnim beatom, ki s svojimi kitarskimi vložki nosi pečat osemdesetih let. Kontemplativna elektronska muzika za trenutke hrepenenja po nečem neosvojljivem in neznanem.

Različni izvajalci: 8 (Light)

Založba in ekipa »članov« z Obale pod imenom Trite zapolnjuje vrzel med avtohtono elektronsko in hiphop produkcijo. K beri različnih EP-jev (Spiral Mind, .čunfa, Wuyanni) in kakovostni kompilaciji Herbarium zdaj dodajamo dvojno kompilacijo, ki predstavlja svetlejšo in temnejšo plat naših producentov. 8 (Light) je kompakten paket sedmih feel good poletnih štiklov s presečišča elektronike, beat scen in psevdojazza. Poleg rednih sodelavcev komade podpisujejo nibo, YGT, Toljo, Josip Klobučar in novinec Caulden. Prvovrsten odmerek mehkobnih, s soncem obsijanih sintičev, sanjavih melodij in radoživih ritmik, ki utegne polepšati marsikatero jutro in popoldne pod jadranskimi borovci ali ob čistih slovenskih rekah!

SAULT: NINE

Skrivnostno izmuzljivi londonski kolektiv SAULT se je z edinstveno namešanko afra, soula, hiphopa ... pojavil pred dvema letoma in potem nametaval album za albumom, med katerimi jih je bilo kar nekaj čislanih in so obveljali za mojstrovine. Trik uspeha popolnoma brez promocijskega pompa ni samo v gibko plesni slogovni kombinatoriki in svojstveni dostavi napevov – pogosto povsem naivnih melodij – ali v duhovito ironičnih, a ostro aktualnih besedilih. Skupina je izdolbla slog zvočne lahkotnosti, s katero se loteva resnih tem. Tudi na albumu NINE, na katerem vešče preleti teme uličnega nasilja, sistemskega rasizma, odvisnosti ... SAULT je bil s prvimi ploščami uganka sveže nevsakdanjosti, zdaj pa že dosledno in suvereno izpolnjuje pričakovanja.

Doja Cat: Planet Her

Ameriška pevka in reperka Doja Cat je utelešenje pop zvezdništva 21. stoletja: kariero je zagnala kot spletni mem, s trapastim hitom Mooo!, v katerem je z ocvrtim krompirčkom, zataknjenim v nosnice, zafrkantsko repala, da ni mačka, ampak krava. V nadaljevanju se je uveljavila z narekovanjem glasbenih trendov na platformi TikTok, s tem osvojila srca brezštevilnih plešočih zoomerjev in se nato – ko je vzpostavila zajetno bazo oboževalcev – preračunljivo preobrazila v pop divo, ki občasno tudi malo zarepa. Začetki njene ustvarjalne poti so bili prepričljivi prav zato, ker niti sebe niti svoje glasbe ni jemala preveč resno – pravzaprav ravno nasprotno –, zdaj pa snema visokoproračunske albume standardiziranih R & B in pop balad, ki so v kvazikonceptualnosti nekoliko pretenciozni, po vsebini pa se pogosto zlijejo v sivo povprečje generičnega blockbuster popa.

Gaspard Augé: Escapades

Gaspard Augé, polovica dvojca Justice, ki je pred petnajstimi leti populariziral zvok novega vala francoskega elektra, zdaj predstavlja solistični projekt. Ta zveni kot plošča, ki bi jo Justice moral izdati po izjemnem prvencu Cross, a je namesto tega skoraj desetletje obujal nostalgijo po disko šlagerjih. Escapades je zbirka epskih poklonov očetom elektra, od Daft Punka do Giorgia Moroderja – in to tako epskih, da je eden od singlov z albuma pristal v uvodni špici evropskega prvenstva v nogometu –, hkrati pa se klanja tudi prog rocku sedemdesetih in kiču pompoznega italo diska. Ja, Augé je zazrt predvsem v preteklost: njegov synthovski retrofuturizem je bolj retro kot futurističen, a očakom se klanja s spoštovanjem in prefinjenostjo.

