Različni izvajalci: Compilation Vol. I

Pandemija je klubsko kulturo stisnila za vrat in jo komaj pustila dihati, a zaprtje je obenem pozitivno vplivalo na avtohtono elektronsko produkcijo. Producenti so več časa posvetili ustvarjanju in izšlo je kar nekaj omembe vrednih EP-jev, albumov in kompilacij. Zadnja v vrsti je zbirka desetih komadov domačih techno zastavonoš različnih generacij v režiji novoustanovljene založbe in serialke DE/FRAGMENT. Kompilacija, ki prinaša različne odtenke aktualnega techno izrazja, od bolj mišičastih in glomaznih do bolj mističnih in obrednih odvodov, je idejno sveža, slogovno razgibana in brez vsakršnih filerjev. Oprijemljiv dokaz, da je slovenski techno verjetno v najboljši formi od konca devetdesetih let.

Nils Frahm: Old Friends New Friends

Novi album Nilsa Frahma se začne s posvetilom Johnu Cageu. Skoraj predvidljivo – glede na to, da je zadnji »pravi« avantgardist glasbe in zvoka ključno vplival na smeri, v katere vodijo tirnice razvoja sloga tega nemškega pianista in klaviaturista. Še več, na plošči Old Friends New Friends demonstrira čisti minimalizem (počasno razvijajočih se klavirskih skladb). Od Cagea pa se razlikuje v tem, da je precej manj drzen in tudi bolj ortodoksen. Zbirka dvanajstletnega kupčkanja samostojnih posnetkov je milozvočje nežno skladnih harmonij in melodij, ki ne skrivajo okolja, v katerem odzvanjajo – zvoka samih tipk in pedalov, škripanja in šumov. Tiho bližnje srečanje z Nilsom.

Mach-Hommy: Balens Cho (Hot Candles)

Mach-Hommy, ameriški raper haitijskega rodu, je eden najbolj enigmatičnih ustvarjalcev na polju abstraktnega hiphopa. Vztrajno skriva svojo identiteto – od pravega imena do podatkov o starosti –, obraz zakriva z ruto, okrašeno s haitijskim grbom, odklanja intervjuje in se otepa prisotnosti na družabnih omrežjih. Čeprav je v zadnjem desetletju izdal že več kot ducat albumov in mikstejpov, se trudi, da njegovo ime odzvanja predvsem med glasbenimi sladokusci, ki spremljajo najobskurnejše kotičke raperskega podzemlja: več plošč je (v zelo omejenih nakladah) izdal ekskluzivno v fizični obliki (navadno na kasetah) in jih prodajal za vrtoglave, trimestne vsote. Njegova izjemna glasba kljub temu že dolgo dviguje ogromno prahu: opazili – in javno podprli – so ga razni raperski veljaki, od podzemnih (denimo Griselda) do mainstreamovskih (denimo Jay-Z). Na spletu ga je opeval celo kanadski pop-rap superzvezdnik Drake. Mach-Hommy je torej eden tistih izvajalcev, za katere pogosto slišimo, da so »najljubši raperji vašega najljubšega raperja«.

Juice WRLD: Fighting Demons

Skoraj vsi najvplivnejši predstavniki emo trap glasbe so se poslovili prezgodaj in za sabo pustili ogromno nedokončanega gradiva, ki je zdaj last njihovih založnikov. Tem načelno ni mar za to, da te skladbe v času umetnikovega življenja niso izšle z razlogom: zanima jih predvsem dobičkonosni potencial vseh demo posnetkov, skic, idejnih zasnov in – pri že drugi postumni plošči Juicea WRLDa – celo posnetkov intervjujev, ki so na album implementirani kot spoken-word uverture. Da bi se plošča prikupila še mainstream občinstvu onkraj baze gorečih fenov pokojnega reperja, je tu vprašljiv nabor gostujočih vokalistov – izstopata Justin Bieber in Suga iz K-pop senzacije BTS –, ki zgovorno priča o odsotnosti založbinega spoštovanja do umetnikove zapuščine.

Richard Dawson & Circle: Henki

Gostobesednega trubadurja s prepoznavnim falzetom, ki v lucidnih, vseskozi zabavnih verzih kot neki vaški posebnež popisuje sodobno britansko resničnost, se spomnimo po neofolkovskem epu s srednjeveško tematiko Peasant (2017). Morda se naveza s finskimi veterani eksperimentalnega rocka iz zasedbe Circle ne zdi najbolj instinktivna, toda Henki, edini letos na tem mestu obravnavani album na temo botanike, antičnih semen in starodavnih dreves, je vse prej kot neposrečen. Besedila, ki so podana s posebno humorno slovesnostjo, ostajajo tipično pripovedniška in polna močnih podob, muzikalno pa se tokrat gibamo na obrobju progresivnega folka in hecnega prog rocka. Navihano nekonformistična kitarska muzika za raziskovalna ušesa.

Snail Mail: Valentine

Rockovski projekt Snail Mail vodi pevka in »kitarska čudodelka« Lindsey Jordan, in to od svojega nič več kot 15. leta. Njegov prvenec Lush je izšel, tik preden je postala polnoletna, in jo izstrelil v orbito neskončnega nastopanja. To je zahtevalo precejšen davek. Ko se je sestavila in prepustila svoja družabna omrežja profesionalcem, je posnela (še eno) plato s skoraj enotno tematiko – temami ljubezni, partnerstva, bolečine, razočaranja, upanja ... Valentine je tehnično gledano resen apgrejd – je pretežno akustičen, kitarsko-klavirski, kristalno čisto posnet, z godalnimi aranžmaji podprt ... polurni zibaj med indie rockom in baladnim popom. Nežen in intimen, a ne preveč statičen in brez resno izstopajočih posnetkov.

Jeff Parker: Forfolks

Čeprav vam gredo upravičeno na živce ponavljajoči se božični hiti, s katerimi kapitalizem v prazničnem času bombardira vse javne površine in prostore, verjetno nimate nič proti tistemu spokojnemu razpoloženju, kakršno skoraj vsakega izmed nas, ki prazničnega duha ne zavrača a priori, zaznamuje v zadnjih tednih leta. V nekaterih ga zbudijo slastna hrana, obilna pijača in darila, v drugih bližina domačih, v tretjih čas zase, nekateri pa kot sredstvo za uravnavanje razpoloženja uporabljajo glasbo, po navadi v obliki božičnih kompilacij zimzelenih hitov. Kakorkoli že, težko boste letos našli duhu in razpoloženju tega časa primernejši nebožični album, kot je Forfolks ameriškega kitarskega poeta in skladatelja Jeffa Parkerja, nekdanjega člana postrock pionirjev Tortoise in avant jazz zasedbe Chicago Underground Trio ter enega inovativnejših jazz kitaristov naše dobe. Parker v svoji specifični glasbeni poetiki izhaja iz dediščine jazza in njegovih bolj avantgardnih utelešenj, proste improvizacije, hip-hopa, postrocka in elektronike.

Arca: kiCK iiiii

Finale Arcine sage Kick je pretanjena, a monumentalna zbirka ambientalnih, neoklasičnih kompozicij – bodisi orkestralnih bodisi synthovskih –, ki po intenzivnosti poslušalske izkušnje prvih štirih poglavij deluje kot balzam za ušesa. Že četrti del brcajočega popotovanja se je dodobra poslovil od klubskih ritmov in z baladnim popom jutrišnjega dne začel pripravljati teren za peto poglavje, ki je brez dvoma Arcino najspokojnejše delo doslej. Instrumentalni komadi pravzaprav pogosto zvenijo kot glasbena spremljava za film bratov Safdie, ki jo navadno podpisuje Daniel Lopatin, vokalne balade pa so večinoma precej težaške, celo nekoliko pretenciozne, in bi se bolje kot na studijskem izdelku znašle v kontekstu kakšnega konceptualnega performansa.