Lelee: Čuka bije pumpa

V hudo gužvo ex-yu-post-punk-indie-rock bendov vstopa iz Ljubljane kričoči Lelee. A le ne gre za popolnega novinca, saj je lani potoval s karavano Klubskega maratona Radia Študent, in le ne gre za popolnega kričača, saj so radijska dostopnost, naivna melodična preprostost, zračnost kitarskega popa ... ključen del njegovega izraza. Čuka bije pumpa je plošček za dani letni čas in je pletenica spevnosti in hrupa, čeprav več časa vztraja na strani prvega. Neprestano pa se prepletata tudi glavna vokala basistke Jelene Rusjan in kitarista Damjana Manevskega in prav ta kombinatorika daje ustroju nujni dozi prepoznavnosti in razgibanosti. Naredi-sam garažni »ne pop ne alter«, ob katerem si lahko neprestano žvižgaš.

Hiatus Kaiyote: Mood Valiant

Eno glavnih imen precej živahne širše avstralske in ožje melbournske scene novega soula si je za snemanje tretjega albuma vzelo kar nekaj časa. Razlogov je več, počasnost pa se je izplačala. Mood Valiant je namreč najbolj kompleksen, a hkrati mehko tekoč izdelek zasedbe Hiatus Kaiyote doslej. Je album vedrega razpoloženja, bogatega zvočnega plastenja, samozavestne tehnične dovršenosti ... Pomembno vlogo pri njegovem nastanku je imel precej nepričakovani gost: brazilski veteran Arthur Verocai, ki je poskrbel za pristavek godal in pihal na nosilni singlici. Prav ta izkušnja je ključno vplivala na zaključna dela plošče. Čudovito zaranžiran in sončen soul pop s kakšnim over the top trenutkom.

Tyler, the Creator: Call Me If You Get Lost

Tyler, the Creator, enfant terrible ameriškega hiphopa, že od nekdaj brezbrižno pove, karkoli mu leži na duši, oziroma, kot pravi sam: »I don’t give a fuck«. Tisti velik segment javnosti, ki je preobremenjen s politično korektnostjo, ga je zato skušal »ukiniti«, preden je t.i. »kultura ukinjanja« sploh našla svoje mesto v vsakdanjem besednjaku – kot se na novi plošči porogljivo pobaha tudi sam: »cancelled before cancelled was with Twitter fingers«. Če se je pri zadnjih dveh ploščah – Flowerboy in IGOR – zdelo, da je svojo zbegano, skoraj psihopatsko persono, s katero je občinstvo vztrajno polariziral v zgodnjih letih ustvarjanja, nekoliko umiril in jo zamenjal z bolj romantično platjo, pa se dobri stari Tyler zdaj vrača s polno paro: a bolj nabrit, bolj artikuliran in bolj skuliran kot kdajkoli prej: producentsko, muzikalno in pesniško spretnost, ki jo je osvojil v zadnjih petih letih, združuje z udarnostjo surovih, temačnih bangerjev, s katerimi je navduševal na začetkih svoje poti. Kombinacija starega in novega Tylerja je milo rečeno osupljiva.

Alessandro Cortini: SCURO CHIARO

Italijanski sintovski guru, član Nine Inch Nails in mojster filmične elektronske muzike – nekakšen Vangelis in John Carpenter za 21. stoletje –, na novi solo plati spet kaže mišice svoje analogne mašinerije. Tokrat je Cortini še nekoliko diskretnejši, osredotočen na počasi prelivajoče se elektronske barve, ki se mestoma razlijejo v hrup. Skladbe so minimalistične, pogosto utemeljene na preprostih arpeggiih ali ritmičnih pulzih, ki se skozi repeticije postopoma razvijajo v epske razsežnosti. Njegov tesnobno-ekstatični izraz ima retro znanstvenofantastični pridih iz pionirskih časov elektronike, asociira pa tudi na glasbo za igrice iz 90. let in kozmična krautrock popotovanja. Muzika za veliko platno.

Bo Burnham: Inside (The Songs)

Tragikomični stand-up muzikal Inside – Netflixov nepričakovani hit poletja, ki ga je v DIY-maniri ustvaril komik, režiser, scenarist in glasbenik Bo Burnham – je med nešteto umetniškimi deli, nastalimi v času lockdownov, verjetno najbolj osredotočen prav na seciranje karantenske klavstrofobije. Večji del filma zavzemajo Burnhamovi norčavi synthpop komadi, ki jih je zdaj izdal tudi samostojno. V glasbenih merilih niso presežek, a pravzaprav služijo predvsem kot medij za porogljiv družbeni komentar: avtor nas nasmeje denimo z odo Jeffu Bezosu, balado o videoklicih s svojo mamo, pesmijo o belkah na Instagramu, v mnogih skladbah pa poglobljeno razmišlja o izoliranosti in odtujenosti življenja na spletu v času pandemije.