Arca: kick iiii

Čeprav platnica z megalomansko kiberskulpturo, pod katero ležijo trume odrabljenih humanoidov, iz katerih se napaja Arcina ustvarjalna energija, namiguje na nasilje in žrtvovanje, potrebno za take kolosalne stvaritve, je predstavljeni material čisto nasprotje. Četrti del pentalogije je blagozvočen in spokojen album, zbirka zanosnega futurističnega popa ter atmosferičnih hiperbalad, ki bi lahko delovale kot klasične klavirske skladbe, a pod Arcino taktirko dobivajo precej bolj poetično in ambiciozno naravo. Z rabo množice različnih glasov – izmaličenih, raztegnjenih, mutantskih, iz niča sintetiziranih – Arca osmišlja svojo trans identiteto. Obvezen postanek za fene in fenice Björk, FKA Twigs in Oneohtrix Point Never.

Arca: KicK III

Drugi Kick v šusu – oziroma tretji, če štejemo še lansko, prvo brco – Arca jedrnato povzame kot »mutantsko klubsko glasbo«. Težko bi bila s tako malo besedami jasnejša in točnejša. III je v primerjavi z II konkretnejši, bolj podivjan, bolj mrzličen, bolj ritmično razvejen, neposrednejši, bolj dinamičen in ja, bolj klubski. Tukaj si venezuelska ikona trendovskih robov elektronike zares da duška in nas brez predaha brca z visokooktanskimi in močnimi udarci, ki jih na trenutke težko prenesemo, še težje pa bi nanje plesali. To je klubska glasba, ki hitro postane nevzdržna, a hkrati v njej odzvanja nekakšen juriš svobode. Nadaljevanje, ki namiguje, da se je z vsemi deli serijalke Kick najbolj smiselno spoprijeti (in na trenutke trpeti) zapored.

Arca: KICK II

Arca – sinonim za špico drznega popa, postklubsko muziko in mogočno zvočno oblikovanje – je svoje pompozne albume nizala preudarno, v zmernem tempu. A nič več, saj so te dni tako rekoč naenkrat izšli kar štirje njeni projekti. Kick II, III, IIII in IIIII z enim sunkom zaokrožajo in zaključujejo zgodbo – pentologijo, ki se je začela lani s projektom Kick I in ki rovari po nekakšni distopiji današnjih glasbenih trendov, po temni plati srednjetoka.

Kaytranada: Intimidated EP

Čislani kanadski producent Kaytranada, ki deluje na presečišču housa, neosoula in hiphopa, se – po z grammyjem nagrajenem albumu, na katerem je gostovala vojska visokokategornih R & B-vokalistov – vrača z nekoliko manj ambicioznim projektom. Mala plošča Intimidated je pravzaprav le plovilo za izdajo naslovnega singla, ekscesno skompresiranega soulful house bangerja, na katerem prepeva vzpenjajoča se R & B-zvezda H.E.R. Vrhunec izdelka je zaključni komad, filingaški G-fankovski hip-house banger, na katerem repa enigmatični Mach-Hommy, varovanec slovite buffalovske založbe Griselda. Vmesna skladba, na kateri gostuje sicer odlični neosoulovski posebnež Thundercat, se zdi skoraj odveč, a ni tak spodrsljaj, da bi plošča pustila kakršenkoli grenak priokus.

Porto Morto: PORTOPOP

Malokateri bend iz nekdanje Juge, kjer zadnja leta prevladuje utrujajoča obsesija z bleščičasto retro nostalgijo (ja, Svemirko, nate mislim) in estetizacijo kolektivnega spomina (spomeniki), si drzne vpeljati svoj žanr. Prav to na tretji plati z rahlo ironičnim nasmeškom počnejo zagrebški ambasadorji postjugo popa. Gre za domiseln pop rock artizem, prikupen preplet mnoštva aktualnih (ob)popovskih izrazov, zapakiranih v sofisticiran producentski jezik. Njihovi hitiči, ki jih ni malo, imajo preproste verze in se hitro zarijejo v možgane. V svojih ambicijah in vizualni dodelanosti so fantje hipsterji, v težnjah po stadionskih refrenih, ki bi lahko premikali množice, pa čisti populisti. Eden od ex-Yu presežkov leta 2021.

Makaya McCraven: Deciphering the Message

Zadnjega, a ne prvega od globljih potopov v arhiv jazzovske velikanke Blue Note je opravil eden prodornejših predstavnikov sodobne, visokodejavne chicaške scene Makaya McCraven. Elitna poteza premešanja koščkov uglednega kataloga ni nepričakovana, saj je bobnar zadnja leta nizal sijajne albume drugega za drugim. Deciphering the Message je namešanka, ki nas opomni, da je McCraven ne le zverzirani muzicist, ampak tudi izvrsten »reži-lepi« producent. A stopi še korak dlje. Plošček ni navaden skupek remiksov, saj je glavni protagonist k projektu povabil kup kolegov, ki so dodali kar nekaj gruvov in zank. Te je tudi rezal in lepil. Resen angažma, ki aranžmajev ne pelje predaleč od kanona.

Ross From Friends: Tread

Sredi prejšnjega desetletja se je Felix Clary Weatherall, ki ustvarja pod psevdonimom Ross From Friends – večinoma zaradi YouTubovih algoritmov, ki so po nepojasnjenem spletu okoliščin vsem povprek priporočali njegov izjemni melanholični hitič Talk To Me, You’ll Understand – vzpostavil kot vodilni izvajalec na polju trendovskega žanra elektronike, imenovanega lo-fi house. Ta je pravzaprav klubska elektronika z močno nostalgijo po plesni glasbi devetdesetih let, a jo zaznamuje tako meglena, zamazana zvočna slika, da veliko bolje kot na plesišču deluje na domačih zvočnikih ali med vožnjo po avtocesti. Morda je imel žanr lo-fi housa ravno zaradi te specifične namenskosti tako omejen rok trajanja: večina njegovih glavnih predstavnikov se je usmerila v razmeroma standardizirani deep house in techno, sproduciran na način, ki ne dela krivice velikim ozvočenjem. Weatherall ne sodi mednje. Ustvarjanje je pod pokroviteljstvom institucije Brainfeeder, založbe očaka futurističnih beatov Flying Lotusa, usmerjal v vse bolj avanturistično, eklektično in napredno mislečo produkcijo.

Converge: BLOODMOON: I

Ameriška hardcore velesila, eno konsistentnejših imen ekstremnih kitarskih muzik zadnjih 30 let, je združila moči s kompanjonom Stephenom Brodskyjem (Cave In, Mutoid Man), ambasadorko gotskega rocka Chelsea Wolfe in njenim sodelavcem Benom Chisholmom. Drugače od prebadajočih rafalov distorzije, vratolomnih ritmov in hreščečega vokala, ki smo jih vajeni s predhodnikov, deseti album zaznamujejo zrela ukročenost, žalobna teatralnost in pocukrana metalska melodičnost à la Evanescence. Tempo je pričakovano počasnejši, fokus pa na ubranem postgrunge baladarstvu v soju krvavo rdeče lune. Converge na najdostopnejši plati doslej avtorsko brezkompromisnost žrtvuje na oltarju dostopne metalske muzikalnosti.

Zergon: Dolos

Naša deželica premore peščico malih založb, ki se ukvarjajo z robnejšimi (elektronskimi) praksami, in Kamizdat je ena najdejavnejših med redkimi. Zergon pa je veteran zvedavih rokavov housa, techna in drugih zavitih meandrov klubskih udarcev s kilometrino didžeja in avtorskega performerja. Zdaj končno streže s prvo resno samostojno izdajo štirih daljših kosov, ki se dinamično in nemirno smukajo skozi različna pomembnejša poglavja zgodovine – od IDM-a do breakbeata. Aranžiranje na plati Dolos jasno sledi mikro modulacijam modularnih sintetizatorjev, Zergonov glavni trik pa je preprost in tiči v kombiniranju drnca gibkih acidaških melodij z ambientalnimi panoramami. Kontrast, ki ni ravno radikalen, je pa zato učinkovit.