Chris Eckman: Where the Spirit Rests

V Ljubljani živeči ameriški kantavtor, član različnih zasedb (The Walkabouts idr.) in soustanovitelj priznane založbe Glitterbeat, na svojem petem solo albumu servira navdahnjeno zbirko atmosferičnih, instrumentalno večplastnih kantrijevsko-folkovskih pripovedi, ki z zvočno bohotnostjo in odprto formo daleč presegajo tradicijo. Kot namiguje že platnica, njegovi evokativni komadi v um prikličejo podobe mistične samotne gozdnate pokrajine, naj gre za Hoh Rain Forest ali Kočevski Rog. Kot izurjen pripovedovalec zgodb Eckman obravnava motive izgube, odrešitve, občutka izgubljenosti in iskanja doma v tem negotovem času. Nadpovprečna kantavtorska plata, ki bo posebej sedla prihodnjo jesen in zimo.

Kings of Convenience: Peace or Love

Z blagozvočnim singlom Misread se je norveški indie folk dvojec leta 2004 zapisal v DNK indie populacije širom sveta. S svojo prijetno vsakdanjo podobo sta se Eirik Glambek Bøe in Erlend Øye prikupila generaciji melanholičnih hipsterjev in postala nekakšna Simon & Garfunkel za nove čase. V svojem izrazu sta mešala klasični folk v tradiciji prezgodaj preminulega britanskega kantavtorja Nicka Draka, sončne melodije bossa nove in samosvojo pop senzibilnost, ustvarjajoč prisrčne, čustvene štikle za dnevno sanjarjenje. Po albumu Declaration of Independence iz leta 2009, nekaj nastopih in drugih glasbenih podvigih sta se umaknila izpod žarometov. Letošnjega aprila pa sta po dolgem zatišju postregla s singlom Rocky Trail in napovedala izdajo četrtega studijskega albuma Peace or Love.

Migos: Culture III

Trojec Migos, eno najpopularnejših imen v blockbuster trapu, se po skoraj štirih letih diskografskega zatišja vrača z zaključnim poglavjem trilogije Culture. To je za zasedbo nenavadno dolg premor: njene izdaje so se nekoč vrstile kot po tekočem traku, s posnetim je bila (pre)hitro zadovoljna, kar je vodilo v količinsko inflacijo njene glasbe in hkrati v izrazito nazadovanje kakovosti. Pandemija ji je omogočila, da ponovno najde fokus in napiše besedila, ki niso zgolj vztrajna repeticija enovrstičnic: omogočila ji je, da ime založbe, pri kateri izdaja svojo glasbo – Quality Control Music – v kontekstu Migosa ne deluje več kot ironična šala.

King Gizzard & The Lizzard Wizzard: Butterfly 3000

King Gizzard & The Lizzard Wizzard je novi Frank Zappa. Avstralska skupina rockovske psihedelije je v pičlih devetih letih prilezla do albuma številka osemnajst. Če je v preteklosti vedno znova (in vedno drugače!) znala drzno gnesti sicer precej rigidni kitarski kanon v svoj prid, pa je Butterfly 3000 spet nekaj svojega: je lahkotno, melodično, pretežno synthovsko in med seboj povezano poslušanje. Razpoloženje je vedro, tripaških izletov v vesolje efektov je malo. Kar pa ne pomeni, da so Gizzardi končno pristali na Zemlji – še zmeraj lebdijo, tokrat malce nižje, brezbrižno v mehkih oblakih dream popa. Dobesedno, saj pevec Stu Mackenzie pogosto sanjari prav o sanjah. Diverziteta je edina možnost prihodnosti ...

Psihedelavci: zZemljoPles

Trio uveljavljenih akterjev ljubljansko-kraške alter scene, ki jih poznamo po različnih projektih (Tovariš Strmoglavljen, nevemnevem), pri založbi Radia Študent streže s prvim polnokrvnim studijskim albumom, ki je postopoma nastajal od lanske pomladi, kar se odraža tako v atmosferi kot slovenskih in angleških besedilih, ki odsevajo naš prostorčas. »Panter preži«, »raja vstaja« in »niti puhaste sreče se raztezajo čez nas, mesečnike zahodnih obzorij«. Psihedelavci se gibljejo med alternativnim rockom 90. let, sodobno neo-psihedelijo in avtorskim izrazom, ki se napaja iz kraške pokrajine in podzemlja. Sanjavo-melanholična, na trenutke udarna in puščavniško psihedelična kitarska muzika s prepoznavnim avtorskim pečatom!