Jon Hopkins: Music for Psychedelic Therapy

Čislani britanski producent dostopnejših odvodov IDM-a nas v teh sila stresnih časih vabi k umiku v meditacijo. V jamah pod amazonskim pragozdom je napravil kup terenskih posnetkov in jih zložil v pomirjujoč zvočni kolaž, obogaten z eteričnimi synthi, hipnotičnimi droni in psihedeličnimi teksturami. Osupljivost rezultata ni tolikšna, kot bi pričakovali od tako nadarjenega glasbenika, kakor je Jon Hopkins: to je precej neizzivajoča, rahlo generična ambientalna glasba, ki bi dobro delovala kot zvočna kulisa v kakšnem masažnem salonu. Plošča verjetno na poslušalca naredi boljši vtis, če ji ta – kot namiguje naslov – prisluhne pod vplivom kakšnih eksotičnih psihedelikov, v treznem stanju pa deluje kot glasbeni ustreznik močnega uspavala.

Adele: 30

Mehki toni električnega klavirja Rhodes, retro godalni aranžmaji in izrazit vokal iz uvodne skladbe četrtega albuma britanske pop dive Adele vnaprej zakoličijo njegove estetske koordinate. Čakajo nas razkošni instrumentali v liniji filmskega skladatelja Henryja Mancinija, opiranje na čar vokalnih mojstric 20. stoletja in tipična cinematičnost, kakršno smo prvič spoznali v njeni naslovni skladbi za film o agentu 007. Čeravno ne obetajo nič novega – od ene najuspešnejših pevk našega časa niti ne gre pričakovati radikalnih obratov –, nas Adele hitro posrka v svoj svet.

IDLES: CRAWLER

Skoraj točno leto po izidu tretjega albuma bristolski post-punk-wave-rock hrupneži strežejo že z novim. A prejšnji krog je IDLES tekel preprosto in distorzirano enodimenzionalno, četrtega pa ubira z več triki, spremembami tempa in kadence. CRAWLER se začne povsem lokalno bristolsko – prvi takti albuma bi zlahka pristali na katerem od projektov zrelejšega obdobja mestnih zvezdnikov trip hopa, skupine Massive Attack. Napoved je presenetljiva, a pomenljiva. Zasedba tokrat ne stavi (vsega) na preprost udarec po gobcu, ampak nekje na brezritemsko lebdenje, drugje na počasno industrijsko čudaškost, spet drugje na čisti hrup punka, celo s kakšnim kosom, ki bi mu skoraj lahko rekli balada. 50 odtenkov zasedbe IDLES.

Različni izvajalci: VA01

Vsaka generacija ima svoj techno in mladi kolektiv KIBERNET KRIMINALITÄT, ki je s samoorganiziranimi partiji v zadnjem letu zaznamoval domače elektronsko dogajanje, na prvi kompilaciji predstavlja lastno vizijo, ki jo podpisujejo Astwø, MRK in Sub Terra. Njihov zvok je odziv na aktualni hajp okoli bliskovito hitrega, monokromatičnega, zloveščega, s šmirom zamazanega hard techna, ki se je v času koronske krize profiliral na ukrajinski, francoski ter berlinski sceni in zavladal festivalom. A čeprav gre za trendovsko oživljanje estetik izpred dvajsetih let, izdajo odlikujeta oprijemljivo posodobljena zvočna podoba in nalezljiva kinetična energija, ki vas bo silila k rejvanju pred domačim zaslonom.

Damon Albarn: The Nearer The Fountain, More Pure The Stream Flows

Hiperproduktivni Damon Albarn, frontman kultnih zasedb Blur in Gorillaz, med pandemijo ne najde časa za počitek. Po pestrem albumu, ki ga je lani izdal s svojo slovito zasedbo risanih pajdašev, zdaj predstavlja še drugo solistično ploščo, delikatno zbirko ambientalnega popa, navdihnjeno z lepoto Islandije – avtorjevega novega doma – in poezijo Johna Clara, britanskega pesnika iz 19. stoletja. Albarn še nikoli ni zvenel tako otožno – večidel plošče poje o izgubi in žalovanju –, surove žalostinke pa je opremil z orkestralno baladnimi in postrockovsko epskimi aranžmaji ter občasnimi izbruhi jazzovskih in atonalnih synthovskih kompozicij. Srce parajoča plošča, ki slikovito uglasbi zimsko melanholijo.

Silk Sonic: An Evening With Silk Sonic

Bruno Mars je eden največjih glasbenih zvezdnikov sedanjosti, v glasbeno početje pa je vpet tako rekoč, odkar se je skobacal iz zibelke: ko je bil star štiri leta, je že skoraj vsak dan v tednu nastopal z družinsko zasedbo. V zadnjem desetletju je osvojil bojno polje popa s starošolskim obrtniškim obvladanjem muziciranja in posebno retro senzibilnostjo, ki jo razteza čez različne žanre, od reggaeja prek soula do funka. Svojih prvih pet hitov številka ena na Billboardovi lestvici je odkljukal hitreje kot katerikoli moški izvajalec po Elvisu Presleyju. Prejel je 11 nagrad grammy, v Guinnessovo knjigo rekordov je vpisan trikrat.

Connan Mockasin: Jassbusters Two

Novozelandski posebnež Connan Mockasin je na začetku ustvarjalne poti pokazal neizmeren potencial, a ga zadnja leta, žal, niti približno ne izkorišča. Namesto da bi vztrajal pri skladanju konkretnih komadov, ga z napol fiktivnim bendom, imenovanim Jassbusters, le ležerno džema, vrhunce improvizacijskih seans pa nato lepi v spokojne, vendar nekoliko medle in blago rečeno nedodelane izdelke. Že prvi del plošče, izdan pred tremi leti, ni bil prav toplo sprejet, zdaj pa je tu drugo, še bolj razvodenelo poglavje. Album bi lahko sicer branili z utemeljitvijo, da je načrtno surov in nedovršen – improvizirani niso zgolj zasanjani kitarski riffi, temveč celo besedila –, toda plošča vseeno razočara, saj se feni zavedamo, da bi lahko avtor namesto zapohanih džemsešnov snemal mojstrovine.

Curtis Harding: If Words Were Flowers

Ameriška retro soul scena zadnjih dveh desetletij ne popušča in s svojim šmekom konsistentno zalaga kanale popa. Prav to je jezik, ki ga je Curtis Harding izpilil v miljeju Atlante na začetku novega tisočletja, njegov tretji album pa ne prinaša tako rekoč nobenih novosti. If Words Were Flowers krasijo staromodno žlahtni in organski zvok, dušobožajoči in srceparajoči aranžmaji godal, moralodvigajoči udarci pihal in sladko-trpka besedila. Praktično izključno ljubezenska. Plošček vsebuje tudi sledi garažnega rocka in psihedelije, a resnejših žanrskih premešanj ali premetavanj le ni zaznati. Z enim – recimo – sodobnejšim trikom, auto-tunanim vokalom na enem posnetku. Nerazburljiva zanesljivost.

Parquet Courts: Sympathy for Life

Brooklynski kvartet, ki že dobro desetletje bolj ali manj drzno srfa po globalni indie sceni, občasno izstopa iz povprečja in v sferi robnih tokov kitarskega mainstreama stavi na kakovost, na osmi plati pozornost obrača proti artističnemu postpunku z mutantskim značajem. Na eni strani imamo aluzije na garažno rožljanje skupine The Stooges in newyorške inovatorje, kot sta Liquid Liquid in Talking Heads, na drugi pa madchestersko sceno, ki je ob koncu osemdesetih let z muziko bendov à la Happy Mondays in Primal Scream postavila temelje za razcvet plesne glasbe na Otoku. Funky gruvi, radoživi vokali, zapeljivo kitarsko okrasje in spogledovanje s plesiščem – skratka, preverjen recept v novem ličnem pakiranju.

Abba: Voyage

Dobičkonosna industrija nostalgičnega recikliranja je obrodila še en visokoproračunski reboot, tokrat na polju vintidž pop šlagerjev. Člani legendarne švedske zasedbe Abba na začetku prihodnjega leta napovedujejo londonsko rezidenco koncertnih spektaklov, na katerih bodo nastopali kot hologrami – oziroma »abbatarji«. Da bi bili ti koncerti še vznemirljivejši in spektakularnejši, so se prvič po devetintridesetih letih zbrali v studiu in posneli nekaj novih skladb. Studijske seanse so ponovno zanetile iskro ustvarjalnosti in namesto peščice skladb – ki bi, roko na srce, povsem zadoščala – je nastal nov dolgometražni album, naslovljen Voyage.

M.U.G. Trio: Mislec / Thinker

Naveza prekaljenih mojstrov Marka Brdnika (harmonika) in Uroša Rakovca (kitara) je leta 2016 prepričala z odličnim neoklasičnim jazzovskim albumom Leta, njun zvok pa zdaj dobiva dodatne razsežnosti s pridružitvijo bobnarja Gašperja Peršla. Novonastali trio na svežem prvencu spretno slalomira med aktualnim transžanrskim jazzom založbe International Anthem, sodobno komponirano glasbo, postrockersko atmosferičnostjo ŠKM Bande in fotrovsko kitarsko virtuoznostjo v duhu Johna Scofielda, ne da bi se zares prepustil zgolj enemu slogu ali razpoloženju. Iskrivi kitarsko-harmonikarski dialogi se razraščajo v žlahtne gruve, v misli kličejo podobe ožarjenih slovenskih polj med avgustovsko pripeko in nas vabijo k vedri kontemplaciji.

The War On Drugs: I Don’t Live Here Anymore

Skupina The War On Drugs je za zadnji album, leta 2017 izdani A Deeper Understanding, prejela nagrado grammy v kategoriji rocka. Philadelphijski ozvočevalci neštetih roadtripov po prazninah Amerike so se naslednjega podviga lotili pragmatično. Spremenili so bolj malo in prepoznavno rock ’n’ roll americano le še bolj destilirali in premaknili h koreninam. Zasedba in njen vodja, pevec in kitarist Adam Granduciel, sta znana po pedantnosti, tukaj pa stopita še korak dlje. I Don’t Live Here Anymore je bil posnet v sedmih studiih v obdobju treh let, neskončno delo pa je pripeljalo do tehnične brezhibnosti blizu popolnosti. Muzika samote, a ne osamljenosti, srčika postspringsteenovskega imaginarija Amerike.

Grouper: Shade

Grouper, projekt ameriške kantavtorice in producentke Liz Harris, je obrodil dvanajsto dolgometražno ploščo, kratko zbirko značilno melanholičnih skladb, ki so nastajale kar petnajst let. Večino plošče sestavljajo šepetajoči folkovski napevi, ki jih spremlja le nežno brenkanje po kitari, monotonost avtoričinega radikalnega minimalizma pa od časa do časa presekajo zasanjane zvočne krajine, sestavljene iz izmaličenih lo-fi semplov otožnih akordov in prasketanja magnetofonskih trakov: plošča v teh izstopajočih trenutkih zveni skoraj tako fantomsko, kot bi bila maslo The Caretakerja. Shade je sicer nesporno dobrodošel dodatek k njenemu bogatemu opusu, a je aranžmajsko tako oskuben, da kot celota zveni nekoliko razvodenelo.